Prihodnost in vodenje

Moj leto in pol star sin je neizmerno navdušen nad bagerji. Je to za to, ker je to prinesel na svet? Prav gotovo ne. Ko smo videli kakšen bager, smo mu ga navdušeno kazali. Ko je počasi sam začel kazati navdušenje, smo začeli iskati priložnosti, da bi mu kakšnega pokazali. Čez nekaj časa je začel izrazati željo po bagerjih. Tako pač delujemo. Radi imamo in delamo tisto, kar poznamo. Za to, da začnemo z nečim novim, potrebujem mnogo višji prag.Podobno je lahko pri poklicu, podjetniški dejavnosti in hobiju. Z nečim začnemo in potem vedno bolj padamo noter in stvari nas vedno bolj navdošujejo. Za ostale stvari, kjer bi morda lahko bili bistveno bolj uspešni ali pa bistveno bolj zadovoljni, postanemo slepi. Samo da je domače.

Pred kratkim sem dobil svojega MacBooka. Applov prenosnik me seveda navdušuje po svoji drugačnosti, lepoti oblikovanja in še čem. Po drugi strani pa mi jemlje čas, ker so stvari precej drugačne kot v Windovsih. Skoraj se zalotim, da obžalujem, ker nisem raje ostal pri preizkušenem PC-ju in Microsoftu. Tolaži me, da sem slišal, da je prvih 14 dni hudo, potem pa Apple pokaže vse svoje prednosti. V bistvu pa sem vesel svojega preklopa. Imel sem predstavo, da za Apple pa pač ni programske opreme v sloveščini in bom zopet moral v celoti preklopiti na angleščino. Napačno. OpenOffice, Firefox in Thunderbird so v sloveščini. Verjetno pa bom odkril še kaj drugega. A enostavno sem moral vstopiti v aplov svet in odpirati so se začeli novi prostori. To se vedno zgodi. Ko začneš nekaj novega, ko se lotiš novega podjetja ali zamenjaš službo se takoj začnejo odpirati možnosti. In to kar same - vsaj izgleda tako kot da se kar dogaja. Vstopanje v nove prostore zahteva napor in zahteva odvajanje - odučenje starega in hkrati zaustavitev ustvarjanja predpostavk o novem.

Pravijo, da se lahko veliko naučimo na potovanjih po svetu, ko smo vrženi v nove kulture, ki nas presenečajo in jih moramo spoznavati ter se jim tudi prilagajati. Podobno močno izkušnjo ponujajo tudi potovanja v druge svetove, ki so krajevno zelo blizu. Zamenjava računalnika, zamenjava službe, selitev, odprtje novega podjetja. Srečno pot!

3 Comments »

Ponavadi se zadovoljimo s prvo dobro idejo, ki nam pade na pamet. Prva dobra ideja je seveda odlično izhodišče, a izhodišče zato, da jo izboljšujemo. Smiselno je, da se ob tej ideji učimo od sveta (ljudi, okoliščin, dogodkov,…) in neprestano izboljšujemo idejo skozi vse interakcije. Otto Scharmer v knjigi Teorija U predlaga zanimivo vajo, ki nam pomaga videti širšo perspektivo in izboljševati obstoječo idejo.

Vaja ima štiri korake:

1. Na koncu vsakega dneva si vzemi tri minute in zapiši vse predloge, ki si jih dobil skozi dan- slabe in dobre, ne da bi jih sodil.
2. Zapiši eno ali dve ključni vprašanji, ki izhajajo iz teh opazovanj in so povezani z obstoječim izzivom tvojega dela.
3. Naslednje jutro si vzemi 10 min. in zapiše vse ideje, ki so se ti pojavile v povezavi s ključnim vprašanjem in opazovanji. Sledi toku pisanja, ko se pojavi plaz idej.
4. Dopolni zapisovanje z raziskovanjem možnih naslednjih korakov.

