Prihodnost in vodenje

Mojo ženo zanima mizarstvo. Da bi se tega naučila je šla danes k našemu prijatelju, ki je sicer samouk, a to precej dobro obvlada. Za ženino sestro sta začela izdelovati polico.  Ob tem sta se porodili dve spoznanji:

1. najbolje se učimo od ljudi, ki to znajo;

2. pomoč med prijatelji in znanci je zelo dragocena.

Žena se bo torej naučila nekaj osnov mizarstva. Prijatelj bo pri tem pomagal in skupaj bosta pomagala ženini sestri.

Včasih je bilo oboje zelo normalno. Sedaj nekaj časa ni več. Enostavno nimamo časa. Za vse stvari imamo specialiste, ki jim tako ali drugače plačamo. Koliko čas-denarja pri tem privarčujemo? Morda smo celo na zgubi?

Morda zopet potrebujemo socialno mrežo – a tokrat takšno za vzajemno učenje in pomoč. Spletne mreže kot so LinkedIn, MySpace, Flickr in še kaj so zelo moderne, a nisem prepričan, da na enostaven način omogočajo vzajemno učenje in pomoč.

Mreža prijateljev to prav gotovo omogoča. Smo pa bolj navajeni na uporabo pomoči kot na uporabo vzajemnega učenja. Škoda. Mislim da precej izgubljamo, ko ne izkoriščamo vzajemnega učenja.

Mrežo vzajemne pomoči in učenja lahko ustvarimo tudi v podjetju. Prepričan sem, da to prinese izjemno konkurenčno prednost. Je pa težko, saj gre za spremembo kulture. Potrebno je ustvariti okolje vzajemnega zaupanja in spoštovanja. Se pa splača. Pomeni lahko preboj.

Takšno mrežo lahko tudi zgradimo z uporabo sodobnih IK tehnologij, lahko pa seveda uporabimo najbolj enostavne načine. A kot se že rekel, glavna ovira je v glavi oz. v kulturi.

No Comments »

Kaj imata skupnega vzgoja otrok in organizacija podjetja? Kar nekaj. Včeraj mi je žena pripovedovala o srečanju z babico in njunima vnukom. Babica je bila zelo stroga in otrokama kar precej stvari, ki same po sebi niso slabe, ni bilo dovoljeno. Ko sem še učil v srednji šoli, sem v nekem trenutku začel dopuščati žvečenje žvečilnih med poukom in pitje pijače. Marsikaj je postalo lažje.

Za kaj pravzaprav gre. Najbolj enostavno je določene stvari absolutno prepovedati ali pa absolutno dovoliti. Težje je znotraj nekega nabora posamezne stvari dovoliti in posamezne prepovedati. Sin lahko npr. v kuhinji iz omare vzame plastična cedila, ostalih stvari pa ne sme. Presenetljivo je pri pribl. 14 mesecih dojel, da čeprav je ista omara, nekaj sme in nekaj ne sme. Ker je bilo že v začetku jasno, da vsega iz omare ne sme vleči ven, je bila tudi precej velika skušnjava prepovedati vse.

Jasno je tudi, da ko otrok raste, postajajo nekatere stvari, ki so bile prej prepovedane, dovoljene. In če imajo starši dva otroka različne starosti, je starejšemu dovoljenih več stvari. Če bi obema enako dovolili, bi s tem krnili razvoj starejšega ali pa ogrožali varnost mlajšega.

Kako je v podjetju. Jasno postavljena pravila, ki veljajo za vse, so pogosta. Velikokrat je preveč stvari prepovedanih. To zavira razvoj, onemogoča učenja in ustvarjalnost. Veliko pravil pomeni tudi veliko kršitev. Veliko pravil pomeni malo odgovornosti za zaposlene.

Veliko pravil pomeni tudi veliko nesmiselnih pravil. Morda so nekatera od teh nesmiselnih pravil bila nekoč smiselna. Verjetno je nesmiselno 10-letnemu otroku prepovedati uporabo noža, še kako smiselno pa je to pri 2-letnem otroku. Obstajajo podjetja, kjer je vse predpisano in obstajajo podjetja, kjer je veliko odprtega. O enem od takšnih podjetij sem že pisal. Lahko si predstavljamo, kaj pomeni za razvoj organizacije, če je vse, kar se sme in kako se sme, zapisano. Blokada! Počasnost! Nefleksibilnost!

Obstaja preprost pripomoček, s katerim ugotovimo ali je neko pravilo, predpis oz. prepoved smiselna in potrebna. Vprašajmo se ZAKAJ – zakaj je to pravilu, čemu služi. Če ne najdemo odgovora, je zelo verjetno prepoved oz. pravilo nesmiselno. Nesmiselnost pa nam pogosto jasno pokaže tudi konkreten odgovor.

Sto zakajev lahko bistveno prispeva k razvoju podjetja. Premalo postavljamo vprašanja. Preveč jemljemo stvari za samoumevne.

