Pravi, da je način, kako začeti z dialogom v neki skupini, z govorjenjem o dialogu. Ne zdi se mu pametno začeti s skupino, dokler ljudje ne osvojijo vsaj malo pomena in načina dialoga.
Dialog napravi tok pomena dostopen vsej skupini, tako da se lahko pojavi neko novo razumevanje. To je v nasprotju z diskusijo, ki je usmerjena v deljenje in ‘lomljenje’ stvari. Diskusija izpostavlja idejo analize, kjer vsak predstavi svoj pogled na stvar.
V dialogu nihče ne poskuša zmagati. Zmagajo vsi, če nihče ne zmaga. Ne igramo igre drug proti drugemu, ampak drug z drugim.

Dialog in mišljenje

Pomembno je dojeti, da so različna mnenja rezultat preteklih misli: vseh izkušenj, vsega, kar so ljudje rekli in kar niso. S temi mnenji se poistovetimo in jih branimo in mnenja imajo težnjo, da jih dojamemo kot resnico. Misli proizvajajo rezultate, ampak misli tudi pravijo, da tega ne počnejo. Težava je, da so nekateri od teh rezultatov razumljeni kot zelo pomembni in vredni. Posebej močno je kolektivno deljeno mnenje in individualne misli so v večini primerov rezultat kolektivnega mišljenja in interakcije z ostalimi ljudmi.

Dialog je resnično usmerjen v odkrivanje celotnega miselnega procesa in spreminjanje načina, kako se ta miselni proces kolektivno pojavlja.
Ljudje v skupini so lahko zelo vljudni in se izogibajo vsega, kar bi lahko privedlo do težav. Ko pa število ljudi naraste na približno 20, predstavlja to skoraj mikrokozmos celotne družbe in vprašanja kolektivnega deljenega mišljenja (kulture) začnejo prihajati ven.
Če začnejo ljudje razmišljati koherentno (usmerjeno) ima lahko to izjemno moč. In koherentno mora biti ne la na nivoju, ki ga prepoznamo, ampak tudi na tacitnem  (skritem) nivoju, ki ga lahko samo megleno čutimo.
Dialog lahko deluje brez voditeljev in brez dnevnega reda. Seveda se pojavi strah pri takšnem načinu. In če pri takšnem načinu vztrajamo uro ali dve, preidemo preko tega in lahko govorimo bolj svobodno.
V dialoški skupini se o ničemer ne odločamo, kaj bomo naredili. To je bistveno, sicer nismo svobodni. Potrebujemo prostor, kjer nismo obvezani narediti ničesar in ne priti do kakršnegakoli zaključka. V dialogu tudi ne poskusimo ničesar akumulirati. Kozarec mora ostati prazen.

Zadržanje predpostavk

Ljudje prinesejo s sabo predpostavke in na srečanjih pridejo ven. Cilj je, da predpostavkam niti verjamemo niti jim ne verjamemo in jih ne sodimo ne kot dobre ne kot slabe. Prekinem pa reakcije in morebitne razžalitve in zamere, ki bi se lahko pojavile. Tako celotna skupina postane ogledalo za vsako osebo. Opaziti moramo povezavo med tokom misli v dialogu, telesnimi občutki in čustvi. Skupine znotraj so lahko polarizirane. Ničesar nočemo spreminjati, ampak se samo zavedati. Na tak način lahko opazimo podobnosti s težavami znotraj samega sebe.
Potrebe ustvarjajo močne impulze. In če ljudje čutijo, da je nekaj res potrebno bodo šli tudi proti instinktom samoohranitve.

Na nek način zveni vse to kot znanstvena fantastika. A sam imam konkretne izkušnje moderacijske metode odprti prostor, ki vključuje večino teh smernic in na koncu tudi lahko daje opazne rezultate. Tudi tukaj gre za samoorganiziranje, delovanje brez vodenja. In deluje.

V nekem trenutku lahko dobimo vpogled, da vsi počnemo isto – vztrajamo pri absolutnih potrebah lastnih idej. Lahko rečejo: Morda pa to ni absolutno potrebno. V nekem trenutku postane vse lažje in odpre prostor za ustvarjalnost.

