Prihodnost in vodenje

Množično sodelovanje in s tem povezana kolektivna inteligenca me že dolgo navdihuje. Kako pritegniti ljudi k sodelovanju in kako sploh ustvariti prostor sodelovanja. Nekoč davno pred 6 leti sem se srečal z wikijem, ki takrat še ni padel na plodna tla. Slabo leto pa wiki zori v meni in prepoznavam njegovo veliko uporabnost. S prijateljem Alešem sva veliko skupaj razmišljala o tem in on svoje poglede deli na blogu Sodelovanje 2.0.

Brez tega, da se učim z delom seveda ne gre. Trenutno se ukvarjam z dvema projektoma:

1. Karierni e-portfelj in
2. Knjžica o družbeni odgovornosti podjetij

Obe stvari sem začel pisati v wikiju in sedaj je čas, da vas povabim k soustvarjanju. Če so vam področji zanimivi in čutite, da lahko kaj prispevate, se prijavite (Karierni e-portfelj, Družbena odgovornost) in dodajte svoje pripombe, komentarje ter spremenite tisto, kar se vam zdi.

Moji občutki so mešani. Verjamem v moč takšnega sodelovanja, a obenem me je malo strah, kam lahko to pripelje. Po eni strani, dam ven vse kar delam in o čemer razmišljam - mojo intelektualno lastnino in dopščam, da lahko to vsak spreminja in nenazadnje lahko to vzame za svoje. Seveda pa verjemem, da so potencialne koristi veliko večje od potencialnih nevarnosti. Torej grem v ta izziv.

Nekaj več še moram na pisati o kariernem e-portfelju, ki je del projekta Karierni center osrednje slovnske regije. že sam projekt temelji na množičnem sodelovanju - zaenkrat 4 ustanoviteljev in velikega števila partnerjev.
Soustanovitelji smo Glotta Nova, Pitea, Izida in Vizor. Med partnerji pa je večina ključnih organizacij, ka se v tej regiji kakorkoli ukvarjajo s kariernim razvojem. Izglede, da le na takšne način široke mreže lahko naredimo kakšen konkreten korak naprej. Zakj bi sicer še ne imeli takšnega centra v Sloveniji.

Veselim se tega mojega eksperimenta. Vem, da je nekaj odličnih izdelkov nastalo na tak način. Nisem pa popolnoma prepričan, če gre wiki koncept v slovensko kulturo (so)delovanja. Verjamem pa da s ponujenimi priložnostmi izzivamo tudi nekaj tako zakoreninjenega kot je kultura.

No Comments »

Ob popoldanskem družinskem sprehodu so sina pritegnili 4 traktorji na osamljeni kmetiji. Že en sam bi bil za sina dovolj, štirje pa so glavni dobitek. Kmetija je mala in vse dela predvsem eden človek, redkokdaj pa dva hkrati uporabljata vsak svoj traktor.

Kakorkoli že, je kmet začel nekaj govoriti o strojnih krožkih. To je bila oblika sodelovanja, ko so si kmetje na nek način delili svoje stroje. A tisti, ki je imel svoj traktor, je seveda drugim zaračunal tudi delo in menda zadeva ni dobro tekla. Predlagal sem možnost, da bi imeli v skupni lasti kmetijske stroje in ko bi kdo določen stroj rabil, bi ga vzel. Menda se ne bi mogli dogovoriti, kdaj bo kdo kaj imel.

Tam kjer je sodelovanje res smiselno, ne teče. Veliko imamo malih in srednjih kmetov, ki morda potrebujejo traktor 20 dni na leto. Najcenejši traktor je mneda 20.000 EUR. A se res ne bi dalo dogovoriti in pri tem uporabite kakšnega primernega orodja. Prihranek bi lahko bil znaten. Navsezadnje ni velike razlike pri uporabi kosilnic za travo. Vsak ima svojo in kosi na 7 do 14 dni.

