Archive for the ‘Podjetništvo’ Category

Avseniki so odgovor na vse slovenske probleme

Sobota, Januar 2nd, 2010

V četrtek sem bral v Financah, kako zanjo Avstrijci izkoriščati priljubljenost narodno zabavne glasbe, ki je v veliki meri doma v Sloveniji in je Ansambel bratov Avsenik eden njenih največjih ustvarjalcev in izvajalcev.

Mi pa se tega na nek način sramujemo. Veliko Slovencev sicer navdušuje njihova glasba, a težko priznamo tej glasbi neko posebni kvaliteto ali podjetniški potencial, ki bi presegal samo Avsenikovo družino.

Gre na nek način za paradoks zaklada, ki ga imamo zakopanega na domačem dvorišču, a ne vemo zanj. Morda smo selo slišali, da obstaja ta zaklad, a ne verjamemo, da bi nam kakorkoli koristil, saj grem menda za nek staromodni nakit, ki nam tako ali tako ni všeč. To da je iz zlata in bogato obložen z diamanti pa kar pozabimo.

Gre za družinsko lastnino. Gre za tisto v čemer smo res dobri -  v čemer smo (lahko) najboljši (na svetu). In to v čem smo lahko najboljši na svetu, je vprašanje zame in vsakega drugega posameznika, za vsako podjetje in vsako državo.  Če tako na hitro razmišljam o Sloveniji, je to narodnozabavna glasba, vino, turizem. To so gotovo tri stvari, ki jih imamo, ki so zaklad. To ne pomeni, da ne moremo razviajti sodobnih tehnologi, energetike in še česa. A škoda bi bilo, če pozabimo na zaklad.

Če podjetje uspe ugotoviti ve čem je dobro oz. v čem je lahko najboljše na svetu, je to odgovor vreden milijona evrov ali več. Vendar ej samo to premalo. Jim Collins doda še vprašanji:

  1. Kaj prebuja našo strast?
  2. Kaj poganja ekonomski stroj? Kje in kako lahko zaslužimo?
  3. In seveda: V čem smo lahko najboljši na svetu?

Prvo vprašanje je zelo močno. kaj je tisto, kar resmično želimo početi in spreminjati. Če resnično želimo ustvarajt narodno zabavno glasbo in smo v temo dobri (najboljši) je potem potrebno le še ugotoviti, kako od tega služiti. Potrebujemo poslovni model. Tudi narodno zabavni ansambel ima lahko inovativni poslovni model in tudi podjetje ima lahko inovativni poslovni model, kako živeti in služiti od narodno-zabavne glasbe. Nenazadnje ima lahko inovativni poslovni model, vezan na narodno zabavno glasbo tudi država Slovenija. Res se ni treba sramovati narodno zabavne glasbe.

Reblog this post [with Zemanta]

Ali bi najeli čistilni / likalni servis za 5 EUR na uro?

Nedelja, December 13th, 2009

V Belgiji je mogoče kupiti servisni vavčer, ki stane 5 EUR in je namenjen za plačilo 1 ure likanja, čiščenja stanovanja, nabavljanje v trgovini, čuvanja otrok. Država pa doda podjetju, ki to storitev opravlja še 16 EUR. Iz teh 21 EUR se pokrijejo obratovalni stroški, plače zaposlenim in vzdrževanje ter razvoj. Podjetja, ki to izvajajo so v večini ustanovile lokalne skupnosti. Ljudje kupijo na mesec 7,2 mio servisnih vavčerjev oz. toliko ur dela.  Zakaj država toliko vlaga v servisne storitve za dom?

Namen države je  povečanje zaposlovanja in preprečevanja dela na črno. Praktični nihče ne bi plačal za to storitev 21 EUR. Če bi jo potreboval, bi jo zadovoljil v sivi ekonomiji.

likanjeOgledali smo si podjetje BOD, ki so ga ustanovile 3 lokalne skupnosti. V podjetju dela 213 ljudi – večina za polovični delovni čas. Petnajst jih je zaposlenih v likalnici, ostali pa izvajajo servisne storitve na domu. Likalnica je izjemno sodobno opremljena in informacijsko podprta. Ljudje prinesejo oblačila za zlikat in jih lahko maks. v treh dneh dvignejo.

