Prihodnost in vodenje

Kako v poplavi koristne in nekoristne pošte, tiste poslane nam in one poslane vsem možnim, ohraniti preglednost in ne izgubiti igle v senu? To je prvi problem. Različni antispam programi lahko pomogajo. Ker pa sem že veliko ljudi slišal govoriti o masi sporočil, ki ponuja viagro, povečanje penisa in prsi ter še česa, verjamem, da se precej ljudi srečuje s tem.

Ena izmed rešitev je ta, da se mora vsak, ki mi želi poslati e-pošto, prijaviti v mojo skupnost. Na ta način ustvarimo skupnost zaupanja. Nobena e-pošta, ki je ne pošlje član skupnosti, ne pride noter. Pri večini poštnih list je tako. Če nisi član liste, mora tvoje sporočilo najmanj, kar se zgodi, čakati, da ga moderator odobri ali pa možnosti pošiljanja na listo kot nečlan sploh nimaš. Princip je precej enostaven in ne vidim velikih težav pri splošni uvedbi. Težava je v uveljavljenem vzorcu, ki ga uporabljamo in težko začnemo nekaj drugega.

Druga težava pri e-pošti je v komunikaciji znotraj neke skupine oz. skupnosti. V komunikaciji eden z enim so stvari preproste. Prosim, dodelim nalogo, zahtevam, … in dobim odgovor, potrditev o opravljeni nalogi. Kaj pa če dodeljujem naloge 100 ljudem. kako bom vedel, da so vse naloge opravljene? Kaj če 200 ljudi povabim na predstavo in potrebujem potrditve? A bom vsako potrditev nekam posebej zabeležil. Potrebujem avtomatizacijo in stvari se morajo sistematično beležiti v neki bazi. Sama e-pošta tega seveda na omogoča. Pametnih alternativ pa tudi ni. Oz. so in delujejo v manjših skupnostih. Veliko ethernetov v posameznih podjetjih omogoča podobne stvari. A danes veliko ljudi, ki sodeluje pri nekih projektih, ni iz istega podjetja.

Ko danes razmišljam o e-pošti, imam nekaj asociacij na diskete. Iz nečesa, kar je bil edini prenosni pomnilniški medij in posledično izjemno uporabno, so postale nekaj, kr ni več odgovarjalo na potrebe, a so to vsi vztrajno uporabljali še nekaj let po tem, ko smo že imeli ustrazne nadomestke.

Upam, da se to ne bo zgodilo z e-pošto. Izjemno potrebujemo orodja za komuniciranje v skupnosti. Skype npr. omogoča precej stvari, med drugim tudi to, da moraš nekomu dovoliti, da vidi tvojo prisotnost. Ne verjamem, da je ekvivalent za e-pošto, lahko pa se veliko naučimo od njega.

2 Comments »

Množično sodelovanje odpira nove perspektive. Težko si predstavljamo te možnosti. Na srečo obstaja nekaj zelo nazornih primerov. Linux je nastal kot rezultat množičnega sodelovanja velike skupine programerjev. Nihče ni dobil za svoje delo plačila.

Spletni portal za nalaganje in izmenjavo fotografij flickr vsebinsko gradijo in mu dajajo strukturo uporabniki. Si predstavljate, koliko dela bi imel nekdo, da bi kontroliral miljone fotografij in jih povezoval v kategorije. Uporabniki to naredijo z veseljem in dovolj kvalitetno. In seveda zastonj.
Imajo pa tudi oni nekaj od tega. Razstavljajo lahko svoje fotografije in imajo dostop do razčlenjene zbirke vseh fotografij, ki so jo soustvarili. Delijo svoje fotografije in hkrati dobijo veliko več. Gre torej za zmagam-zmagaš situacijo.

Graditev zaupanja je alternativa kontroli strank. Če strankam zaupaš, tudi one zaupajo tebi. Na tem gradijo nova internetna podjetja. Jasno mora biti, da si odprt in ne želiš zgraditi zidu okoli vsebine ali na vsak način obdržati ljudi.