Kaj je pravzaprav tisto, kar nas prisili k sodelovanju? Upam, da ni le življnjska nevarnost oz. ogroženost.

Stvari seveda niso nič drugačne v podjetjih in med podjetji. Veliko je potencialov za varčevanje in večenje učinkovitosti. Potreben je le KLIK V GLAVI.

2 Comments »

Ali se zavedamo potenciala socialnih spletnih orodij? In ali poznamo ta orodja?

Prijatelj Aleš, ki stanuje pod Golovcem je začel iniciativo za ohranitev Golovca takšnega kot je, brez 2 cest, ki bi ga naj presekali v nekaj letih (po prostorskih načrtih Mestne občine Ljubljana). Kaj vse je naredil:

• Wiki stran, ki jo soustvarjajo prevalci pod Golovcem in vsak, ki je za to zainteresiran. (število unikatnih obiskovalcev je v nekaj dneh naraslo na 350). Aleš pa je sevedaa prevzel vlogo wiki vrtnarja.
• Na Facebooku je odprl skupino.
• Na blogu je objavil prispevek.

Ali se zavedamo, da vse to danes sodi k pismenosti. Če znamo uporabljati takšna in podobna orodja, lahko spreminajmo stvari, delamo demokracijo, sporočamo svoja mnenja javnosti.

Ni dovolj da pozanmo orodje. Veliko mladih uporablja Facebook. Potreben pa je preblisk, da lahko preko Facebooka mobiliziramo določeno število ljudi. Podobno velja za wiki. V osnovi je to orodje, ki omogoča soustvarjanje vsebine velikemu številu ljudi. V Aleševem primeru pa je to postalo velika oglasna deska lokalne skupnosti, na katero vsi pišejo in še veliko več ljudi prebira njeno vsebino. Ta oglasna deska pa je tudi prostor ustvarjalnosti, kjer se rojevajo nove ideje. Blog pa je orodje za razširjanje idej, ki preko blogovskih agregatov lahko dosežejo precej ljudi.

Obstaja še precej orodij, ki bi jih Aleš lahko uporabil in morda je še kakšno tudi uporabil. Naj jih na hitro nekaj naštejem in ob tem niti ne razmišljam, kako natančni bi jih uporabil:

• YouTube
• Flickr
• Skype
• del.icio.us
• Ning

Najprimenejši zaključek tega razmišljanja so Gandijeve besede: “Mi moramo biti tista spremembe v svetu, ki jo iščemo.”

6 Comments »

Beseda skupnost je precej zlorabljena. Nisem prepričan, da bi se veliko podjetij odločilo za program izgradnje skupnosti med njihovimi sodelavci, ali morda celo skupnosti z dobavitelji in strankami. Pa je prav skupnost tista, ki omogoča najodličnejše sodelovanje in reševanje problemov.

Pri tem seveda moramo pozabiti na skupnosti, kjer se pojavi zgolj beseda skupnost: lokalna skupnost, skupnost občin in še kaj bi se našlo. Pravo skupnost je potrebno zgraditi in vzdrževati. Za lažjo predstavo in usklajenost razumevanja navajam temeljne značilnosti skupnosti, kot jih je odkril Scott Peck v svoji knjig Different Drum, ki je po moje eno temeljnih del o skupnosti. Scotta Pecka pa seveda bolje poznamo po Ljubezni in duhovni rasti.

Navedene so naslednje lastnosti:

1. Vključenost, predanost in konsenz
Prave skupnosti želijo presegati same sebe. Pri vključevanju gre vedno za vključevanje širokega nabora človekovih čustev. Solze so enako dobrodošle kot smeh. Predanost za soobstajanje je ključna. Odločitve se sprejemajo s soglasjem.

2. Realizem
Odzivi v skupnosti so mnogo bolj realni kot pa, če vsak deluje sam zase. Skupnost namreč vsebuje ljudi z različnimi pogledi in svobodo za izražanje le teh.

