Odpiranje prostora je manj zanimivo in manj fascinatno. Predavatelj bi rekel: spomnite se dogodka XY v vašem življenju. Kaj ste se naučili iz njega. Predavatelj, ki odpira prostor, ustvarja napetost med tišino in govorjenjem. Predavanje je dialog. V izjemnih primerih lahko predavatelj zelo veliko govori, pa je še vedno dialog.

Parker Palmer me je s knjigo Pogum za poučevanje potrdil v mojem razmišljanju. V mojem podjetju sem si izbral moto “Odpiramo prostor za učenje” in kasneje dodal še “in inovativnost” Navdihnila me je metoda odprtega prostora, ki se začne s programom / dnevnim redom, ki je prazna stena.

Učenje, ki pomeni odpiranje prostora, pomeni dati bel list pred učenca in ga navdihniti, da naraiše nekaj, kar je povezano s temo učenja v tistem dnevu. Ni lahko tako poučevati. Kaj pa če učenec nič ne nariše. Če kot učitelj predavamo, vsaj nekaj nastane. Za odpiranje prostora pa potrebujemo pogum. Uspešnost poučevanja se namreč pokaže takoj.

Se mi zdi , da marsikdo ne mara odpiranja prostora: ne kot učitelj ne kod učenec. Kakšno vrsto poučevanja in učenja pa si vi želite?

Izjemno me ne nagovorila misel o nerazdeljenem življenju v knjigi Parkerja Palmerja Poučevati s srcem. Kaj je torej razdeljeno življenje?

• Čutiti v sebi življenjski imperativ.
• Navzven se prilagajati drugačnim zahtevam.

Seveda se vedno tudi prilagajamo zunanjim zahtevam, a hudo je če to gre na škodo temeljnega poslanstva oz. našega smisla.

Palmer predstavi primer Rose Parks, ki se 1. decembra 1955 odloči, da ne bo več živela razdeljeno in se je uprla institucionalnemu rasizmu. Sedla  je v prednji del avtobusa, ki je bil rezerviran za belce. Šlo je za njeno premišljeno odločitev za nerazdeljeno življenje. S tem je začela gibanje. In gibanje je vedno odločitev za nerazdeljeno življenje, ki presega samo kritiziranje institucije.

To je težko! Izgovorov, da ne naredimo, ne zmanjka.  Da lahko vztrajajmo in da stvar raste potrebujemo skupnost soglašanja.

Veliko jih kritizira, nekateri se umaknejo, a oboji ostanejo v razdeljenem življenju. Sprememb ni?

Vsak ima področja razdeljenega življenja: v družini, soseski, podjetju, zunanjih institucijah, v državi. Kje je moje področje? Kaj bi na tem področju pomenilo nerazdeljeno življenje?

Tri misli ljudi, ki so delovali na različnih področjih, me potrjujejo v tej  ideji:

1. “Nikoli ne dvomi o tem, da lahko mala skupina čutečih ljudi spreminja svet. Resnično je to edini način spreminjanja.” Margaret Mead
2. “V življenju lahko dosežeš čisto vse – dokler ti ni mar, komu pripadejo zasluge.” Harry S. Truman
3. “Če je tvoja primarna naloga bolj reševanje problemov (Popravljanje zlomljenega) kot pa ustvarjanje novega in pomembnega, je težko obdržati občutek smisla.” Peter Senge

Prva in druga misel poudarjati pomen skupnosti pravih in predanih ljudi, kjer vsi delajo skupaj, dajejo vsak najboljše in si nihče ne lasti zaslug.

Me pa danes posebej nagovarja tretja misel. Napačno jo lahko razumemo kot to, da namesto lepljenja zlomljene skodelice, naredimo ali pa kupimo novo. Včasih pomeni tudi to, saj je bolj smiselno, hitreje in kdaj tudi ceneje narediti novo kot pa popravljati staro.

A to ni bistvo. Bistvo je v tem, da če nisem zadovoljen z lokalno oblastjo in njenim načinom delovanja, ne kritiziram tega in iščem načine, kako bi to preprečil in morda odpravil škodljive posledice. Ne, začnem nekaj novega, nekaj čigar rezultati pomenijo protiutež negativnemu.   In če v podjetju sodelovanje in komunikacija preko obstoječih medijev (ethernet, glasilo, telefon) ne poteka dobro in ne daje rezultatov, napravimo novi kanal. Pustimo analiziranje in popravljanje obstoječega.

