Ne poznam zelo dobro športa, a se mi zdi, da je tudi tam prostor za inovativnost. Spomnim se spremembe, ko so slalomisti začeli smučati bolj direktno na kole in tisti, ki so to prej obvaldali, so bili bistveno hitrejši. Velika inovacija je bil tudi v skoku v višino, ko je Dick Fosbery namesto tehnike z eno nogo naprej, skočil z glavo naprej in povlekel telo za sabo. Morda je manj možnosti za inovacije v kolektivnih športih, čeprav dvomim.

Pravzaprav me res zanima, koliko je inovativnosti v športu in pri tem želim izključiti inovativnost pri izumljanju nedovoljenih sredstev. Tam je ne manjka. Ali morda kdo pozna kakšne inovacije v nogometu, košarki ali odbojki ter seveda ostalih športih? Predvsem me zanimajo inovacije, ki niso povezane z opremo. Neverjetni plavalni kostumi so že odštekana stvar, a še bolj odštekano je drugačno gibanje plavalca, ki omogoča večjo hitrost.

Definitvno pa logika “manj napak” ne more biti edino in ne glavno vodilo uspeha. Pravzaprav mora biti najprej veliko poskusov in napak in nato  pride do inovacije in utrjevanja, ko se trudimo, da zmanjšamo število napak in povečujemo kakovost. Nato pa je zopet potreben preboj in potem zopet utrjevanje. Gregor piše o neki podobni logiki pri razvoju podjetja.

Poskušam še malo razvijati to logiko “čim manj napak”. Čim manj napak pomeni delovati po prvilih, pomeni, kar najbolje slediti uveljavljenim oz. postavljenim pravilom, pomeni sploh ne odstopati od pravi, pomeni početi stvari na vedno enak nači in pomeni dosegati vedno enake in predvidljive rezultate.

Nekako se mi zdi, da kultura v športu ni naklonjena inovacijam. Morda se motim, a ljudje imajo radi ponavljanje istega. Pravzaprav si težko zamislim radikalno inovacijo  v npr. nogometu. In močno se mi zdi, da ljudje tudi v poslovnem svetu nimajo radi inovacij - še posebej ne radikalnih. Radikalne inovacije trkajo na našo kulturo. Se mi zdi, d bi bil zanimiv predmet “antropologija inoviranja“.

In kaj sem pravzaprav hotel povedati. Da je meni všeč poskušati odštekane stvari in biti vztrajen pri uveljavljanju. In da so vse velike stvari bile v začetku nesprejete. Bellu so pri Western Unionu, ko jim je prišel ponujati telefon, rekli, da tega pač ne bo nihče uporabljal.  Seveda je bil prvi telefon precej uborba zadeva, ki je omogočala prenos signala le nekaj kilometrov daleč. A že takrat je bila ta iznajdba obsojena na uspeh. Zakaj? O tem sem nekaj napisal v drugem prispevku.

• tajnostni razvoj
• inovativnost in
• sodelovanje / skupnost

Rad se igram z besedami in tako je nastala beseda TRAJNOVATIVNOST. Pomeni dvoje:

1. doseganje trajnostnega razvoja s pomočjo inovativnosti (v omejeni ponudbi dobrin je edino naša inovativnost neomejena)
2. zahteve trajnostnega razvoja postavljajo omejitve in kadar so dobrine omejene je to velika vzpodbuda za inoviranje.

Poskusil sem biti tudi ustvarjalen v angleščini, a so besedo SUUSTAINNOVATION že pogruntali.

Kakokorkoli že pa resno razmišljam, da naredim kaj več na področju trajnovativnosti in to vključim med moje produkte na področju vzpodbujanja inovativnosti, ki jih oblikujem na nastajajoči strani inovativnost.com.

Pravzaprav pa ni vse tako črno. Učenci, dijaki in študenti že dolgo izmenjujejo seminarske naloge preko spleta, rešujejo konkretne probleme preko klepeta in učitelji uporabljajo spletne učilnice , kjer oblikujejo naloge, jih sprejemjo od učencev in jih ocenjujejo ter lahko vodijo praktično celotno kumunikacijo z njimi. A spletna učilnica je še vedno učilnica in še vedno ostaja kumikacija v enakem okviru kot prej: učitelj z učenci /študenti ter študeni / učenci z učiteljem ali med sabo. A v zasebnem življenju ti isti učenci in učitelji počno še veliko več. Vključujejo se v spletne skupnosti, jih morda celo ustvarjajo ter v njih komunicirajo in izmenjujeo informacije. Montirajo video prispevke in jih nalagajo na YouTube. Pišejo bloge ter komentirajo bloge drugih. Igrajo spletne igre ter med tem komunicirajo in aktivno sodelujejo. Nekateri tudi oblikujejo spletne strani, delajo elektronsko glasbo in še kaj po navodilih, ki so jih našli na spletu. Naučijo se ogromno in zazdi se, da je v veliki meri šola sploh nepotrebna. Če dodamo še različne revije in TV oddaje, ki jih uporabniki šolskega sistema berejo in gledajo, vidimo, da pridobijo izven šole izjemno veliko znanja in veščin. Neakteri se izven šole naučiju tudi najbolj temljnih znanj računja, branja in pisanja. Malo seveda pretiravam, a vseeno je umestno vprašanje ali sploh potrebujemo šolo oz. bolj umestno za kaj še potrebujemo šolo.

