Kaj je nastalo v Evropskem letu ustvarjalnosti in inovacij?

Januar 11th, 2010

Ne vem, kaj vse je nastalo. Morda je država bolj financirala projekte, ki so podpirali ustvarjalnost in inovativnost. Morda se je več posameznikov in podjetij zavedlo, da lahko le inovativnost odpira prosto v omejenosti časa in denarja. Sam sem zadovoljen s tem, kar je nastalo pri meni in v Vizorju.

Ker se sam in  znotraj podjetja Vizor ukvarjam z razvojem in vzpodbujanjem inovativnosti v različnih delovnih in učnih  okoljih, sem bil zelo vesel, da je Evropska komisija leto 2009 razglasila za evropsko leto ustvarjalnosti in inovacij. Zame je bilo to leto dobra vzpodbuda za različne dejavnosti. Nastalo je kar precej.

Sodelovanje 2.0 v podjetjih

S kolegom Alešem Čerinom sva načrtovala in 21. aprila izpeljala prvo konferenco Podjetje 2.0. Predavatelji so predstavili različne možnosti in orodja, ki lahko danes v podjetjih intenzivno omogočajo sodelovanje ter ustvarjanje in dostop do skupnega znanja. Sam sem na tej konferenci pripravil prispevek Inovativnost 2.0 o možnostih uporabe sodelovalnih orodij pri vzpodbujanju inovativnosti v podjetjih. Več..

Trajnost + inovativnost

Za Socialno akademijo sem napisal knjižico Trajnovativnost – novi izzivi za družbeno odgovornost podjetij. Knjižica je dostopna tudi v wikiju, kjer jo lahko bralci dopolnjujejo in komentirajo.  Glavna misel knjižice je, kako s povezovanjem inovativnosti in trajnosti iskati nove možnosti razvoja.

Kaj je generator rasti v težkih časih?

Kot del 1. evropskega tedna podjetništva smo v Kariernem centru osrednje slovenske regije pripravili na GZS konferenco Inovativnost – generator rasti v težkih časih. Vizor je pripravil program in pridobil odličen predavatelje. Sam sem pripravil predstavitev Inovativnost v malih in srednjih podjetjih. Z Alešem Čerinom pa sva pripravila in moderirala Odprti prostor s temo Kako se v MSP soočati z izzivi spodbujanja inovativnosti v težavnih časih? Kratek povzetek konference najdete tukaj.

Z Alešem Čerinom  sva v okviru Svetovnega tedna podjetništva pripravil 18.11. 2009 odprti prostor na temo Inovativnost je denar – kako delati, da se inovativnost splača. Povezala sva moderacijsko metodo odprtega prostora in wiki – spletno sodelovalno okolje. To metodo dela sva poimenovala Projekt Wiki.  Zapis in ugotovitve na dogodku so ostale zabeležene v wikiju.

Spletinarji, twitinarji,…

Pripravil in izvedel sem nekaj brezplčnih spletnih seminarjev na temo inovativnosti:

  • Inovativnost v malih in srednjih podjetjih
  • Trajnovativnost – kako inovativnost odpira tretjo dimenzijo
  • Inoviranje storitev

Celostni razvoj inovativnosti v podjetjih

Na Slovenskem forumu inovacij je Vizor 1. dec. 2009 pripravil in izvedel skrajšano obliko Akademije inovativnosti – celostnega usposabljanja za razvoj inovativnosti v podjetjih. Odlični predavatelji mag. Nastja Mulej, mag. Danilo Tič, dr. Mila Božič, Aleš Čerin, dr. Matej Metlikovič, Polona Briški in sam smo predstavili temeljne izzive inovativnosti v podjetjih in pokazali nekatere smernice za uvajanje v podjetjih. Več..

Ta dogodek na SFI pa je bil generalka za celotni program Akademije inovativnosti, ki ga začnemo 27. januarja v Tehnološkem parku Ljubljana. Deset srečanj, odlični predavatelji praktiki in vse povezano v celoto, ki omogoča uspešno učenje vodenja inovativnosti v podjetjih.