3.Kontemplacija
Skupnost pozna samo sebe in svoje meje. Bistveni cilj kontemplacije je povečanje zavedanja o svetu zunaj in svetu znotraj.

4. Varen prostor
Ljudje se v skupnosti počutijo varne in to tako zelo, da lahko jokajo.

5. Laboratorij za osebno razoroževanje
V skupnosti gledamo skoz očala spoštovanja, prav tako pa niti ni potrebe po izpostavljanju. Če se ni treba izpostavljati, ni potrebno biti napadalen.

6. Skupina, ki se velikodušno bori
V skupnosti ni različnih strani. To seveda ne pomeni, da ni konfliktov. Pomembno pa je poslušanje drug drugega in ne kakršnokoli zavračanje.

7. V skupnosti so vsi voditelji
Bistvena značilnost je popolnoma decentralizacija hierarhije. Vsak deluje kot bi bil voditelj in dejansko tudi je. Skupnost izjemno hitro in uspešno sprejema odločitve – a to šele potem, ko je izgrajena.

8. Duh
Skupnost je duh in to definitivno ni duh tekmovalnost.

Ob tem zelo hitro ugotovim, da še nikoli nisem bil član kašne skupnosti – vsaj malo večje ne. V dvoje so se te značilnosti večkrat pojavile.

Kako torej do prave skupnosti?
Peck pravi, da je za izgradnjo potrebno 3 intenzivne dni. Sam imam izkušnjo z odprtim prostorom – in to največ 2 dni – kjer smo res prišli zelo blizu skupnosti. Tako da verjamem, da v treh dneh lahko nastane nekaj velikega. Seveda pa je potem to skupnost potrebno vzdrževati in to je vsaj tako zahtevno kot jo izgraditi.

Zakaj se ljudje bojijo skupnosti:
1. ker pade avtoriteta.
2. ker lahko ljudje jokajo
Če smo sami avtoriteta, se temu težko odpovemo. Jokati pa tudi nismo navajeni oz. nimamo izkušnje, kjer bi bile solze sprejete kot nekaj normalnega.

Skupnost pa prinaša toliko pozitivnega, da bi si podjetja morala prav želeti oblikovanja skupnosti znotraj svoje organiziranosti. Nekako se mi kažejo obrisi, kako iz skupine ljudi zgraditi skupnost oz. kako ustvariti pogoje z veliko verjetnostjo, da skupnost nastane.

Pogoji so naslednji:
1. Ljudje si morajo vzeti čas.
2. Ljudje morajo biti pripravljeni tvegati – stopiti v negotovost zlorabe zaupanja in obenem zaupati, da te zlorabe ne bo.
3. Ljudje morajo biti pripravljeni govoriti o sebi in o izzivih, ki skupnost zadevajo ter iskati soglasne rešitve.

Tako na hitro se mi zdi, da je to vse. In moderator oziroma facilitator mora k temu usmerjati in to ozaveščati.

No Comments »

Še nekaj časa nazaj je bila skupnost najbolj naravno okolje, kjer so ljudje živeli in se podpirali. Cela soseska je ličkala koruzo, vsi so pomagali pri spravilu pridelkov. Ne vem sicer, če je bilo vse idealno, a nekatere stvari so dobro delovale. Danes so močne skupnosti, ki presegajo družinski krog redkost. Prav zato se mi zdi zanimiv primer soseske Night Hawk Circle v Luisvilu v Coloradu, ki resnično deluje.

Ljudje si pomagajo med sabo in skupaj praznujejo ter se veselijo. To pa je bistvo vsake skupnosti. O skupnosti mi je pripovedoval prijatelj Les, ki v tej soseski živi in je tudi začetnik te skupnosti.  Ustvaril oz. na razpolago ji je dal osnovno informacijsko strukturo: spletni portal. Vsaka družina v skupnosti, se na tem portalu lahko predstavi, vsak posameznik lahko predstavi tisto, kar ga zanima in tisto, kar lahko skupnosti ponudi. In kar je izjemno pomembno – portal služi pretoku informacij.

