1. Slovenija enotna turistična destinacija

V kampu, kjer smo bili, so ponujali le dogodke, dejavnosti  in kraje v Bohinju. Slovenija pa je tako mala in tako pestra (kar je v tem primeru oboje prednost), da lahko gost na katerem koli koncu Slovenije zelo hitro doseže kateri koli drugi konec. Za to pa potrebuje informacije in še kakšno drugo podporo. Sosed v kampu me je spraševal, če je Ljubljana lepo mesto in po mojem priporočilu sta se z ženo odpravila tja. Kasneje sem mu priporočil še en izlet. Na vsaki turistični lokaciji potrebujemo pregledno celostno ponudbo slovenskega turizma.

2. Enotni turistični informacijski sistem

Slovenija seveda ne more biti Silicijeva dolina in verjetno ni niti smiselno prizadevati si za to. Izjemne kapacitete in znanje na področju informacijsko komunikacijskih tehnologij pa bi lahko usmerili v razvoj IKT tehnologij za podporo turizmu in nek dober informacijski sistem bi izdelali za Slovenijo. Omogočal bi vpogled, rezervacije in kupovanje turistične ponudbe po celotni Sloveniji, kjerkoli v Sloveniji. Najbolje, da bi bil to ekspertni sistem, ki bi turističnemu delavcu omogočal relvantna priporočila glede na vprašanja in želje strank.

3. Brezplačni brezžični internet in spletne mobilne aplikacije

Vstopna stran v brezžični internet predstavlja slovenski spletni turistični kažipot, ki deluje kot ekspertni sistem. Priporoča najprej lokacijsko bolj primerne cilje in nato glede na izbiro priporoča cilje, ki vsebinsko ustrezajo uporabniku. Mislim, da bi bile zanimive aplikacije za pametne mobilne telefone, ki bi v povezavi z mobilnim pozicioniranjem lahko predlagali in vodili turista do turističnih lokacij in ponujali dodatno razlago le teh.

1. Prenehajte kopirati Silicijevo dolino in potem dodaja še naslednje smernice
2. Oblikujte ekosistem z upoštevanjem lokalnih pogojev
3. Vključite zasebni sektor že na samem začetku
4. Favorizirajte najvišje potenciale
5. ..

Podan je zanimiv primer Ruande, ki je v enem letu na indeksu enostavnosti poslovanja Svetovne banke skočila iz 143 mesta na 67. mesto. To je še dosežek tudi v luči tega, da je pred manj kot 20 leti bil tam genocid izjemnih razsežnosti in državljanska vojna.

Ruandska vlada je prepoznala tri lokalne industrije, ki imajo preverjen potencial razvoja: kava, čaj in turizem. Aktivno so organizirali institucije, ki bi naj podprle te industrije. Napor je pripeljal do 72.000 novih podjetij in v desetih letih so potrojili izvoz in zmanjšali revščino za 25 %.

Slovenske industrijske panoge s potencialom razvoja.

Morda še bolj impresivno kot gospodarski razvoj Ruande je to da so v tako kratkem času naredili velik korak iz ogromne razdeljenosti. A je res enotni fokus gospodarskega razvoja bil ključen pri tem?  Ne vem. A vloga le tega je bila verjetno velika.

Vsaj našli so fokus in delali na njem. Katere pa so potencialne slovenske panoge? prepozna se jih že, enotnosti pa ni.

1. V nekem trenutku je bila to ekološka pridelava hrane. Ob relativni majhnosti in relativni ne onesnaženosti ter dejanskem pojavljanju takšnih pobud, je v tem gotovo potencial.
2. Zelene energije so morda drugo takšno področje. Naravnih danosti za to, je precej in tudi precej podjetij je dejavnih in celo uspešnih na tem področju
3. O turizmu se že vedno govori. V povezavi z ekološko pridelavo hrane in sicer z raznolikostjo in naravnim bogastvom Slovenije, je gotovo tudi to priložnost.

Morda pa se tudi lahko odločimo, da bomo evropska Silicijeva dolina. To da imamo veliko znanja tudi na tem področju, naši ljudje konstantno dokazujejo.