Zveni malo absurdno. Skrivnost pa je v tem, da so ljudje ob popravljanju zamorjeni, popravljanje pogosto ne prebudi prave strasti. Z ustvarjanjem novega pa je drugače. To ponavadi sprošča energijo, vzbuja veselje in pritegne nove ljudi.

Ni pa enostavno odkriti, kaj je prava stvar, ki jo naj začnemo. Morda niti ni potrebno izgubljati veliko časa z ugotavljanjem. Kar začnemo nekaj čemur smo predani.  Zberimo še 4 dodatne ljudi in gremo.

Dva odgovora, ki sem ju našel v knjigi Teorija U,  me prepričata:

1. Vem, da vem, ko je moje znanje v pomoč različnim strankam in praktikom na nekem področju. Ed Schein
2. Vem, da vem, ko lahko razvijem sposobnost ustvarjanja rezultatov, katerim sem resnično predan – ko mi to, kar vem, omogoča ustvarjanje. Peter Senge.

Saj sta jasna in na nek način predvidljiva. Ni pa ju tako zelo lahko živeti. Sam pri sebi se zavedam, da imama veliko nekega znanja. Zelo rad berem, različni video posnetki na spletu mi omogočajo dostop do različnih področij znanja.  Posamezna spoznanja iz teh virov me resnično navdušujejo.

A me je to res zadelo, a to res razumem? Kako naj vem, da to res obvladam? Zgornja odgovora me potrjujeta v spoznanju, da samo tako, da sam to uporabim in ustvarja tiste rezultate, ki so zame pomembni. Ali pa seveda, da to znanje koristi drugim.

To je seveda tudi odličen kriterij za vse poslovne in osebne svetovalce.

Samemu mi je vedno bolj jasno, da ne morem verodostojno pisati o stvareh, če jih ne preizkusim. Ne morem vedeti, kakšno moč in težo ima nekaj, če to nikoli ne spravim v življenje.

Navdihuje in navdušuje me sodelovanje med podjetniki in na lokalnem nivoju. Kar nekaj znanj in drobnih izkušenj imam pri tem. A res ne vem, a prav vem. A to res deluje. Prav zato želim in bom poskusil.

Image via Wikipedia

Včeraj je Polona končala enoletno usposabljanje za Montessori vzgojiteljico za otroke od 3 do 6 let. V tem času sem tudi sam dobil precej dober vpogled v Montessori pedagogiko in še dodatno potrditev v izjemni pomen  oblikovanja otroka v teh najmlajših letih.

Spomnim se še svojih rahlo podcenjujočih občutkov glede pomena in vloge vzgojiteljic v vrtcu. Vrtci so veljali in za nekatere veljajo še danes kot kraj za varstvo otrok.

Presenetljiva najnovejša raziskava s Harvarda (narejena na velikem vzorcu 12.000 otrok skozi daljše časovno obdobje) pa je pokazala, da je izjemen vzgojitelj / vzgojiteljica v vrtcu vreden 320.000 $. To pomeni, da lahko vsi otroci v skupini tega vzgojitelja pričakujejo v svoji karieri letni zaslužek 320.000 $ in to zahvaljujoč dobremu začetku. To pomeni izjemen letni dohodek. Raziskava se ni osredotočala na rezultate različnih testov, kjer je bil vpliv vrtca praktično zanemarljiv. Edina izhodna spremenljivka so bili prihodki teh sedaj že okrog 30 let starih ljudi.

To raziskava ima posebno moč, ker je izražena v denarju, ker pomeni, da dober vrtec prispeva k dobrim prihodkom.  Kaj bi lahko bile posledice teh ugotovitev.  Tri najpomembnejše posledice:

1. vzgojiteljskemu poklicu je potrebno dati večjo vrednost in večjo veljavo, kar se kaže v višjem družbenem statusu in višji plači.
2. usposabljanje vzgojiteljic je potrebno dvigniti na višji nivo
3. država mora za usposabljanje vzgojiteljev ter za vzpodbudno delovno okolje nameniti dovolj sredstev.