S kolegom Danilom Tičem sva v sodelovanju najinih  podjetij 3. 12. 2009 soorganizirala delavnico Oblikovanje inovativnih poslovnih modelov. Inovativni poslovni modeli prinašajo izjemno dodano vrednost, ki ponavadi presega dodano vrednost inoviranja izdelkov in storitev. Zavedanje potrebnosti inoviranja poslovnih model pa je še precej nizko. Zaradi premalo prijavljenih delavnice nismo izvedli.

Vse dejavnosti so pripeljale nove ljudi, dodale kakšno nit v mreži povezav in odprle nekaj novih izzivov. Inovativnost v letu 2010 in naprej  bo lahko le inovativnost v sodelovanju, soustvarjanju in povezovanju.

Če zdravstvena čakalnica postane telovadnica ali učilnica…

Januar 6th, 2010

Danes sem čakal očeta in mamo, ki sta bila na zdravniškem pregledu. Sedel sem v čakalnici ambulantnega oddelka slovenske bolnišnice. Bila bi lahko katerakoli bolnišnica ali zdravstveni dom. Sivi, beli, bež ali kaj že vem kakšni plastični sedeži. Temačno – upam da vsaj načrtno varčujejo z elektriko. Visoki stropovi, dolgočasne luči in isti plakati po stenah.

In ljudje sedijo mirno, nekateri berejo, drugi bolščijo, otroci kričijo, nekateri se pogovarjajo.

Ko vstopiš v čakalnico, se ti takoj življenje skrajša za nekaj minut. Pa četudi si le spremljevalec.

Hej! A ni kakšne druge možnosti. A vodstvo bolnišnic, zdravstvenih domov, ambulant ne razmišlja o tem? Je to premalo pomembno? Morda je to ena izmed pomembnejših stvari. Morda se tukaj skriva velik potencial?

Zunanja podoba je ena izmed priložnosti:

  • svetlo
  • pisane stene
  • razstave umetniških del

Druga priložnost pa so dejavnosti:

  • čakalnica lahko postane interaktivna učilnica
  • čakalnica lahko postane telovadnica
  • čakalnica lahko postane koncertna dvorana
  • čakalnica lahko postane knjižnica
  • čakalnica lahko postane svetovalnica
  • čakalnica lahko postane …..

Nekatere čakalnice so tudi drugačen. A veliko jih je pred veliko priložnosti. Čakalnica je lahko zdravilo.

Zaposleni vedno sodelujejo s šefi in lastniki podjetij.

Januar 5th, 2010
Workers leaving Pennsylvania shipyards, Beaumo...
Image by The Library of Congress via Flickr

V odlični knjigi Kompetentni otrok danskega psihoterapevta in pedagoga Jespera Juula me je zelo nagovorila trditev, da otroci vedno sodelujejo s starši. Njihovo sodelovanje pa je včasih istosmerno in včasih inverzno. Otrok torej lahko sodeluje tako, da je priden, miren in ubogljiv. Lahko pa sodeluje tako, da razgraja, se zapre v svojo sobo, se s šivankami zbada v prste ali pa razbija kozarce.

Pri vsakem sodelovanju pa otrok nekaj sporoča. Juul pravi, da so otroci za starše najbolj dragoceni takrat, ko so najbolj nemogoči. Takrat namreč sporočajo staršem, da je s starši in z odnosom med staršema nekaj narobe. In če je to sodelovanje dovolj inverzno, lahko to pomeni  jasno sporočilo staršem, da je nekaj narobe in da morajo nekaj spremeniti.