Če se kdo odloči, da bi rad veselje delil z ostalimi člani, enostavno oznani, da bo zabava in vsak, ki pride, napiše, kaj bo prinesel oz. prispeval.
Ljudje v skupnosti imajo tudi različne potrebe po popravilih in vzdrževanju njihovih hiš in naprav. Tako se npr. pojavi vprašanje, kdo vse bi pred zimo izvedel redno servisiranje gorilnika. Od 48 družin se jih za to odloči 20. Eden od članov gre do posameznih izvajalcev in jih povpraša za ceno servisiranja enega gorilnika. Ko to izve, pa se pozanima, koliko pa bi stalo 20 takšnih vzdrževanj. In  cena na posamezno družino močno pade. Ko vzdrževalec pride, v enem dnevu obrede vse hiše v skupnosti. Posamezni član skupnosti ima ključe tistih hiš, katerih lastniki so v tistem času zadržani.
To je ena konkretna in uporabna stvar, ki jih članstvo v tej skupnosti prinaša.

In skupnost mora prinašati takšne uporabne koristi. Ne zadostuje, samo formalno članstvo. Skupnost mora biti živa in odgovarjati na potrebe njenih članov.
Za takšne lokalne skupnosti se odpira še veliko drugih izzivov:

• delitev avtomobilov (posamezna družina potrebuje 2 avtomobila le občasno; nekaj skupnih avtomobilov lahko učinkovito odgovori na ta problem)
• varstvo otrok ( vsak član skupnosti lahko ponudi občasno varstvo ostalih otrok iz skupnosti; v dovolj veliki skupnosti, lahko to prispeva k nekaj urnemu organiziranemu dnevnemu varstvu)
• posamezni člani imajo različne sposobnosti, ki jih ponudijo ostalim članom in sami izkoristijo tisto, kar potrebujejo oni.

Prenos te analogije v podjetniški svet je zelo enostaven.

• V skupnosti podjetnikov povemo, kaj potrebujemo in kaj ponujamo ter se podpiramo pri tem.
• Delimo si koristne informacije in spoznanja.
• Delimo si stroje in naprave, ki jih potrebujemo le občasno.
• Delimo si strokovnjake, ki jih potrebujemo le občasno.

Vstop v skupnost in resnično življenje skupnosti sploh ni enostaven -ne v lokalnem ne v podjetniškem okolju. Pozabili smo modrost deljenja in medsebojne pomoči naši babic in dedkov. Imamo občutek, da bomo samo dajali, da bomo morali samo pomagati in samo prispevati. Ne  obstaja zastonj skoraj že veda o graditvi skupnosti in vloga graditelja skupnosti. Nekdo mora počasi dozirati zaupanje, učiti ljudi deliti, poskrbeti za sistem.

Božični čas je pravi za razmišljanje o skupnosti in tudi pravi, da damo skupnosti pravi pomen. Menim, da je potrebno v vsaki deklarirani skupnosti odpreti in odgovoriti na naslednja vprašanja:

1. Kaj je tisto, zaradi česar smo skupnost?
2. Koliko so člani pripravljeni prispevati, in kaj lahko v skupnosti dobijo?
3. Kaj bi k razvoju skupnosti še prispevalo?
4. Kdo je tisti, ki skrbi za vzdrževanje skupnosti?

Božič prinaša sporočilo: ‘Mir ljudem na zemlji.’ Prava skupnost mora prispevati k občutenju tega miru za vsakega člana.