Kako pa dejansko doseči sodelovanje in sinergijo teh ljudi? Verjetno je najbolj učinkovito, da jih nekdo z vizijo poveže v skupnem podvigu. Možnost pa ponujajo tudi različni prostori sodelovanja.

Počasi se uveljavlja pojem coworking. Nanj me je opozoril Dani. Gre za prostore, kjer podjetniki (običajno posamezniki) najdejo (najamejo) prostor za delo in dobijo s tem tudi potrebno infrastrukturo. Največja dodan vrednost tega pa je prostor srečevanja, izmenjave idej in navdihov med vsem člani.

Načela takšne so-delovanja so naslednja:

• sodelovanje (med vsemi ljudmi z zelo različnimi znanji)
• odprtost (ideje so svobodne, spodbujajo se odprti prostori in pogovori)
• skupnost (medsebojna podpora in koristi od skupnostnega sodelovanja)
• dostopnost (za vse)
• trajnostni razvoj (deljeni prostori so boljši za naš planet)

Verjamem v potencial takšnega sodelovanja in v možnosti, da med več posamezniki nastane tudi kaj zelo konkretnega in uspešnega. In škoda, da tehnološki parki in inkubatorji bolj ne izkoriščajo tovrstnega potenciala.

Tudi splet ponuja prostor sodelovanja med posameznimi podjetniki in podjetji. Sam sem nekoč začel s takšno skupnostjo. Rezultata ni bilo praktično nobenega. Res pa je, da tudi sam nisem veliko vložil v njen razvoj. Morda je potencial, da se najdejo posamezniki, ki se že poznajo in ki morda celo že malo sodelujejo, da naredijo korak naprej in spletno okolje je lahko prostor takšnega sodelovanja. Sam z nekaterimi posamezniki že oblikujem tak prostor sodelovanja preko Skypa, Mindmeistra in še česa. Zdi se, da potrebujemo samo še malo strukture: nek skupni spletni prostor, morda pa tudi občasno skupni fizični prostor.

Od lokalnega h globalnemu

Sam živi v Coloradu, v mestu Louiseville, v okraju, ki se mu reče Nighthawk Circle. V tem okraju je 48 družin. Povezuje jih spletna skupnost, kjer se obveščajo o aktualnih dogodkih in možnostih. Dogovarjajo se za skupinska pogajanja za nabavo novih izdelkov (oken, gorilnikov, …) ali pa za izvedbo storitev. Skupinska naročila so ugodna tudi za izvajalce in tako lahko dobijo precejšen popust na ceno, ki bi veljala za individualnega naročnika. Vsake toliko kdo organizira zabavo in povabi vse člane skupnosti. Preko kratkih predstavitev pa se prebivalci okraja tudi bolje spoznajo. To je še posebej dragoceno, če se v okraj kdo preseli na novo.

V naslednjih korakih je Les predstavil skupnost, ki povezuje prebivalce mesta Louisville, nato še skupnost na nivoju zvezne države Colorado in potem na nivoju ZDA, ki pa že presega meje države in gre globalno.

Na najbolj lokalnem nivoju skupnosti v okraju so najbolj temeljne in konkreten potrebe in nudi najbolj jasne:

• prihranek denarja,
• dobri soseski odnosi,
• pretok informacij o stvareh, ki so za skupnost pomembne
• integracija vseh članov v skupnost.

Na tem lokalnem nivoju je vključeno v skupnost preko 90 % prebivalcev. Ob teh temeljnih potrebah se ljudje tudi učijo skupnostnega življenja in sodelovanje. Šele potem lahko gredo na nivo mesta, države, sveta, kjer ap so potrebe lahko precej bolj abstraktne in jih tudi manjšinske.

Misli lokalno

Pri delovanju na lokalnem nivoju je pač treba imeti v mislih konkretne lokalne potrebe. Zdi se mi smiselna primerjava z Maslowo hierarhijo vrednot. Najprej moramo zadovoljiti vrednote na lokalni ravni, da lahko gremo na višji nivo. In na tej lokalni ravne me nič ne briga in morda me tudi ne sme brigati globalna finančna kriza, revščina v Afriki ali celo brezposelnost v lastni državi. In to zame pomeni misliti lokalno. No dobro. Ne smemo pozabiti na etiko, ki presega lokalni nivo. Ne morem misliti lokalno in odpadke iz svojega lokalnega okolja metati  na sosedov (globalni) vrt.