Zazdelo se mi je, da lahko to analogno uporabimo za managerje / lastnike podjetij in zaposlene.  Zaposleni vedno sodelujejo s podjetjem. Tudi takrat ko stavkajo ali slabo delajo. Takrat so celo najbolj dragoceni za lastnike. Sporočajo jim, da je nekaj hudo narobe. In da ne bo pomote: pridni in ubogljivi delavci lahko prav tako sporočajo, da je nekaj hudo narobe. Če te različne oblike sodelovanja niso dovolj dobra znamenja za managerje, pa bi moral biti vsaj za lastnike – če so te vloge seveda ločene in jasne.

Reblog this post [with Zemanta]

Avseniki so odgovor na vse slovenske probleme

Januar 2nd, 2010

V četrtek sem bral v Financah, kako zanjo Avstrijci izkoriščati priljubljenost narodno zabavne glasbe, ki je v veliki meri doma v Sloveniji in je Ansambel bratov Avsenik eden njenih največjih ustvarjalcev in izvajalcev.

Mi pa se tega na nek način sramujemo. Veliko Slovencev sicer navdušuje njihova glasba, a težko priznamo tej glasbi neko posebni kvaliteto ali podjetniški potencial, ki bi presegal samo Avsenikovo družino.

Gre na nek način za paradoks zaklada, ki ga imamo zakopanega na domačem dvorišču, a ne vemo zanj. Morda smo selo slišali, da obstaja ta zaklad, a ne verjamemo, da bi nam kakorkoli koristil, saj grem menda za nek staromodni nakit, ki nam tako ali tako ni všeč. To da je iz zlata in bogato obložen z diamanti pa kar pozabimo.

Gre za družinsko lastnino. Gre za tisto v čemer smo res dobri -  v čemer smo (lahko) najboljši (na svetu). In to v čem smo lahko najboljši na svetu, je vprašanje zame in vsakega drugega posameznika, za vsako podjetje in vsako državo.  Če tako na hitro razmišljam o Sloveniji, je to narodnozabavna glasba, vino, turizem. To so gotovo tri stvari, ki jih imamo, ki so zaklad. To ne pomeni, da ne moremo razviajti sodobnih tehnologi, energetike in še česa. A škoda bi bilo, če pozabimo na zaklad.

Če podjetje uspe ugotoviti ve čem je dobro oz. v čem je lahko najboljše na svetu, je to odgovor vreden milijona evrov ali več. Vendar ej samo to premalo. Jim Collins doda še vprašanji:

  1. Kaj prebuja našo strast?
  2. Kaj poganja ekonomski stroj? Kje in kako lahko zaslužimo?
  3. In seveda: V čem smo lahko najboljši na svetu?

Prvo vprašanje je zelo močno. kaj je tisto, kar resmično želimo početi in spreminjati. Če resnično želimo ustvarajt narodno zabavno glasbo in smo v temo dobri (najboljši) je potem potrebno le še ugotoviti, kako od tega služiti. Potrebujemo poslovni model. Tudi narodno zabavni ansambel ima lahko inovativni poslovni model in tudi podjetje ima lahko inovativni poslovni model, kako živeti in služiti od narodno-zabavne glasbe. Nenazadnje ima lahko inovativni poslovni model, vezan na narodno zabavno glasbo tudi država Slovenija. Res se ni treba sramovati narodno zabavne glasbe.

Reblog this post [with Zemanta]

Naj slovenski dogodek na področju ustvarjalnosti in inovacij

December 29th, 2009

Izteka se Evropsko  leto ustvarjalnosti in inovacij. Predlagajte dogodek ali rezultat, ki vas je v tem letu najbolj nagovoril.

Tudi v vrtcu se lahko učijo matematike – Marija je to že vedela

December 26th, 2009

V NYT je bil objavljen prispevek o novih spoznanjih nevroznanosti, ki dokazujejo, da  lahko že mali otroci dojemajo kompleksnejše matematične  koncepte. To pomeni, da se lahko učijo in spoznavajo bistveno bolj kompleksne matematične stvari kot pa je le štetje. In pogosto je predšolska matematika omejena predvsem na štetje.