Pomembno pa je, da postavimo fokus in da izberemo področje, kjer imamo res potencial, da smo najboljši in kjer imamo tudi strast za to in nenazadnje obstaja tudi ekonomski učinek le tega. To pa so trije dejavniki, v katerih so podjetja, ki so naredila preskok od dobrega k odličnemu odkrila svoj presek. O čemer govori odlična knjiga Jima Collinsa Good to Great.

Katera so še druga področja, ki imajo velik potencial za Slovenijo? A se je sploh potrebno fokusirati?

Foto: Flickr

V 11 dneh bi naj 15.000 udeležencev na konferenci v Koebenhavnu prišlo do zavezujočih dogovorov glede klimatskih sprememb na Zemlji. Ne predstavljam si, kako bi se naj to zgodilo. Seveda so se stvari dogajale že pred konferenco. Kot je videti in slišati pa se vseeno pričakujejo bistveni premiki in dogovori na sami konferenci.

Sprašujem se ali imamo orodje oz. metodo s pomočjo katere naj 15.000 ljudi pride do dogovora o reševanju enega najbolj kompleksnih izzivov človeštva. Če takšne metode ni, ali pa je na konferenci ne uporabljajo, potem je vse skupaj ena velika farsa, metanje denarja vstran in nepotrebno onesnaževanje te ogromne skupine ljudi, ki so morali prispeti v Dansko prestolnico – velika večina verjetno z letali.

Sam poznam zelo dobro metodo oz. dve za soočanje s kompleksnimi izzivi, kjer mora sodelovati veliko ljudi. Gre za odprti prostor – moderacijsko metodo, ki jo poganjata predanost in od odgovornost. Predanost pripelje ljudi, da s strastjo iščejo najboljše rešitve in odgovornost jih usmerja, da naredijo nekaj konkretnega. Verjamem da je nekaj tisoč udeležencev konference zelo predanih in odgovornih in verjamem, da nekaj tisoč ni takšnih in da so prišli na konferenco, ker s takšnega ali drugačnega razloga morajo biti prisotni. Odprti prostor, pa deluje le ob prostovoljni udeležbi vseh – to je garant za predanost.

Samo ena stvar lahko uniči odprti prostor. Če nekdo misli, da pozna pravi odgovor in ima tudi avtoriteto, da ta odgovor vsili drugim. Veliko ljudi z veliko avtoritete je prisotno na konferenci ali pa so ostali doma. Veliko ljudi, ki imajo odgovor in se le ta ne bo spremenil, ne glede na to, kaj se na konferenci zgodi.

Predstavljam si konferenco:

• kamor pridejo prostovoljno le tisti, ki jim je mar in
• potem stvari temeljito analizirajo ter
• sprejmejo aktivnosti, ki so v območju njihovega vpliva.
• Postavijo si cilje, ki so dosegljivi in aktivnosti, ki jih lahko oni naredijo, da bi te dosegljive cilje dosegli.
• Predstavljam si morda 2000 ljudi. Za takšno število pa se že da narediti dober moderiran dogodek – tudi odprti prostor.
• Zamišljam si nekaj zelo učinkovitih aktivnosti, ki bi predstavljali kali za nek nov proces.

In četudi ne bi prišel Barack Obama in četudi sploh ne bi govorili o tem, za koliko ton zmanjšati emisije CO2, bi lahko takšna konferenca pomenila izjemen uspeh.

Ne morem mimo tega, da bi morda na ta način prišli tudi do kakšnih zelo inovativnih rešitev, ki se izmuznejo pri zaletavanju v  nekaj tisoč tonski zid iz sicer zelo redkega CO2-ja.

Seveda dopuščam možnost, da pride do konkretnih dogovorov in da upoštevanje teh dogovorov prispeva k nujnim spremembam. Še vedno pa velja, da lahko delujemo le v območju svojega vpliva in, da to najbolje delamo, če smo stvari predani in smo hkrati tudi odgovorni.

Sama po sebi pa nam ta zmaga ne pomeni nič in nam ne bo prinesla nič. Prepoznavnost Slovenije. No ja – to je nekaj vredno. A en sam dogodek je vseeno kapljica v morje. Če pa se nam zdi in mislimo da smo mi, kot posamezniki, kaj dosegli ali pa dobili, je to seveda čista iluzija. Dobili smo edino dobro zabavo in prijeten občutek vznemirjenja.

