Prihodnost in vodenje

V petek smo bili pri prijateljih. Zopet smo dobil paket oblačil in obutve za našega sina. Njihovi otroci so prerasli, našemu pa ravno ustreza oz. mu bo v kratkem. Ko odnosi vrnemo nazaj. Kakšno je plačilo za to? Enostavno: tudi mi bomo naredili enako s tistimi oblačili, ki se nam nabirajo. V vsakdanjem življenju je to precej pogosto tudi v drugih oblikah. Pomoč med sosedi in prijatelji je že eden od načinov. Kako pa je to v poslovnem svetu? Na osebni ravni do neke mere deluje, na institucionalni ravni pa nisem prepričan.

Zadeva ni problematična le na nivoju pomoči med podjetji ampak tudi znotraj podjetja med oddelki in sodelavci na različnih nivojih. Spontano deluje le med tistimi, ki so si bliže, ki so morda tudi sicer prijatelji.

Kaj pomeni ‘daj naprej’ znotraj podjetja. Ena izmed pomembnejših dobrin, ki jo lahko posredujemo naprej, je znanje. Če se to dogaja le spontano je premalo. Potrebno je ustvariti okolje in tehnologijo, ki to omogoča in seveda tudi vzpodbuja. Poglejmo nekaj možnosti:

• Zelo enostaven element je skupen prostor za kavo, kjer se zaposleni občasno zbirajo. Ob klepetu o vsakdanjih rečeh, si povedo precej tudi o službenih zadevah.
• Objavljanje uspešnih rešenih problemov na oglasni tabli, v glasilu, na spletu ali intranetu.
• Predstavitve zaposlenih ter njihovi znanj in sposobnosti ter sprotnih izzivov. Možnost je, da ima vsak zaposleni svoj blog (ki je lahko viden tudi samo na intranetu.)
• Srečanja zaposlenih, ki si lahko pomagajo med seboj s prenosom znanja.
  Temeljni predpogoj za to pa je kultura, ki da je vrednost sodelovanju in izmenjavi znanja. Mora biti dovoljeno ‘zapravljati čas’ za srečavanja, za pogovore, za izmenjavo znanja. Najsodobnejša tehnologija za Knowledge management je premalo.

Bolj kompleksno pa je dajanje naprej med podjetji. Zakaj bi pravzaprav podjetja dajala nekaj zastonj drugim podjetjem? Morda še dajejo neprofitnim organizacijam. Dajejo športu, pa čeprav nekateri klub razpolagajo z bistveno boljšimi pogoji dela kot nekatera podjetja. A neprofitne organizacije in športni klubi niso konkurenca, niso neposredni tekmeci. Podjetje lahko da drugemu podjetju nekaj, kar ono ne potrebuje več, drugemu podjetju pa bi prišlo prav. Navsezadnje ni nobene ovire, da se podjetja ne bi šla tovrstnega dobrodelništva. To lahko pripomore k razvoju gospodarstva v celoti ali pa lahko pomaga poslovnim partnerjem oz. dobaviteljem tistega podjetja. Včasih se stvari enostavno pokvarijo, ker in ko jih sami ne rabimo.

Druga dimenzija dajanja naprej pri podjetjih, pa je dajanje naprej v omejeni skupini podjetij, kjer lahko na daljši rok pričakuješ, da boš dobil nekaj nazaj. Takšno sodelovanje oz. dajanje naprej v skupnosti podjetij je smiselno. Gre za medsebojno podporo in pomoč. Ne vem pa koliko v praksi res deluje. In ne vem koliko takšnih podjetniških skupnosti v rednici obstaja? Zdi se mi, da bi lahko to delovalo v grozdih. Seveda pa ni nobenih ovir, da se skupina podjetij ne bi povezala in si vzajemno pomagala.

7 Comments »

Vedno bolj se navdušujem nad wiki stvarmi. Razmišljam o možnostih množičnega sodelovanja, ki se ponujajo. Pred par dnevi sem prejel svoj izvod Wikinomics – How Mass Collaboration Change Everything, ki je ena izmed temeljnih knjig o množičnem sodelovanju. Zaenkrat sem jo uspel le malo listati. Bom pa se prepustil navdihu poskušal najti nekaj možnosti, ki se ponujajo meni:

1. Sam razvijam in izvajam usposabljanja. Eno usposabljanje želim razviti s sodelovanjem vseh zainteresiranih. Okvir usposabljanja bom da v wiki okolje in dopustil dopolnjevanje in komentiranje nastalega besedila.

2. Precej razmišljam tudi o tem, koliko in kako mi lahko pri marketingu pomagajo ljudje, ki jih srečujem na spletu. To je sicer spolzko področje. Potrebno pa je najti pravo zmagam-zmagaš situacijo.