Potrebujemo jo kot komplement - dopolnitev tega kar njene stranke dobijo in se naučijo same in kot usmerjevalec strank v tista področja, ki jih same ne obdelajo. Za takšno vlogo pa mora postati šola zelo naravnana na posameznika. To pa je možno le z uporabo različnih orodij, ki omogočajo individualni pristop, spremljanje ter usmerjanje. V veliki meri gre torej za obrat v e-usposabljanje / izobraževanje, ki na najlažji možni način omogoča diferenciacijo. Pri tem pa seveda ni dovolj uporabljati e-učilnic samo kot direktno elektronsko preslikavo klasičnih učilnic. Potrebno je graditi skupnost uporabnikov (učencev, dijakov, študentov) in v tej skupnosti vrtnariti (omogočati rast ter sodelovanje), potrebno je vzpodbujati udeležence da ustvarjajo znanje in se ob tem učijo. Uporabnike moramo usmerjati v zbiranje in ustvarjanje znanja ter reflektrirano razmišljanje, kar omogočajo blogi in wiki. Predvsem blogi in sodelovanje uporabnikov v spletnih skupnosti lahko učinkovito povežemo z mentorjem oz. učiteljem preko RSS. Če se učitelj naroči na RSS-je svojih učencev, lahko ažurno in učinkovito spremlja njihovo ustvarjanje. S pomočjo npr. Google Readerja ima pred sabo kontrolno sobo tega, kar uporabniki ustvarjajo. Tudi vse obvezne (seminarske) naloge lahko nastajajo kot blog-prispevki. Interno šolsko delo je hkrati tudi eksterno in javno. Učenci, dijaki in študenti so hkrati tudi novinarji, ki v svojih časopisih (blogih) poročajo ter raziskujejo. Učitelj oz. mentor lahko te prispevke deli (Share) in s tem zelo hitro ustvarja šolski časopis.

Potrebno pa se je zavedati, da je to, kar uporabniki šolskega sistema počno tudi v taki zelo odprti e-šoli le del vsega, kar počno in le majhen del vseh učnih priložnosti. Nujno potrebno je učence, dijake ter študente vzpodbujati, da prepoznavajo vse ostale učne priložnosti, jih beležijo ter vrednotijo, kar lahko omogoča elektronski portfolij - spletna aplikacija, kamor posameznik bolj ali manj strukturirano vpisuje dogodke usposabljanja in pridobivanaj izkušenj. Učitelj - mentor pa mora to celoto vrednoti in na temelju tega oblikovati individualiziran učni načrt za posameznika. Morda je to korak k šoli prihodnosti.

Brez tega, da se učim z delom seveda ne gre. Trenutno se ukvarjam z dvema projektoma:

1. Karierni e-portfelj in
2. Knjžica o družbeni odgovornosti podjetij

Obe stvari sem začel pisati v wikiju in sedaj je čas, da vas povabim k soustvarjanju. Če so vam področji zanimivi in čutite, da lahko kaj prispevate, se prijavite (Karierni e-portfelj, Družbena odgovornost) in dodajte svoje pripombe, komentarje ter spremenite tisto, kar se vam zdi.

Moji občutki so mešani. Verjamem v moč takšnega sodelovanja, a obenem me je malo strah, kam lahko to pripelje. Po eni strani, dam ven vse kar delam in o čemer razmišljam - mojo intelektualno lastnino in dopščam, da lahko to vsak spreminja in nenazadnje lahko to vzame za svoje. Seveda pa verjemem, da so potencialne koristi veliko večje od potencialnih nevarnosti. Torej grem v ta izziv.