Lahko pa se iz te izkušnje kaj naučimo. Naučimo se lahko stvari, ki nam Slovencem niso domače.

1. Sodelovanje je ključ do uspeha. V podjetništvu, raziskovanju in inovativnosti lahko bistveno več naredimo skupaj. In to še posebej takrat, ko se otresemo sindroma “to je moje”. V sredo niti najboljši posameznik sam ne bi mogel narediti ničesar proti Rusom. Čeprav so nekateri posamezniki bolj blesteli, je seveda zmagala celotna reprezentanca.

Tudi inovativnost je kolektivni šport. Ideje prihajajo od posameznikov, a se navdihujejo in pilijo s strani celotne skupine. Končni rezultat ni več “moje” ampak “naše” S kolegom Alešem sva v sredo vodila delavnico “Inovativnost je denar”, ki se je začela s sodelovalno moderacijsko metodo Odprti prostor in se nadaljeval v wiki okolju. Udeleženci so skupaj razmišljali in soustvarjali ter prišli do nekaterih idej, do katerih bi sami težko prišli.

2. Vztrajati je treba do konca. Naši fantje so to naredili. Sicer bi lahko še v 90. minuti dobili gol in veselja ne bi bilo. Inovacija pa je vedno realizirana dobra ideja, ki prinaša korist oz. dodano vrednost. In če zmanjka energije za zadnje dejanje, inovacije pač ni.

Bilo pa bi seveda tudi zelo pozitivno, če bi vsaj malo slavljenja in časti, ki smo ju namenili nogometašem, dali tistim, ki prihajajo do novi odkritij in inovacij ter s svojimi podjetji blestijo na “svetovnem prvenstvu” znanja in tehnologije. Morda pa bi Borut Pahor kdaj šel počistiti pisarno v uspešnem razvojno naravnanem slovenskem podjetju.  A vedno je bil nogomet najpomembnejša stvar na svetu. Ljudje, mediji, sponzorji so to naredili. Seveda ostaja priložnost, da vsaj nekaj v tej smeri naredimo tudi s kakšnim drugim področjem, ki nam bo dalo še kaj, kar potrebujemo poleg zabave.

Pri najrazličnejših opravilih nam običajno ne manjka orodij. Za vsako opravilo jih najdemo kar nekaj in vedno naredijo kakšno, ki je boljše od predhodnega. Tudi v oblikovanju spletnih skupnosti in širše – mreženju preko spleta je podobno: My Space, Facebook, Skype, Twitter, LinkedIn.

Uspeh pa definitivno ni odvisen le od orodja. Odvisen je tudi in predvsem od uporabe orodja in od predanosti skupnosti ter njenemu poslanstvu.

Moj Prijatelj Les Squires se ukvarja z izgradnjo skupnosti in pri tem uporablja le dve orodji Ning in Skype. Zavestno se je omejil na to izbiro in orodji obvlada do najmanjše podrobnosti.

Samo s tema dvema orodjema je ustvaril, vzdržuje ali pa pomaga vzdrževati več kot 200 spletnih skupnosti po ZDA, Evropi, Mehiki, Indiji, Novi Zelandiji. V  izgradnji skupnosti je pomemben odnos. Les zagovarja, da je potrebno vsakega novega člana osebno pozdraviti in ga preko tega, kar  pove o sebi, vključiti v skupnost. Tega seveda na Facebooku ni in ne more biti. Zato tudi s Facebookom nekaterih skupnostnih ciljev ne moremo doseči.

Les v veliki meri deluje na področju “Transitions” gibanja, ki združuje ljudi, ki se želijo v lokalnem okolju aktivno soočiti s vplivom klimatskih sprememb in v skupnosti narediti kaj konkretnega. Transitions USA in spletne skupnosti za praktično vse ameriške zvezne države so zrasle z Lesovo podporo.

Lesove nasvete in triki pri uporabi Skypa pa lahko spremljate na Twitterju ali spletni skupnosti PiedSkyper.

