Prihodnost in vodenje

Embalaža za Drogin čaj (ne v filter vrečkah), kaže da je bilo vanjo vloženo nekaj dela. Ne da pa se hitro in enostavno odpreti, naložiti čaja in zapreti, tako da se ne zrači. Od te embalaže bi pričakoval ravno to. Najbolje temu ustrezajo pločevinaste škatlice, ki pa so seveda dražje. Prostor za inovativnost je odprt. Kako izdelati embalažo, ki bo v cenovnem razredu obstoječe in bo odgovarjala na gornje zahteve? In seveda se ob tem postavi vprašanje, zakaj tega še niso naredili?

Doma imamo zložljivo steno za tuširanje. Na dnu ima stena rob v obliki žleba, kjer se nabira voda in počasi tudi vodni kamen. Temeljito čiščenje je ne le težko, ampak celo nemogoče. Zakaj ni nihče pri proizvajalcu pomislil na to? Kako torej narediti, da bo voda brez težav odtekala in da se bo stena dala dobro očistiti?

Priznam! Na industrijsko oblikovanje se ne spoznam dobro. Vidim pa veliko izdelkov, kjer oblikovanje zmanjšuje funkcionalnost. Zdi se mi, da manjkajo prototipi, ki bi jih potencialni uporabniki preizkušali. Ob uporabi izdelkov vsaj v zgornjih dveh primerih zelo hitro postane jasno, da oblika ni optimalna. In potem se odpira potreba po inovacijah. A so potem edino oblikovalci poklicani k tovrstni inovativnosti? Po moje ne. Vsaj še uporabniki in strokovnjaki za področje iz katerega je izdelek.

Množično sodelovanje, ki vključi široki krog uporabnikov, je lahko odlična rešitev. Če je izdelek dovolj nazorno virtualno predstavljen, lahko velika skupina uporabnikov, opazi nefunkcionalnosti zaradi oblikovanja brez konkretne uporabe. V isti krog preizkuševalcev pa se lahko vključijo tudi strokovnjaki.

Danes je preveč izdelkov, kjer je funkcija izdelka odvisna v veliki meri od oblike in prav zato to ne more biti odvisno samo od oblikovalske ideje.

Obstaja pa seveda tudi precej izdelkov, kjer je funkcija pretežno tehnološka oz. Konstruktorska kategorija. V teh primerih pa bi lahko oblikovanje prineslo inovativni potencial in dalo dodano vrednost.

No Comments »

Kako v poplavi koristne in nekoristne pošte, tiste poslane nam in one poslane vsem možnim, ohraniti preglednost in ne izgubiti igle v senu? To je prvi problem. Različni antispam programi lahko pomogajo. Ker pa sem že veliko ljudi slišal govoriti o masi sporočil, ki ponuja viagro, povečanje penisa in prsi ter še česa, verjamem, da se precej ljudi srečuje s tem.

Ena izmed rešitev je ta, da se mora vsak, ki mi želi poslati e-pošto, prijaviti v mojo skupnost. Na ta način ustvarimo skupnost zaupanja. Nobena e-pošta, ki je ne pošlje član skupnosti, ne pride noter. Pri večini poštnih list je tako. Če nisi član liste, mora tvoje sporočilo najmanj, kar se zgodi, čakati, da ga moderator odobri ali pa možnosti pošiljanja na listo kot nečlan sploh nimaš. Princip je precej enostaven in ne vidim velikih težav pri splošni uvedbi. Težava je v uveljavljenem vzorcu, ki ga uporabljamo in težko začnemo nekaj drugega.

Druga težava pri e-pošti je v komunikaciji znotraj neke skupine oz. skupnosti. V komunikaciji eden z enim so stvari preproste. Prosim, dodelim nalogo, zahtevam, … in dobim odgovor, potrditev o opravljeni nalogi. Kaj pa če dodeljujem naloge 100 ljudem. kako bom vedel, da so vse naloge opravljene? Kaj če 200 ljudi povabim na predstavo in potrebujem potrditve? A bom vsako potrditev nekam posebej zabeležil. Potrebujem avtomatizacijo in stvari se morajo sistematično beležiti v neki bazi. Sama e-pošta tega seveda na omogoča. Pametnih alternativ pa tudi ni. Oz. so in delujejo v manjših skupnostih. Veliko ethernetov v posameznih podjetjih omogoča podobne stvari. A danes veliko ljudi, ki sodeluje pri nekih projektih, ni iz istega podjetja.

