Boštjan Čerin je skoraj 10 mesecev tuhtal, skiciral in izdeloval elastomobil. Njegova ekipa iz OŠ Božidarja Jakca je letos že drugič tekmovala. Vozilo je dobilo nagrado za najbolj domiselno izdelan elastomobil .Prisluhnite njegovi izkušnji, načinu razmišljanja in spoznanjih.

Zanimivo je bilo opazovati izjemen razpon med rezultati od približno 1m pa vse do 114 m, kar je tudi novi rekord elastomobilov. Vsa vozila so prototipi in gotovo bo tista ekipa, ki je danes dosegla 1m, drugo leto ta rezultat izboljšala. Kako bi to naredili, bodo začeli razmišljati že danes.

Rezultati niso najpomembnejši, so pa seveda motivacija za tekmovalce. In spodobi se jih predstaviti.

Dve nagradi za domiselno izdelan elastomobil sta ju prejeli ekipi:

• 3X2Y1NZ (OŠ Božidarja Jakca, Ljubljana)
• LUNA – OŠ Dornberk

Nov državni rekord za najdaljšo vožnjo je po novem  dobrih 114 metrov, dosegla pa ga je skupina LUNA iz OŠ Dornberk.

Končni vrstni (določila ga je vsota prevoženih razdalj v treh vožnjah):

1. 257,87 m – RAKETNA ZNANSTVENIKA (OŠ Franca Rozmana – Staneta, Ljubljana)
2. 204,05 m – MODRI DIRKAČ (OŠ Dornberk)
3. 201,80 m -LUNA (OŠ Dornberk)

Izbruh ustvarjalnosti in inovativnosti pa najlepše prikažejo fotografije.

Edward de Bono

To da je neustrezno razmišljanje glavni svetovni problem je seveda de Bonova trditev. To je na nek način potrdil z naslednjima podatkoma:

• na šolah, kjer so uvedli med šolske predmete tudi razmišljanja, se je uspeh pri posameznih drugih predmetih izboljšal za 30 do 100 %
• ko so dolgotrajno brezposelne učili ustreznega razmišljanja, se je njihova zaposljivost povečala za 500 %.

Ena izmed njegovih temeljnih trditev je ta, da ustvarjalnost ni talent ampak veščina, ki se je lahko naučimo. In sam dodajam, da nam mora preiti v navado. Naprej potrebujemo disciplino, da te veščine disciplinirano uporabljamo, kadar je potrebno, da bi potem to delali na nek način samodejno. Ni samo težava, da ne znamo ustrezno razmišljati. Morda je še večja težava, da tega ne počenmo ali pa počnemo preredko.

Možgani so narejeni tako, da informacije oblikujejo v vzorce in to deluje dobro, kadar lahko neko informacijo objektivno ocenimo. Ne deluje pa, kadar lahko nove informacije ocenimo le s pomočjo starih idej. Namesto, da bi staro zamisel spremenili, jo še bolj okrepimo.

Ker vse odlične ideje, ko jih pogledamo nazaj, izgledajo logične, se nam zdi, da je logična tudi pot do teh odličnih idej. To pa ne drži. Do teh odličnih idej vodi razmišljanje izven ustaljenih poti ali lateralno razmišljanje, o čemer sem že pisal. Nekaj orodij tega razmišljanje je:

• izziv; de Bono je v neki naftnih družbi postregel z izzivom, zakaj ne bi vrtali v ovinek? Zdelo se je nemogoče, a danes vsi vrtajo tako in pridejo do novih zalog nafte. Samo navpično vrtanje ne pripelje do njih
• ugotavljanje koncepta problema; kaj je koncept parkirnih avtomatov? Časovno omejiti parkiranje. Kako še lahko to naredimo? Da morajo avtomobili ob parkiranju pustiti prižgane luči.
• provokacija
• naključna beseda; poiščemo asociacije med problemom in naključno izbrano besedo.