No Comments »

Dober znanec iz ZDA Les Squires je odšel za 2 meseca v Indijo. Udeležil se je velike indijske podjetniške konference. Že ko je poslal spletno povezavo na organizacijo TIE (The Indus Enterpreneurs), ki je konferenco organizirala, me je stvar nagovorila. Lahko bi rekli, da je to Indijska gospodarska zbornica. A dobil sem občutek, da je nekaj več, da je organizacija, ki vzpodbuja mreženje in si prizadeva za razvoj Indijskega gospodarstva. Kaj je še tisto več: je neprofitna, je globalna, deluje v partnerstvu z vlagatelji. In vsi precej dobro vemo, da se je indijsko gospodarstvo zelo dobro razvilo. Verjetno tudi po zaslugi TIE in verjetno tudi po zaslugi duha velikih indicev. Na misel mi prihajata dva, ki me tudi osebno navdihujeta: Gandi in Tagore.

Še bolj pa me je navdušilo, ko je Les po koncu konference poslal naslednje sporočilo: Indijci so resnično ponosni na svojo deželo, na dosežke v računalništvu in na vse ostale rezultate. Ponovno ustvarjajo strukturo svoje dežele in ne bodo zadovoljni, dokler zadnje osebe ne vključijo v blagostanje. Osvežujoče je videti takšno navdušenje.

Četudi vzamem to z rahlo rezervo, lahko verjamem tem občutkom. Dežela, ki se je s pasivnim odporom rešila mogočnih kolonizatorjev, lahko z aktivnim podjetništvo tudi doseže blagostanje za večino ljudi. To seveda ni lahko, a tudi Gandijeva zmaga ni bila. In nenazadnje je v Indiji ogromno podjetništva. Veliko ljudi se preživlja z lastno dejavnostjo. In vso podjetniško delovanje si je v svojem bistvu podobno.

Kaj pravzaprav manjka Sloveniji do takšnega prebojnega razmišljanja. Se mi zdi, da ravno to - prebojno razmišljanje in seveda sodelovalno razmišljanje.

No Comments »

Kako v poplavi koristne in nekoristne pošte, tiste poslane nam in one poslane vsem možnim, ohraniti preglednost in ne izgubiti igle v senu? To je prvi problem. Različni antispam programi lahko pomogajo. Ker pa sem že veliko ljudi slišal govoriti o masi sporočil, ki ponuja viagro, povečanje penisa in prsi ter še česa, verjamem, da se precej ljudi srečuje s tem.

Ena izmed rešitev je ta, da se mora vsak, ki mi želi poslati e-pošto, prijaviti v mojo skupnost. Na ta način ustvarimo skupnost zaupanja. Nobena e-pošta, ki je ne pošlje član skupnosti, ne pride noter. Pri večini poštnih list je tako. Če nisi član liste, mora tvoje sporočilo najmanj, kar se zgodi, čakati, da ga moderator odobri ali pa možnosti pošiljanja na listo kot nečlan sploh nimaš. Princip je precej enostaven in ne vidim velikih težav pri splošni uvedbi. Težava je v uveljavljenem vzorcu, ki ga uporabljamo in težko začnemo nekaj drugega.

Druga težava pri e-pošti je v komunikaciji znotraj neke skupine oz. skupnosti. V komunikaciji eden z enim so stvari preproste. Prosim, dodelim nalogo, zahtevam, … in dobim odgovor, potrditev o opravljeni nalogi. Kaj pa če dodeljujem naloge 100 ljudem. kako bom vedel, da so vse naloge opravljene? Kaj če 200 ljudi povabim na predstavo in potrebujem potrditve? A bom vsako potrditev nekam posebej zabeležil. Potrebujem avtomatizacijo in stvari se morajo sistematično beležiti v neki bazi. Sama e-pošta tega seveda na omogoča. Pametnih alternativ pa tudi ni. Oz. so in delujejo v manjših skupnostih. Veliko ethernetov v posameznih podjetjih omogoča podobne stvari. A danes veliko ljudi, ki sodeluje pri nekih projektih, ni iz istega podjetja.