Marija Montessori je  to že vedela pred 100 let in je praktično po celem svetu vzpodbudila razvoj vrtcev, ki so dali osrednje mesto otroku. To pomeni, da otrok sam določa hitrost učenja in izbira dejavnosti, ki so mu v danem trenutku blizu. Vzgojitelj pa mu predlaga tiste dejavnosti, ki so zanj razvojno primerne. Aktivnosti potekajo na področjih zaznavanja, vsakdanjega življenja, matematike, jezika, naravoslovja, umetnosti in to z materiali, ki so lepi ter privlačni in seveda omogočajo učenje določne veščine.

Bistvo Montesori pedagogike  je v:

• celostnem razvoju
• vzgoji k samostojnosti (Pomagaj mi, da naredim sam)

To, da je pa vloga staršev v teh najzgodnejših letih neprecenljiva, pa tako ne potrebno posebej poudarjati.

Odgovor na velik problem revščine so mikro krediti. Vrednosti teh kreditov so tako  male, da se bankam ne splača dajati takšne kredite.

Mikro plačila so majhna plačila, ponavadi na spletu, ki os tako majhna, da se ne ne splača uporabljati kreditnih kartic. In navsezadnje tudi berači živijo od mikro plačil. Zelo zanimiva rešitev je Flattr -  orodje za mikroplačila na spletu.

Da ne govorimo o nanotehnologiji, ki že danes odgovarja na nekatere najbolj izzivalne probleme.Sicer gre za drugo področje, a vseeno: majhni delčki, majhne cevke, majhni motorčki. In dobimo samočistilne barve, izjemno medicinsko diagnostiko in verjetno tudi zdravljenje, pa še kaj.

Pri politikih vžgejo velike obljube za velika dejanja. Ponavadi gre na lokalni ravni za velike gradnje: stadioni so trenutno aktualni, ceste so vedno prava stvar. In za to tudi obljubljajo in včasih naredijo te velike stvari. Ker se pač vidijo.

Kaj pa če se neka mala – mikro stvar ponavlja zelo dolgo ali na zelo veliko ljudeh. Grameen bank je podelila že več milijonov mikrokreditov. Mati Terezija in njene sestre  že več desetletij delajo majhna dejanja usmiljenja in prav danes sem prebral, da izjemni vzgojitelji (pri nas predvsem vzgojiteljice) izjemno prispevajo k uspešnosti posameznika v njegovi odrasli dobi.

Gre preprosto za to, da so v nekaterih primerih majhne stvari edina pot do rešitve.  V takšnih primerih lahko edino z majhnimi stvarmi narediš velike reči.

Danes pa je to precej mrtvo območje. Fram kot osrednje naselje, je stisnjen v ozko dolino in nima možnosti za kakršnokoli fizično širjenje. Se pa zelo širi Morje, kjer rastejo nove hiše in celotna naselja. A to je seveda le fizična rast in o kakršnikoli duhovni rasti kraja -  če o tem sploh lahko govorimo -  ni sledi.

Zadnje čase me nagovarjajo določeni prispevki. V Sobotni prilogi,  v tudi sicer odličnem prispevku, sociolog dr. Zdravko Mlinar omenja Osp, ki je preko svoje plezalne stene postal svetovno znan. Dr. Slavica Černoša je pisal o tem, da nastajajo potrebe po izobraževanju v lokalnem okolju. In to lokalno okolje bi tudi moralo na te potrebe odgovarjati.

Odpira se mi izziv, kako razvijati kraj in kako k temu prispevati preko mreženja in formalnega delovanja in na ta način tudi zase in svojo družino ustvarjati bolj prijetno in polno življenjsko okolje. Počasi nekaj poskušam. Skupina na Facebooku je en korak. Lahko se pridružiti, čeprav niste  s teh koncev. Namen je tako ali tako, da postane Fram globalna vas Dva meseca nazaj pa sem organiziral predavanje prijatelja dr. Lesa Squiresa v Framu ravno na temo skupnosti  v lokalnem in globalnem okolju. Že dolgo me izziva oljarna. Gregor pa je zadnjič še malo pokuril ta izziv

Tašča in tast sta bila na Norveškem in sta videla raziskovalno ladjo Fram s katero je Roald Amundsen priplul na severni tečaj. Morda bi lahko naredili prvo pobratenje ladje in kraja

Tipam in iščem in vedno bolj me izziva.

