Posts Tagged ‘vzgoja’

So laži otrokom dovoljene?

Torek, Februar 9th, 2010

V čakalnici za otroškega zdravnika sem danes slišal nekaj vsakdanjih “biserov”

“Če se ne boš umirila, te bo zdravnica poslala v bolnico”

“Če ne boš priden, boš dobil inekcijo.”

“Vsi te gledajo, kako nisi pridna.”

Vsem tem stavkom, ki so jih starši izrekli svojim otrokom je skupno naslednje:

  1. So laži.
  2. Želijo disciplinirati otroka.
  3. Kažejo določeno mero zadrege staršev zaradi obnašanja otroka v javnosti.

Zakaj ne lagati otroku v nobenem položaju?

  1. Zato, ker je laž, kakršna koli že laž. Otroka uči določenega vzorca obnašanja in obenem gradi nezaupanje do staršev.
  2. Ker se laž kot grožnja nikoli ne zgodi in zelo hitro izgubi svojo že tako šibko moč.
  3. Laž vzbuja v otroku občutek, da mu starši ne zaupajo in dejansko mu ne.
  4. Ker laži staršev gradijo negativno samopodobo otrok. Če mi starši ne zaupajo, mi tudi drugi ne in nenazadnje si tudi sam ne morem.

Laži na tak način se seveda uporabljajo tudi v drugih odnosih: partnerskih in poslovnih. Laganja sodelavcem s strani predpostavljenih je veliko. In tudi te laži kažejo nezaupanje tistega, ki jih izreka in vodijo k upadu njegove avtoritete ter peljajo do negativne samopodobe tistega, ki mu je bila laž izrečena.

Iskrenost je priznavanje kompetentnosti in je prostor učenja.

Ženska je kot žaga

Torek, Januar 26th, 2010

Danes sem z električno vbodno žago žagal robove mize. Moral sem vleči dober meter ravne linije. Bistveno bolj zapleteno kot sem predvideval. Kar naenkrat je začelo žago vleči iz zrisane linije in bolj kot sem se trudil vrniti nazaj, bolj me je vleklo ven iz linije. Za trenutek sem pozabil na g. Newtona in njegovo akcijo, ki je enaka reakciji.

Ko pa sem se ob začetku iztirjanja še malo iztiril in potem počasi in rahlo usmeril žagin list proti začrtani liniji,  sem brez težav držal linijo. Asociacija z naslovom je očitna. Pa saj to ne velja le za ženske, ampak za vse. Tudi pri otrocih je to zelo očitno. Ko se začnejo stvari odvijati v nasprotno in nezaželeno smer,  vračanje nazaj na silo obrodi še večji odpor. In potem je vrnitev v želeni tir izjemno težka . Če  malo popustiš pa se ženska, otrok in žaga skorajda sami vrnejo v svojo linijo.

Ob žaganju sem danes doživel še kratek stik z otrokoma. V nekem trenutku, me je začelo jeziti njuno obnašanje. Preden sem se sam zavedal te jeze, sta jo otroka že prepoznal in začela špičiti falotarije in bolj kot sem jih želel preprečiti in seveda bolj kot sem se jezil, bolj sta bila rušilna. Kako težko se je v takšnem trenutku umakniti in malo popustiti.

In kar se mi zdi še posebej pomembno: otroci že 10 sekund pred mojo jezo, to jezo prepoznajo in prilijejo olja nanjo. Tudi za ženske to velja in seveda za večino drugih ljudi in naših sodelavcev. Ne vem, kako je  s tem pri žagi.

Zaposleni vedno sodelujejo s šefi in lastniki podjetij.

Torek, Januar 5th, 2010
Workers leaving Pennsylvania shipyards, Beaumo...
Image by The Library of Congress via Flickr

V odlični knjigi Kompetentni otrok danskega psihoterapevta in pedagoga Jespera Juula me je zelo nagovorila trditev, da otroci vedno sodelujejo s starši. Njihovo sodelovanje pa je včasih istosmerno in včasih inverzno. Otrok torej lahko sodeluje tako, da je priden, miren in ubogljiv. Lahko pa sodeluje tako, da razgraja, se zapre v svojo sobo, se s šivankami zbada v prste ali pa razbija kozarce.

Pri vsakem sodelovanju pa otrok nekaj sporoča. Juul pravi, da so otroci za starše najbolj dragoceni takrat, ko so najbolj nemogoči. Takrat namreč sporočajo staršem, da je s starši in z odnosom med staršema nekaj narobe. In če je to sodelovanje dovolj inverzno, lahko to pomeni  jasno sporočilo staršem, da je nekaj narobe in da morajo nekaj spremeniti.