Ko danes razmišljam o e-pošti, imam nekaj asociacij na diskete. Iz nečesa, kar je bil edini prenosni pomnilniški medij in posledično izjemno uporabno, so postale nekaj, kr ni več odgovarjalo na potrebe, a so to vsi vztrajno uporabljali še nekaj let po tem, ko smo že imeli ustrazne nadomestke.

Upam, da se to ne bo zgodilo z e-pošto. Izjemno potrebujemo orodja za komuniciranje v skupnosti. Skype npr. omogoča precej stvari, med drugim tudi to, da moraš nekomu dovoliti, da vidi tvojo prisotnost. Ne verjamem, da je ekvivalent za e-pošto, lahko pa se veliko naučimo od njega.

2 Comments »

Kaj to pomeni za moje podjetje? Pri meni je precej očitno: ker sem bolj ali manj sam, sem zelo omejen, če se naslanjam le na vire v podjetju. Iskati moram zunaj: ljudi, ideje, partnerje.

Kaj pa to pomeni za večje podjetje? Prav enako. Iskati morajo zunaj. Edina razlika je ta, da je večja nevarnost za samozadostnost pri večjih podjetjih. Včeraj sem bral blog Sandi Uranca. Gorenje je našlo oblikovalski vir zunaj podjetja. Očitno so se zavedli, da lahko tako dobijo bistveno več.

Razmišljam, kaj upoštevati, ko iščemo vire zunaj podjetja:

1. Iščemo tisto, česar v podjetju ni. Iščemo tudi tisto, kar je v podjetju slabo.
2. Kadar gre za človeške vire, iščemo zmagam-zmagaš situacijo.
3. Smo odprti za nepričakovano – za presenečenja. Nekateri viri potrkajo na naša vrata.
4. Ne bojmo se tistega, kar je boljše od nas. Tudi mi smo v čem boljši.
5. Viri ne prinašajo vedno le tistega kar se kaže. Najboljše nastane v interakciji.

Kateri pa so potencialni zunanji viri:

1. Konkurenti. Njih se bojim in težko vidim možnosti, zmagam.zmagaš situacijo. Prav gotovo pa taka situacija obstaja.
2. Potrošniki oz. stranke. Precej strank mi je pripravljno pomagati. Tega se redko zavedamo. Kaj torej lahko dobim od strank in kaj jim moram v zameno ponuditi.
3. Ljudje, ki niso ne stranke in ne konkurenti. Potrebujem kar nekaj ustvarjalnosti, da najdem področje sodelovanje. Lahko se npr. vprašam, zakaj pa niso moje stranke.
4. Ideje: Seveda so nosilci idej ljudje. A ideje tudi dobesedno ležijo na tleh, ležijo na spletu. Treba je iskati, vrednotiti in kombinirati. Tisto, kar so v drugi panogi že uporabili, je lahko v moji panogi odlična domislica.

Razmišljam in govorim o wikinomiji (wikinomics), ki je velika ideja množičnega sodelovanja. Tehnologija vse to omogoča. Kakšno stvar pa še moramo premakniti v glavi. Največje ovire so tako ali tako v glavah ljudi. Razmišljam in govorim o odprti organizaciji, ki odpira meje in jih prestavlja.

2 Comments »

Ključni izziv prihodnosti je brez dvoma sodelovanje.  Sodelovanja se vsi po malem bojimo, ker:

• ne znamo sodelovati,
• se bojimo za avtorstvo idej
• ne maramo sodelovati
• se bojimo, kako bomo izpadli.

Internet omogoča novo dimenzijo sodelovanja. Vsi poznamo wikipedijo, enciklopedijo, ki jo sooblikujejo uporabniki. Manj poznana pa je odprtokodna platforma wiki, na kateri je wikipedija zgrajena in jo lahko uporabimo za različna vrste spletnega sodelovanja.

Simpatičen video pokaže bistvo možnosti sodelovanja, ki jih wiki omogoča:
http://www.commoncraft.com/video-wikis-plain-english

No Comments »

Kaj je inovacijsko novinarstvo? To je poročanje o inovacijah, inovativnosti, inovativnih procesih v medijih. Verjetno pa vse to zahteva tudi inovativne novinarje in inovativno novinarstvo.