Ali lahko verjamete, da je radikalno deljenje (sharing) zmagam-zmagaš situacija za vsakogar. To je širitev tržišča, ki odpira nove možnosti. Nasprotje delitvi je zaščita člastnine, skrivanje kode in še kaj. Na vsak način mora podjetje zščititi kritično intelektualno lastnino. Zaščititi mora svoje kronske dragulje. Prispevanje k skupnosti pa odpira druge možnosti. To sploh ni altruizem, je pogosto najboljši način ustvarjanja poslovnih ekosistemov, ki z deljenjem temeljev tehnologije in znaznja vzpodbujajo rast in inovativnost. Zopet nekaj od česar imajo korist vsi. Ob dodelavi Linuxa so se ljudje veliko naučili in se seveda še vedno učijo. Skupnost razvijalcev brez težav deli svoje znanje. Vsak torej daje znanje in vsak se uči. Zmagam – zmagaš torej. In tako na prvi pogled kaže, da lahko dobiš veliko več kot daš.

Za množično sodelovanje pravzaprav ni meja. Pri brisanju meja je seveda velik posel opravi internet. Spletni portali, komunikacija preko Skypa, socialne mreže na spletu so infrastruktura, ki omogoča, da veliko posameznikov z različnih koncev svet sodeluje pri izvedbi projektov in pri uresničevanju podjetniških idej. Meje so edino v glavi:
1. Prva ovira je ta, da se nam zdi nemogoče. To oviro lahko preskočimo tako, da poskusimo. Sledimo misli “Popotniki poti ni. Pot ustvarjamo s hojo.”
2. Druga ovira je nezaupanje. Zaupanje pa seveda gradimo po korakih in treba je le začeti.
3. Tretja ovira je geografska ločenost. Informacijsko komunikacijska orodja so temelj premagovanja te ovire. Zelo koristno pa je, da se s posamezniki srečamo tudi v živo. Vidimo pa lahko, da veliko konkretnih projektov uspe z delovanjem le na dalajvo.

Množočno sodelovanje pa ni nekaj, kar je mogoče le na spletu. Deluje tudi v živo in preko konkretnega fizičnega dela. V Slovenski Bistrici je skupina predanih plezalcev začela graditi ogromno plezalno steno, katere vrednost je približno 90.000 EUR. Z množičnim sodelovanjem so jo zgradili brez denarja.

Množično sodelovanje lahko sega tudi na druga področja. Izkoristite priložnosti za potrošniško usmerjene inovacije in ustvarjalnost. Potrošniki so namreč vse bolj pripravljeni sodelovati in svoje ustvarjalne ter inovativne zamisli posredovati podjetjem. Ob primerni vzpodbudi seveda, ki ni nujno finančna. Si lahko zamislite tisoče razvijalcev po celem svetu, ki delajo za vaše podjetje?

V svetu se precej govori o množičnem sodelovanju. Največji preboj področja je naredila knjiga Wikinomics – How Mass Collaboration Changes Everythink.

Možnosti so ogromne, potrebna je le dobra ideja in potem začeti z uresničevanjem. In dejansko lahko množično sodelovanje spremeni vse: ustvarja nove poslovne modele, ruši obstoječi marketing, ustvarja javno mnenje, mobilizira ljudi, prispeva k novim podjetniškim pobudam.

Slovenci imamo kar nekaj težav s takšnim sodelovanjem:
Daje nas nezaupanje.
Radi sami delamo in smo sami delažni slave.
Težko gremo preko meja svoje države.

Ni druge poti kot začeti. Ob majhnih porodnih bolečinah, ki lahko postanejo tudi zalo velike, se rodi nekaj novega in velikega.

