Odpiranje prostora je manj zanimivo in manj fascinantno. Predavatelj bi npr. rekel: spomnite se dogodka XY v vašem življenju. Kaj ste se naučili iz njega. Predavatelj, ki odpira prostor, ustvarja napetost med tišino in govorjenjem. Predavanje je dialog. V izjemnih primerih lahko predavatelj zelo veliko govori, pa je še vedno dialog.

Parker Palmer me je s knjigo Pogum za poučevanje (Poučevati s srcem v slovenskem prevodu) potrdil v mojem razmišljanju. V mojem podjetju sem si izbral moto “Odpiramo prostor za učenje” in kasneje dodal še “in inovativnost” Navdihnila me je metoda odprtega prostora, ki se začne s programom / dnevnim redom na prazni steni in enim od načel: Karkoli se zgodi, je edina stvar, ki se je lahko zgodila.

Učenje, ki pomeni odpiranje prostora, pomeni dati bel list pred učenca in ga navdihniti, da nariše nekaj, kar je povezano s temo učenja v tistem dnevu. Ni lahko tako poučevati. Kaj pa če učenec nič ne nariše. Če kot učitelji predavamo, vsaj nekaj nastane. Za odpiranje prostora pa potrebujemo pogum. Uspešnost poučevanja pri odpiranju prostora se namreč pokaže takoj.

Se mi zdi , da marsikdo ne mara odpiranja prostora: ne kot učitelj ne kod učenec. Kakšno vrsto poučevanja in učenja pa si vi želite? In katere je vaš najboljša izkušnja učenja oz učitelja?

Če združimo nujnost diplom v formalnem svetu in namen učenja za doseganje sprememb, zelo hitro pridemo do vrednotenja in priznavanja neformalnega ter priložnostnega učenja v visokošolskem učnem procesu. Tisto, kar znam, uveljavim. Tako pridem do posameznih kreditnih točk ali v idealnem primeru kar do diplome. O tem sem že pisal.

Vabim pa vas na spletni seminar v petek 18.12. 2009 0d 10.00 do 10.30. Za udeležbo potrebujete povezavo računalnik s povezavo na internet.

Obstaja pa veliko neizkoriščenih možnosti za učenje. Precej ljudi zelo rado govori. V 45 minutah je več kot preveč časa za govorjenje in v tem govorjenju se običajno bistveno sporočilo izgubi. Če se čas govorjenja omeji na 5 ali največ 10 minut, mora predavatelj skoncentrirati sporočilo in pravzaprav povedati samo bistvo. Takšnemu predavanju pravim zbodljaj ali impulz. Zbodljaj je dovolj za sprožitev asociacij, za vklop razmišljanja udeležencev. In ostane veliko časa za resnično učenje, kjer zbodeni udeleženci dajo svoje sprožene asociacije in misli ter ideje na kup ter jih med seboj brusijo in povežejo v nekaj novega. To oblikovanje novega se dogaja skozi moderacijo. Vprašanja v takšni seveda  obliki niso potrebna ali vsaj niso tako pomembna. Vprašanje skoraj vedno pomeni hierarhično podrejanje tistega, ki sprašuje. In če predavatelji ne znajo vrniti vprašanja nazaj, pomeni odgovor konec razmišljanja in iskanja, konec ustvarjalnosti in inovativnosti.

V moderiranem nadaljevanju seminarja pa se pravzaprav ne pogovarjamo o zbodljajih (kratkih predavanjih), ampak iščemo in ustvarjamo nove odgovore, ki  so seveda pogosto navdihnjeni z zbodljaji. V tej moderaciji se učimo tako, da skupaj iščemo odgovore in ustvarjamo novo znanje. Izdelujemo prototipe in se se skozi analizo in preizkušanje prototipov učimo.

V staromodnem enournem predavanju, lahko seveda uživamo, če je predavanje kvalitetno. Lahko si naredimo odlične zapiske in še komu o tem povemo. Pogosto pa je popisan papir edini izdelek in edina sprememba, ki nastane. Spomnim se nekaterih fantastičnih predavanj. Predavanj, kjer sem se smejal, jim pritrjeval ter užival. Pravzaprav se spomnim samo, da so ta predavanja bila. O čem je bilo govora, pa se več ne spomnim. Ker še vedno glasovanje z nogami preprečuje naša vljudnost, se stvari še niso spremenile. V odprtem prostoru, kjer velja: ” Če se znajdeš na mestu, kjer ne moreš nič prispevati ali se nič učiti, uporabi svoji dve nogi in pojdi drugam”, bi se to seveda že spremenilo.

Še vedno ostane možnost, da potrebno akcijo naredimo sami. Da ob staromodnem predavanju, ki nas nagovori, zapišemo misli in asociacije ter oblikujemo svoj model in načrtujemo aktivnosti , ki bodo pripeljale do spremembe. Učimo se seveda za to, da nekaj spremenimo. Sicer učenje skoraj nima smisla.