Pri tej zanimivi kombinaciji besed, ki pravzaprav predstavlja novo vejo novinarstva, gre obenem tudi za gibanje, staro približno 2 leti, ki želi vzpodbuditi medije, da aktivno poročajo o inovativnosti. Začetnik tega je David Nordfors iz Standforda. V Slovenijo pa je koncept pripeljala Violeta Bulc.

Včeraj sem bil prisoten na prvem dnevu regionalne konference o inovacijskem novinarstvu , ki je bila na FDV v Ljubljani. Kot govorniki so se pojavili komisar Janez Potočnik, minister za razvoj Žiga Turk, David Nordfors, Tatjana Fink,Violeta Bulc.

Podelili pa so tudi slovenske nagrade za inovacijsko novinarstvo. Za najboljši prispevek je prejela nagrado Nataša Koražija iz Managerja za prispevek ‘Tudi tekstil je lahko high tech’, za celoletno najbolj aktivno poročanje Sašo Dolenc iz Kvarkadabre.

V Sloveniji je Inovacijsko novinarstvo v slabem letu naredilo velik korak in zanimiva je bila misel Violete Bulc, da je malo lahko prednost in da je Slovenija zaradi svoje majhnosti lahko neke vrste laboratorij in inkubator inovacijskega prostora.

Zanimiva je bila tudi predstavitev Trimove poti v inovativnost. Na področju neperspektivnih izdelkov so naredili pravi čudež. Sledili so svojim postavljenim načrtom in temeljnim geslom. Leto 1992: ‘Zadovoljna stranka poveča profit.’ Leto 2005: ‘Kompetentni in zadovoljni zaposleni ustvarjajo navdušene stranke.’ Sedaj: ‘Inovativnost za trajnostno rast in razvoj Trima.’ Ključna pa se mi zdi tudi vloga Tatjane Fink, ki sem jo imel prvič priložnost slišati v živo in prepričan sem, da s svojo osebno skromnostjo in veliko profesionalno voljo v veliki meri pripomore k Trimovemu uspehu. Mimogrede, Trimu se bo pridružila tudi Sonja Klopčič, prejšnja direktorica Orie.

Inovacijsko novinarstvo - odštekana in inovativna ideja, kako spreminjati novinarstvo in ga usmeriti v promocijo inovativnosti.

1 Comment »

Za vikend smo si na krajšem družinskem izletu ogledali prikaz starih običajev v Leskovcu blizu Slov. Bistrice. Društvo za prikaz starih običajev Leskovec – Stari trg je pripravilo pisano ponudbo. Zanimivo je bilo videti mletje z žrmljami, kovanje, vejanje, izdelavo toprišč, metel, predelavo volne, mlatenje, rezanje slame in še kaj.

Rahlo deformiran z osrednjo  usmeritvijo mojega bloga – prihodnost, pa sem se začel spraševati. A je to le folklora, trenutek sprostitve in nostalgije, nekaj kar je zanimivo tudi za otroke in družaben dogodek. A lahko iz tega dobimo tudi kaj za danes in jutri?

Se mi zdi, da lahko:

• Po eni strani lahko gre za zavedanje preteklosti kraja, naroda, države in krepitev samozavesti. Tega nikoli ni preveč.
• Če se lahko učimo iz narave in če se na IEDC poslovneži učijo manageskih veščin iz golfa, potem se lahko učimo tudi iz starih običajev, iz starih naprav in procesov. Ljudje so všasi morali zelo poenostavljati stvari. Sama naprava morda danes izgleda primitivna, a osnovna ideja je lahko odlična. Ideja za novo disciplino ‘Podjetniško učenje iz etnologije’.
• Seveda pa lahko to uporabimo tudi kot del turistične ponudbe. Takrat pa moramo dodati pridihu starega, tudi funkcionalni okvir novih možnosti. Predstaviti dogodek na internetu, omogočiti, da lahko ljudje te izdelke tudi kupijo in še kaj. Tukaj pa se pogosto ustavi. Tisti, ki to peljejo so prostovoljci in pomembno jim je, da naredijo dogodek. Za ostalo pa zmanjka energije in idej.