2 Comments »

Včeraj smo doma polagali panel stenske obloge. V trgovini jih najdeš takšne in drugačne vrste. In zraven tudi različne pripomočke. Pripomoček za zabijanje žebljev je v trgovini izgledal kar malo odveč.

Začenjam na začetku. Vijačenje lesenih letvic v steno. Še enkrat sem si zaželel akumulatorski vrtalnik. Verjetno bi končal 3 x hitreje in žena se ne bi čudila, kako lahko to delam tako zelo dolgo. In potem zabijanje letvic. Samo zabijanje žebljev vzame 90 % časa. S prej omenjeno napravo, bi vse naredil v petini časa.

Če bi času postavljanja teh oblog kdo prišel v hišo in bi mi ponudil akumulatorski vrtalnik in napravo za zabijanje žebljev, bi ju takoj kupil.

Pravo orodje je še kako pomembno. Ne gre le za orodja za ročna opravila. Tudi orodja vodenja, orodja za oblikovanje organizacije in orodja, ki nam omogočajo ustvarjanje prihodnosti morajo biti prava. Morda celo potrebujemo orodja prihodnosti. Predvsem pa, če parafraziram Einsteina: Z orodji sedanjosti bomo težko reševali probleme prihodnosti.

Katera orodja torej potrebujemo:

• Morda kakšno novo orodij, ki bo vzpodbudilo in olajšalo demokratično sodelovanje velikega števila ljudi.
• Novo orodje, ki bi olajšalo sprejemanje dobrih odločitev.
• Če je velikokrat timsko delo predvsem beseda, potegujemo orodja, za uspešno in učinkovito timsko delo.
• Kakšna orodja potrebujejo v šolah, da bodo znali reševati probleme in ne zgolj reproducirati

Če se vrnem k zgodbi o polaganju panela. V nekem trenutku sem si vzel čas, da sem napravil pripomoček za lažje zabijanje. In ni druge možnosti. Ko za učinkovito in uspešno rešitev problema potrebujemo orodje, si moramo vzeti čas za to, da ga izdelamo. No, seveda moramo biti tudi inovativni.

Če pa smo na drugi strani – podjetniki, pa se lahko vprašamo, kakšna orodja potrebujejo ljudje, da bodo bolj učinkovito in uspešno reševali probleme, ki jih morajo rešiti. To pa odpira prostor za podjetniško ustvarjalnost in inovativnost.

Za izziv: kaj bi ponudili meni, neukemu polagalcu stenskih oblog, ki niti nima veselja s tem. in moji ženi, ki ima vsaj veselje, da bi bolj uspešno in učinkovito naredili to, kar moramo.

2 Comments »

Ljudi rojenim med leti 1946 in 1964 je po svetu okrog 450 milijonov.  Popuklacija starejših od 50 let je najhitreje rastoči segment prebivalstva. V naslednjih nekaj letih bo 50 % prebivalcev EU starejših od 65 let.

 Pisal kaj pomeni staranje za trg dela sem že pisal.  Vedno večja populacija starejših ljudi pa odpira še mnoge druge izzive. Starejši ljudje imajo posebne potrebe. So torej poseben segment potrošnikov. So trend.   Precej teh ljudi ima tudi dovolj sredstev, da si lahko privoščijo posebne stvari. Zanima jih zdravje, sprostitev, potovanja, vedno bolj tudi učenje. Te stvari pa si želijo na drugačen način in v drugačni obliki kot mlajši. Starejši so torej močan segment potrošnikov. Ponudniki se tega morda premalo zavedajo in tudi starejši še niso zavestni moči, ki jo imajo kot potrošniki. 

Odkrivati, kaj so potrebe te skupine ljudi in na te potreb odgovarjati je prav gotovo podjetniška priložnost. Imam občutek, da so pri nas ženske, mladi in vedno bolj tudi homoseksualci priznani kot posebne skupine potrošnikov in mnoga podjetja iščejo svoje priložnosti v ponudbi za te skupine.  Starostnikov  pa kot da se jih malo sramujemo, nam vzbujajo neugodje in zato tudi ni prave ponudbe. Sami starejši pa še tudi nimajo poguma, da bi se lotili razvoja ponudbe za njih.

Nekaj možni idej in izzivov:

• nakupovanje za starejše (mislim, da to že obstaja v Sloveniji)
• prevozi za starejše (ne samo v bolnišnico, ampak tudi na obiske, izlete)
• zdravniki samo za starejše
• podjetniški inkubator za starejše (podjetnikov med starejšimi je pri nas zelo malo)
• zmenki za starejše

Vse to v tujini že obstaja. A tudi, če gre le za spletne storitve, nujno potrebujemo loklizirano verzijo v slovenščini in za slovenski trg.

Nekaj za navdih:
http://www.thematuremarket.com
Fitnis za 50+

Grožnja ali izziv? Vse našteto je prav gotovo izziv. Grožnja pa je, če se mlajši in starejši ne bodo znali pogovarjati in sodelovati med sabo. Navsezadnje pa je tudi to izziv – vzgoja za sožitje med generacijami.