3. Ukvarjam se z moderacijsko metodo ‘odprti prostor’. Razmišljam, kako bi to metodo spravil na splet. Tehnično se mi zdi precej zahtevna, a ideja je dobra. Nekdo potem v spletnem odprtem prostoru odpre izziv oz vprašanje. Vsi sodelujoči prispevajo podteme in potem posamezne polteme razvijajo. Na nek način se iz teh pogovorov izluščijo prioritete in potem teče pogovor glede na te prioritete. V zadnjem koraku pa se identificirajo naloge in ljudje, ki te naloge prevzamejo.

4. Ideja o kateri že tudi razmišljam nekaj časa ‘Napravi svoje usposabljanje’. Uporabniki preko portala oblikujejo usposabljanje po meri, ki ga potem pripravimo in izvedemo.

5. Zadeva, ki pa verjetno zahteva bistveno več premisleka in tehničnega znanja je spletna oblika tega, o čemer je pisal že Ivan Illich v svoji knjigi Deschooling Society. To so mreže znanja. Pridejo skupaj ljudje, ki imajo iste interes in se učijo. V realnosti so to študijski krožki. Izziv pa je, kako takšno mrežo znanja narediti na spletu in s tem odprto za vse. Podjetja imajo v okviru managemnta znanja že orodja, ki v veliki meri to omogočajo.

Morda že kaj od tega obstaja realizirano. Prva ideja je prav gotovo realizirana. Kar nekaj knjig nastaja na tak način – tudi v Sloveniji. Za ostale stvari pa ne vem. Če kdo ve, bom zelo vesel sporočila o tem.

Kar se mi zdi bistveno, je to, da se da delati na drugačen način. In počasi bomo mrali vstopati v ta način. Posamezniki in podjetja. Samo veselim se lahko tega, da se vračamo v obdobje sodelovanja. Se pa tudi malo bojim. Sodelovati smo se odvadili. Odvadili smo razmišljati v okvirih sodelovanja. Najbolje, da se čimprej privadimo.

2 Comments »

Kdaj ste nazadnje izrekli te besede? So vam šle zlahka iz ust? Pravzaprav ni nujno, da gre točno za te besede, ampak za kakršnokoli prošnjo za pomoč. V osebnem življenju imamo precej izkušenj, ko nam je lahko to težko. Ko v neznanem mestu iščemo pravo ulico, se včasih raje  pet krat izgubimo, preden vprašamo koga. Kako pa vam gre prositi soseda ali znanca za pomoč, pri nekem delu, ki ga sami ne zmorete? Situacija je na delovnem mestu precej podobna.

Vprašati sodelavca za nasvet, preveriti, ali se je kdo že ukvarjal s podobnim problemom, kot ga imam trenutno sam, prositi nekoga iz sosednjega oddelka, da mi pomaga pri neki stvari, ki jo on obvlada, … vse to pomeni prošnjo za pomoč.

Odprtost za iskanje pomoči se začne v glavi posameznika. Veliko ovir lahko premagamo, če se vprašamo, kako bi mi reagirali, ko nas nekdo prosi za pomoč.  Običajno se ljudje na prijazno prošnjo za pomoč prijazno odzovemo. Ljudje pogosto sprejmejo prošnjo za pomoč kot priznanje sebi.

V podjetju pa je precej odvisno od kulture organizacije. Ali so prošnje za pomoč in nudenje pomoči zaželeno in na nek način nagrajevano vedenje, ali pa je morda vzpostavljena kultura tekmovanja. Tekmovalci si precej redko pomagajo med seboj. Za pomoč lahko prosim le na prostorih srečavanja. To pa je lahko čajna kuhinja, oglasna deska, intranet in še kaj. Več je prostorov srečavanja. Za pomoč bomo tudi prej prosili ljudi, za katere vemo, da določeno področje obvladajo. Torej bolj se med sabo poznamo, več bo medsebojne pomoči.

Zelo veliko govorimo o učečih se organizacijah ter o upravljanju znanja. Podjetje, ki vzpodbuja in omogoča to, da ljudje drug drugega prosijo za pomoč in za nasvet in to tudi drug drugemu nudijo, je na najboljši poti, da postane učeča se organizacija. Upravljanje znanja se začne pri tako preprostih stvareh. Tehnologija (npr. kompleksni informacijski sistemi za upravljanje znanja) pa lahko izvajanje teh preprostih stvari le olajša.

2 Comments »

Potrebujemo pravo okolje za določene stvari. Včeraj sem bil na Mednarodnem obrtniškem sejmu v Celju. Mislil sem, da bo veliko priložnosti za vzpostavljanje poslovnih stikov. Ni bilo pravega okolja za to. Kombinacija, mene, samega prostora in ostalih ljudi je bila očitno slaba. Seveda vem, da bi lahko sam spremenil okoliščine in bi okolje postalo boljše. A to ne spremeni dejstva, da je v začetni fazi bilo okolje (zame) slabo.