2 Comments »

Ko razmišljam o razvoju in prihodnosti družbe, podjetij in zelo konkretno tudi mojega podjetja, ne morem mimo tehnologije. Kakšna je pravzaprav njena vloga pri razvoju: je glavni pospeševalec razvoja, je nekaj, kar mora tesno slediti drugim dejavnikom,…

Sam imam precej ambivalenten odnos do tehnologije. Končal sem študij elektrotehnike, a se v njem nisem našel. Tehnika mi je sicer bila vedno zanimiva, a nikoli me ni potegnila, nikoli ni bilo toliko motivacije, da bi se aktivno ukvarjal z njo. Po eni strani imam rad tehnične igračke, po drugi strani pa jemljem tehniko in tehnologijo kot nujno zlo. A to nujno zlo je le v primeru, ko se moram sam ukvarjati z njo. Nujno zlo je bila lastna izdelava spletne strani mojega podjetja in vzpostavitev tega bloga. No saj je bilo tudi nekaj veselja in izziva, a če bi takrat imel dovolj sredstev, bi to dal v delo nekomu drugemu, nekomu, ki bi stvar naredil bistveno bolj profesionalno. Nujno zlo bo tudi, ko bom poleti spletno stran podjetja dopolnil z bolj aktivnim CRM-jem.

Po drugi strani pa bi si z veseljem nabavil najrazličnejše tehnične igračke, ki jih omenjam. Imel bi iPhone, iPod, Applov prenosnik, barvni laserski tiskalnik, uničevalec dokumentov, zlagalnik pisem, najrazličnejšo programsko opremo in še kaj.

Kako bi vse to prispevalo k večji osebni uspešnosti in večji uspešnosti podjetja. Ne vem natančno. Sam bi bil verjetno nekaj časa zadovoljen ob igri s temi pripomočki. Na koncu pa bi se izkazalo, da je večina stvari izkoriščena 23 % ali pa malo več ali celo malo manj.  Na primeru nakupa mobilnega telefona prijatelj Aleš zelo nazorno prikaže postopek izbire primernega tehnološkega orodja.

In da se sedaj vrnem k vprašanju iz začetka ali je tehnologija na začetku ali na koncu. Pri odgovoru mi bo pomagal Jim Collins v svojem konceptu o odličnih organizacijah. Continue Reading »

No Comments »

Včeraj sem kupoval rolo senčnik za zadnje oknu v avtu, da našemu Davidu ne bi med vožnjo svetilo v glavo. Nimajo ne v Baby centru, ne v Pikapolonici in ne v Arielu.

Dve stvari me presenečata:

• to da nimajo (da jim je zmanjkalo in niso sproti zaznali ter pravi čas naročili) in
• to, da niso vedeli, kdaj bodo tovrstne senčnike dobili

Ker ne gre za majhne solo trgovinice ampak za Slovenijo precej velike trgovske verige, me močno čudi da njihov informacijski sistem tega ne omogoča.

Poskušam ugibati, kje se je zataknilo:

• konkurenca je premala in ni nobene potrebe, da bi bili drugačni, da bi imeli stvari vedno na zalogi,..
• imajo odličen informacijski sistem, a ljudje ga ne znajo uporabljati
• vodstvo oz. lastniki ne vidijo konkurenčne prednosti v takem informacijskem sistemu
• vodstvu oz. lastniki se ne zavedajo, da bi takšen sistem bil dobrodošel

Berem knjigo Billa Gatesa Poslovanje s hitrostjo misli iz leta 1999. Za tematiko izzivov informacijske tehnologije, ki jih knjiga obravnava, bi lahko sklepali, da je že zastarela. Pikapolonica, Baby center, Ariel in tudi večina drugih podjetij pa se še vedno lahko veliko nuaučmoi iz nje.

Za okus pa nekaj vprašanj, ki jih v knjigi postavi Gates:

• Vam pretok informacij v podjetju omogoča, da si v vsakem trenutku lahko odgovorite na ključna vprašanja o potrebah vaših strank in partnerjev, o njihovem  mnenju o vašem izdelku ali storitvi, o vašem položaju na trgu in o tem, katere so vaše konkurenčne prednosti?
• Je vaš informacijski sistem ’spravljen’ nekje v ozadju, kjer premetava gole številke, ali pa je neposredno vključen v pomoč pri reševanju problemov?
• Ali zbirate najpomebnejše podatke le občasno za poseben projekt ali pa so vašim sodelavcem vsak dan dostopni?
• Pripravite si spisek najpommebnejših vprašanj iz vašega poslovanja. Vam vaš informacijski sistem lahko odgovori nanje?
• ALi ste ob pomoči vašega informacijskega sistema sposobni prepoznati tista področja prodaje, na katerih se vam ponujajo najboljše poslovne možnosti, oziroma tista, ki potrebujejo največ vaše pozornosti?

2 Comments »