6 Comments »

To, da dobre ideje spreminjajo svet, ni nič novega. Staro je tudi to, da nekateri dobre ideje vzpodbujajo in olajšajo njihovo uresničitev. Meceni so že v srednjem veku podpirali umetnike in znanstvenike. Nizozemska Postcode loterija je razpisala natečaj za najboljš podjetniško idejo na področju ekologije. Temu lahko rečemo tudi družbeno odgovorno podjetništvo.

500.000 evrov dobi zmagovalec, ki bo pripravljen idejo tudi realizirati. Rok za prijavo je 30. avgust 2007. Predsednik žirije je sir Richard Branson.  Kaj še čakate? Ustvarite nevihto idej, poiščite še koga, da boste ideje brusili in se prijavite. Če seveda čutite vsaj nekaj strasti na področju eko tehnologije.

Pravzaprav je tudi to dobra ideja - ta natečaj - kljub temu, da bo samo ena zamisel sofinancirana, je velika verjetnost, da se jih bo uresničilo več. Ko posameznik ali skupina dobi dobro idejo in se pojavi tudi strast, potem že najde pot za uresničitev. Skratka - dobre ideje lahko spreminjajo svet.

No Comments »

Ko razmišljamo o svoji karierni prihodnosti, smo precej omejeni z lastno izobrazbo, z minulimi delovnimi izkušnjami, s trenutnim finančnim stanjem in tudi s tem, kaj bodo rekli drugi. Anglika Mlinar je s svojo odločitvijo za peko piškotov z blagovno znamko Angelski keksi prestopila vse te štiri omejitve. Doktorica prava s kariero v Evropski komisiji se je lotila peke piškotov, nekaj, kar je vedno rada počela. Pravzaprav piškotov sploh ne peče sama, nima lastne pekarne. Svojo podjetniško zgodbo gradi okrog dobre ideje - piškotov, ki so drugačni..
Prijetna in energična mlada dama me je utrdila v prepričanju, da dobra ideja, drugačen poslovni model ter vztrajno delo in disciplina, pripeljejo do podjetniške uresničitve in odpirajo veliko kariernih možnosti za praktično vsakega posameznika.

Vaša odločitev za peko piškotov je toliko drugačna in nenavadna, da je lahko prav gotovo vzpodbuda za druge. Kakšna pa je dejansko pot do te vaše odločitve odločitve

V retrospektvi seveda vidiš stvari drugače. Na odločitev je vplivalo veliko faktorjev, ki so bili posebni. V jeseni 2005 je bilo zame vprašanje ali nadaljujem delo v Evropski komisiji ali ne. Oditi bi morala v nazaj Bruselj in to zame takrat ni prišlo v poštev. Hotela sem sicer oditi iz Slovenije, a v Avstrijo Morala sem torej nekaj narediti. Odločila sem se, da ostanem tukaj in začela sem razmišljati, kaj bom delala. Ponujale so se očitne stvari kot npr. svetovanje na področju EU projektov. A to me ni nikoli privlačilo. To sicer znam, a ne zelo dobro in mi tudi ni zelo všeč. Če bi bila primorana, bi seveda to lahko počela.
Odločila sem se, da hočem poskusiti postaviti na trg proizvod, ki je zasnovan po mojih idejah. Nisem imela nobenega ekonomskega ozadja in nobene izkušnje s privatnim sektorjem. Rekla pa sem si, da tako komplicirano pa vendar ne more biti. Poklicala sem mojega dobrega prijatelje grafičnega oblikovalca in mu povedala, da bi rada postavila proizvod na trg. Gre za kekse, kise m jih sam vedno pekla, da so sestavine najbolj kakovostne in ekološkega izvora in tudi pravična trgovina. In da je v lepi embalaži. Potrebovala sem oblikovalca, da mi je naredil logotip in da sva se dogovorila, v kakšni obliki to predstaviti. Njemu je bilo zabavno. Potem sem šla korak za korakom. Ni pa bilo tako enostavno. Morala sem najti pekarno, kar sploh ni bilo enostavno. Po dolgem iskanju sem našla prijazno gospo, lastnico pekarne v Metliki.
Imela sem srečo, ker se zelo hitro dobila intervju v prilogi Financ, saj od tega takšen proizvod živi. Že od začetka je bilo jasno, da prodajam zgodbo. Za takšno zgodbo pa moraš imeti celotno marketinško strategijo. Sama je na začetku nisem imela. Stvari so v januarju in februarju 2006 postale resne. Sezone je bilo konec in potem je šlo za to ali se znajdeš ali ne. Ali boš le muha enodnevnica ali pa ostaneš na trgu. Sama sem se odločila, da hočem razvijati znamko, ki bo prepoznavna in vredna. To je bistveno bolj mučna pot.

Katere so bile vaše osebne ovire, preko katerih je bilo treba iti, po tem, ko je sama odločitev že dozorela?

Svojem partnerja sem pogosto sekirala ali mi bo sploh uspelo. Ovire so bile praktične. Iskala sem pekarno in jih veliko preklicala. Če ti vsak reče ne, je jasno da začneš dvomiti.

Continue Reading »