Če hočemo npr. sodelovati z drugimi ljudmi, potrebujemo okolje, ki sodelovanje omogoča in vzpodbuja. Prijazen, prijeten prostor, kjer se ljudje vidijo in lahko vzpostavijo stik. Konferenčna dvorana s sedeži v vrstah že ni takšno okolje. Stoli v krogu in možnost dela v malih skupinah je bistveno boljše sodelovalno okolje? Zakaj še vedno vztrajamo pri sedežih v vrstah. Zato, ker lahko več ljudi spravimo na manjši prostor in zato, ker smo tega navajeni.

V osnovi je internet okolje sodelovanja. Napačno. Sam internet v precej majhni meri omogoča in vzpodbuja sodelovanje. Potrebujemo posebna okolja in potrebujemo moderatorje. V sredo sem imel zanimivo in odlično izkušnjo sodelovanja. Na Skypu smo odprli pogovorno skupino SID – Slovenske ideje: podjetniško sodelovanje. Štirje ljudje smo sodelovali v konferenci, ki jo je moderiral Les Squires. Les v ZDA, Aleš poslovno na Poljskem, Andrej in jaz pa v Sloveniji. Bilo je odlično okolje sodelovanja; prvo takšno srečanje. Spoznali smo drug drugega, se seznanili z možnostmi pogovorne skupine na Skypu in spoznali portal http://sid.groupcommons.com, ki omogoča še dodatne dimenzije sodelovanja. V skupino SID ste seveda vabljeni vsi, ki imate podjetniškega duha. Ustvarjali bomo odprti prostor sodelovanja in pravo okolje za medsebojno pomoč in skupno razvijanje idej in projektov.

Nekaterih stvari se težko navadimo. Vedno pozabimo načrtovanje. Z ženo sva se dogovorila, da bova zjutraj na kratko načrtovala dan. Kako težko, je vztrajati pri tem. Sedaj razumem moje podrejene v organizaciji, ki sem jo nekaj let nazaj vodil. Stalno smo se dogovarjali, da bodo načrtovali in vedno je padlo v vodo. Potrebujemo okolje, ki takšno načrtovanje omogoča in vzpodbuja. Morda je potreben samo veliki napis ‘NAČRTUJ’. Morda moramo ustvariti rituala npr. ‘načrtovanje ob jutranji kavi’

Kakorkoli že pravo okolje je izjemno pommebna stvar. Struktura neke organizacije je vrsta okolja. Adizes npr. pravi, da moramo najprej postaviti pravo strukturo (pravo okolje) in šele potem lahko začnemo delati strategijo.

4 Comments »

Kaj to pomeni za moje podjetje? Pri meni je precej očitno: ker sem bolj ali manj sam, sem zelo omejen, če se naslanjam le na vire v podjetju. Iskati moram zunaj: ljudi, ideje, partnerje.

Kaj pa to pomeni za večje podjetje? Prav enako. Iskati morajo zunaj. Edina razlika je ta, da je večja nevarnost za samozadostnost pri večjih podjetjih. Včeraj sem bral blog Sandi Uranca. Gorenje je našlo oblikovalski vir zunaj podjetja. Očitno so se zavedli, da lahko tako dobijo bistveno več.

Razmišljam, kaj upoštevati, ko iščemo vire zunaj podjetja:

1. Iščemo tisto, česar v podjetju ni. Iščemo tudi tisto, kar je v podjetju slabo.
2. Kadar gre za človeške vire, iščemo zmagam-zmagaš situacijo.
3. Smo odprti za nepričakovano – za presenečenja. Nekateri viri potrkajo na naša vrata.
4. Ne bojmo se tistega, kar je boljše od nas. Tudi mi smo v čem boljši.
5. Viri ne prinašajo vedno le tistega kar se kaže. Najboljše nastane v interakciji.

Kateri pa so potencialni zunanji viri:

1. Konkurenti. Njih se bojim in težko vidim možnosti, zmagam.zmagaš situacijo. Prav gotovo pa taka situacija obstaja.
2. Potrošniki oz. stranke. Precej strank mi je pripravljno pomagati. Tega se redko zavedamo. Kaj torej lahko dobim od strank in kaj jim moram v zameno ponuditi.
3. Ljudje, ki niso ne stranke in ne konkurenti. Potrebujem kar nekaj ustvarjalnosti, da najdem področje sodelovanje. Lahko se npr. vprašam, zakaj pa niso moje stranke.
4. Ideje: Seveda so nosilci idej ljudje. A ideje tudi dobesedno ležijo na tleh, ležijo na spletu. Treba je iskati, vrednotiti in kombinirati. Tisto, kar so v drugi panogi že uporabili, je lahko v moji panogi odlična domislica.

Razmišljam in govorim o wikinomiji (wikinomics), ki je velika ideja množičnega sodelovanja. Tehnologija vse to omogoča. Kakšno stvar pa še moramo premakniti v glavi. Največje ovire so tako ali tako v glavah ljudi. Razmišljam in govorim o odprti organizaciji, ki odpira meje in jih prestavlja.

2 Comments »