Prihodnost in vodenje

Kam privede petletni razvojni program z impresivnim ciljem investiranja milijard dolarjev v reševanje revščine v eni najrevnejših držav na svetu? Nikamor. Sfiži se? Majhna posojila v višini nekaj dolarjev najrevnejšim in zaupanje na stisk roke, da bodo vrnili, pa začne delati čudeže. Gre seveda za Grameen Bank, o čemer sem že pisal v prejšnjem prispevku.

Izjemno zanimiva je pot, kako je do tega prišlo. Yunus pravi, da ni bil bankir in je lahko razmšljal izven okvirov. Dolgo je tudi bil med najbolj ubogimi, jim poskušal pomagati in se je ob tem učil. Banka se je razvijala počasi. Do danes je dala posojilo več kot 7 mio ljudem in stopnja vračila je 98,6 %. 64 % posojilojemalcev, ki so povezani z bank  pet ali več let, so prestopili mejo revščine. Banka posluje po vseh bančnih pravilih in podjetniških načeli. Seveda pokriva vse svoje stroške in ustvrja profit vsa leta delovanje.

Izjemno zanimiva je preprostost in učinkovitost ideje. Potrebno pa se je bilo potopiti v bistvo problema. Yunus je s svojimi sodelavci bil v srcu problema. Šele takšna potopitev odpira prostor za novo.  Graditi počasi in prilagajati rešitev, je zopet bistveno. Praktično v vsaki državi ali celo širše rešujejo kompleksne probleme s komplesnimi rešitvami: strateškimi programi in vladnimi načrti. In ne deluje. Deluje pa podjetniški način, ki je usmerjen v učinkovitost in ekonomičnost.  Socialna podjetja - kar Grameen Bank je- omogočajo ravno take vrste odgovora.

Zakaj  “misli veliko” ne deluje? Zato, ker ne moremo, kar naenkrat dobiti jasne in velike ideje, ki bo ustrezala potrebam in stanju sistema. Do rešitve je potrebno priti postopoma. Danes je Gramen “misli veliko”: več kot dvajset podjetij, ki pokrivajo področje bančništva, komunikacij, prehrane, stanovanj in še drugih stvari. In vse to usmerjeno v reševanje revščine v Bangladešu in danes tudi že izven njega.

No Comments »

V odlični knjigi Creating a World Without Poverty Nobelov nagrajenec za mir Muhammad Yunus predstavi svojo vizijo socialnega podjetništva. Yunus je s svojo Grameen Bank v Bangladešu to že odlično preizkusil v praksi. Mikrokrediti, ki najbolj revnim pomagajo, da se odtrgajo iz začaranega kroga revščine

Yunus v osnovi razmišlja o vlogi gospodarstva pri reševanju problema svetovne revščine in ugotavlja, da v nasprotju s prostovoljstvom, karitetivnimi dejavnostmi in nevladnim sektorjem, gospodarstvo kot finančno najbolj inovativen in učinkovit sektor, nima nobenih direktnih mehanizmov za zmanjševanje revščine. Cilj ZN je zelo ambiciozen: do leta 2015 zmanjšti revščino za polovico. Rezultati so po polovici čas veliko razočaranje. Yunus ne vidi, da lahko potreben napredek naredijo vlade, nevladne organizacije in multilateralne organizacije kot je npr. Svetovna banka. Ene so preveč birokratske, druge pa niso zmožne trajnostnih rešitev, saj je njihov vir financiranja preveč nestabilen.

Tudi gospodarstvo, tako kot je sedaj zastavljeno, tega ne zmore.  Družbeno odgovorno podjetništvo s svojim imenom obeta prispevanje k reševanju revščine, a ne more biti močan dejavnik zmanjševanja revščine. A glavni problem je, da so managerji v teh podjetjih odgovorni lastnikom, ki pa imajo v osnovi le en cilj: višanje vrednosti njihove investicije.