Nedvomno gre za zanimiv in drugačen pristop k reševanju socialne problematike. Postavlja pa se vprašanje ali je ta pristop res tudi najbolj učinkovit. Kako bi bilo, če bi področje servisnih storitev na domu prepustili trgu in bi država samo subvencionirala plače zaposlenim. V ¾ državni subvenciji se seveda skriva velika rezerva in veliko možnosti doseči cilje tudi drugače.

Meni osebno pa je ta konkreten primer pomenil preblisk, da se da stvari narediti tudi bistveno drugače in to je tisto najbolj dragoceno, kar dobimo na ekskurziji v kraje z najvišjim potencialom, o čemer sem že pisal. In Belgija je prav gotovo kraj z zelo visokim potencialom na področju socialne ekonomije in neprofitnega sektorja.

Kaj je bolj učinkovito od delavskih demonstracij? 3 predlogi.

Sobota, November 28th, 2009

Delavske demonstracije so predvsem prikaz števila zbranih delavce in njihovih sindikalnih predstavnikov. Vsi skupaj hodijo, govorijo, kažejo transparente in še kaj. Ne gre za to, da bi negiral zahteve demonstrirajočih delavcev glede njihovih pravic in glede kritike vlade. Postavlja se mi samo vprašanje, kaj bi lahko počeli in bi bilo to morda bolj učinkovito. Nekaj možnosti:

  • Lahko bi pobirali smeti po ulicah in jih demonstrativno prinesli na odlagališče odpadkov ter rekli: “Poglejte, kaj zmoremo.” Če bi vsak od 30.000 zbranih nabral 10 kg odpadkov, bi to pomenilo 300 ton. Ni slabo. Tudi o tem bi mediji poročali. In malo bolj čisto bi bilo.
  • Lahko bi organizirali podjetniške delavnice, kjer bi v delavci v skupinah po 15 ljudi iskali podjetniške ideje in ob pomoči mentorje napravili osnutek poslovnega načrta. 2000 podjetniških delavnic v enem dnevu bi bila zavidanja vredna številka. Da ne govorimo o nabranih idejah o vzpodbudah, ki bi posameznike usmerile na podjetniško pot.
  • Lahko bi organizirali 15 orjaških odprtih prostorov (moderiranih srečanj za reševanje kompleksnih izzivov za veliko št. udeležencev) s tematiko “Kako potegniti Slovenijo iz dreka?” 30.000 udeležencev bi o tem razmišljalo in iskalo rešitve. Prepričan sem, da bi našli vsaj 1000 dobrih idej, predvsem pa bi v ljudeh prebudili strast za prevzemanje resnične odgovornosti pri stvareh, ki so jim predani.

Tudi to bi na nek način bile demonstracije in sporočilo bi lahko bilo enako jasno. Bi pa na koncu nastalo nekaj konkretnih in uporabnih stvari, ki bi jih soustvarili vsi udeleženci in ne le nekaj posameznikov.

A je znanje res zastonj? Kje pa ga dobimo?

Torek, November 10th, 2009

Slideshare, YouTube, VideoLectures, TED, MIT OCW in še kaj. Odlični izvori znanja zastonj. In še več jih je, samo najti jih moramo. Študij na Harvardu zastonj. Ja čisto zares. Z različnimi štipendijami in še kakšnimi načini se da tudi na Harvardu ptudirati skoraj zastonj. Če mi ne bi tega povedal Urška, ki je tam končala magisterij, seveda ne bi vedel. Pravzaprav je čuden paradoks: Znanje je zastonj, samo potrebujemo znanje, da ga najdemo.

Kakorkoli že tudi sam danes predstavljam zelo bogat izvor zastonj znanja na dogodkih Svetovnega podjetniškega tedna, ki jih organizira Karierni center.

Več informacij o delavnicah in prijava je na voljo tukaj. Kratek pregled ponudbe pa sledi spodaj.