Zanimivo pa je, da je Maria Montessori to pred približno 100 leti že vedele. In ni samo vedela. V pedagogiko predšolskih otrok je to izjemno uspešno vključila. Otroci v Montessori vrtcih spoznavajo like in telesa, seštevajo, odštevajo, delijo in množijo večmestna števila, kvadrat binoma in trinoma in še precej drugih reči. Prav neverjetno glede na naše poznavanje učnih načrtov v osnovni šoli.

Dve stvari me tukaj nagovarjata:

1. Za uporabo tudi precej kompleksnih spoznanj ne potrebujemo vedno znanstvenih dokazov.

Zdrava pamet ter poskušanje,  izdelava prototipov in spremljanje povratnih informacij so lahko izjemno učinkoviti in uspešni pri iskanju novega.

2. Dobre ideje za danes lahko iščemo  v starih (pozabljenih) spoznanjih.

Veliko uspešnih stvari, ki so jih odkrili pred 100 in več leti, še danes odlično služi namenu. Nekatere stvari, ki so jih pred dolgo časa odkrili pa enostavno niso zaživele. Bile so pred časom in morda še  ni bilo kakšnega nujnega pogoja za njihovo uspešnost. Sistematično brskanje po  ‘muzeju’ panoge, s katero se ukvarjamo, lahko prinese tudi presenetljive rezultate.

3. Otroci so vedno korak pred starši, učitelji in vzgojitelji. Vedno zmorejo več kot mi mislimo.

Pogosto nekaterih stvari ne naredijo, ker jih od njih ne pričakujemo, ker se nam preveč mudi. Montessori pedagogiko pa lahko povzamemo tudi v naslednjem stavku: “Pomagaj mi , da naredim sam.

Reblog this post [with Zemanta]

Konferenca v Koebenhavnu – a se da tudi drugače?

December 17th, 2009
The Younger Dryas period of abrupt climate cha...
Image via Wikipedia

V 11 dneh bi naj 15.000 udeležencev na konferenci v Koebenhavnu prišlo do zavezujočih dogovorov glede klimatskih sprememb na Zemlji. Ne predstavljam si, kako bi se naj to zgodilo. Seveda so se stvari dogajale že pred konferenco. Kot je videti in slišati pa se vseeno pričakujejo bistveni premiki in dogovori na sami konferenci.

Sprašujem se ali imamo orodje oz. metodo s pomočjo katere naj 15.000 ljudi pride do dogovora o reševanju enega najbolj kompleksnih izzivov človeštva. Če takšne metode ni, ali pa je na konferenci ne uporabljajo, potem je vse skupaj ena velika farsa, metanje denarja vstran in nepotrebno onesnaževanje te ogromne skupine ljudi, ki so morali prispeti v Dansko prestolnico – velika večina verjetno z letali.

Sam poznam zelo dobro metodo oz. dve za soočanje s kompleksnimi izzivi, kjer mora sodelovati veliko ljudi. Gre za odprti prostor – moderacijsko metodo, ki jo poganjata predanost in od odgovornost. Predanost pripelje ljudi, da s strastjo iščejo najboljše rešitve in odgovornost jih usmerja, da naredijo nekaj konkretnega. Verjamem da je nekaj tisoč udeležencev konference zelo predanih in odgovornih in verjamem, da nekaj tisoč ni takšnih in da so prišli na konferenco, ker s takšnega ali drugačnega razloga morajo biti prisotni. Odprti prostor, pa deluje le ob prostovoljni udeležbi vseh – to je garant za predanost.

Samo ena stvar lahko uniči odprti prostor. Če nekdo misli, da pozna pravi odgovor in ima tudi avtoriteto, da ta odgovor vsili drugim. Veliko ljudi z veliko avtoritete je prisotno na konferenci ali pa so ostali doma. Veliko ljudi, ki imajo odgovor in se le ta ne bo spremenil, ne glede na to, kaj se na konferenci zgodi.