Rešitev je torej socialno podjtništvo. Le to je v osnovnih načelih delovanja enako podjetništvu, ki prinaša dobiček: zaposljuje delavce, ponuja izdelke in storitve, to zagotavlja strankam za primerno ceno. Glavni cilj socialnega podjetništva in kriterij  vrednotenja pa je  ustvarjanje družbene koristi za tiste, katerih življenj se dotika. Podjetje samo lahko ustvarja dobiček, ki pa ga investitorji ne dobijo. Dobiček je usmerjen v razvoj podjetja, investitorji pa dobijo nazaj svojo vrednost inesticije.

Socialno podjetništvo je posel v vseh pogledih in ni dobrodelna dejavnost.  Pri doseganju družbenih ciljev pokriva vse svoje stroške in deluje po vseh mangerskih načelih.  Dodatno pa je seveda usmerjeno v ustvarjanje izdelkov in storitev, ki prinašajo družbeno korist.  Nekaj primerov:

• razvoj sistemov obnovljive energije in prodaja z razumno ceno v okoljih, ki si sicer dostopa do energije ne bi mogli privoščiti.
• Recikliranje odpadkov, ki bi sicer onesnaževali okolje v revnih soseskah.
• Zagotavljanjemikro kreditov, ki jih običajne banke ne omogočajo kot to počne Grameen banka.
• Zagotavlajnje zaposlitve in prihodkov depriviligiranim skupinam.

V Sloveniji so zametki socialneg apodjetništva usmerjeni ravno v to zadnje področje zagotavljanja zaposlitve.Gre predvsem za različna invalidska podjetja. A velikkokrat to naše podjetništvo pade na ključnem testu pokrivanaj celotnih stroškov.

Šele takrat ko je takšno podjetje - posel finančno neodvisen, je pripravljen za rast in razvoj. To je torej osnovni  predpogoj, da lahko socialno podjetništvo prispeva k reševanju ključnih svetovnih problemov revščine.

In zakaj naj bi investitorji vlagali v socialno podjetništvo? Iz enakega osebnega zadovoljstva kot ga sicer prinaša filantropija z dvema bistvenima razlikama:

• socialno podjetje je trajnostno in samo omogoča svoj obstoj, razvoj in širitev,
• investitorji dobijo svoj denar nazaj.

Zveni resnično obetavno, še posebej, ker je potrjeno z izjemnim projektom, ki prispeva k zmanjševanju revščiene v Bangladešu. Kaj bi za razvoj tega področja potrebovali v Sloveniji:

1. investitorje, ki bi bili pripravljeni vlagati oz. se na tak način iti filantropije,
2. sposobne managerje, ki bi takšna podjetja vodili,
3. zavedanje ljudi, da je to lahko izjemno učinkovit način reševanja velikih družbenih izzivov,
4. veliko inovativnosti pri razvoju izdelkov in storitev z takšnim družbenim vplivom.

Tudi krizno, kritično in recesijsko prihajajoče leto 2009 lahko vzpodbuja k tovrstnemu razmisleku.

4 Comments »

Bi moral biti. Pa ponavadi ni. V krizi namreč toliko nujnih stvari pritiska, da ves čas porabimo za gašenje požarov, postavljanje protipoplavnih nasipov, iskanju denarja za plače,… Krizni managerji zelo pogosto omejujejo stroške. To je nedvomno zelo pomembna stvar.  A potrebno je rezati prave stroške. Moram priznati, da se na ekonomiko ne spoznam preveč. Predstavljam pa si, da je podobno kot pri rezanju drevja: če porežeš prav, bo veliko sadja, če odrežeš kakšno ključno vejo, pa se bo drevo posušilo.

Popolnoma jasno je, da v krizi delujemo po ustaljenih vzorcih, za katere se zdi, da so najbolj učinkoviti. Najprej poiščemo vse tiste vzorce in jih preizkusimo. Vsak od teh vzorcev se zdi bolj učinkovit ko iskanje popolnoma novih rešitev. Pri ustaljenih vzorcih tudi lahko vsaj predvidevamo, kakšni bodo rezultati. Pri inovacijah je vsaj na videz tveganje večje. Je pa seveda dobitek lahko tudi bistveno večji.