Ko danes razmišljam o e-pošti, imam nekaj asociacij na diskete. Iz nečesa, kar je bil edini prenosni pomnilniški medij in posledično izjemno uporabno, so postale nekaj, kr ni več odgovarjalo na potrebe, a so to vsi vztrajno uporabljali še nekaj let po tem, ko smo že imeli ustrazne nadomestke.

Upam, da se to ne bo zgodilo z e-pošto. Izjemno potrebujemo orodja za komuniciranje v skupnosti. Skype npr. omogoča precej stvari, med drugim tudi to, da moraš nekomu dovoliti, da vidi tvojo prisotnost. Ne verjamem, da je ekvivalent za e-pošto, lahko pa se veliko naučimo od njega.

2 Comments »

Množično sodelovanje odpira nove perspektive. Težko si predstavljamo te možnosti. Na srečo obstaja nekaj zelo nazornih primerov. Linux je nastal kot rezultat množičnega sodelovanja velike skupine programerjev. Nihče ni dobil za svoje delo plačila.

Spletni portal za nalaganje in izmenjavo fotografij flickr vsebinsko gradijo in mu dajajo strukturo uporabniki. Si predstavljate, koliko dela bi imel nekdo, da bi kontroliral miljone fotografij in jih povezoval v kategorije. Uporabniki to naredijo z veseljem in dovolj kvalitetno. In seveda zastonj.
Imajo pa tudi oni nekaj od tega. Razstavljajo lahko svoje fotografije in imajo dostop do razčlenjene zbirke vseh fotografij, ki so jo soustvarili. Delijo svoje fotografije in hkrati dobijo veliko več. Gre torej za zmagam-zmagaš situacijo.

Graditev zaupanja je alternativa kontroli strank. Če strankam zaupaš, tudi one zaupajo tebi. Na tem gradijo nova internetna podjetja. Jasno mora biti, da si odprt in ne želiš zgraditi zidu okoli vsebine ali na vsak način obdržati ljudi.

Ali lahko verjamete, da je radikalno deljenje (sharing) zmagam-zmagaš situacija za vsakogar. To je širitev tržišča, ki odpira nove možnosti. Nasprotje delitvi je zaščita člastnine, skrivanje kode in še kaj. Na vsak način mora podjetje zščititi kritično intelektualno lastnino. Zaščititi mora svoje kronske dragulje. Prispevanje k skupnosti pa odpira druge možnosti. To sploh ni altruizem, je pogosto najboljši način ustvarjanja poslovnih ekosistemov, ki z deljenjem temeljev tehnologije in znaznja vzpodbujajo rast in inovativnost. Zopet nekaj od česar imajo korist vsi. Ob dodelavi Linuxa so se ljudje veliko naučili in se seveda še vedno učijo. Skupnost razvijalcev brez težav deli svoje znanje. Vsak torej daje znanje in vsak se uči. Zmagam – zmagaš torej. In tako na prvi pogled kaže, da lahko dobiš veliko več kot daš.

Za množično sodelovanje pravzaprav ni meja. Pri brisanju meja je seveda velik posel opravi internet. Spletni portali, komunikacija preko Skypa, socialne mreže na spletu so infrastruktura, ki omogoča, da veliko posameznikov z različnih koncev svet sodeluje pri izvedbi projektov in pri uresničevanju podjetniških idej. Meje so edino v glavi:
1. Prva ovira je ta, da se nam zdi nemogoče. To oviro lahko preskočimo tako, da poskusimo. Sledimo misli “Popotniki poti ni. Pot ustvarjamo s hojo.”
2. Druga ovira je nezaupanje. Zaupanje pa seveda gradimo po korakih in treba je le začeti.
3. Tretja ovira je geografska ločenost. Informacijsko komunikacijska orodja so temelj premagovanja te ovire. Zelo koristno pa je, da se s posamezniki srečamo tudi v živo. Vidimo pa lahko, da veliko konkretnih projektov uspe z delovanjem le na dalajvo.