Pravkar sem napisal 7 predlogov, ki sem jih dobil skozi dan od ljudi s katerimi sem se srečal, iz stvari, ki sem jih prebral in celo iz besednega nesporazuma z ženo. Hitro se je razjasnil obstoječi izziv mojega dela in vzporedno s tem tudi ključno vprašanje povezano s tem opazovanjem oz. zapisanimi predlogi. Jutri zjutraj pa sledita tretja in četrta točka.
Enostavna vaja in že prvi dve točki se mi zdita uporabni. Zahteva pa seveda nekaj časa in disciplino.

Mimogrede disciplina je ključna. Na discipliniranem izvajanju vaj, refleksije, pogovorov in še česa, temelji celoten sistem učenja iz porajajoče se prihodnosti, o čemer govori Teorija U. Ko prebereš je vse zelo preprosto in logično. Samo lotiti se je treba. Deluje na individualnem in na skupinskem nivoju.

7 Comments »

Mojo ženo zanima mizarstvo. Da bi se tega naučila je šla danes k našemu prijatelju, ki je sicer samouk, a to precej dobro obvlada. Za ženino sestro sta začela izdelovati polico.  Ob tem sta se porodili dve spoznanji:

1. najbolje se učimo od ljudi, ki to znajo;

2. pomoč med prijatelji in znanci je zelo dragocena.

Žena se bo torej naučila nekaj osnov mizarstva. Prijatelj bo pri tem pomagal in skupaj bosta pomagala ženini sestri.

Včasih je bilo oboje zelo normalno. Sedaj nekaj časa ni več. Enostavno nimamo časa. Za vse stvari imamo specialiste, ki jim tako ali drugače plačamo. Koliko čas-denarja pri tem privarčujemo? Morda smo celo na zgubi?

Morda zopet potrebujemo socialno mrežo – a tokrat takšno za vzajemno učenje in pomoč. Spletne mreže kot so LinkedIn, MySpace, Flickr in še kaj so zelo moderne, a nisem prepričan, da na enostaven način omogočajo vzajemno učenje in pomoč.

Mreža prijateljev to prav gotovo omogoča. Smo pa bolj navajeni na uporabo pomoči kot na uporabo vzajemnega učenja. Škoda. Mislim da precej izgubljamo, ko ne izkoriščamo vzajemnega učenja.

Mrežo vzajemne pomoči in učenja lahko ustvarimo tudi v podjetju. Prepričan sem, da to prinese izjemno konkurenčno prednost. Je pa težko, saj gre za spremembo kulture. Potrebno je ustvariti okolje vzajemnega zaupanja in spoštovanja. Se pa splača. Pomeni lahko preboj.

Takšno mrežo lahko tudi zgradimo z uporabo sodobnih IK tehnologij, lahko pa seveda uporabimo najbolj enostavne načine. A kot se že rekel, glavna ovira je v glavi oz. v kulturi.

No Comments »

Tri žrtve prometne nesreče na železniškem prehodu Cirkovce sem precej dobro poznal. V vrsti petnajstih žrtev v nekaj letih, se me je ta nesreča najbolj dotaknila. Vprašanje, ki se mi postavlja: Je 15 mrtvih dovolj, da se bo nekaj spremenilo? So mrtvi že sami po sebi dovolj, ali se mora zgoditi še kaj? Kakšni so načini, s katerimi dosežemo potrebne spremembe v družbi ali organizaciji.

V Cirkovcah je očitno 15 žrtev dovolj. Prehod je trenutno zaprt in v enem mesecu bo dobil zapornice. V Bosni je bilo potrebno nekaj deset tisoč ali celo sto tisoč žrtev. V Darfurju gredo te številke še višje. V milejših oblikah pa padajo žrtve tudi v manjših organizacijah in podjetjih. Ne gre vedno za smrtne žrtve, a narave problema to bistveno ne spremni.