In prav na tem predavanju se je zbralo sedem ljudi iz lokalnega okolja in me pozitivno presenetilo ter potrdilo v misli, da je veliko priložnosti in izzivov ter seveda potreb na tem lokalnem nivoju:

• ljudje imajo različna znanja in veščine, pripravljeni so jih deliti, drugi jih potrebujejo,
• starši potrebujejo aktivnosti in občasno varstvo za otroke,
• v dobi vseživljenjskega učenja potrebuje vsak nove vre znanja, ki jih lahko ustvarimo tudi v lokalnem okolju,
• veliko kvalitetne hrane pridelamo v lokalnem okolju in vsak seveda ne more pridelati vsega, lahko pa si tako ali drugače izmenjamo.

Lokalno in globalno se prepletata

Na tem lokalnem predavanju je bil predavatelj iz ZDA in ena udeleženka je prijateljica z avtorico svetovnih uspešnic s področja vodenja in managementa. Kaj vse lahko nastane iz tega? Kdo ve. Lesu je bilo zelo zanimiva besedna zveza ‘from Fram’. In na nek način smo mi vsi iz Frama. We all are from Fram.

Kaj še manjka? Deluj lokalno, seveda. Samo misliti lokalno pa res nima nobenega smisla. In s tem delovanjem na lokalnem nivoju v lokalni skupnosti moramo preiti od golega sprejemanja do vrednot, ustvarjanja novega ter evalvacije /vrednotenja, ki vodi v nove spremembe.

Če vam je prispevek všeč, se lahko naročite na prihodnje članke preko RSS.

A so Slovenci toliko bolj pripravljeni nekaj narediti, ali pa je bila promocija akcije boljša? Promocija  je bila odlična. Uporabljala je veliko orodij družbenih medijev in predvsem je povezovala in vključevala organizacije, ki so akcijo vzeli za svojo.

A to pomeni, da imamo v Sloveniji 250.000 navdušenih ekološko usmerjenih prostovoljcev. NE!

Zakaj je potem prišlo toliko ljudi?

• Z vidika ljudi je bila to enkratna akcija.
• Bila je enkratna priložnost sodelovati v nečem res velikem, v nečem, kar se morda ne bo nikoli več ponovilo.
• Preko vključevanja organizacij se je močno povečal tudi pritisk okolice, ki je motiviral nekatere za udeležbo.
• Akcija je imela veliko evangelizatorjev (prijatelj Aleš je že bil eden bolj navdušujočih)
• Promocija preko spletnih medijev je bila odlična, tema pa je seveda zelo hvaležna tudi za vse ostale medije.

Po mednarodni raziskavi o vrednotah iz leta 2006 71,5 % Slovencev ni nikoli delalo neplačano. To mejo so na akciji presegli v občini Pivka, kjer je udeležba šla do 35 % občanov. To je izjemni podvig in govori tudi o samem potencialu občine.  Verjetno so v tej občini bili še posebej aktivni. V občini, kjer sam živim, na občinski spletni strani niti ni bilo obvestila o akciji in o zbirališču, in tega tudi ni bilo na spletni strani akcije. Razlika je očitna in razliko se lahko dosega na lokalnem nivoju.

Večina od teh 250.000 ljudi ni pripravljena narediti več kot je naredila. Znotraj te skupine lahko najdemo približno 2500 ljudi, ki pa so pripravljeni narediti več in dejansko so to tudi naredili. To so organizatorji akcije, prostovoljni organizatorji v lokalnem okolju in nevladnih organizacijah, popisovalci divjih odlagališč. Potencial je pravzaprav v teh ljudeh in še nekaterih, ki 17. aprila niso bili v tej aktivni vlogi, so pa pripravljeni narediti več. Izziv je prepoznati te dodatne predane ljudi in v tem povečanem krogu delati naprej.