In za konec še cvetka iz de Bonovega dela v Združenih narodih, ko so predstavniki rekli, da niso tukaj za to, da bi razmišljali ampak zato, da zastopajo njihove države. De Bono pa je tukaj zagotovo za to, da nas uči razmišljanja in to počne odlično.

Ker se sam in  znotraj podjetja Vizor ukvarjam z razvojem in vzpodbujanjem inovativnosti v različnih delovnih in učnih  okoljih, sem bil zelo vesel, da je Evropska komisija leto 2009 razglasila za evropsko leto ustvarjalnosti in inovacij. Zame je bilo to leto dobra vzpodbuda za različne dejavnosti. Nastalo je kar precej.

Sodelovanje 2.0 v podjetjih

S kolegom Alešem Čerinom sva načrtovala in 21. aprila izpeljala prvo konferenco Podjetje 2.0. Predavatelji so predstavili različne možnosti in orodja, ki lahko danes v podjetjih intenzivno omogočajo sodelovanje ter ustvarjanje in dostop do skupnega znanja. Sam sem na tej konferenci pripravil prispevek Inovativnost 2.0 o možnostih uporabe sodelovalnih orodij pri vzpodbujanju inovativnosti v podjetjih. Več..

Trajnost + inovativnost

Za Socialno akademijo sem napisal knjižico Trajnovativnost – novi izzivi za družbeno odgovornost podjetij. Knjižica je dostopna tudi v wikiju, kjer jo lahko bralci dopolnjujejo in komentirajo.  Glavna misel knjižice je, kako s povezovanjem inovativnosti in trajnosti iskati nove možnosti razvoja.

Kaj je generator rasti v težkih časih?

Kot del 1. evropskega tedna podjetništva smo v Kariernem centru osrednje slovenske regije pripravili na GZS konferenco Inovativnost – generator rasti v težkih časih. Vizor je pripravil program in pridobil odličen predavatelje. Sam sem pripravil predstavitev Inovativnost v malih in srednjih podjetjih. Z Alešem Čerinom pa sva pripravila in moderirala Odprti prostor s temo Kako se v MSP soočati z izzivi spodbujanja inovativnosti v težavnih časih? Kratek povzetek konference najdete tukaj.

Z Alešem Čerinom  sva v okviru Svetovnega tedna podjetništva pripravil 18.11. 2009 odprti prostor na temo Inovativnost je denar – kako delati, da se inovativnost splača. Povezala sva moderacijsko metodo odprtega prostora in wiki – spletno sodelovalno okolje. To metodo dela sva poimenovala Projekt Wiki.  Zapis in ugotovitve na dogodku so ostale zabeležene v wikiju.

Spletinarji, twitinarji,…

Pripravil in izvedel sem nekaj brezplčnih spletnih seminarjev na temo inovativnosti:

• Inovativnost v malih in srednjih podjetjih
• Trajnovativnost – kako inovativnost odpira tretjo dimenzijo
• Inoviranje storitev

Celostni razvoj inovativnosti v podjetjih

Na Slovenskem forumu inovacij je Vizor 1. dec. 2009 pripravil in izvedel skrajšano obliko Akademije inovativnosti – celostnega usposabljanja za razvoj inovativnosti v podjetjih. Odlični predavatelji mag. Nastja Mulej, mag. Danilo Tič, dr. Mila Božič, Aleš Čerin, dr. Matej Metlikovič, Polona Briški in sam smo predstavili temeljne izzive inovativnosti v podjetjih in pokazali nekatere smernice za uvajanje v podjetjih. Več..

Ta dogodek na SFI pa je bil generalka za celotni program Akademije inovativnosti, ki ga začnemo 27. januarja v Tehnološkem parku Ljubljana. Deset srečanj, odlični predavatelji praktiki in vse povezano v celoto, ki omogoča uspešno učenje vodenja inovativnosti v podjetjih.