No Comments »

Na letni konferenci Slovenskega združenja za kakovost sva kolegom Alešem moderirala delo v sekciji Inovacijska klima. Stvari smo se lotili na nekonferenčni način. Vsi smo sodelujoči in nihče ni le opazovalec ali poslušalec. Delamo smo po metodi odprtega prostora. Uvod v delo so bile petminutne predstavitve referatov. Prav neverjetno, da lahko ljudje v petih minutah povedo bistvo. Odlični inputi so nas naravnali na odpiranje prostora s temo “Kako odgovorno graditi inovacijsko klimo v podjetjih?” Prav neverejtno, da se na konferencah še vedno v največji meri predavanja. Sodelovanje vseh udeležencev je obsojeno na nekaj vprašanj po predavanju. V tem okolju je lahko vsak izpostavil svoje vprašanje oz. Izziv, če je le čutil dovolj predanosti in odgovornosti. Ravno v predanosti in odgovornosti se običajna konferenca razlikuje od takšne odprte. Na takšni ne moreš nikoli zaspati.

Eden izmed udeležencev je zapisal: ‘Odprti prostor je edina prava pot tudi do inovacijske klime.’ V nekem drugem delovnem okolju bi sredi podjetniškega sveta težko prišli do izraza dve udeleženki iz vrtcev. Tukaj pa sta prišli in njuna pogleda sta se pokazala kot izjemna obogatitev.

Lahko se strinjamo, da je za razvoj inovacijske klime res potreben prostor. To z drugimi besedami pomeni, da klimo ustvarjajo ljudje v medsebojni interakciji. Pokazalo se je,da v precej podjetjih vzpodbujajo invoacijsko klimo predvsem s vzpodbujanjem podajanja inovativnih predlogov. To pretežno počno posamezniki. Nerazumevanje pa se pojavi, ko bi si morala skupina vzeti čas za inovativnost. Razvoj inovativnosti s pomočjo skupinskih procesov je vsaj v Slovenskem okolju še malo zadaj. Glavna ovira je seveda potreba po dodatnem času za tovrstno delo.

Za razvoj inovacijske klime potrebujemo ne le odprti prostor ampak tudi varen prostor in čas za eksperimentiranje - prostor, kjer so dovoljene napake. Gre za neke vrste laboratorijsko okolje, kjer brez napak ne pridemo do rezultatov.

V ta prostor lahko povabimo tudi druge in to veliko drugih. Množično sodelovanje, lahko še pospeši razvoj inovacijske klime. Pri množičnem sodelovanju je mišljeno sodelovanje vseh deležnikov: strank, dobaviteljev, podizvajalcev in še koga. Če jih primerno vzpodbudimo, so vse te skupine pripravljene prispevati inovacije v dobro podjetja.

Med udeleženci se je pokazala želja, da prostor sodelovanja ostane odprt. To počnemo na večavtorskem blogu http://inovativno.wordpress.com. Blog je prostor izmenjave idej, zamisli ter prostor skupnega iskanja odgovorov na konkretne izzive.

No Comments »

Potrebuje seveda različne stvari. V tem prispevku ne bomo razmišljali o potrebni opremi in finančnih sredstvih. Če zanemarimo materialne vidik, bi hitro našteli naslednje potrebe: znanje, motivacija zaposlenih, uspešni procesi, dobro vodenje in še kaj bi se našlo. In da preidemo k bistvo, kakšne vrste pomoč potrebuje podjetje, ki ima nekatere od teh potreb. Običajno je precej težko na hitro natančno ugotoviti za katere potrebe gre. Jasno pa je, da so potrebe kompleksne in prepletene. Zato podjetje ne potrebuje pomoči v obliki elaboratov, receptov, usposabljanj in timbildingov. Vse to že potrebuje – ne potrebuje pa strokovnjaka, ki pride, postavi diagnozo in napiše recept.

Podjetje potrebuje nekoga, ki pomaga ključnim ljudem, da sami postavijo diagnozo in naredijo zdravilo. Adizes bi rekel, da potrebuje podjetje organizacijskega terapevta. Sam bi rekel, da potrebuje olajševalca, kar je malo čuden prevod angleške besede facilitator. Gre za podobno nalogo, kot jo ima babica pri rojstvu otroka. Otrok bi se sicer rodil tudi sam. Bi pa trajalo precej dolgo in v manj idealnih okoliščinah bi s tem otrokom ne bilo vse v redu. Babice torej olajšajo porod in preprečijo zaplete. Otrok in mama pa seveda morata opraviti praktično vso delo. Že v stari Grčiji so govorili o babištvo – pomoč človeku, da razvije in izrazi idejo oz. reši problem.