Floridska virtualna šola (Florida Virtual School) je verjetno eden največjih ponudnikov e-izobraževanja v ZDA in tudi v svetu. Razvija in ponuja rešitve e-izobraževanja za populacijo, ki približno obsega našo osnovno in srednjo šolo. Za prebivalce Floride je ta ponudba zastonj, za ostale pa plačljiva. Ustanova ponuja tudi možnost franšize.

Učenci in dijaki na Floridi imajo možnost izbrati Floridsko virtualno šolo kot svoj način izobraževanja.

Njihovo poslanstvo je ponudba visoko kvalitetnega na novih tehnologijah temelječega izobraževanja, ki prinaša veščine in znanja, ki jih učenci potrebujejo za uspeh v 21. stoletju.

Šolo usmerjajo naslednje vrednote:

• vsak učenec je edinstven, zato mora biti učenje prilagodljivo, dinamično in vključujoče.
• učenci morajo biti integrirani in ne izolirani
• učenci, starši, člani skupnosti in šole delijo odgovornost za učenje
• učenci morajo imeti možnost izbire načina, kako se bodo učili in kako bodo predstavili tisto, kar vedo
• učenci morajo imeti zagotovljeno usmerjanje glede načrtovanja šolanja in kariere.
• Vrednotenje mora zagotoviti vpogled ne le v napredovanje učencev, ampak tudi v kurikulum in navodila za učence.

V letu 2007 je imela več kot 54.000 slušateljev, ponuja 90 predmetov in je največji državni e-šolski program v ZDA. Nekateri izberejo udeležbo v tem načinu izobraževanja kot dopolnitev klasičnemu izobraževanju pri posameznih predmetih, drugi izberejo predmete, ki jih njihova šola v klasičnem načinu ne ponuja. Nekateri pa celoten letnik ali več izdelajo v Virtualni šoli. Izobraževanje na tak način zahteva visoko motivirane učence, ki želijo napredovati. Predstavlja pa praktično edino možnost za tiste učence, ki jih zanimajo predmeti izven ponudbe njihovih šol ali pa želijo napredovati hitreje ali počasneje.

April O’Bryan, ki uče v tej šoli je zelo zadovoljna zaradi boljših možnosti individualnih stikov s učenci. kličejo jo zelo pogosto in tako dobijo potrebno individualno obravnavo. Medtem, ko pri njenem delu v klasični šoli takšnih individualnih pristopov skoraj ni bilo. Učenci enostavno niso mogli ostati v šoli za te dodatne vzpodbude. Sedaj lahko celo pripravi individualizirani učni načrt za posameznika. Mama 17-letnika je povedala, da je njen sin končal izjemno leto na Virtualni šoli in njegove ocene so se v primerjavi s klasično šolo izjemno povečale. Od zadostnih ocen je praktično pri vseh predmetih napredoval na prav dobre in odlične.

Predstavitev predmeta Znanost precej nazorno govori o kvaliteti teh programov in drugačnem pristopu.

Dejansko gre za učencocetrično izobraževanje, ki je odgovor na to, da se ljudje zelo različno učimo: vsak ima svojo hitrost, svoj stil učenja. Tehnologija to  v precejšnji meri že lahko omogoča, potrebujemo pa še premik v glavi.

Dejastvo, ki pa ga ne smemo spregledati je naslednje: Za kakovosto e-izobraževanje ne zadostujejo le vsebine, ki so dostopne preko spleta, tudi ne odlična multimedijska e-gradiva in celo ne povezovanje in možnost sodelovanja učencev medseboj. Za kakovosto e-izobraževanje mora biti vse to in jasno zavedanje razlik in potreb glede na klsično izobraževanje. Če je učinkovito in uspešno za učenca, še ne pomeni, da je enostavno za izvedbo za izvajalca. Samo Moodle napolnjen z vsebinami je premalo.

Življenja brez knjig si ne znam predstavljati. Do včeraj bi lahko rekel, da si ne znam predstavlajti žeivljenja brez tiskanih knjig. Danes pa me je nagovorila Amazonova vizija: “Naša vizija je imeti vse kadarkoli natisnjene knjige v kateremkoli jeziku na voljo in dostopne v največ 60 sekundah.”

