Otroka prav dobro vesta, da je tisto, kar je bilo rečeno, potrebno narediti. To vedo tudi odrasli, ki so nekomu porejeni. In prav zato ponavljanje razvrednoti zahtevo. Razlogi so naslednji:

• Ko poveš enkrat, je odgovornost na strani tistega, ki je sporočilo prejel (otroka, odraslega)
• Ko neprestano ponavljaš zahtevo, je odgovornost na tvoji strani( nagovorjeni si misli, saj bo še enkrat povedal). Je podobno kot pri budilki, ko jo uspavamo, in čakamo, da  bo še enkrat pozvonila.
• Ponavljanje je tečno in nagovorjeni si vedno znova reče: Pa saj vem!

Da lahko uspešno povemo le enkrat, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

• Na voljo mora biti dovolj časa:
• Poznati in upoštevati moramo realne sposobnosti nagovorjenega.
• Če določenih potrebnih sposobnosti še ni, moramo računati na proces učenja. To pa zahteva svoj dodaten čas.
• Sami moramo biti mirni in tudi našega subjektivnega časa mora biti dovolj.
• In seveda: povemo le enkrat ter postavimo primeren mejnik (ko preverimo napredovanje)

In deluje.

Ko nas res prizadene in smo celo jezni na otroka se ujamemo v začaran krog in potem zelo težko dosežemo cilj, da otroci naredijo tisto, kar morajo ali da nečesa ne naredijo.

Kot vodje v podjetjih smo v zelo podobnem položaju. Vse kar v jezi in užaljenosti izjavijo ali naredijo naši podrejene, je njihova lastna reakcija, ki se seveda v nadaljevanju okrepi za našimi (negativnimi) odzivi.

Ohraniti mirno kri ter jasnost, odločnost in vztrajnost takrat ko drugi vpijejo na nas, kričijo, se mečejo po tleh ali še kaj drugega, je izjemno težko. Ampak DELUJE.  In pomaga vedenje: “Otroci in podrejeni nimajo osebno nič proti nam osebno!”

Popoldan je nono nekaj iskal v kleti in David se mu je pridružil. Rekel je, da on išče nekaj drugega in res je vztrajno iskal ter našel hruško. Božiček je bil letos zgoden.

David ni nikoli prej iskal v karkoli v kleti in verjamem, da ga je usmerjala neka vrste prvinska intuicija. Intuicija pa je lahko zelo močna stvar tudi v vsakdanjem in voditeljskem življenju. Navajeni smo se odločati na podlagi razmišljanje i in argumentov, ki temeljijo na vzročno posledičnih povezavah.  Naša podzavest pa zelo pogosto pozna prave odgovore in odločitve.

Zelo zanimiv način urjenja intuicije je opisan v knjigi The highst goal. Začnemo pri preprostih odločitvah, ki imajo izbiro DA ali NE. Vzamemo kovanec in definiramo, katera stran pomeni da in katera ne. Žrebamo s kovancem in potem prisluhnemo občutkom ob izžrebani odločitvi. Če so občutki dobri, če nas izbira zadovoljuje in pomirja, je to prava odločitev. če nas izbira vznemirja in občutki niso dobri, je prava odločitev nasprotna od izžrebane. Stvar deluje – preverjeno.

Razvoj intuicije zahteva tovrstno vajo, pa tudi razmislek o našem siceršnjem odločanju in o že sprejetih odločitvah. Počasi kovanec ni več potreben. Postane tako spontano kot je pri otrocih

Malo sem opazoval otroke in njihove starše. kako zelo težko je staršem pustiti, prosto in neusmerjeno ustvarjati otrokom. Neprestano  otroku ponujajo neke vzorce, kako naj  kaj naredijo. Najbolj očiten tak primer je bil oče, ki je ne preveč pozorno opazoval sina pri risanju. V nekem trenutki je ta oče rekel: “V zgornjem desnem kotu pa nariši sonce.” in potem še dodal naj bo to sonce malo bolj rumeno.  Otrok je seveda ubogal.

Sam sem morda preveč usmerjen v drugo skrajnost. še posebej pri umetniškem izražanju svojih otrok sploh ne usmerjam. Pustim, da jih pelje pot, kamor sami hočejo. Tudi, če to ta prava pot, se mi zdi bolj uspešna, kot pa premočno usmerjanje. Zdi se mi, da mora otrok stvari poskusiti, narediti po svoje in to pogosto tudi radikalno drugače. Usmerjanja, učenje in starih vzorcev bo tako ali tako vedno dovolj in preveč.

Večina stojnic in prostorov za delavnice je bila na travnih površinah parka. Hvala bogu. Ne vem, kdo si je bil nekoč pri nas izmislil napise parkih: “Ne hodi po travi” Tudi ta napis je ubil veliko slovenske ustvarjalnosti. Če v parku ne smeš hodit po travi, ostanejo le še poti. In po poteh lahko le hodiš, tekaš in se voziš.

Park doživetij pa prinaša ustvarjalnost. Ne vem sicer, kdo to financira, a gotovo je to – in še bolj bi bilo celoletno takšno dogajanje – izjemna vzpodbuda k ustvarjalnosti in tudi  k zanimanju za tehniko in naravoslovje.  ‘Čarovnija’ s plavači v plastenki z vodo je definitivno prebudila radovednost  pri mojem sinu. Pri lončarskem vretenu sem opazoval navdušenega fanta, ki je izoblikoval enostavno posodo in na vsak način hotel še jutri priti nazaj. Konkretna izkušnja mu je pokazal, da zmore nekaj narediti in mu dal en droben košček v mozaik pozitivne samopodobe. Pozitivna samopodoba pa je zopet temeljni predpogoj za  ustvarjalnost.

Področje vzpodbujanja in razvijanja ustvarjalnosti pri otroci je odprti in skrivnostni prostor. Ena direktiva o tem, kje na risbi naj bo sonce, lahko prostor ustvarjenosti zapre, park doživetij z veliko sicer precej usmerjenih aktivnosti pa ta prostor široko odpira in če še lahko otroci hodijo po travi….

Eden od dobrih razlogov je ta, da otroci vidijo, da če kozarec pade na tla, se razbije. Drugi je ta, da razbit kozarec ni katastrofa. Sedaj sem mi tudi zdi, da stekleni kozarci pomenijo graditev zaupanja do otroka. Zmoreš! Ne gre sicer vedno, a v glavnem zmoreš. In tu tudi ne gre za to, da so napake dovolejne, ni pa dovoljeno njihovo ponavljanje. Ali pa morda. Skoraj vsak razbit kozarec je namreč posledica drugačne napake. Bistvena stvar je ta, da se otroci učijo uporabljati steklene kozarce. Zakonitosti uporabe so namreč bistveno drugačne kot pri plastičnih. In v večini primerov večina ljudi uporablja steklene kozarce.

Ali in kako uporabljajo “steklene kozarce” zaposleni v podjetjih in drugih organizacijah. V tem primeru gre še bolj za graditev zaupanja in še bolj za človeško dostojanstvo.  Seveda ne gre tukaj za steklene kozarce. Ali pa tudi. Zanimivo bi bilo vedeti, iz česa (lahko) pijejo zaposleni v različnih podjetjih. A je razlika glede kozarcev pri vodstvu in pri proizvodnih delavcih? Še bolj gre za uporabo različnih orodij in naprav. Še posebej takšnih bolj ‘krhkih’. Razumem, da is pri nekaterih ne moremo dovoliti napake. A takšnih ni tako veliko in tudi takšne se morajo ljudje naučiti uporabljati.