Pri moderiranju – olajševanju – babištvu veljajo naslednje značilnosti:
-Vsi člani skupine želijo doseči kakovostno izboljšavo.
-Moderianje vodi k izboljšanju dela v skupini in moderator vzpodbuja sodelovanje vseh posameznikov.
-Zamisli in prispevki članov so zapisani.
-Moderator skrbi za proces in ne za vsebino.

Moderator olajševalec ima izjemno pomembno vlogo. Kljub svoji pomebmosti pa ostaja v ozadju. V metodi odprtega prostora velja, da je dober moderator popolnoma prisoten in popolnoma neopazen. V drugih moderacijskih metodah je nekaj bolj opazen, nikakor pa ne sem on izstopati.
Dober moderator mora dobro poznati samega sebe.
Biti mora dosleden pri zagotavljanju pogojev dela v skupini. Ne sme priviligirati posameznih članov ali mnenj.
Znati se mora vživljati v čustva drugih in ta čustva sprejemati.
Na primeren način mora znati uveljavljati zahteve, ki omogočajo uspešno moderacijo.

Dobro moderiranje – olajševanje ustvari v skupini občutek, da so člani skupine po eni strani odgovorni za rešitev problema oz. soočanje z izzivi in po drugi strani zmožni (sposobni) to narediti.

Takšen način svetovalnega dela, ki to pravzaprav ni, lahko vodi do učinkovitih, uspešnih in predvsem trajnostnih rešitev oz. načrtov.

No Comments »

V petek smo bili pri prijateljih. Zopet smo dobil paket oblačil in obutve za našega sina. Njihovi otroci so prerasli, našemu pa ravno ustreza oz. mu bo v kratkem. Ko odnosi vrnemo nazaj. Kakšno je plačilo za to? Enostavno: tudi mi bomo naredili enako s tistimi oblačili, ki se nam nabirajo. V vsakdanjem življenju je to precej pogosto tudi v drugih oblikah. Pomoč med sosedi in prijatelji je že eden od načinov. Kako pa je to v poslovnem svetu? Na osebni ravni do neke mere deluje, na institucionalni ravni pa nisem prepričan.

Zadeva ni problematična le na nivoju pomoči med podjetji ampak tudi znotraj podjetja med oddelki in sodelavci na različnih nivojih. Spontano deluje le med tistimi, ki so si bliže, ki so morda tudi sicer prijatelji.

Kaj pomeni ‘daj naprej’ znotraj podjetja. Ena izmed pomembnejših dobrin, ki jo lahko posredujemo naprej, je znanje. Če se to dogaja le spontano je premalo. Potrebno je ustvariti okolje in tehnologijo, ki to omogoča in seveda tudi vzpodbuja. Poglejmo nekaj možnosti:

• Zelo enostaven element je skupen prostor za kavo, kjer se zaposleni občasno zbirajo. Ob klepetu o vsakdanjih rečeh, si povedo precej tudi o službenih zadevah.
• Objavljanje uspešnih rešenih problemov na oglasni tabli, v glasilu, na spletu ali intranetu.
• Predstavitve zaposlenih ter njihovi znanj in sposobnosti ter sprotnih izzivov. Možnost je, da ima vsak zaposleni svoj blog (ki je lahko viden tudi samo na intranetu.)
• Srečanja zaposlenih, ki si lahko pomagajo med seboj s prenosom znanja.
  Temeljni predpogoj za to pa je kultura, ki da je vrednost sodelovanju in izmenjavi znanja. Mora biti dovoljeno ‘zapravljati čas’ za srečavanja, za pogovore, za izmenjavo znanja. Najsodobnejša tehnologija za Knowledge management je premalo.