Kako pripravljati usposabljanja, da bodo zares učinkovita: 10.11. od 17.00 do 19.00

Blagovna znamka kot priložnost podjetništva: 16.11. od 9.00 do 11.00

Prvo srečanje s poslovnim coachem: 16.11. od 11.00 do 13.00

Modeliranje- Praktična možnost uporabe treh projektnih skupin  programa NLP mojster praktik, generacija 2009: 16.11. od 16.00 do 20.00

Poslovna sistemska postavitev – nov način iskanja rešitev za poslovneže: 16.11. od 13.00 do 15.00

Sistemski coaching – orodje za uspešno odločanje: 16.11. od 15.00 do 17.00

Prodajni coaching 1: 16.11. od 15.00 do 19.00 in 18.11. od 15.00 do 19.00

“Reševanje konfliktov”: 16.11. od 17.00 do 19.00

S.p. v prvem letu poslovanja: 17.11. od 8.30 do 10.00, 17.11. od 10.10 do 11.30

Upravičeni stroški v podjetju: 17.11. od 11.45 do 13.15

Kako pripravljati usposabljanja, da bodo zares učinkovita: 17.11. 13.00 do 15.00

Oblikovanje osebne in profesionalne identitete z uporabo metodologije nevrolingvističnega programiranja (NLP) : 17.11. od 17.00 do 19.00

Osnove na področju DDV: 17.11. od 13.30 do 15.00

“Povečanje produktivnosti s pomočjo sodobne metode za upravljanje s časom”: 17.11. od 17.00 do 19.00

Tehnike za uspešna poslovna pogajanja: 18.11. od 8.00 do 9.30

Marketinški splet v sinergiji s prodajo: 18.11. od 9.40 do 11.10

Kako voditi sestanek pri strankah, da boste domov odšli z največjim možnim naročilom: 18.11. od 11.35 do 13.00

Prodaja: 18.11. od 13.10 do 14.30

Učinkovito poslovno pisanje: 18.11. od 9.00 do 11.00

Inovativnost je denar! Kako delati, da se inovativnost splača?: 18. november od 12.00 do 15.00

Prodajni coaching 2: 16.11. od 15.00 do 19.00 in 18.11. od 15.00 do 19.00

“Timsko delo in gradnja tima v praksi” : 18.11. od 17.00 do 20.00

Aktualni razpisi v 2010: 19.11. od 8.00 do 9.30

Multimedija in izobraževanja za podjetja: 19.11. od 9.00 do 12.00 in ponovitev od 13.00 do 16.00

Možnosti financiranja podjetij: 19.11. od 9.40 do 10.40

Največje napake podjetnikov, ki iščejo investitorja: 19.11. od 10.45 do 11.10

Trendi v Silicijevi dolini: 19.11. od 11.30 do 13.00

Karierni e-portfolij – odkrivajte osebno inovativnost: 19.11. 2009 od 13.00 do 15.00

Konzerviranje projektnih idej: 19.11. od 13.10 do 15.00

Učinkovita organizacija dela in upravljanje s časom: 19.11. od 15.00 do 17.00

Uporaba Disney metode za preverjanje ciljev v podjetju (ali Kreativni ciklus načrtovanja in aktiviranja projektnih timov): 19. november od 17.00 do 19.00

Komuniciranje podjetja z javnostmi: 20.11. od 11.00 do 13.00

Coaching – modna muha ali nekaj, brez česar ne morete?: 20. 11. od 13.00 do 15.00

Timske vloge in njihov pomen pri timskem delu”: 20.11. od 10.00 do 13.00

“Situacijsko vodenje”: 20.11. ob 14.00 do 16.00uri.

“Sestanki v času recesije”: 20.11. od 16.30 do 19.00

Več informacij o delavnicah in prijava je na voljo tukaj.

Inovativnost je sorazmerna z nadmorsko višino

Četrtek, Oktober 8th, 2009

S prijateljem in poslovnim partnerjem Alešem sva bila zopet na tradicionalnem letnem poslovnem sestanku v hribih. Osvojila sva Planjavo pri Kamniškem vrhu.

Sestanek je bil brez dnevnega reda in tudi nobenih ciljev nisva postavila, ki bi jih morala doseči. Pravzaprav je bil cilj nič delati in biti neučinkovit. In to je prostor ustvarjalnosti in inovativnosti. Nadmorska višina je seveda nepomembna.