Nekaj več še moram na pisati o kariernem e-portfelju, ki je del projekta Karierni center osrednje slovnske regije. že sam projekt temelji na množičnem sodelovanju - zaenkrat 4 ustanoviteljev in velikega števila partnerjev.
Soustanovitelji smo Glotta Nova, Pitea, Izida in Vizor. Med partnerji pa je večina ključnih organizacij, ka se v tej regiji kakorkoli ukvarjajo s kariernim razvojem. Izglede, da le na takšne način široke mreže lahko naredimo kakšen konkreten korak naprej. Zakj bi sicer še ne imeli takšnega centra v Sloveniji.

Veselim se tega mojega eksperimenta. Vem, da je nekaj odličnih izdelkov nastalo na tak način. Nisem pa popolnoma prepričan, če gre wiki koncept v slovensko kulturo (so)delovanja. Verjamem pa da s ponujenimi priložnostmi izzivamo tudi nekaj tako zakoreninjenega kot je kultura.

Prijatelj Les mi je to pokazal že nekaj časa nazaj, a šele danes me je prijelo, da sem uporabil. Zanimivo in uporabno. Odpira različne možnosti. Prenos znanja, graditev posebne baze znanja in še kaj, kar je lahko zelo koristno v vsakem podjetju. Samo malo inovativnosti in poguma potrebujemo.

A tudi to je premalo. Tudi to je lahko le kozmetika. Danes potrebujemo nekaj precej drugačnega. Potrebujemo podjetja, ki se v svojem bistvu naravnavajo na trajnost v elementih varovanja naravnega okolja, vpetosti v družbeno okolje in odnosov z zaposlenimi. To pa je bistveno drugače od tega, če podjetje del svojega dobička nameni za letovanje otrok, zaščito ogroženih živalskih vrst, podporo kulturi ali kar je že na robu - podpori uspešnemu športnemu subjektu.

NUJNA REVOLUCIJA V TRAJNOSTNI RAZVOJ
Tako na hitro mi je bistveno bolj simpatičen izraz ‘trajnostno usmerjeno podjetje‘, kot pa družbeno odgovorno. Tudi pomen je pri prvem primeru večji. V tej smeri me nagovarja odlična najnovejša knjiga Petra Sengeja in sodelavcev The necessary REVOLUTION z zgovornim podnaslovom ‘How Individuals and Organisations Are Working Together to Create a Sustainable World. Peter Senge je eden izmed začetnikov koncepta učeče se organizacije. Bistvo tega koncepta je, kako se učiti oz. naučiti podjetje se učiti. Senge pravi, da je naslednje vprašanje: Učiti za kaj? In njegov odgovor je: Učiti za oblikovanje trajnostnega cvetočega sveta za življenje po industrijski dobi. Nekaj zanimiv misli iz knjige, ki je po mojem mnenju eden temeljnih prispevkov preusmeritve na trajnostno razmišljanje in delovanje:

(more…)

Organizatorji nas vabijo, da prijavimo svoje inovacije, izume, izboljšave, inovativne podjetniške ideje,… in se uvrstimo v izbor 30 najboljših inovacij oz. 10 najinovativnejših podjetij! Na ta način se boste predstavili na 3. Slovenskem forumu inovacij in v katalogu inovacij Slovenije za leto 2008.

K prijavi vabijo posameznike ali skupine posameznikov, mala in srednja podjetja, velika podjetja, raziskovalno-razvojne institucije, mlade raziskovalce (s statusom), študente in dijake. Še posebej letos vabijo inovatorke, lastnice inovativnih podjetij. Vsebina prijav naj bo povezana z novimi tehnologijami in njihovo koristno uporabo.

Izbrane inovacije bodo predstavljene 21. in 22. oktobra 2008 na 3. Slovenskem forumu inovacij, osrednji slovenski prireditvi s področja inovativnosti.

Rok za oddajo prijave je 25. AVGUST 2008. Prijave sprejemajoo na spletni strani www.sfi.si.

To je vzpodbuda države za razvoj inovativnosti v Sloveniji.

Glede na to, da se nabere nekaj prijav, je forum prav gotovo dobra stvar. Morda ne vzpodbuja toliko same inovativnosti, kot omogoča samozavedanje inovativnega potencial v podjetjih in prispeva k promociji inovativnosti. Predvidevam, da podjetja zaradi SFI ne razvijajo inovacij, ampak pošljejo in prijavijo tisto, kar so sicer naredili.