Bolj kompleksno pa je dajanje naprej med podjetji. Zakaj bi pravzaprav podjetja dajala nekaj zastonj drugim podjetjem? Morda še dajejo neprofitnim organizacijam. Dajejo športu, pa čeprav nekateri klub razpolagajo z bistveno boljšimi pogoji dela kot nekatera podjetja. A neprofitne organizacije in športni klubi niso konkurenca, niso neposredni tekmeci. Podjetje lahko da drugemu podjetju nekaj, kar ono ne potrebuje več, drugemu podjetju pa bi prišlo prav. Navsezadnje ni nobene ovire, da se podjetja ne bi šla tovrstnega dobrodelništva. To lahko pripomore k razvoju gospodarstva v celoti ali pa lahko pomaga poslovnim partnerjem oz. dobaviteljem tistega podjetja. Včasih se stvari enostavno pokvarijo, ker in ko jih sami ne rabimo.

Druga dimenzija dajanja naprej pri podjetjih, pa je dajanje naprej v omejeni skupini podjetij, kjer lahko na daljši rok pričakuješ, da boš dobil nekaj nazaj. Takšno sodelovanje oz. dajanje naprej v skupnosti podjetij je smiselno. Gre za medsebojno podporo in pomoč. Ne vem pa koliko v praksi res deluje. In ne vem koliko takšnih podjetniških skupnosti v rednici obstaja? Zdi se mi, da bi lahko to delovalo v grozdih. Seveda pa ni nobenih ovir, da se skupina podjetij ne bi povezala in si vzajemno pomagala.

7 Comments »

Vedno bolj se navdušujem nad wiki stvarmi. Razmišljam o možnostih množičnega sodelovanja, ki se ponujajo. Pred par dnevi sem prejel svoj izvod Wikinomics – How Mass Collaboration Change Everything, ki je ena izmed temeljnih knjig o množičnem sodelovanju. Zaenkrat sem jo uspel le malo listati. Bom pa se prepustil navdihu poskušal najti nekaj možnosti, ki se ponujajo meni:

1. Sam razvijam in izvajam usposabljanja. Eno usposabljanje želim razviti s sodelovanjem vseh zainteresiranih. Okvir usposabljanja bom da v wiki okolje in dopustil dopolnjevanje in komentiranje nastalega besedila.

2. Precej razmišljam tudi o tem, koliko in kako mi lahko pri marketingu pomagajo ljudje, ki jih srečujem na spletu. To je sicer spolzko področje. Potrebno pa je najti pravo zmagam-zmagaš situacijo.

3. Ukvarjam se z moderacijsko metodo ‘odprti prostor’. Razmišljam, kako bi to metodo spravil na splet. Tehnično se mi zdi precej zahtevna, a ideja je dobra. Nekdo potem v spletnem odprtem prostoru odpre izziv oz vprašanje. Vsi sodelujoči prispevajo podteme in potem posamezne polteme razvijajo. Na nek način se iz teh pogovorov izluščijo prioritete in potem teče pogovor glede na te prioritete. V zadnjem koraku pa se identificirajo naloge in ljudje, ki te naloge prevzamejo.

4. Ideja o kateri že tudi razmišljam nekaj časa ‘Napravi svoje usposabljanje’. Uporabniki preko portala oblikujejo usposabljanje po meri, ki ga potem pripravimo in izvedemo.

5. Zadeva, ki pa verjetno zahteva bistveno več premisleka in tehničnega znanja je spletna oblika tega, o čemer je pisal že Ivan Illich v svoji knjigi Deschooling Society. To so mreže znanja. Pridejo skupaj ljudje, ki imajo iste interes in se učijo. V realnosti so to študijski krožki. Izziv pa je, kako takšno mrežo znanja narediti na spletu in s tem odprto za vse. Podjetja imajo v okviru managemnta znanja že orodja, ki v veliki meri to omogočajo.

Morda že kaj od tega obstaja realizirano. Prva ideja je prav gotovo realizirana. Kar nekaj knjig nastaja na tak način – tudi v Sloveniji. Za ostale stvari pa ne vem. Če kdo ve, bom zelo vesel sporočila o tem.

Kar se mi zdi bistveno, je to, da se da delati na drugačen način. In počasi bomo mrali vstopati v ta način. Posamezniki in podjetja. Samo veselim se lahko tega, da se vračamo v obdobje sodelovanja. Se pa tudi malo bojim. Sodelovati smo se odvadili. Odvadili smo razmišljati v okvirih sodelovanja. Najbolje, da se čimprej privadimo.