Zazdelo se mi je, da lahko to analogno uporabimo za managerje / lastnike podjetij in zaposlene.  Zaposleni vedno sodelujejo s podjetjem. Tudi takrat ko stavkajo ali slabo delajo. Takrat so celo najbolj dragoceni za lastnike. Sporočajo jim, da je nekaj hudo narobe. In da ne bo pomote: pridni in ubogljivi delavci lahko prav tako sporočajo, da je nekaj hudo narobe. Če te različne oblike sodelovanja niso dovolj dobra znamenja za managerje, pa bi moral biti vsaj za lastnike – če so te vloge seveda ločene in jasne.

Reblog this post [with Zemanta]

Kakovost ne more nikoli nadomestiti količine – tudi pri vzgoji ne

Sobota, November 14th, 2009

Poslovna svetovalka v kolumni Financ 13. nov. 2009 v prispevku Pozabite na predsodke in uravnotežite življenje, ki govori o tem kako naj ženska združuje kariero, družino, gospodinjstvo in prosti čas, zapiše: ” Poleg tega se zavedajte, da je bolj kot količina časa, ki ga starša preživita z otrokom, pomembna kakovost časa, preživetega z njim. Tudi, če je to samo ena ura na dan, naj bo ta ura kakovostna.”

KakovostSeveda je dobro in odlično, da je čas, ki ga preživimo z otroki kakovosten. Ponuja pa se mi analogija: tudi če jem najbolj kakovostno hrano in je te hrane premalo, mi kakovost pojedene hrane, ne koristi veliko. Vzgoja je odnos in odnosi so v precejšnji meri povezani s posvečenim časom. Že dolgo se govori, da najbolj vzgajamo z zgledom. Zgled je lahko prisoten le takrat ko smo skupaj.

Nedvomno se moramo zavedati, da če smo z otrokom eno uro na dan, vzgajamo otoka  1 uro mi in 11 ur ga vzgaja nekdo drug ( če privzamemo, da manjši otroci pol dneva prespijo.

Razumem, da si nekateri starši težje privoščijo biti dlje časa s svojim otrokom. Toda dajati pomembno prednost kakovosti pred količino  je navadno  metanje peska v (svoje) oči. Kakovost je pomembna, a le če je količina dovolj velika. Ena ura na dan pa vsaj za manjše otroke ni dovolj. Preizkušeno!

Precejšnja enotnost vlada pri dejstvu, da je vzgoja otrok eno izmed najpomembnejših stvari na svetu. Kako hitro pa zmanjka časa za to. Ironija. Diktat potrošniške družbe!?

Hodeči šolski avtobus, 3-letnik z nožem v roki kuri ogenj

Četrtek, November 12th, 2009

Za naše ljube otroke ustvarjamo varno zunanje okolje. Skorajda že sterilno. Starši vozijo otroke v šolo z avtomobili. Vse za večjo varnost in udobje. Če se prav spomnim, me nikoli v mojem 16-letnem šolanju starši niso peljali v šolo.

Varnost je seveda pomembna, a zagotoviti se jo da tudi drugače. Prebral sem zanimivo idejo o hodečem šolskem avtobusu. Otroci se zberejo in v spremstvu odraslega gredo v šolo. Zanimivo in izvedljivo. Zahteva pa nekaj napora: od odraslih in otrok.

Zelo se tudi bojimo dati otroku v roke nož ali vžigalice. Pri vožnji v šolo in uporabi bolj ali manj nevarnih stvari gre elikokrat  bolj za udobje staršev.

Izjemno me je nagovoril Gever Tulley, ko govori o 5 nevarnih stvareh, ki jih lahko / morajo početi otroci.

In drži. Tri in pol letnik lahko obvlada nož in je pri tem zelo pazljiv. Tudi ogenj ni potrebno, da je tabu. Otroci se izjemno dobro učijo in so sposobni več kot mislimo. Do noža in vžigalic lahko pridejo tudi nekontrolirano. Če jih naučimo, kako uporabljati, bo zadeva bistveno bolj varna.

Da ne govorimo o tem kako izjemno naraste njihova samozavest ob uporabi teh “nevarnih” stvari.

Ne hodi po travi ali kdo ubija ustvarjalnost otrok

Nedelja, Junij 28th, 2009

Pravijo, da šole ubijajo ustvarjalnost otrok. Šole samo uspešno zaključijo tisto, kar so začeli starši.
Danes sem bil s sinom v Parku doživetij. To je Mestni park v Mariboru, ki je v času Festivala Lent  spremenjen v veliko prizorišče ustvarjalnih delavnic in drugih aktivnosti za otroke. Odlična stvar.