Predstavljam si konferenco:

  • kamor pridejo prostovoljno le tisti, ki jim je mar in
  • potem stvari temeljito analizirajo ter
  • sprejmejo aktivnosti, ki so v območju njihovega vpliva.
  • Postavijo si cilje, ki so dosegljivi in aktivnosti, ki jih lahko oni naredijo, da bi te dosegljive cilje dosegli.
  • Predstavljam si morda 2000 ljudi. Za takšno število pa se že da narediti dober moderiran dogodek – tudi odprti prostor.
  • Zamišljam si nekaj zelo učinkovitih aktivnosti, ki bi predstavljali kali za nek nov proces.

In četudi ne bi prišel Barack Obama in četudi sploh ne bi govorili o tem, za koliko ton zmanjšati emisije CO2, bi lahko takšna konferenca pomenila izjemen uspeh.

Ne morem mimo tega, da bi morda na ta način prišli tudi do kakšnih zelo inovativnih rešitev, ki se izmuznejo pri zaletavanju v  nekaj tisoč tonski zid iz sicer zelo redkega CO2-ja.

Seveda dopuščam možnost, da pride do konkretnih dogovorov in da upoštevanje teh dogovorov prispeva k nujnim spremembam. Še vedno pa velja, da lahko delujemo le v območju svojega vpliva in, da to najbolje delamo, če smo stvari predani in smo hkrati tudi odgovorni.

Reblog this post [with Zemanta]

Spletni seminar o priznavanju neformalnega in priložnostnega učenja

December 14th, 2009

Učimo se seveda za to, da lahko nekaj spremenimo: sebe, delovne procese, okolje, kvaliteto življenja. Samo takrat, kadar je učenje usmerjeno v spremembe ima smisel. Učiti se zaradi učenja ali zaradi diplome nima smisla. Diplome pa potrebujemo na formalnem nivoju, da s tem nekaj dokažemo (potencialnemu) delodajalcu.

Če združimo nujnost diplom v formalnem svetu in namen učenja za doseganje sprememb, zelo hitro pridemo do vrednotenja in priznavanja neformalnega ter priložnostnega učenja v visokošolskem učnem procesu. Tisto, kar znam, uveljavim. Tako pridem do posameznih kreditnih točk ali v idealnem primeru kar do diplome. O tem sem že pisal.

Vabim pa vas na spletni seminar v petek 18.12. 2009 0d 10.00 do 10.30. Za udeležbo potrebujete povezavo računalnik s povezavo na internet.

Ali bi najeli čistilni / likalni servis za 5 EUR na uro?

December 13th, 2009

V Belgiji je mogoče kupiti servisni vavčer, ki stane 5 EUR in je namenjen za plačilo 1 ure likanja, čiščenja stanovanja, nabavljanje v trgovini, čuvanja otrok. Država pa doda podjetju, ki to storitev opravlja še 16 EUR. Iz teh 21 EUR se pokrijejo obratovalni stroški, plače zaposlenim in vzdrževanje ter razvoj. Podjetja, ki to izvajajo so v večini ustanovile lokalne skupnosti. Ljudje kupijo na mesec 7,2 mio servisnih vavčerjev oz. toliko ur dela.  Zakaj država toliko vlaga v servisne storitve za dom?

Namen države je  povečanje zaposlovanja in preprečevanja dela na črno. Praktični nihče ne bi plačal za to storitev 21 EUR. Če bi jo potreboval, bi jo zadovoljil v sivi ekonomiji.

likanjeOgledali smo si podjetje BOD, ki so ga ustanovile 3 lokalne skupnosti. V podjetju dela 213 ljudi – večina za polovični delovni čas. Petnajst jih je zaposlenih v likalnici, ostali pa izvajajo servisne storitve na domu. Likalnica je izjemno sodobno opremljena in informacijsko podprta. Ljudje prinesejo oblačila za zlikat in jih lahko maks. v treh dneh dvignejo.