Kaj se torej lahko iz akcije naučimo:

• Enkratni skoncentrirani dogodki lahko pritegnejo veliko ljudi.
• Dojemanje enkratnosti in neponovljivosti dogodka je velika motivacija za udeležbo.
• Ti dogodki pomagajo odkrivati predane ljudi za določeno temo.
• Možnost vključevanja na različnih nivojih predanosti (soorganizatorji, popisovalci, čistilci) naredi stvar še bolj uspešno.
• Odkrivanje, omogočanje in vzpodbujanje evangelizatorjav (navduševalcev) pomembno prispeva k uspehu.
• Uspeh in udeležba se gradi na lokalnem nivoju ( v občinah, podjetjih, nevladnih organizacijah). Tam s eljudje poznajo in nastopi še dodatni socialni pritisk.

Ključno spoznanje je gotovo to, da se da narediti res velike stvari in to uspešno ter učinkovito. Za vsem tem pa stoji predanost posameznikov, ki uspejo pritegniti sledilce / sodelavce in potem na enak način pritegnejo druge. Več kot je sodelujočih, več jih pritegnejo. Odličen video z razlago o tem, kako začeti gibanje, naj da piko na i.

Ker se sam in  znotraj podjetja Vizor ukvarjam z razvojem in vzpodbujanjem inovativnosti v različnih delovnih in učnih  okoljih, sem bil zelo vesel, da je Evropska komisija leto 2009 razglasila za evropsko leto ustvarjalnosti in inovacij. Zame je bilo to leto dobra vzpodbuda za različne dejavnosti. Nastalo je kar precej.

Sodelovanje 2.0 v podjetjih

S kolegom Alešem Čerinom sva načrtovala in 21. aprila izpeljala prvo konferenco Podjetje 2.0. Predavatelji so predstavili različne možnosti in orodja, ki lahko danes v podjetjih intenzivno omogočajo sodelovanje ter ustvarjanje in dostop do skupnega znanja. Sam sem na tej konferenci pripravil prispevek Inovativnost 2.0 o možnostih uporabe sodelovalnih orodij pri vzpodbujanju inovativnosti v podjetjih. Več..

Trajnost + inovativnost

Za Socialno akademijo sem napisal knjižico Trajnovativnost – novi izzivi za družbeno odgovornost podjetij. Knjižica je dostopna tudi v wikiju, kjer jo lahko bralci dopolnjujejo in komentirajo.  Glavna misel knjižice je, kako s povezovanjem inovativnosti in trajnosti iskati nove možnosti razvoja.

Kaj je generator rasti v težkih časih?

Kot del 1. evropskega tedna podjetništva smo v Kariernem centru osrednje slovenske regije pripravili na GZS konferenco Inovativnost – generator rasti v težkih časih. Vizor je pripravil program in pridobil odličen predavatelje. Sam sem pripravil predstavitev Inovativnost v malih in srednjih podjetjih. Z Alešem Čerinom pa sva pripravila in moderirala Odprti prostor s temo Kako se v MSP soočati z izzivi spodbujanja inovativnosti v težavnih časih? Kratek povzetek konference najdete tukaj.

Z Alešem Čerinom  sva v okviru Svetovnega tedna podjetništva pripravil 18.11. 2009 odprti prostor na temo Inovativnost je denar – kako delati, da se inovativnost splača. Povezala sva moderacijsko metodo odprtega prostora in wiki – spletno sodelovalno okolje. To metodo dela sva poimenovala Projekt Wiki.  Zapis in ugotovitve na dogodku so ostale zabeležene v wikiju.

Spletinarji, twitinarji,…

Pripravil in izvedel sem nekaj brezplčnih spletnih seminarjev na temo inovativnosti:

• Inovativnost v malih in srednjih podjetjih
• Trajnovativnost – kako inovativnost odpira tretjo dimenzijo
• Inoviranje storitev

Celostni razvoj inovativnosti v podjetjih

Na Slovenskem forumu inovacij je Vizor 1. dec. 2009 pripravil in izvedel skrajšano obliko Akademije inovativnosti – celostnega usposabljanja za razvoj inovativnosti v podjetjih. Odlični predavatelji mag. Nastja Mulej, mag. Danilo Tič, dr. Mila Božič, Aleš Čerin, dr. Matej Metlikovič, Polona Briški in sam smo predstavili temeljne izzive inovativnosti v podjetjih in pokazali nekatere smernice za uvajanje v podjetjih. Več..

Ta dogodek na SFI pa je bil generalka za celotni program Akademije inovativnosti, ki ga začnemo 27. januarja v Tehnološkem parku Ljubljana. Deset srečanj, odlični predavatelji praktiki in vse povezano v celoto, ki omogoča uspešno učenje vodenja inovativnosti v podjetjih.

