V čakalnici za otroškega zdravnika sem danes slišal nekaj vsakdanjih “biserov”
“Če se ne boš umirila, te bo zdravnica poslala v bolnico”
“Če ne boš priden, boš dobil inekcijo.”
“Vsi te gledajo, kako nisi pridna.”
Vsem tem stavkom, ki so jih starši izrekli svojim otrokom je skupno naslednje:
- So laži.
- Želijo disciplinirati otroka.
- Kažejo določeno mero zadrege staršev zaradi obnašanja otroka v javnosti.
Zakaj ne lagati otroku v nobenem položaju?
- Zato, ker je laž, kakršna koli že laž. Otroka uči določenega vzorca obnašanja in obenem gradi nezaupanje do staršev.
- Ker se laž kot grožnja nikoli ne zgodi in zelo hitro izgubi svojo že tako šibko moč.
- Laž vzbuja v otroku občutek, da mu starši ne zaupajo in dejansko mu ne.
- Ker laži staršev gradijo negativno samopodobo otrok. Če mi starši ne zaupajo, mi tudi drugi ne in nenazadnje si tudi sam ne morem.
Laži na tak način se seveda uporabljajo tudi v drugih odnosih: partnerskih in poslovnih. Laganja sodelavcem s strani predpostavljenih je veliko. In tudi te laži kažejo nezaupanje tistega, ki jih izreka in vodijo k upadu njegove avtoritete ter peljajo do negativne samopodobe tistega, ki mu je bila laž izrečena.
Iskrenost je priznavanje kompetentnosti in je prostor učenja.

Danes sem z električno vbodno žago žagal robove mize. Moral sem vleči dober meter ravne linije. Bistveno bolj zapleteno kot sem predvideval. Kar naenkrat je začelo žago vleči iz zrisane linije in bolj kot sem se trudil vrniti nazaj, bolj me je vleklo ven iz linije. Za trenutek sem pozabil na g. Newtona in njegovo akcijo, ki je enaka reakciji.
![Reblog this post [with Zemanta]](http://img.zemanta.com/reblog_e.png?x-id=ae62e4db-904b-4388-a0a6-3d1d700a84ab)
Seveda je dobro in odlično, da je čas, ki ga preživimo z otroki kakovosten. Ponuja pa se mi analogija: tudi če jem najbolj kakovostno hrano in je te hrane premalo, mi kakovost pojedene hrane, ne koristi veliko. Vzgoja je odnos in odnosi so v precejšnji meri povezani s posvečenim časom. Že dolgo se govori, da najbolj vzgajamo z zgledom. Zgled je lahko prisoten le takrat ko smo skupaj.








Eden od dobrih razlogov je ta, da otroci vidijo, da če kozarec pade na tla, se razbije. Drugi je ta, da razbit kozarec ni katastrofa. Sedaj sem mi tudi zdi, da stekleni kozarci pomenijo graditev zaupanja do otroka. Zmoreš! Ne gre sicer vedno, a v glavnem zmoreš. In tu tudi ne gre za to, da so napake dovolejne, ni pa dovoljeno njihovo ponavljanje. Ali pa morda. Skoraj vsak razbit kozarec je namreč posledica drugačne napake. Bistvena stvar je ta, da se otroci učijo uporabljati steklene kozarce. Zakonitosti uporabe so namreč bistveno drugačne kot pri plastičnih. In v večini primerov večina ljudi uporablja steklene kozarce.