Za 2/3 človeštva banke ne obstajajo. Klasične banke posojajo denar po načelu: več imaš, več dobiš. Če imaš malo ali nič, ne moreš dobiti nič. Minimalni kredit -  za nekatere zadostuje že nekaj dolarjev – jim pomaga presekati začaran krog.

Zelo preprost, premišljen in učinkovit sistem, ki zagotavlja okrog pol milijarda dolarjev posojil letno, v povprečju nekaj več kot 100 $ na osebo. In kar je tudi zelo zanimivo: banka nima donatorjev. Denar, ki ga posoja, je denar od depozitov, ki jih ljudje vlagajo v banko.

Ideja Grameen Bank predstavlja navdih za reševanje drugih velikih problemov človeštva ali pa  tudi lokalnega okolja. Razmišljati o tem, kako bi rešitev bila podjetniška in samozadostna. Grameen banka je namreč socialno podjetje. Živi le od lastnih prihodkov, dobiček pa vrača v razvoj.

Image via Wikipedia

Včeraj sva si s Polono v kinu ogledala Robina Hooda. Dobra zgodba z morda malo preveč klanja in hrupa. Vsekakor pa me je potegnila -  še posebej zato, ker je toliko drugačen od drugih Robinov Hoodov in ker prinaša bistveno več tistega, kar ni mogoče videti neposredno. Robin Hood Ridley Scott je film o voditeljstvu in DA je: je tudi film o Sloveniji.

Roobin Hood v začetku niti ni voditelj in neki posebni junak. Je navaden vojak v vojski Riharda Levjesrčnega, ki se vrača iz Palestine. Je pa pogumen in upa povedati resnico. In je iskalec. Rahlo skrivnosten in ne posebej zgovoren napis na meču, ki ga prejme od umirajočega viteza vzpodbudi v njem iskanje.

Skozi obljubo vitezu, da bo meč nesel njegovemu očetu in skozi iskanje pomena skrivnostnega napisa v Robinu Hoodu zori voditelj. In šele ko odkrije svoje najgloblje korenine -  ko napravi duhovno potovanje – je krog sklenjen. Voditelj je rojen.

Robin ne ve, kaj mora narediti in kaj bo res naredil. Prepušča se trenutni intuiciji in deluje, ko je čas pravi. Začne pri sebi, nadaljuje na lokalnem nivoju in počasi se območje njegovega vpliva veča in naenkrat postane dejanski voditelj angleške vojske.

Robin Hood združuje, povezuje in vključuje. Najprej poveže nekaj svojih sotrpinov – vojakov. Vključi vaškega župnika, se pusti vključiti v družino umrlega viteza in na koncu poveže grofe, ki so že skoraj zakorakali v boj proti svojemu kralju. Poveže jih v boj proti sovražniku, ki napada državo.

Rihard Levjesrčni zna prepoznavati junake in iskrenost ter resnico. Resnice pa ne zmore prenesti. Pravzaprav je rahlo napihnjeni “ven se metač”, ki nima vizije. Pomembne so mu trenutne zmage.

Kralj John je “otrok”. Ne prenese kritike, nasede pa tistim, ki mu laskajo. Z davki, ki jih večina ne zmore, stisne od vojn izčrpane grofe. Kakšne druge možnosti kot to, ne vidi. Na vsak način priti do davkov, se mu zdi najhitrejša pot. In to pot, ki posebej poudari njegovo kraljevsko moč.

V neme trenutku John zablesti. Zmore biti kralj kot simbolna podoba, ki pokaže ljudstvu, kaj naj naredi. In zmore sprejeti nasvet, tam, kjer je šibak.  A ta zgodba je kratka. Ne prenese drugih junakov in ne prenese tega, da bi se odpovedal delu svoje moči in bi jo prenese na druge. Ne prenese svobodnih ljudi. In ne drži dane besede. Naredi samo tisto, kar mu trenutno ustreza.

In kje je tukaj Slovenija in njeno voditeljstvo? V vsakem stavku. Le da zaenkrat še ni voditelja, ki bi skozi svoje duhovno potovanje dozorel in bi znal povezati ljudi.