2 Comments »

Kdaj ste nazadnje izrekli te besede? So vam šle zlahka iz ust? Pravzaprav ni nujno, da gre točno za te besede, ampak za kakršnokoli prošnjo za pomoč. V osebnem življenju imamo precej izkušenj, ko nam je lahko to težko. Ko v neznanem mestu iščemo pravo ulico, se včasih raje  pet krat izgubimo, preden vprašamo koga. Kako pa vam gre prositi soseda ali znanca za pomoč, pri nekem delu, ki ga sami ne zmorete? Situacija je na delovnem mestu precej podobna.

Vprašati sodelavca za nasvet, preveriti, ali se je kdo že ukvarjal s podobnim problemom, kot ga imam trenutno sam, prositi nekoga iz sosednjega oddelka, da mi pomaga pri neki stvari, ki jo on obvlada, … vse to pomeni prošnjo za pomoč.

Odprtost za iskanje pomoči se začne v glavi posameznika. Veliko ovir lahko premagamo, če se vprašamo, kako bi mi reagirali, ko nas nekdo prosi za pomoč.  Običajno se ljudje na prijazno prošnjo za pomoč prijazno odzovemo. Ljudje pogosto sprejmejo prošnjo za pomoč kot priznanje sebi.

V podjetju pa je precej odvisno od kulture organizacije. Ali so prošnje za pomoč in nudenje pomoči zaželeno in na nek način nagrajevano vedenje, ali pa je morda vzpostavljena kultura tekmovanja. Tekmovalci si precej redko pomagajo med seboj. Za pomoč lahko prosim le na prostorih srečavanja. To pa je lahko čajna kuhinja, oglasna deska, intranet in še kaj. Več je prostorov srečavanja. Za pomoč bomo tudi prej prosili ljudi, za katere vemo, da določeno področje obvladajo. Torej bolj se med sabo poznamo, več bo medsebojne pomoči.

Zelo veliko govorimo o učečih se organizacijah ter o upravljanju znanja. Podjetje, ki vzpodbuja in omogoča to, da ljudje drug drugega prosijo za pomoč in za nasvet in to tudi drug drugemu nudijo, je na najboljši poti, da postane učeča se organizacija. Upravljanje znanja se začne pri tako preprostih stvareh. Tehnologija (npr. kompleksni informacijski sistemi za upravljanje znanja) pa lahko izvajanje teh preprostih stvari le olajša.

2 Comments »

Potrebujemo pravo okolje za določene stvari. Včeraj sem bil na Mednarodnem obrtniškem sejmu v Celju. Mislil sem, da bo veliko priložnosti za vzpostavljanje poslovnih stikov. Ni bilo pravega okolja za to. Kombinacija, mene, samega prostora in ostalih ljudi je bila očitno slaba. Seveda vem, da bi lahko sam spremenil okoliščine in bi okolje postalo boljše. A to ne spremeni dejstva, da je v začetni fazi bilo okolje (zame) slabo.

Če hočemo npr. sodelovati z drugimi ljudmi, potrebujemo okolje, ki sodelovanje omogoča in vzpodbuja. Prijazen, prijeten prostor, kjer se ljudje vidijo in lahko vzpostavijo stik. Konferenčna dvorana s sedeži v vrstah že ni takšno okolje. Stoli v krogu in možnost dela v malih skupinah je bistveno boljše sodelovalno okolje? Zakaj še vedno vztrajamo pri sedežih v vrstah. Zato, ker lahko več ljudi spravimo na manjši prostor in zato, ker smo tega navajeni.