S kolegom Danilom Tičem sva v sodelovanju najinih  podjetij 3. 12. 2009 soorganizirala delavnico Oblikovanje inovativnih poslovnih modelov. Inovativni poslovni modeli prinašajo izjemno dodano vrednost, ki ponavadi presega dodano vrednost inoviranja izdelkov in storitev. Zavedanje potrebnosti inoviranja poslovnih model pa je še precej nizko. Zaradi premalo prijavljenih delavnice nismo izvedli.

Vse dejavnosti so pripeljale nove ljudi, dodale kakšno nit v mreži povezav in odprle nekaj novih izzivov. Inovativnost v letu 2010 in naprej  bo lahko le inovativnost v sodelovanju, soustvarjanju in povezovanju.

V odlični knjigi Kompetentni otrok danskega psihoterapevta in pedagoga Jespera Juula me je zelo nagovorila trditev, da otroci vedno sodelujejo s starši. Njihovo sodelovanje pa je včasih istosmerno in včasih inverzno. Otrok torej lahko sodeluje tako, da je priden, miren in ubogljiv. Lahko pa sodeluje tako, da razgraja, se zapre v svojo sobo, se s šivankami zbada v prste ali pa razbija kozarce.

Pri vsakem sodelovanju pa otrok nekaj sporoča. Juul pravi, da so otroci za starše najbolj dragoceni takrat, ko so najbolj nemogoči. Takrat namreč sporočajo staršem, da je s starši in z odnosom med staršema nekaj narobe. In če je to sodelovanje dovolj inverzno, lahko to pomeni  jasno sporočilo staršem, da je nekaj narobe in da morajo nekaj spremeniti.

Zazdelo se mi je, da lahko to analogno uporabimo za managerje / lastnike podjetij in zaposlene.  Zaposleni vedno sodelujejo s podjetjem. Tudi takrat ko stavkajo ali slabo delajo. Takrat so celo najbolj dragoceni za lastnike. Sporočajo jim, da je nekaj hudo narobe. In da ne bo pomote: pridni in ubogljivi delavci lahko prav tako sporočajo, da je nekaj hudo narobe. Če te različne oblike sodelovanja niso dovolj dobra znamenja za managerje, pa bi moral biti vsaj za lastnike – če so te vloge seveda ločene in jasne.

Mi pa se tega na nek način sramujemo. Veliko Slovencev sicer navdušuje njihova glasba, a težko priznamo tej glasbi neko posebni kvaliteto ali podjetniški potencial, ki bi presegal samo Avsenikovo družino.

Gre na nek način za paradoks zaklada, ki ga imamo zakopanega na domačem dvorišču, a ne vemo zanj. Morda smo selo slišali, da obstaja ta zaklad, a ne verjamemo, da bi nam kakorkoli koristil, saj grem menda za nek staromodni nakit, ki nam tako ali tako ni všeč. To da je iz zlata in bogato obložen z diamanti pa kar pozabimo.

Gre za družinsko lastnino. Gre za tisto v čemer smo res dobri -  v čemer smo (lahko) najboljši (na svetu). In to v čem smo lahko najboljši na svetu, je vprašanje zame in vsakega drugega posameznika, za vsako podjetje in vsako državo.  Če tako na hitro razmišljam o Sloveniji, je to narodnozabavna glasba, vino, turizem. To so gotovo tri stvari, ki jih imamo, ki so zaklad. To ne pomeni, da ne moremo razviajti sodobnih tehnologi, energetike in še česa. A škoda bi bilo, če pozabimo na zaklad.

Če podjetje uspe ugotoviti ve čem je dobro oz. v čem je lahko najboljše na svetu, je to odgovor vreden milijona evrov ali več. Vendar ej samo to premalo. Jim Collins doda še vprašanji:

1. Kaj prebuja našo strast?
2. Kaj poganja ekonomski stroj? Kje in kako lahko zaslužimo?
3. In seveda: V čem smo lahko najboljši na svetu?