V tem nedelanju nič so se porodili tri ali štiri konkretne ideje. In to je gotovo vredno enega ‘zapravljenega’ dne. Morda pa drugo leto dvodnevni poslovni sestanek v hribih? V osmih urah je zmanjkalo časa za zorenje idej. Za res dobro ‘idejanje’, kjer se začenjajo ideje jasniti potrebujemo vsaj dva dni. Midva pa sva danes dobesedno in v prispodobi videla zalo daleč, a vse je bilo v megli.

A si drznete vzeti čas za nedelanje? A si drznete ne vzeti tega časa?

O tem najinem sestanku je pisal tudi Aleš – skoraj sočasno sta nastala oba prispevka.

Sodelovanje – od besed k dejanjem

Ponedeljek, Oktober 5th, 2009

Skoraj v vsakem pogovoru z znanci, prijatelji in sorodniki pade kakšna beseda o tem, kako bi kaj skupaj naredili, kako bi rešili določen problem in včasih celo kako bi rešili svet.

Pri nekaterih od teh pogovorov je popolnoma jasno, da gre za neke vrste zabavo. Tako lepo je govoričiti in nakladati ter biti rešitelj podjetja, države ali sveta. Že ko govorimo, vemo, da bo ostalo pri tem.

Veliko pogovor in veliko odnosov pa je dejansko usmerjanih v skupno iskanje in reševanje izzivov. Pogosto nastanejo odlični načrti, ki pa se v tako majhnem deležu realizirajo. Zakaj je tako?

  1. Navdušenje se napaja od dveh, ko se ločimo pade za polovico in če ni bilo dovolj visoko na začetku, zamre.
  2. Ko se pogovarjamo, pozabimo na vsakdanje probleme, ki pa zalo hitro zadušijo seme novega.
  3. V pogovoru ne začrtamo naslednjega koraka in potem se vsakič znova pogovarjamo (vrtimo okoli iste točke)
  4. Ne poskusimo s prototipom in se ne učimo iz napak. Teoretično iskanje rešitve pa je pogosto prezahtevno ali celo nemogoče. Zato nam zmanjka volje in odnehamo.
  5. Če ni prave strasti, ki izhaja iz notranjega najvišjega cilja, kot ga imenuje Michael Ray v odlični knjigi The highest goal, potem sploh ni smiselno, da se stvari lotevamo. Samo vprašanje časa je, kdaj bomo odnehali.

Razmišljam o receptu, kako izboljšati izkoristek naših sodelovalnih načrtov:

  1. Najprej morajo vsi partnerji v pogovoru najti nekaj čemur so res predani in kar prebuja v njih resnično strast.
  2. V nekem trenutku mora priti do jasne odločitve, da želim delati na tem in nekaj doseči.
  3. Po tej odločitvi mora imeti vsak pogovor določen naslednji korak.
  4. Zelo hitro moramo narediti prvi prototip in se potem učiti z delom in iz napak.

Podobno je pri individualnih razmišljanjih. le da je tam potrebno dodati še en korak. Oblikuj skupno ljudi, s katero se boš soočil z izzivom.

Ali v Sloveniji potrebujemo strukturne reforme?

Sreda, Avgust 5th, 2009

Samo poimenovanje nam ne pove veliko o vsebini pojma.  A ker o tovrstnih reformah govori predsednik vlade Pahor, so verjetno s tem mišljene konkretne spremembe, ki bodo med drugim pomagale državi iz krize in morda celo prispevale k trajnostnemu razvoju. Da, seveda takšne reforme pa potrebujemo.
Veliko vprašanja pa je, kaj bi s strukturnimi spremembami radi dosegli in katere elemente strukture spreminjati, da bodo do tega pripeljali.

Potrebujemo reforme, kjer ne bomo samo govorili o gospodarski rasti in se zelo žalostno držali, ker pada. Morda bo rast zamenjala kakovost. Ko enkrat odrastemo, nehamo rasti v višino. In vsaka nekontrolirana rast v odraslosti je patološka, razen osebne rasti. Potrebujemo vzpodbude za trajnostno naravnanost. Trenutkovna ekonomika se mora posloviti in pustiti mesto trajnostni ekonomiki.