Posledica tega navdiha in krajšega preučevanja Amazonovega Kindla, je prispevek, ki sem ga objavil na Inovativnih pogledih. Tiskane knjige bodo umrle. To sem vedno bolj prepričan in to je bistvo omenjenega prispevka.

Wiki, Twitter in Skype je le nekaj orodij, ki naredijo sodelovanje in komunikacijo bistveno bolj pregledno in učinkovito. Dva dni nazaj pa je Google napovedal prihod novega produkta Google Wave.

Google Wave predstavlja spletno komunikacijsko in sodelovalno orodje, ki bi naj pomenilo naslednjo razvojno stopnjo e-pošte in morda kar smrt e-pošte kot jo poznamo danes.   Gre za kombinacijo spletnega klepeta, projektnega vodenja, e-pošte in še česa.

Nekaj zanimivih karakteristik Google Wave:

• Dogajanje v realnem času: videli bomo lahko tipkanje znak po znak, tistih s katerimi bomo sodelovali,
• možnost vgraditve v bloge in druge spletne strani, kjer ohrani vso funkcionalnost,
• razvijalci bodo lahko gradili svoje aplikacije znotraj Google Wave, ki bo imel tudi odprto kodo,
• wiki način: kakršnokoli vsebino bo lahko kdorkoli spreminjal in dopolnjeval,
• datoteke iz našega namizja bomo lahko enostavno potegnili in spustili v Google Wave in bodo dostopne vsem s katerimi bomo sodelovali. (bolj podrobno)

Gre za izjemno uporabne lastnosti, ki široko odpirajo prostor sodelovanja. Ne dvomim, da bo Google Wave izjemno uporabljen med individualnimi uporabniki in bo močno posegal na področje, kjer kraljujeta Twitter ter Facebook. Verjamem in se tudi veselim tega, da bo prispeval k smrti e-pošte, kot jo poznamo in uporabljamo danes.

Postavlja pa se mi vprašanje, kako se bo uveljavil v poslovnem okolju. Ali bo izrinil različna spletna orodja za vodenje projektov (BaseCamp, slovenski Intrix) okolja Podjetja 2.0 (SocialText), okolja za graditev spletnih skupnosti (Ning) ter različne wiki možnosti (MediaWiki, TikiWiki).

Kolikor poznam kulturo podjetij in strahove pred odprtostjo in odprtim (so)delovanje, bo to težka naloga. V osnovi imajo velika podjetja odpor pred uporabo orodij, ki ne tečejo na njihovih strežnikih. Da ne govorim o tem, da imajo odpor ali so vsaj zadržana, do odprtega sodelovanja, ki hočeš nočeš ruši hierarhično strukturo podjetja, ne glede ne uspešnost takšnega sodelovanja.  Vprašanje je tudi, koliko bo Google Wave omogočal zaprtosti oz sodelovanja zaključene skupine, ki ne bo vidno nikomur drugemu. Kakorkoli že se mi zdi, da se bo Google Wave težko uveljavil kot orodje, ki ga bodo uporabljala (velika) podjetja. Bo pa na vsak način bistveno prispeval k spreminjanju sodelovalne kulture in seveda ga bodo uporabljala manjša podjetja, ki so že danes odprta za različna spletna odprtokodna, prostodostopna orodja.

Pozdravljam Google Wave , ker širi meje vedenja, kako lahko (so)delujemo in definitvno bolj široko odpira vrata za vsa sodelovalna orodja, ki so bliže sprejamnju s strani poslovnega sveta v (velikih) podjetjih.

Nikjer pa ni slišati novice v stilu: “Vodstvo skupaj z vsemi zaposlenimi išče odgovore na krizo v podjetju XY.” Kakšna neverjetna kolektivna inteligenca se skriva v 200, 500, 1000 ali 3000 zaposlenih. Samo mora iskreno in človeško pristopiti do njih ter jim razložiti izziv in jim pokazati, da računa na njih kot del rešitve. Odkrita komunikacija gradi tudi predanost. In predani zaposleni so del rešitve in ne del problema.