Množočno sodelovanje pa ni nekaj, kar je mogoče le na spletu. Deluje tudi v živo in preko konkretnega fizičnega dela. V Slovenski Bistrici je skupina predanih plezalcev začela graditi ogromno plezalno steno, katere vrednost je približno 90.000 EUR. Z množičnim sodelovanjem so jo zgradili brez denarja.

Množično sodelovanje lahko sega tudi na druga področja. Izkoristite priložnosti za potrošniško usmerjene inovacije in ustvarjalnost. Potrošniki so namreč vse bolj pripravljeni sodelovati in svoje ustvarjalne ter inovativne zamisli posredovati podjetjem. Ob primerni vzpodbudi seveda, ki ni nujno finančna. Si lahko zamislite tisoče razvijalcev po celem svetu, ki delajo za vaše podjetje?

V svetu se precej govori o množičnem sodelovanju. Največji preboj področja je naredila knjiga Wikinomics – How Mass Collaboration Changes Everythink.

Možnosti so ogromne, potrebna je le dobra ideja in potem začeti z uresničevanjem. In dejansko lahko množično sodelovanje spremeni vse: ustvarja nove poslovne modele, ruši obstoječi marketing, ustvarja javno mnenje, mobilizira ljudi, prispeva k novim podjetniškim pobudam.

Slovenci imamo kar nekaj težav s takšnim sodelovanjem:
Daje nas nezaupanje.
Radi sami delamo in smo sami delažni slave.
Težko gremo preko meja svoje države.

Ni druge poti kot začeti. Ob majhnih porodnih bolečinah, ki lahko postanejo tudi zalo velike, se rodi nekaj novega in velikega.

No Comments »

Na letni konferenci Slovenskega združenja za kakovost sva kolegom Alešem moderirala delo v sekciji Inovacijska klima. Stvari smo se lotili na nekonferenčni način. Vsi smo sodelujoči in nihče ni le opazovalec ali poslušalec. Delamo smo po metodi odprtega prostora. Uvod v delo so bile petminutne predstavitve referatov. Prav neverjetno, da lahko ljudje v petih minutah povedo bistvo. Odlični inputi so nas naravnali na odpiranje prostora s temo “Kako odgovorno graditi inovacijsko klimo v podjetjih?” Prav neverejtno, da se na konferencah še vedno v največji meri predavanja. Sodelovanje vseh udeležencev je obsojeno na nekaj vprašanj po predavanju. V tem okolju je lahko vsak izpostavil svoje vprašanje oz. Izziv, če je le čutil dovolj predanosti in odgovornosti. Ravno v predanosti in odgovornosti se običajna konferenca razlikuje od takšne odprte. Na takšni ne moreš nikoli zaspati.

Eden izmed udeležencev je zapisal: ‘Odprti prostor je edina prava pot tudi do inovacijske klime.’ V nekem drugem delovnem okolju bi sredi podjetniškega sveta težko prišli do izraza dve udeleženki iz vrtcev. Tukaj pa sta prišli in njuna pogleda sta se pokazala kot izjemna obogatitev.

Lahko se strinjamo, da je za razvoj inovacijske klime res potreben prostor. To z drugimi besedami pomeni, da klimo ustvarjajo ljudje v medsebojni interakciji. Pokazalo se je,da v precej podjetjih vzpodbujajo invoacijsko klimo predvsem s vzpodbujanjem podajanja inovativnih predlogov. To pretežno počno posamezniki. Nerazumevanje pa se pojavi, ko bi si morala skupina vzeti čas za inovativnost. Razvoj inovativnosti s pomočjo skupinskih procesov je vsaj v Slovenskem okolju še malo zadaj. Glavna ovira je seveda potreba po dodatnem času za tovrstno delo.

Za razvoj inovacijske klime potrebujemo ne le odprti prostor ampak tudi varen prostor in čas za eksperimentiranje - prostor, kjer so dovoljene napake. Gre za neke vrste laboratorijsko okolje, kjer brez napak ne pridemo do rezultatov.