Možnosti za neposredno vzpodbujanje inovativnosti pa je veliko. Sam vidim najmočnejši dejavnik v vzpodbujanju sodelovanja. Sodelovanje med različnimi subjekti (čimbolj so različni - pisani, tem bolje je) je odličen prostor (forum) inovativnosti. Sodelovanje je slovenska šibkost. Mislim pa, da nobena nacija ni brez izzivov na tem področju. Sam poskušam eksperimentirati s spletnimi skupnostmi kot prostorom sodelovanja. Slovenske ideje - podjetniško sodelovanje je eden prototip, drugi pa Innovation Leader’s Community. Prijatelj Aleš na blogu Sodelovanje 2.0 razmišlja o sodelovalnih orodjih in tudi blog je večavtorski. Skratka soustvarjamo sodelovanje. Ovire za sodelovanje so ogromne. Ljudje se zelo težko odločijo, ker morajo najprej prispevati in šele nato dobijo. Te ovire moramo počasi razbijati.

Korak naprej je množično sodelovanje. Gre za odpiranje podjetja navzven in vključevanja strank, dobaviteljev ter partnerjev v soustvarjanje podjetja. Neverjeten inovativni potencial. Prav vesel sem bil, ko je tudi Gregor začel razmišljati o odprti firmi in ko sva lahko to razmišljanje nadaljevala ob kavi. Pri inovativnosti na temelju množičnega sodelovanje se odpre izziv spletnih skupnosti. Kako naj podjetje oblikuje spletno skupnost, da bo skupnost pritegnila “prave” uporabnike, da bo skupnost dovolj odprta in da bo ustvarjena zmagam-zmagaš situacija. Knjižna založba bi lahko npr. imela skupnost ljubiteljev knjig (knjigofil.net), kjer bi člani debatirali o posameznih knjigah, nalagali odlomke in priljubljene citate, si oblikovali virtualne knjižne police, razpravljali o kvaliteti prevodov in iskali najzgrešene prevode. Iz tega dogajanja na skupnosti pa bi založba lahko prepoznala želje po novih prevodih in po temah, ki so zaželene.

Vključevanje spletnih skupnosti v sooblikovanje podjetja pa je tudi lahko inovativni poslovni model. Tudi to je inovativnost in ne le inovativni izdelki ter storitve. Upam, da bo kakšno podjetje predstavilo tudi inovativni poslovni model.

Kaj menite vi, da bi še bilo dobra vzpodbuda za razvoj inovativnosti v Sloveniji??

Za začetek pomaga, če si predstavljamo, kaj bi v dani situaciji vprašal 4-letni otrok, če bi mu predstavili problem oz. izziv, če bi videl nek dogodek ali predmet. Kaj bi vprašal otrok, če bi mu povedali, da iščete novo službo. Morda bi vprašal, zakaj hodite v službo. Na prvi pogled neumno vprašanje. Če pa si poskusite odgovoriti nanj, se odpre precej novih pogledov. Kaj bi vprašal otrok, če bi mu pokazali prototip gospodinjskega mešalnika, ki ste ga naredili v vašem podjetju. Morda bi vprašal, če se da z njim mešati tudi zemljo. In ko bi vaš sin stopil v nove poslovne prostore vašega podjetja, bi morda vprašal, kje je peskovnik. In vi bi lahko pomislili, da pomeni peskovnik prostor za igro, za preizkušanje novih idej, da morda pomeni konkretno za vaše podjetje ustvarjalni prostor, kjer ljudje prihajajo do novih zamisli.

Ustvarjalnost se vedno začne s vprašanji. Neumnost ljudi pa izhaja iz tega, da imajo odgovor na vsako vprašanje. Človek, ki je ustvaril McDonald’s, si ni rekel: „Glej, saj že imajo hamburgerje. Meni ni potrebno narediti tega.“ Ne, on se je vprašal: „Kje na poti lahko dobim vedno enake hamburgerje.“ In tisti, ki je začel z nizkocenovnimi poleti si tudi ni rekel: „Letalskim družbam gre slabo. Zakaj bi se s tem ukvarjal.“ Vprašal se je: „Kaj ljudje resnično želijo od poleta in kaj lahko vržemo ven?“ Pablo Picasso se je vprašal: „Ali je možno predstaviti človeško figuro še na kakšen drug način?“ in je ustvaril kubizem.