Nedvomno gre za zanimiv in drugačen pristop k reševanju socialne problematike. Postavlja pa se vprašanje ali je ta pristop res tudi najbolj učinkovit. Kako bi bilo, če bi področje servisnih storitev na domu prepustili trgu in bi država samo subvencionirala plače zaposlenim. V ¾ državni subvenciji se seveda skriva velika rezerva in veliko možnosti doseči cilje tudi drugače.

Meni osebno pa je ta konkreten primer pomenil preblisk, da se da stvari narediti tudi bistveno drugače in to je tisto najbolj dragoceno, kar dobimo na ekskurziji v kraje z najvišjim potencialom, o čemer sem že pisal. In Belgija je prav gotovo kraj z zelo visokim potencialom na področju socialne ekonomije in neprofitnega sektorja.

Zbodeno učenje proti staromodnemu učenju

December 11th, 2009

predavanjeTrenutno sem udeleženec enega staromodnega seminarja. Udeleženci sedimo ob mizah razporejenih v črko U. Pred nami pa se izmenjujejo predavatelji, ki govorijo približno 45 min. Po nekaj sklopih predavanj je na voljo čas za vprašanja. Vsake toliko kakšna informacija sproži idejo in dobil sem jih kar nekaj. Tudi staromodni seminar je koristen.

Obstaja pa veliko neizkoriščenih možnosti za učenje. Precej ljudi zelo rado govori. V 45 minutah je več kot preveč časa za govorjenje in v tem govorjenju se običajno bistveno sporočilo izgubi. Če se čas govorjenja omeji na 5 ali največ 10 minut, mora predavatelj skoncentrirati sporočilo in pravzaprav povedati samo bistvo. Takšnemu predavanju pravim zbodljaj ali impulz. Zbodljaj je dovolj za sprožitev asociacij, za vklop razmišljanja udeležencev. In ostane veliko časa za resnično učenje, kjer zbodeni udeleženci dajo svoje sprožene asociacije in misli ter ideje na kup ter jih med seboj brusijo in povežejo v nekaj novega. To oblikovanje novega se dogaja skozi moderacijo. Vprašanja v takšni seveda  obliki niso potrebna ali vsaj niso tako pomembna. Vprašanje skoraj vedno pomeni hierarhično podrejanje tistega, ki sprašuje. In če predavatelji ne znajo vrniti vprašanja nazaj, pomeni odgovor konec razmišljanja in iskanja, konec ustvarjalnosti in inovativnosti.

V moderiranem nadaljevanju seminarja pa se pravzaprav ne pogovarjamo o zbodljajih (kratkih predavanjih), ampak iščemo in ustvarjamo nove odgovore, ki  so seveda pogosto navdihnjeni z zbodljaji. V tej moderaciji se učimo tako, da skupaj iščemo odgovore in ustvarjamo novo znanje. Izdelujemo prototipe in se se skozi analizo in preizkušanje prototipov učimo.

V staromodnem enournem predavanju, lahko seveda uživamo, če je predavanje kvalitetno. Lahko si naredimo odlične zapiske in še komu o tem povemo. Pogosto pa je popisan papir edini izdelek in edina sprememba, ki nastane. Spomnim se nekaterih fantastičnih predavanj. Predavanj, kjer sem se smejal, jim pritrjeval ter užival. Pravzaprav se spomnim samo, da so ta predavanja bila. O čem je bilo govora, pa se več ne spomnim. Ker še vedno glasovanje z nogami preprečuje naša vljudnost, se stvari še niso spremenile. V odprtem prostoru, kjer velja: ” Če se znajdeš na mestu, kjer ne moreš nič prispevati ali se nič učiti, uporabi svoji dve nogi in pojdi drugam”, bi se to seveda že spremenilo.

Še vedno ostane možnost, da potrebno akcijo naredimo sami. Da ob staromodnem predavanju, ki nas nagovori, zapišemo misli in asociacije ter oblikujemo svoj model in načrtujemo aktivnosti , ki bodo pripeljale do spremembe. Učimo se seveda za to, da nekaj spremenimo. Sicer učenje skoraj nima smisla.