Sam se ukvarjam z razvojem kariernega e-portfolija. To je orodje, ki omogoča zapisovanje delovnih izkušenj, pridobljene izobrazbe in opravljenih projektov in vrednotenje le tega. Eden bistvenih elementov tega portfolija je prepoznavanje in vrednotenje pridobljenih znanj, izkušenj in kompetenc. V povezavi s tem se govori o tacitnem oz. skritem znanju. To pomeni, da neke stvari znamo, a se tega ne zavedamo. Ko je potrebno, znanje uporabimo. Če pa nas kdo vpraša ali to znamo, bom odgovorili da ne.

Ozaveščeno oz. prepoznano znanje nam pomaga pri bolj učinkovitem delo in dviguje našo samozavest. Zelo uporabna in praktično nujna stvar za posameznika je, da samovrednoti svoje delovne izkušnje in izobraževanja. Mentorji, učitelji, vzgojitelji in starši pa morajo to samovrednotenje vzpodbujati in omogočati. Pri načrtovanju karierne poti je prav tako pomembno prepoznavanje in vrednotenj občutkov ob delu in učenju. Gre za odkrivanje interesev, področij, ki nas veselijo in še več: stvari, ki prebujajo našo strast.

Poleg samovrednotenja je pomembno tudi vrednotenje različnih dogodkov: izobraževanj, načrtovanj, moderacij. Za vrednotenje je odgovoren izvajalec. Njemu namreč vrednotenje pomeni povratno informacija, na temelju katere lahko dogodek nagradi oz. izboljša naslednji dogodek.

Vrednotenje dogodka pa je morda še bolj pomembno za udeležence. Vrednotenje je namreč pomemben element učenja. Šele ob dobrem vrednotenju udeleženci vidijo celotno sliko, prepoznajo svoje občutke, pridobljeno znanje, izkušnje in kompetence. Vrednotenje lahko celo neuspešen dogodek naredi uspešnega, ko usmeri udeležence v učenje, kaj se je zgodilo in zakaj je šlo narobe.

Pri dogodkih moramo vrednotiti:

• občutke in počutje udeležencev
• medsebojne odnose
• vsebino

Pomebno je da dogodek smiselno razdelimo na dele in vrednotimo posamezne dele. Morda lahko posamezni občutki dajo negativno oceno celoti. Ko pa pogledamo na delček pa prepoznamo veliko uporabnega, koristnega, naučenega, lepega. Vrednotenje celote v smislu golih šolskih ocen od 1 do 5 ni samo neuporabno, ampak pogosto tudi škodljivo.

Vrednotenje je krona vsakega učenja. Ko prepoznavamo naučeno, lahko ustvarjamo nove povezave in se še dodatno učimo.

Resnično me navdihujejo različne nove možnosti poučevanja oz. bolje rečeno odpiranje prostora za učenje. Lahko bi rekli, da Twitter resnično ni orodje za izvajanje seminarjev. Definitivno je seminar na Twitterju nekaj povsem drugačnega kot vse tisto, kar danes razumemo kot seminar. Seveda ne gre za to, da bi nadomestili klasične oblike usposabljanj. Gre za to, da iščemo nove kanale, kjer lahko posamezne cilje dosežemo bistveno bolj učinkovito.

Pri seminarju, ki ga pripravljam, je moj cilj, da razširim pogled na inovativnost, rahlo provociram in tudi ponudim nekaj virov, ki o inovativnosti govorijo bolj poglobljeno. Za to pa je Twitter odlično – morda celo najboljše orodje. Če želim poglabljati posamezne teme s področje inovativnosti pa tudi sam uporabljam drug kanal.

Twitter seminar samo razširi funkcionalnost twitterja. V osnovi gre za zgoščene informacije in povezave na bolj podrobno razlago. Dodana vrednost seminarja  je v tem, da je nekaj čivkov (tweetov) povezano v celoto oz imajo skupno rdečo nit in se posredujejo v omejenom času. Verjetnost, da bodo bolj pritegnili pozornost je večja. Dragoceni pa so seveda tudi vsi odzivi spremljevalcev, ki prinesejo še nov pogled in razširitev tematike.

Nekaj mesecev nazaj sem začel z uporabo spletinarjev (webinar). Tudi to je specifično orodje. Izjemno težko obdelaš neko temo  zelo podrobno. Preko spleta je težko zadržati pozornost ljudi več ur. Če pa pripravimo temo tako, da jo lahko obdelamo v pol do ene ure,  je to odlična možnost. Uporabljal sem  DimDim, ki je v omejenem obsegu zastonj ter omogoča vse potrebne funkcionalnosti.

Izjemen potencial ponujajo različna orodja za nove pristope v šolstvu. Ne vem koliko to slovenski učitelji  izkoriščajo. Vem, da Marinka uporablja pri poučevanju svojega predmeta wiki in je izjemno zadovoljna z novimi možnostmi, k so se odprle. Teh možnosti pa je seveda izjemno veliko: blogi, spletni miselni vzorci, spletne učilnice, spletne skupnosti.Morda se še največ uporabljajo spletne učilnice (Moodle in podobno), a se mi zdi, da ta možnost ne vpliva bistveno k spreminjanju koncepta poučevanja.