Prvo vprašanje je zelo močno. kaj je tisto, kar resmično želimo početi in spreminjati. Če resnično želimo ustvarajt narodno zabavno glasbo in smo v temo dobri (najboljši) je potem potrebno le še ugotoviti, kako od tega služiti. Potrebujemo poslovni model. Tudi narodno zabavni ansambel ima lahko inovativni poslovni model in tudi podjetje ima lahko inovativni poslovni model, kako živeti in služiti od narodno-zabavne glasbe. Nenazadnje ima lahko inovativni poslovni model, vezan na narodno zabavno glasbo tudi država Slovenija. Res se ni treba sramovati narodno zabavne glasbe.

Obstajaj pa precej ovir, da te stvari bolj ne zaživijo. S prijateljem Lesom sva se pogovarjala, kako in v kakšnem okolju bi takšen časovni denar ali še kakšna druga alternativna valuta lahko zaživela. Idealno okolje za razcvet tega se je zdela Cerkev oz različne krščanske skupnosti in cerkve. Zakaj bi bilo to idealno okolje:

• cerkev je že obstoječa skupnost
• ima bogato zgodovino nedenarnega dajanja
• dobro je razvit prostovoljski model
• obstaja občutek krivde zaradi pretiranega trošenja
• obstaja potreba po ravnotežju med trošenjem in služenjem denarja za zadovoljevanje potreb
• določen predsodek glede bank, obresti in posojanja denarja je med člani
• precej živa je tradicija , da člani skupaj prinesejo darove in jih potem delijo med sabo
• prisotnost zavesti o izobilju, ki se kaže v biblični priliki o pticah, ki ne sejejo in ne žanjejo pa jih Bog vseeno živi
• tako lokalnost kot globalnost sta vzpostavljeni in močno izraženi; model bi torej lahko živel celo na globalnem nivoju
• prilika o talentih, ki jih vsak dobi in mora nekaj z njimi narediti, trgovati z njimi dobesedno podpira model alternativnih valut.

Po drugi strani pa je kar nekaj konkretnih potreb, na katere bi z modelom alternativnih valut lahko odgovorili:

1. Prostovoljno delo bo seveda vedno del življenja v cerkveni skupnosti, a eni prispevajo bistveno več in verjetno je prav, da dobijo za to neko povračilo. Denar pogosto ni najbolj primerno sredstvo nagrajevanja.
2. Veliko članov cerkva je pripravljeno delati za skupnost in cerkev. Pogosto pa imajo tudi velike izzive in potrebe pri delu za svojo družino. Če bi za svoje skupnostno delo dobili neko alternativno valuto (poimenujmo jo Talent), bi potem te Talente lahko unovčili v katerikoli cerkveni ustanovi. Morda bi lahko cerkvena organistka Talente, ki bi jih dobila za svoje orglarje , uporabila za plačilo šolnine za svoje otroke na cerkveni gimnaziji. Ali pa bi zidar, ki je zelo veliko pomagal pri gradnji cerkve Talente uporabil za plačilo spanje in zajtrka v domu duhovnosti v neki drugi državi in mi tako zagotovil prijetne počitnice za svojo družino.
3. Člani različnih cerkva pogosto nimajo občutka globalnosti svoje cerkve in pogosto tudi ne, da lahko poleg prisostvovanja obredu, dobijo še kaj. Ko pa bi lahko pridobljene Talente uporabili kjerkoli v svoji cerkvi, bi to precej spremenilo njihovo zavedanje cerkve in občutek odgovarjanja na potrebe.

Razmišljanje seveda ne odgovarja na vse možne izzive, k bi jih uvedba alternativne valute prinesla. Gre za idejni razmislek, za neke vrste prototip. Cerkev je uporabljena kot konkreten primer z dobrim temeljem za uvedbo. Uvedba pa je mogoč tudi v precej drugih obstoječih skupnostih. Precej delujočih primerov je vezanih na lokalno okolje. Takrat govorimo o lokalnih valutah. Lokalne valute še dodatno vzpodbujajo in podpirajo lokalno ekonomijo, o čemer je več pisala Marjana.

Alternativne valute prinašajo tudi izziv nove solidarnosti, o kateri je več pisal Aleš. V tej luči ima vsak nekaj kar lahko prispeva in za to lahko tudi dobi nekaj, kar on potrebuje – pa čeprav nima denarja.
Kakorkoli že, eno drži. Denar ni edino sredstvo menjave in pogosto niti ni najboljše. Je pa najbolj ukoreninjeno in zato je odporov glede alternativnih možnosti veliko.