Malo sem opazoval otroke in njihove starše. kako zelo težko je staršem pustiti, prosto in neusmerjeno ustvarjati otrokom. Neprestano  otroku ponujajo neke vzorce, kako naj  kaj naredijo. Najbolj očiten tak primer je bil oče, ki je ne preveč pozorno opazoval sina pri risanju. V nekem trenutki je ta oče rekel: “V zgornjem desnem kotu pa nariši sonce.” in potem še dodal naj bo to sonce malo bolj rumeno.  Otrok je seveda ubogal.

Sam sem morda preveč usmerjen v drugo skrajnost. še posebej pri umetniškem izražanju svojih otrok sploh ne usmerjam. Pustim, da jih pelje pot, kamor sami hočejo. Tudi, če to ta prava pot, se mi zdi bolj uspešna, kot pa premočno usmerjanje. Zdi se mi, da mora otrok stvari poskusiti, narediti po svoje in to pogosto tudi radikalno drugače. Usmerjanja, učenje in starih vzorcev bo tako ali tako vedno dovolj in preveč.

Večina stojnic in prostorov za delavnice je bila na travnih površinah parka. Hvala bogu. Ne vem, kdo si je bil nekoč pri nas izmislil napise parkih: “Ne hodi po travi” Tudi ta napis je ubil veliko slovenske ustvarjalnosti. Če v parku ne smeš hodit po travi, ostanejo le še poti. In po poteh lahko le hodiš, tekaš in se voziš.

Park doživetij pa prinaša ustvarjalnost. Ne vem sicer, kdo to financira, a gotovo je to – in še bolj bi bilo celoletno takšno dogajanje – izjemna vzpodbuda k ustvarjalnosti in tudi  k zanimanju za tehniko in naravoslovje.  ‘Čarovnija’ s plavači v plastenki z vodo je definitivno prebudila radovednost  pri mojem sinu. Pri lončarskem vretenu sem opazoval navdušenega fanta, ki je izoblikoval enostavno posodo in na vsak način hotel še jutri priti nazaj. Konkretna izkušnja mu je pokazal, da zmore nekaj narediti in mu dal en droben košček v mozaik pozitivne samopodobe. Pozitivna samopodoba pa je zopet temeljni predpogoj za  ustvarjalnost.

Področje vzpodbujanja in razvijanja ustvarjalnosti pri otroci je odprti in skrivnostni prostor. Ena direktiva o tem, kje na risbi naj bo sonce, lahko prostor ustvarjenosti zapre, park doživetij z veliko sicer precej usmerjenih aktivnosti pa ta prostor široko odpira in če še lahko otroci hodijo po travi….

Pri nas tudi mali otroci pijejo iz stekelnih kozarcev

Ponedeljek, Junij 22nd, 2009

In seveda veliko steklenih kozarcev polomimo. Nekaj časa smo bili skoraj brez njih, sedaj pa smo zopet na zadovoljivem številu. Za steklene kozarce se nismo odločili zelo načrtno in preračunljivo. Plastičnih praktično nismo imeli, potem smo videli, da jih otroci dovolj suvereno uporabljajo. Bistveno lažje jih je dobro očistiti in še več dobrih razlogov obstaja.

glass-of-water.jpgEden od dobrih razlogov je ta, da otroci vidijo, da če kozarec pade na tla, se razbije. Drugi je ta, da razbit kozarec ni katastrofa. Sedaj sem mi tudi zdi, da stekleni kozarci pomenijo graditev zaupanja do otroka. Zmoreš! Ne gre sicer vedno, a v glavnem zmoreš. In tu tudi ne gre za to, da so napake dovolejne, ni pa dovoljeno njihovo ponavljanje. Ali pa morda. Skoraj vsak razbit kozarec je namreč posledica drugačne napake. Bistvena stvar je ta, da se otroci učijo uporabljati steklene kozarce. Zakonitosti uporabe so namreč bistveno drugačne kot pri plastičnih. In v večini primerov večina ljudi uporablja steklene kozarce.

Ali in kako uporabljajo “steklene kozarce” zaposleni v podjetjih in drugih organizacijah. V tem primeru gre še bolj za graditev zaupanja in še bolj za človeško dostojanstvo.  Seveda ne gre tukaj za steklene kozarce. Ali pa tudi. Zanimivo bi bilo vedeti, iz česa (lahko) pijejo zaposleni v različnih podjetjih. A je razlika glede kozarcev pri vodstvu in pri proizvodnih delavcih? Še bolj gre za uporabo različnih orodij in naprav. Še posebej takšnih bolj ‘krhkih’. Razumem, da is pri nekaterih ne moremo dovoliti napake. A takšnih ni tako veliko in tudi takšne se morajo ljudje naučiti uporabljati.