V osnovi je internet okolje sodelovanja. Napačno. Sam internet v precej majhni meri omogoča in vzpodbuja sodelovanje. Potrebujemo posebna okolja in potrebujemo moderatorje. V sredo sem imel zanimivo in odlično izkušnjo sodelovanja. Na Skypu smo odprli pogovorno skupino SID – Slovenske ideje: podjetniško sodelovanje. Štirje ljudje smo sodelovali v konferenci, ki jo je moderiral Les Squires. Les v ZDA, Aleš poslovno na Poljskem, Andrej in jaz pa v Sloveniji. Bilo je odlično okolje sodelovanja; prvo takšno srečanje. Spoznali smo drug drugega, se seznanili z možnostmi pogovorne skupine na Skypu in spoznali portal http://sid.groupcommons.com, ki omogoča še dodatne dimenzije sodelovanja. V skupino SID ste seveda vabljeni vsi, ki imate podjetniškega duha. Ustvarjali bomo odprti prostor sodelovanja in pravo okolje za medsebojno pomoč in skupno razvijanje idej in projektov.

Nekaterih stvari se težko navadimo. Vedno pozabimo načrtovanje. Z ženo sva se dogovorila, da bova zjutraj na kratko načrtovala dan. Kako težko, je vztrajati pri tem. Sedaj razumem moje podrejene v organizaciji, ki sem jo nekaj let nazaj vodil. Stalno smo se dogovarjali, da bodo načrtovali in vedno je padlo v vodo. Potrebujemo okolje, ki takšno načrtovanje omogoča in vzpodbuja. Morda je potreben samo veliki napis ‘NAČRTUJ’. Morda moramo ustvariti rituala npr. ‘načrtovanje ob jutranji kavi’

Kakorkoli že pravo okolje je izjemno pommebna stvar. Struktura neke organizacije je vrsta okolja. Adizes npr. pravi, da moramo najprej postaviti pravo strukturo (pravo okolje) in šele potem lahko začnemo delati strategijo.

4 Comments »

Kaj to pomeni za moje podjetje? Pri meni je precej očitno: ker sem bolj ali manj sam, sem zelo omejen, če se naslanjam le na vire v podjetju. Iskati moram zunaj: ljudi, ideje, partnerje.

Kaj pa to pomeni za večje podjetje? Prav enako. Iskati morajo zunaj. Edina razlika je ta, da je večja nevarnost za samozadostnost pri večjih podjetjih. Včeraj sem bral blog Sandi Uranca. Gorenje je našlo oblikovalski vir zunaj podjetja. Očitno so se zavedli, da lahko tako dobijo bistveno več.

Razmišljam, kaj upoštevati, ko iščemo vire zunaj podjetja:

1. Iščemo tisto, česar v podjetju ni. Iščemo tudi tisto, kar je v podjetju slabo.
2. Kadar gre za človeške vire, iščemo zmagam-zmagaš situacijo.
3. Smo odprti za nepričakovano – za presenečenja. Nekateri viri potrkajo na naša vrata.
4. Ne bojmo se tistega, kar je boljše od nas. Tudi mi smo v čem boljši.
5. Viri ne prinašajo vedno le tistega kar se kaže. Najboljše nastane v interakciji.

Kateri pa so potencialni zunanji viri:

1. Konkurenti. Njih se bojim in težko vidim možnosti, zmagam.zmagaš situacijo. Prav gotovo pa taka situacija obstaja.
2. Potrošniki oz. stranke. Precej strank mi je pripravljno pomagati. Tega se redko zavedamo. Kaj torej lahko dobim od strank in kaj jim moram v zameno ponuditi.
3. Ljudje, ki niso ne stranke in ne konkurenti. Potrebujem kar nekaj ustvarjalnosti, da najdem področje sodelovanje. Lahko se npr. vprašam, zakaj pa niso moje stranke.
4. Ideje: Seveda so nosilci idej ljudje. A ideje tudi dobesedno ležijo na tleh, ležijo na spletu. Treba je iskati, vrednotiti in kombinirati. Tisto, kar so v drugi panogi že uporabili, je lahko v moji panogi odlična domislica.

Razmišljam in govorim o wikinomiji (wikinomics), ki je velika ideja množičnega sodelovanja. Tehnologija vse to omogoča. Kakšno stvar pa še moramo premakniti v glavi. Največje ovire so tako ali tako v glavah ljudi. Razmišljam in govorim o odprti organizaciji, ki odpira meje in jih prestavlja.

2 Comments »