Neumna vprašanja se rojevajo iz opazovanja, radovednosti, navdihov in priznavanja nevednosti. Glas sodb (naš lasten ali od zunaj) nam govori, da so stvari takšne kot so, da se ne da narediti drugače, da smo neumni in še kaj. Radovednost pa nas vzpodbuja, da se vprašamo ‘zakaj ne’, ‘čemu potrebujemo nekaj’, ‘kaj je bistvo stvari’. Priznana nevednost nam omogoča, da vprašamo zelo temeljna vprašanja: ‘zakaj ima stol 4 noge’, ‘zakaj so sončne celice tako drage’, ‘kaj je tako privlačnega v ustekleničeni vodi, da jo ljudje kupujejo’. Ta ‘neumna’ vprašanja nam ne dajo enoznačnega odgovora, ki takoj konča iskanje. To niso vprašanja, ki jih postavljajo učitelji, ko preverjajo znanje. To je vprašanje, ki odpira spraševanje in ponuja različne možne odgovore. To je vprašanje, ki vrta in raziskuje v globino.

‘Neumna’ vprašanja ne sodijo, so kratka in odprta. V odlični knjigi Creativity in Business, ki je nadihnila tudi gornje razmišljanje najdemo nabor 10 temeljnih vprašanj:

1. a) Kaj je cilj, ki bi ga radi dosegli?, b)Katere rešitve smo poskusili? c)Zakaj te rešitve niso delovale?
2. Kakšni so vaši občutki v tej situaciji?
3. Kakšno je vaše stališče v tej situaciji?
4. Katere koristi dobivate iz te situacije?
5. Kaj je realnost v tej situaciji?
6. Kaj bi radi videli, da se zgodi?
7. Kaj morate narediti v tem trenutku?
8. Kako bi bilo drugačno vaše življenje, če bi se situacija spremenila?
9. Katera je ena stvar, ki bi jo spremenili, da bi bilo tako, kot želite?

In še zaključno ‘neumno’ vprašanje: „S čim se v tem prispevku težko strinjate?”

Faks me ni tega naučil, ni me motiviral in ni to od mene zahteval. Pravzaprav me ta elektro stroka sploh ni zgrabila, faks ni prebudil v meni nobene strasti. Žalostno? Katastrofa!!! Polnili so me z neko teorijo, kjer ni bilo nobenih iskric v očeh. Pri praksi smo sestavljali neka brezvezna vezja in merili neke veličine, za katere mi sploh ni bilo jasno, kaj naj bi bile.

Priznam. Na faks nisem prišel kot navdušenec za elektro. Sem pa pri dveh letih navdušeno razstavljal svoj prvi radio in pri desetih letih sanjal, kako bom avtomatiziral različne procese. Nekaj strasti  je bilo torej v meni. Malo je spala in nihče je ni prebudil. No, prebujal jo je profesor fizike v prvem letniku- ampak strast za fiziko in ne za elektroniko.

Kaj je bilo narobe? Ne vem natačno, a nekaj slutenj imam:

1. preveč teorije, premalo prakse
2. premalo učenja z delom
3. premalo izzivov, ki prebujjo strast
4. premalo strastnih profesojev
5. premalo problemov, ki bi bili ravno prav zahtevni in dovolj zanimivi.

Sam ne vem, kako bi naredil elektro faks ta pravi. Sem pa potem študiral še sociologijo in filozofijo in tam je bilo več moje strasti in tudi več strasti profesorjev. Vem pa seveda kako narediti dobro usposabljanja za voditeljske veščine in za razvoj inovativnosti.

Prepričan sem, da sem na elektro faksu dobil nekaj uporabnega za naprej. Verjetno nekaj sistematičnosti in sistemske teorije, nekaj več naravoslovno- tehničnega pogleda in še kaj. A re mi je žal, kaj žal - jezen sem - da niso znali prebuditi strasti. To je brez dvoma odlika dobrih univerz in fakultet. Seveda moram povedati, da v nekaj mojih sošolcih je bila strast za stroko. Ne vem ali so jo prinesli s sabo, ali so jim jo prebudili na faksu.

Kako pa so vaši faksi prebujali strast za stroko v vas?

Takrat pa sem vedel. Zapornica se vedno odpre. Samo gumb moraš pritisniti. Če ne bi po pomoti poskusil, se seveda ne bi odprla. Poskusiti je izjemno pomembno. Nikoli ne veš, katera vrata se bodo kar odprla. Ta moja vrata oz. zapornica se je odprla brez težav. Dejansko pa za vsaka vrata obstaja način, kako jih pripraviti, da se odpro. Brez poskusa pa seveda ni rezultata. To je recep za vsakršno reševanje problemov. Če namesto popolnoma slepe kure uporabimo še kakšen sistemski pristop, bodo rezultati še bolj impresivni.

Nauk: Ko iščeš (parkirni) prostor (pod soncem), pozvoni na veliko vrat, ena se bodo gotovo odprla. Edison je menda uporabil na desetine različnih materialov za žarilno nitko žarnice in samo v enem primeru nitka ni pregorela.