Menim, da potrebujemo posebne sorte inovacijskega mangementa v času krize. Ko je kriza, ne bomo uvajali procesov upravlajnja inovacij v podjetju in pred tem natančno analizirali, kateri elementi delujejo in kateri ne. No morda se lahko lotimo tudi tega. Bolj smiselno pa je iskanje nečesa res novega, iskanje preboja. Za to pa je potreben drugačen pristop kot  sorazmerno ustaljen postpek. Močno se mi zdi, da danes noben proizvajalec avtomobilov ne potebuje uvajanja različnih nabiraralnikov idej, programske opreme, ki usmerja proces od ideje do realizacije in podobih stvari.Edino kar potrebujejo je preboj. In do preboja lahko genialni voditelji pridejo spontano, malo manj genialani pa prekorazličnih procesov. Eden od takih procesov je 5-stopenjski proces odkriavnja, ki ga je predstavil Shoji Shiba, drugi pa je Teorija U. Obe metodi vpletata intuicijo, vpogled v prihodnost in temeljita na realnih dejstvih in obe metodi zahtevata čas. In po obeh metodah lahko pridemo tudi do takšnih rešitev, kot je hibridni avto ali Googlovo trženje oglasnega prostora in še kaj seveda. Čas in nekonvencionalni / neracionalni način razmišljanja pa sta ključni oviri za iskanje prebojev.

Izgleda, da rabimo resnično krizo, da smo sposobni razmišljati o preboju. Krizo, ki je na individualni ravni podobna ukrepanju rakakvega bolniki. Ko zve tak bolnik za bolezen in jo na nek način sprejme, se pogosto loti radikalnih sprememb na področu osebnostnega razvoja, zdravega načina življenja, … Danes so že taki časi in sam razmišljam o radikalno  drugačnih možnostih.

No Comments »

Danes sem imel v okviru Svetovnega podjetniškega tedna, delavnico “Karierni portfolij - bazen inovativnih podjetniških idej“. Tukaj je predstavitev.

Karierni portfolij - izvor podjetniških idej

Karierni portfolij kot si ga predstavljam in kot ga tudi načrtujem je fizični ali virtualni prostor, kamor spravljamo opise in dokazila o formalnem ter neformalenm izobraževanju o delovnih izkušnjah, o projektih in izdelkih. Portfolij nas tudi usmerja, da se zavemo, kaj smo se ob tem naučili, ovrednotimo svoj doprinos, prepoznamo zadovljujoče izkušnje in še kaj. Skratka znanje naredimo vidno najprej sebi in nato še drugim. Ne zavemo pa se le lastnega znanja, ampak tudi sposobnosti / veščin ter predanosti  posameznim dejavnostim.
Po drugi strani pa je podjetnik tisti, ki ima dobro idejo in prevzame tveganje za njeno uresničitev. Analiza vpisov v portfolij nam lahko postreže z vrsto dobrih idej. V samo 15 minutah dela v delavnici je vsak udeleženec dobil kakšno podjetniško idejo in vsi so bili prijetno presenečeni, da tako hitro pridemo do solidnih idej. Ideje so seveda izjemno pomemne. Dobre ideje še toliko bolj. A idej je vedno dovolj, za podjetništvo pa potrebujemo še pogum, da skočimo.

Tudi pri tem pogumu nam lahko pomaga karierni portfolij. Posameznika usmerja, da prepozna in ozavesti vse svoje uspehe in prednosti, pa tudi šibke točke. To samospoznavanje vodi do samozavesti in pozitivne samopodobe. To pa je dovolj, da smo pripravljeni na sprejem razumnega tveganja in na skok v uresničevanje naše odlične ideje.

In še ena zanimiva povezava se mi je odprla pri pripravi te delavnice. Podjetništvo lahko dviguje osebno energijo posameznika. Naletel sem na enačbo E=f(d*z). To pomeni: Osebna energija je funkcija ustvarjanja razlike pri stvareh, ki nas resnično zadevajo. Če se torej ukvarjamo s stvarmi (dejavnostmi), ki smo jim predani in pri tem povzročamo spremembo (ustvarjamo razliko), raste naša osebna energija. Če nas nič resnično ne zadeva ali pa če ne ustvarjamo razlike, tudi energije ni.

No Comments »