V ta prostor lahko povabimo tudi druge in to veliko drugih. Množično sodelovanje, lahko še pospeši razvoj inovacijske klime. Pri množičnem sodelovanju je mišljeno sodelovanje vseh deležnikov: strank, dobaviteljev, podizvajalcev in še koga. Če jih primerno vzpodbudimo, so vse te skupine pripravljene prispevati inovacije v dobro podjetja.

Med udeleženci se je pokazala želja, da prostor sodelovanja ostane odprt. To počnemo na večavtorskem blogu http://inovativno.wordpress.com. Blog je prostor izmenjave idej, zamisli ter prostor skupnega iskanja odgovorov na konkretne izzive.

No Comments »

Potrebuje seveda različne stvari. V tem prispevku ne bomo razmišljali o potrebni opremi in finančnih sredstvih. Če zanemarimo materialne vidik, bi hitro našteli naslednje potrebe: znanje, motivacija zaposlenih, uspešni procesi, dobro vodenje in še kaj bi se našlo. In da preidemo k bistvo, kakšne vrste pomoč potrebuje podjetje, ki ima nekatere od teh potreb. Običajno je precej težko na hitro natančno ugotoviti za katere potrebe gre. Jasno pa je, da so potrebe kompleksne in prepletene. Zato podjetje ne potrebuje pomoči v obliki elaboratov, receptov, usposabljanj in timbildingov. Vse to že potrebuje – ne potrebuje pa strokovnjaka, ki pride, postavi diagnozo in napiše recept.

Podjetje potrebuje nekoga, ki pomaga ključnim ljudem, da sami postavijo diagnozo in naredijo zdravilo. Adizes bi rekel, da potrebuje podjetje organizacijskega terapevta. Sam bi rekel, da potrebuje olajševalca, kar je malo čuden prevod angleške besede facilitator. Gre za podobno nalogo, kot jo ima babica pri rojstvu otroka. Otrok bi se sicer rodil tudi sam. Bi pa trajalo precej dolgo in v manj idealnih okoliščinah bi s tem otrokom ne bilo vse v redu. Babice torej olajšajo porod in preprečijo zaplete. Otrok in mama pa seveda morata opraviti praktično vso delo. Že v stari Grčiji so govorili o babištvo – pomoč človeku, da razvije in izrazi idejo oz. reši problem.

Pri moderiranju – olajševanju – babištvu veljajo naslednje značilnosti:
-Vsi člani skupine želijo doseči kakovostno izboljšavo.
-Moderianje vodi k izboljšanju dela v skupini in moderator vzpodbuja sodelovanje vseh posameznikov.
-Zamisli in prispevki članov so zapisani.
-Moderator skrbi za proces in ne za vsebino.

Moderator olajševalec ima izjemno pomembno vlogo. Kljub svoji pomebmosti pa ostaja v ozadju. V metodi odprtega prostora velja, da je dober moderator popolnoma prisoten in popolnoma neopazen. V drugih moderacijskih metodah je nekaj bolj opazen, nikakor pa ne sem on izstopati.
Dober moderator mora dobro poznati samega sebe.
Biti mora dosleden pri zagotavljanju pogojev dela v skupini. Ne sme priviligirati posameznih članov ali mnenj.
Znati se mora vživljati v čustva drugih in ta čustva sprejemati.
Na primeren način mora znati uveljavljati zahteve, ki omogočajo uspešno moderacijo.

Dobro moderiranje – olajševanje ustvari v skupini občutek, da so člani skupine po eni strani odgovorni za rešitev problema oz. soočanje z izzivi in po drugi strani zmožni (sposobni) to narediti.

Takšen način svetovalnega dela, ki to pravzaprav ni, lahko vodi do učinkovitih, uspešnih in predvsem trajnostnih rešitev oz. načrtov.

No Comments »