Celoten prispevek najdete na Drugem svetu.

Kam teče Mura – kako se soočati z izivi v Pomurju

Četrtek, Julij 9th, 2009

Tovarni Mura in njenimi več kot 3000 zaposlenimi se obetajo težavni časi. Državna pomoč bi te časa le prestavila za nekaj mesecev. Potrebno je gledati na celoto in se usmeriti v trajnostno reševanje tega velikega Pomurskega izziva. Trdno verjamem da lahko s skupnim iskanjem in sodelovanjem vseh, ki jih to zadeva, pridemo do kvalitetnih rešitev. Seveda pa je problem v sodelovalnem reševanju in celostnem pogledu.

O tem pišem v komentarju na Drugem svetu.

Tanka linija ali za kaj se niste ubili?

Nedelja, Junij 21st, 2009

Med uspehom in neuspehom je zelo tanka linija. In nič kaj bolj debela ni ta linija tam, kjer njen prestop pomeni izgorelost, depresijo in kdaj tudi propad ter samomor. Pred kratkim, me je presenetil in prizadel samomor znanke, ki je delovala zadovoljna, samozavestna in oseba, ki precej delala za svoj osebni razvoj. V nekem trenutku se je pojavila depresija in nekaj časa po tem samomor.

Seveda ne morem in tudi ne želim analizirati, kaj se je dogajalo v njej, kakšni so bili vzroki in kako je na vse skupaj vplivala osebna zgodovina.  Kar me nagovarja, je ravno ta tanka linija in potencialna možnost, da se vsak od nas znajde na tem robu. Vsake toliko časa lahko pri sebi začutim, da se bližam robu, da so se stvari zgostile in da tako ne bo šlo več naprej. Stvari se običajno obrnejo na bolje, zelo veliko lahko naredim sam. A absolutnega zgotovila ni.

Iz lastnih izkušenj in izkušenj drugih vem, da pomagajo dobri ventili, ki spustijo ven odvečno paro, preden lonec raznese. Ti ventili so zelo različni: rekreacija, početje stvari, ki jih radi počnemo, pogovori z dobrimi prijatelji, meditacija, molitev, glasba in še kaj. V tehniki ventil sam ugotovi, kdaj se mora odpreti, tukaj pa moramo sami ugotoviti, kdaj je potrebno odpreti venti. Skrajni primer je takrat, ko se nam zdi, da nimamo časa za sprostitev in rekreacijo, bolje pa je seveda že prej. In potrebujemo disciplino. Koliko lažje mi je kdaj pestovati svojo bolečino in nemoč, kot pa se odpraviti na sprehod ali tek. Pa dobro vem, da mi bo gibanje pomagalo.

Še več  je vredna mreža. Mreža, ki me ulovi, ko padem ali pa mi sploh ne pusti, da bi padel. Gre za mrežo prijateljev, zaupnikov, svetovalcev. Gre za mrežo, ki jo zgradimo sami. V kar je potrebno vložiti sebe, svoj čas in energijo. In vložiti je potrebno veliko tudi v vzdrževanje te mreže. Mreža mora  vzdržati padec človeka z višine 3, 5 ali 10 metrov.  Pri vzdrževanju te mreže imam sam še precej rezerve in priložnost.

Odlična knjiga Viktorja Frankla, ki opisuje avtorjevo življenje v koncentracijskem taborišču, nosi v hrvaškem prevodu naslov: “Zakaj se niste ubili?” In govori  o tem, kako so sredi najtežjih in najbolj nemogočih razmer ljudej vztrajali in še več; nekateri celo pomagali drugim. Zakaj to in zakaj niso ljudje v takšnih nemogočih razmerah naredili samomora. Frankl odgovarja na to s smislom. Če imaš smisel, če vidiš pred samo poslanstvo, ki ga moraš narediti, potem je to tisti vitel, ki te vleče naprej. In Franklova logopedija  ne zdravi psihičnih težav z analizo preteklosti ampak z iskanjem smisla (prihodnosti).