• Lahko bi pobirali smeti po ulicah in jih demonstrativno prinesli na odlagališče odpadkov ter rekli: “Poglejte, kaj zmoremo.” Če bi vsak od 30.000 zbranih nabral 10 kg odpadkov, bi to pomenilo 300 ton. Ni slabo. Tudi o tem bi mediji poročali. In malo bolj čisto bi bilo.
• Lahko bi organizirali podjetniške delavnice, kjer bi v delavci v skupinah po 15 ljudi iskali podjetniške ideje in ob pomoči mentorje napravili osnutek poslovnega načrta. 2000 podjetniških delavnic v enem dnevu bi bila zavidanja vredna številka. Da ne govorimo o nabranih idejah o vzpodbudah, ki bi posameznike usmerile na podjetniško pot.
• Lahko bi organizirali 15 orjaških odprtih prostorov (moderiranih srečanj za reševanje kompleksnih izzivov za veliko št. udeležencev) s tematiko “Kako potegniti Slovenijo iz dreka?” 30.000 udeležencev bi o tem razmišljalo in iskalo rešitve. Prepričan sem, da bi našli vsaj 1000 dobrih idej, predvsem pa bi v ljudeh prebudili strast za prevzemanje resnične odgovornosti pri stvareh, ki so jim predani.

Tudi to bi na nek način bile demonstracije in sporočilo bi lahko bilo enako jasno. Bi pa na koncu nastalo nekaj konkretnih in uporabnih stvari, ki bi jih soustvarili vsi udeleženci in ne le nekaj posameznikov.

Sama po sebi pa nam ta zmaga ne pomeni nič in nam ne bo prinesla nič. Prepoznavnost Slovenije. No ja – to je nekaj vredno. A en sam dogodek je vseeno kapljica v morje. Če pa se nam zdi in mislimo da smo mi, kot posamezniki, kaj dosegli ali pa dobili, je to seveda čista iluzija. Dobili smo edino dobro zabavo in prijeten občutek vznemirjenja.

Lahko pa se iz te izkušnje kaj naučimo. Naučimo se lahko stvari, ki nam Slovencem niso domače.

1. Sodelovanje je ključ do uspeha. V podjetništvu, raziskovanju in inovativnosti lahko bistveno več naredimo skupaj. In to še posebej takrat, ko se otresemo sindroma “to je moje”. V sredo niti najboljši posameznik sam ne bi mogel narediti ničesar proti Rusom. Čeprav so nekateri posamezniki bolj blesteli, je seveda zmagala celotna reprezentanca.

Tudi inovativnost je kolektivni šport. Ideje prihajajo od posameznikov, a se navdihujejo in pilijo s strani celotne skupine. Končni rezultat ni več “moje” ampak “naše” S kolegom Alešem sva v sredo vodila delavnico “Inovativnost je denar”, ki se je začela s sodelovalno moderacijsko metodo Odprti prostor in se nadaljeval v wiki okolju. Udeleženci so skupaj razmišljali in soustvarjali ter prišli do nekaterih idej, do katerih bi sami težko prišli.

2. Vztrajati je treba do konca. Naši fantje so to naredili. Sicer bi lahko še v 90. minuti dobili gol in veselja ne bi bilo. Inovacija pa je vedno realizirana dobra ideja, ki prinaša korist oz. dodano vrednost. In če zmanjka energije za zadnje dejanje, inovacije pač ni.

Bilo pa bi seveda tudi zelo pozitivno, če bi vsaj malo slavljenja in časti, ki smo ju namenili nogometašem, dali tistim, ki prihajajo do novi odkritij in inovacij ter s svojimi podjetji blestijo na “svetovnem prvenstvu” znanja in tehnologije. Morda pa bi Borut Pahor kdaj šel počistiti pisarno v uspešnem razvojno naravnanem slovenskem podjetju.  A vedno je bil nogomet najpomembnejša stvar na svetu. Ljudje, mediji, sponzorji so to naredili. Seveda ostaja priložnost, da vsaj nekaj v tej smeri naredimo tudi s kakšnim drugim področjem, ki nam bo dalo še kaj, kar potrebujemo poleg zabave.