Pravi, da je način, kako začeti z dialogom v neki skupini, z govorjenjem o dialogu. Ne zdi se mu pametno začeti s skupino, dokler ljudje ne osvojijo vsaj malo pomena in načina dialoga.
Dialog napravi tok pomena dostopen vsej skupini, tako da se lahko pojavi neko novo razumevanje. To je v nasprotju z diskusijo, ki je usmerjena v deljenje in ‘lomljenje’ stvari. Diskusija izpostavlja idejo analize, kjer vsak predstavi svoj pogled na stvar.
V dialogu nihče ne poskuša zmagati. Zmagajo vsi, če nihče ne zmaga. Ne igramo igre drug proti drugemu, ampak drug z drugim.

Dialog in mišljenje

Pomembno je dojeti, da so različna mnenja rezultat preteklih misli: vseh izkušenj, vsega, kar so ljudje rekli in kar niso. S temi mnenji se poistovetimo in jih branimo in mnenja imajo težnjo, da jih dojamemo kot resnico. Misli proizvajajo rezultate, ampak misli tudi pravijo, da tega ne počnejo. Težava je, da so nekateri od teh rezultatov razumljeni kot zelo pomembni in vredni. Posebej močno je kolektivno deljeno mnenje in individualne misli so v večini primerov rezultat kolektivnega mišljenja in interakcije z ostalimi ljudmi.

Dialog je resnično usmerjen v odkrivanje celotnega miselnega procesa in spreminjanje načina, kako se ta miselni proces kolektivno pojavlja.
Ljudje v skupini so lahko zelo vljudni in se izogibajo vsega, kar bi lahko privedlo do težav. Ko pa število ljudi naraste na približno 20, predstavlja to skoraj mikrokozmos celotne družbe in vprašanja kolektivnega deljenega mišljenja (kulture) začnejo prihajati ven.
Če začnejo ljudje razmišljati koherentno (usmerjeno) ima lahko to izjemno moč. In koherentno mora biti ne la na nivoju, ki ga prepoznamo, ampak tudi na tacitnem  (skritem) nivoju, ki ga lahko samo megleno čutimo.
Dialog lahko deluje brez voditeljev in brez dnevnega reda. Seveda se pojavi strah pri takšnem načinu. In če pri takšnem načinu vztrajamo uro ali dve, preidemo preko tega in lahko govorimo bolj svobodno.
V dialoški skupini se o ničemer ne odločamo, kaj bomo naredili. To je bistveno, sicer nismo svobodni. Potrebujemo prostor, kjer nismo obvezani narediti ničesar in ne priti do kakršnegakoli zaključka. V dialogu tudi ne poskusimo ničesar akumulirati. Kozarec mora ostati prazen.

Zadržanje predpostavk

Ljudje prinesejo s sabo predpostavke in na srečanjih pridejo ven. Cilj je, da predpostavkam niti verjamemo niti jim ne verjamemo in jih ne sodimo ne kot dobre ne kot slabe. Prekinem pa reakcije in morebitne razžalitve in zamere, ki bi se lahko pojavile. Tako celotna skupina postane ogledalo za vsako osebo. Opaziti moramo povezavo med tokom misli v dialogu, telesnimi občutki in čustvi. Skupine znotraj so lahko polarizirane. Ničesar nočemo spreminjati, ampak se samo zavedati. Na tak način lahko opazimo podobnosti s težavami znotraj samega sebe.
Potrebe ustvarjajo močne impulze. In če ljudje čutijo, da je nekaj res potrebno bodo šli tudi proti instinktom samoohranitve.

Na nek način zveni vse to kot znanstvena fantastika. A sam imam konkretne izkušnje moderacijske metode odprti prostor, ki vključuje večino teh smernic in na koncu tudi lahko daje opazne rezultate. Tudi tukaj gre za samoorganiziranje, delovanje brez vodenja. In deluje.

V nekem trenutku lahko dobimo vpogled, da vsi počnemo isto – vztrajamo pri absolutnih potrebah lastnih idej. Lahko rečejo: Morda pa to ni absolutno potrebno. V nekem trenutku postane vse lažje in odpre prostor za ustvarjalnost.