Če podjetje to že konstantno počne, potem so zanj posledice krize bistveno manjše. Sicer pa morajo direktorji sneti kravate in odpreti prostor za skupno soočanje z izzivi. Nobeno podjetje ni premalo in nobeno podjetje ni preveliko za to.

Prvi in najpomembnejši je seveda človeški faktor. Precej pa lahko pomaga tudi tehnologija. Po eni strani gra za različna moderatorska orodja, ki pomagajo vključiti veliko število ljudi in omogočijo, da se lahko vsak izrazi. Po drugi strani pa gre za konkretne tehnološke pripomočke v obiliki programske opreme in naprav, ki omogočajo veliko transparentost, odlično sodelovanje in soustvarjanje.

Zaposleni poznajo  odgovore kako varčevati, kako delati bolj produktivno in z večjo kakovostjo. Jasno jim, kako zmanjšati odsotnost iz dela in v njihovi moči je povečati prodajo. Izjemen potencial zaposlenih se skriva v njihovi inovativnosti. Vsega tega pa seveda ne moremo vključiti s pritiskom na gumb in pričakovati takojšnjega odziva.

Ko so v eni od naftih kriz v neki letalski družb povprašali in prosili pilote, da pripomorejo k manjši porabi goriva, so le ti izjemno prispevali k zmanjšanju porabe. Potrebno je vprašati in potrebna je določena stopnja zaupanja. So pa zaposleni zmožni še veliko več kot le zmanjšati porabo nečesa.

Za okus nekaj izjemnih možnosti, ki so na voljo:

MIT: 1800 predavanj (videopsnetki, predstavitve, študijska literatura) – izjemna zakladnica znanja: matematika, fizika, biologija, ekonomija, management, antropologija – vse kar poslušajo do- in podiplomski študenti na eni najboljših univerz na svetu

Video posnetki konferenc in predavanj na Harvardu

Univerza Oxford (audio in videoposnetki z različnih področij: astrofizika, literatura, filozofija, kemija, okolje, …), tudi preko iTunes

Univerza Cambridge (audio in video posnetki)

Univerza Princeton

Povzetki člankov, knjig in raziskav, ki so jih napisali profesorji s Harvarda

Video Lectures (veliko video  posnetkov vrhunskih predavanj predvsem s področja tehnike in naravoslovja in tudi nekaj ekonomije, pedagogike, …)

TED (okrog 600 predavateljev iz sveta podjetništva, znanosti, tehnologije, umetnosti; ustanovitelji Googla, Amazona,Bil Gates, …)

Da ne govorimo o tisočih blogov, ki jih pišejo novinarji, umetniki, podjetniki, znanstveniki. Ti blogi prinašajo od novega znanja do nenavadnih zamisli in pristopov.

Ogromno znanja in vsebin. Potrebujemo agregate, ki iz tega zberejo tisto, kar je za nas pomembno in zanimivo. Dogaja se zanimiv preskok. Profesorji in različni predavatelji so bili v preteklosti agregati, ki so zbirali in izbirali znanje za določeno ciljno populacijo in ga predstavili na zanimiv in pregleden način. In šole ter univerze so bili agregati, ki so izbirali zanimive in kvalitetne predavatelje in skupaj z njimi oblikovali  privlačne in kvalitetne učne načrte.

In kaj sedaj, ko imamo na spletu izjemno kvalitetna predavanaj odličnih predavateljev, ko vsako sekundo nastane velika količina kvalitetnih vsebin? Potrebujemo izjemno učinkovit agregat, ki najde tiste predavatelje in tiste vsebine, ki so prave za nas in prinašajo tisto znanje, ki ga potrebujemo.

A lahko to agregiranje oz. iskanje avtomatiziramo? Odlično bi bilo, da bi lahko nekam napisal temo, podteme, raven zahtevnosti in bi mi ta aplikacija oblikovala učni načrt z vključenimi povezavami na različna kvalitena predavanja in zapisane vsebine.

Ker verjetno to še ne obstaja se malo za šalo in malo za res oklicujem za svetovalca za pripravo učnih načrtov po meri na Odprti spletni univerzi Morje (OSUM). Če potrebujete učni načrt se oglasite. Če najdete še kakšno zakladnico znanja na spletu, pokažite pot do nje.