Tanka linija je seveda prisotna tudi v poslovnem smislu. Po eni strani lahko gre za osebno tanko linijo ustanovitelja oz. direktorja podjetja, ki v začetni fazi podjetja pomeni tudi tanko linijo celotnega podjetja. Po drugi strani  pa vemo, da propade veliko podjetij, katerih poslovni načrt nima nobenih lukenj. Morda bo kakšen svetovalec ali uspešen podjetnik rekel, da se res dobri ideji ob dobri impelementaciji z dobro ekipo to ne more zgoditi. A se res ne more? Linija, ki ločuje med uspehom in neuspehom je zelo tanka.

Optimizem ali v Muri šivajo najboljše obleke

Petek, Junij 19th, 2009

V današnjih Financah je opisana Murina kalvarija, ki menda traja že 10 let. Ne mislim tega strokovno analizirati in ponuditi optimalnih rešitev. Eno pa sem prepričan: ali so teh 10 let vodili Muro sami nesposobni ljudje, ali nihče ni imel interesa, da bi kaj radikalnega naredil ali pa so bili interesi nekaterih ljudi tako močni, da so pretehtali vse ostalo. Na portalu Inovativni pogledi sem pisal o optimizmu in vplivu inovativnosti v težavnih časih. Članek v Financah o družinskem podjetju Titan iz Prekmurja , ki uspešno šiva obleke po meri, kaže da se da delati drugače. Oče Titan in hkrati direktor podjetja je dolga leta delal prav v Muri.

Kar se spomnim, je Mura gradila svojo znamko na kvaliteti. Tej kvaliteti je sledila tudi relativno visoka cena. Enako kvaliteto in nižjo ceno pa lahko zagotovi marsikdo. Mura na žalost  ob zunanjih spremembah ni spremenila svojega poslovnega modela. Sam bi si z lahkoto predstavljal Muro, ki postavlja tekstilne tovarne v Vietnamu, Indiji, Pakistanu, ali pa svetuje podjetjem v teh in še drugih državah, kako optimalno rganizirati proizvodnjo. Obstajo pa tudi v Evropi zelo uspešna tekstilna podjetja kot sta H&M in Zara. Res pa je, da v teh dveh podjetjih v največji meri oblek sploh ne šivajo. Razmere so se spremnile tako, da poslovni model uspešnega evropskega tekstilneg apodjetja  ne more temeljiti  na kvalitetnem šivanju v domači proizvodnji. In vsake toliko je potrebno spremniti poslovni model. Prav zaro, ker se vse ostalo spreminja.

Pravijo, da je ena redkih vrednosti podjetja blagovna znamka Mura. Bi se kar strinjal s tem. Paziti, pa je potrebno, da ljudje te znamke ne pozabijo. In seveda je potrebno razmišljati o trajnostni ekonomiki in ne o trenutkovni ekonomiki. In razmišljati je potrebno o celotnem Pomurju in ne samo o Muri. Ven pade nekaj točk, na katere je potrebno biti pozoren:

  • verjetno so potrebne radikalne spremembe
  • svet se spreminja in sprememba poslovnega modela je nujna
  • tudi zaposleni kaj vedo o potrebnih spremembah (kolektivna inteligenca); prav neverjeten je potencial  več kot 1000 zaposlenih, če bi jih vprašali oz prosili, da prispevajo svoje predloge za reševanje Mure.
  • tudi ostali ljudje kaj vedo o potrebnih spremembah; v Muro pa vedno pride nek vrhunski krizni manager kot čarobni rešitelj
  •  spremembe niso enkrat za vselej – vsake toliko je potreben nov preboj; samo izboljšave ne zadoščajo.

Vem, da je Mura kompleksna zgodba in vem, da so v ozadju zelo različni interesi. Pa vendar mora interes nekega skupnega dobrega, ki je v tem primeru zelo konkreten – poslovanje z dobičkom, ki prinaša zaposlitev določenemu številu ljudi in preživetje še večjemu številu ljudi ter nenazadnje tudi korist za vse lastnike, biti dovolj močan, da se naredi nekaj konkretnega.

Reblog this post [with Zemanta]