S kolegom Danilom Tičem sva v sodelovanju najinih  podjetij 3. 12. 2009 soorganizirala delavnico Oblikovanje inovativnih poslovnih modelov. Inovativni poslovni modeli prinašajo izjemno dodano vrednost, ki ponavadi presega dodano vrednost inoviranja izdelkov in storitev. Zavedanje potrebnosti inoviranja poslovnih model pa je še precej nizko. Zaradi premalo prijavljenih delavnice nismo izvedli.

Vse dejavnosti so pripeljale nove ljudi, dodale kakšno nit v mreži povezav in odprle nekaj novih izzivov. Inovativnost v letu 2010 in naprej  bo lahko le inovativnost v sodelovanju, soustvarjanju in povezovanju.

Sestanek je bil brez dnevnega reda in tudi nobenih ciljev nisva postavila, ki bi jih morala doseči. Pravzaprav je bil cilj nič delati in biti neučinkovit. In to je prostor ustvarjalnosti in inovativnosti. Nadmorska višina je seveda nepomembna.

V tem nedelanju nič so se porodili tri ali štiri konkretne ideje. In to je gotovo vredno enega ‘zapravljenega’ dne. Morda pa drugo leto dvodnevni poslovni sestanek v hribih? V osmih urah je zmanjkalo časa za zorenje idej. Za res dobro ‘idejanje’, kjer se začenjajo ideje jasniti potrebujemo vsaj dva dni. Midva pa sva danes dobesedno in v prispodobi videla zalo daleč, a vse je bilo v megli.

A si drznete vzeti čas za nedelanje? A si drznete ne vzeti tega časa?

O tem najinem sestanku je pisal tudi Aleš – skoraj sočasno sta nastala oba prispevka.

Sklepali smo, da programator vseeno ne deluje ustrezno. Pri popravilu programatorja se res ne počutim kompetentnega in poklicali smo servis. Serviser je ugotovil, da je zamašena odvodna cev, malo podrezal in zadeva je zopet delovala. Račun: 48 EUR.
Če ne bi bil fiksiran s pokvarjenim programatorjem, je velika verjetnost, da bi pomislil, da se je kaj zamašilo in mi lahko to brez težav popravil sam.

Takšne fiksacije lahko načrtno odpravimo. Upam, da sam ne bom tega pozabil. Preprosto vprašanje: Kaj pa, če je s programatorjem vse v redu, bi mi odprlo pot za iskanje drugih vzrokov in seveda s precejšnjo verjetnostjo pripeljalo do rešitve.
Pa tudi sicer imam dobro izkušnjo, da je še tako težko rešljiv problem samo potrebno začeti reševati: počasi, korak po korak in po vsakem koraku vem nekaj več (vsaj to, da ta korak  ne vodi do rešitve). Nedvomno drži, kar je v golfovskem filmu rekel trener varovancu: Modrost v tvojih rokah je pogosto večja kot modrost v tvoji glavi.

Eno od orodij znotraj te teorije U so ekskurzije na kraje z najvišjim potencialom za področje s katerim se ukvarjamo. Takšne ekskurzije nam pomagajo utišati glasove sodb, cinizma in strahu, ki nam govorijo, da se nekaj ne da, da tega ni še nihče naredil, da je predlagatelj ideje neumen, da nas bo to uničilo,.. Ti strahovi nas zadržijo na mestu oz. usmerijo po bližnjici ustaljenih navad in vzorcev, ki nas lahko privede le na ‘kraje’, kjer smo že bili.

Kar je res fascinantno, je to, da lahko takšne ekskurzije naredimo kar na domačem fotelju. Na svetovnem spletu seveda. Potrebujemo le fokus. Krajev, kamor lahko ‘grem’ je namreč preveč. Sam trenutno precej razmišljam o dveh stvareh: o reševanju kompleksnih izivov v podjetjih državi in družbi. Predvsem razmišljam o načinih, kako takšne izzive uspešno reševati. Po drugi strani pa razmišljam o šoli, vzgoji in nujnosti konkretnih sprememb na tem področju. Obe stvari se v moji glavi precej povezujeta. Želel pa bi to spraviti v neko podjetniško idejo in potem v primeren poslovni model.

