Mi pa se tega na nek način sramujemo. Veliko Slovencev sicer navdušuje njihova glasba, a težko priznamo tej glasbi neko posebni kvaliteto ali podjetniški potencial, ki bi presegal samo Avsenikovo družino.

Gre na nek način za paradoks zaklada, ki ga imamo zakopanega na domačem dvorišču, a ne vemo zanj. Morda smo selo slišali, da obstaja ta zaklad, a ne verjamemo, da bi nam kakorkoli koristil, saj grem menda za nek staromodni nakit, ki nam tako ali tako ni všeč. To da je iz zlata in bogato obložen z diamanti pa kar pozabimo.

Gre za družinsko lastnino. Gre za tisto v čemer smo res dobri -  v čemer smo (lahko) najboljši (na svetu). In to v čem smo lahko najboljši na svetu, je vprašanje zame in vsakega drugega posameznika, za vsako podjetje in vsako državo.  Če tako na hitro razmišljam o Sloveniji, je to narodnozabavna glasba, vino, turizem. To so gotovo tri stvari, ki jih imamo, ki so zaklad. To ne pomeni, da ne moremo razviajti sodobnih tehnologi, energetike in še česa. A škoda bi bilo, če pozabimo na zaklad.

Če podjetje uspe ugotoviti ve čem je dobro oz. v čem je lahko najboljše na svetu, je to odgovor vreden milijona evrov ali več. Vendar ej samo to premalo. Jim Collins doda še vprašanji:

1. Kaj prebuja našo strast?
2. Kaj poganja ekonomski stroj? Kje in kako lahko zaslužimo?
3. In seveda: V čem smo lahko najboljši na svetu?

Prvo vprašanje je zelo močno. kaj je tisto, kar resmično želimo početi in spreminjati. Če resnično želimo ustvarajt narodno zabavno glasbo in smo v temo dobri (najboljši) je potem potrebno le še ugotoviti, kako od tega služiti. Potrebujemo poslovni model. Tudi narodno zabavni ansambel ima lahko inovativni poslovni model in tudi podjetje ima lahko inovativni poslovni model, kako živeti in služiti od narodno-zabavne glasbe. Nenazadnje ima lahko inovativni poslovni model, vezan na narodno zabavno glasbo tudi država Slovenija. Res se ni treba sramovati narodno zabavne glasbe.