Nekaj videoposnetkov na TED-u, YouTube, Videolecture me je popeljalo na ekskurzije na zelo zanimive kraje. Srečal sem se z El Sistema, ki je dal praktično vsakemu mlademu nadarjenemu Venezuelcu možnost udejstvovanja v klasični glasbi in poslušal koncert  Teresa Carreno Youth Orchestra, ki je sad tega delovanja.

Bil sem v Tinkering School, kjer se otroci srečujejo z nevarnimi rečmi in še s čim.  Nvdušujoče. In odpirati je začelo tudi moj prostor razmišljanja.

Stvari, ki so se rojevale, sem zapisoval in risal. Še eno zanimivo sem prebral v knjigi o Teoriji U. Opazovanja in občutke ter ideje je potrebno zapisovati. Darwin je zelo podrobno zapisoval, vse kar je videl. In verjetno je tudi to dejstvo prispevalo k izdelavi njegove teorije. Že nekaj časa kasneje bi to, ne nujno pozabili, ampak zanikali. Glasovi sodb, cinizma in strahu bi nam povedali, da se motimo in da je to nemogoče – kljub temu, da smo videli.

Vizija torej nastaja in predanost raste. In sedaj je potrebno še samo to vizijo natančno naslikati in iti proti njej.  Kar pa nedvomno drži: ekskurzije so bile izjemno uspešne.

Malo sem opazoval otroke in njihove starše. kako zelo težko je staršem pustiti, prosto in neusmerjeno ustvarjati otrokom. Neprestano  otroku ponujajo neke vzorce, kako naj  kaj naredijo. Najbolj očiten tak primer je bil oče, ki je ne preveč pozorno opazoval sina pri risanju. V nekem trenutki je ta oče rekel: “V zgornjem desnem kotu pa nariši sonce.” in potem še dodal naj bo to sonce malo bolj rumeno.  Otrok je seveda ubogal.

Sam sem morda preveč usmerjen v drugo skrajnost. še posebej pri umetniškem izražanju svojih otrok sploh ne usmerjam. Pustim, da jih pelje pot, kamor sami hočejo. Tudi, če to ta prava pot, se mi zdi bolj uspešna, kot pa premočno usmerjanje. Zdi se mi, da mora otrok stvari poskusiti, narediti po svoje in to pogosto tudi radikalno drugače. Usmerjanja, učenje in starih vzorcev bo tako ali tako vedno dovolj in preveč.

Večina stojnic in prostorov za delavnice je bila na travnih površinah parka. Hvala bogu. Ne vem, kdo si je bil nekoč pri nas izmislil napise parkih: “Ne hodi po travi” Tudi ta napis je ubil veliko slovenske ustvarjalnosti. Če v parku ne smeš hodit po travi, ostanejo le še poti. In po poteh lahko le hodiš, tekaš in se voziš.

Park doživetij pa prinaša ustvarjalnost. Ne vem sicer, kdo to financira, a gotovo je to – in še bolj bi bilo celoletno takšno dogajanje – izjemna vzpodbuda k ustvarjalnosti in tudi  k zanimanju za tehniko in naravoslovje.  ‘Čarovnija’ s plavači v plastenki z vodo je definitivno prebudila radovednost  pri mojem sinu. Pri lončarskem vretenu sem opazoval navdušenega fanta, ki je izoblikoval enostavno posodo in na vsak način hotel še jutri priti nazaj. Konkretna izkušnja mu je pokazal, da zmore nekaj narediti in mu dal en droben košček v mozaik pozitivne samopodobe. Pozitivna samopodoba pa je zopet temeljni predpogoj za  ustvarjalnost.

Področje vzpodbujanja in razvijanja ustvarjalnosti pri otroci je odprti in skrivnostni prostor. Ena direktiva o tem, kje na risbi naj bo sonce, lahko prostor ustvarjenosti zapre, park doživetij z veliko sicer precej usmerjenih aktivnosti pa ta prostor široko odpira in če še lahko otroci hodijo po travi….