Kaj torej pripelje do spremembe. Nekaj možnih sprožilcev sprememb:

1. Dovolj veliko število mrtvih
2. Umreti morajo pravi ljudje (če so žrtve bližnji od odgovornih ljudi)
3. Problem mora biti medijsko dovolj izpostavljen
4. Nikoli ne dvomi o tem, da lahko mala skupina čutečih ljudi spreminja svet. Resnično je to edini način spreminjanja. Margaret Mead
5. Predani voditelj, ki verjame v potrebnost spremembe.
6. Veliko pravilnih malih dogodkov lahko na dolgi rok pripelje do velike želene spremembe.

To morda zveni rahlo cinično, a resnica se skriva znotraj tega. Več kot je teh dejavnikov prisotno, hitreje bo prišlo do spremembe. Najpomembnejša pa je prav gotovo mala skupina čutečih ljudi. Če le ta obstaja, in začne delovati pravi čas, lahko morda pridemo skozi tudi brez smrtnih žrtev. Morda torej niso potrebni mrtvi, da se nekaj spremni, so pa prav gotovo potrebne žrtve. In potrebno je ustvariti serijo pravih majhnih dogodkov, ki pripeljejo do želene spremembe. In na začetku je potreben nekdo, ki verjame v idejo in za sabo potegne vsaj nekaj ljudi.

No Comments »

Včeraj smo doma polagali panel stenske obloge. V trgovini jih najdeš takšne in drugačne vrste. In zraven tudi različne pripomočke. Pripomoček za zabijanje žebljev je v trgovini izgledal kar malo odveč.

Začenjam na začetku. Vijačenje lesenih letvic v steno. Še enkrat sem si zaželel akumulatorski vrtalnik. Verjetno bi končal 3 x hitreje in žena se ne bi čudila, kako lahko to delam tako zelo dolgo. In potem zabijanje letvic. Samo zabijanje žebljev vzame 90 % časa. S prej omenjeno napravo, bi vse naredil v petini časa.

Če bi času postavljanja teh oblog kdo prišel v hišo in bi mi ponudil akumulatorski vrtalnik in napravo za zabijanje žebljev, bi ju takoj kupil.

Pravo orodje je še kako pomembno. Ne gre le za orodja za ročna opravila. Tudi orodja vodenja, orodja za oblikovanje organizacije in orodja, ki nam omogočajo ustvarjanje prihodnosti morajo biti prava. Morda celo potrebujemo orodja prihodnosti. Predvsem pa, če parafraziram Einsteina: Z orodji sedanjosti bomo težko reševali probleme prihodnosti.

Katera orodja torej potrebujemo:

• Morda kakšno novo orodij, ki bo vzpodbudilo in olajšalo demokratično sodelovanje velikega števila ljudi.
• Novo orodje, ki bi olajšalo sprejemanje dobrih odločitev.
• Če je velikokrat timsko delo predvsem beseda, potegujemo orodja, za uspešno in učinkovito timsko delo.
• Kakšna orodja potrebujejo v šolah, da bodo znali reševati probleme in ne zgolj reproducirati

Če se vrnem k zgodbi o polaganju panela. V nekem trenutku sem si vzel čas, da sem napravil pripomoček za lažje zabijanje. In ni druge možnosti. Ko za učinkovito in uspešno rešitev problema potrebujemo orodje, si moramo vzeti čas za to, da ga izdelamo. No, seveda moramo biti tudi inovativni.

Če pa smo na drugi strani – podjetniki, pa se lahko vprašamo, kakšna orodja potrebujejo ljudje, da bodo bolj učinkovito in uspešno reševali probleme, ki jih morajo rešiti. To pa odpira prostor za podjetniško ustvarjalnost in inovativnost.

Za izziv: kaj bi ponudili meni, neukemu polagalcu stenskih oblog, ki niti nima veselja s tem. in moji ženi, ki ima vsaj veselje, da bi bolj uspešno in učinkovito naredili to, kar moramo.

2 Comments »

Ljudi rojenim med leti 1946 in 1964 je po svetu okrog 450 milijonov.  Popuklacija starejših od 50 let je najhitreje rastoči segment prebivalstva. V naslednjih nekaj letih bo 50 % prebivalcev EU starejših od 65 let.

 Pisal kaj pomeni staranje za trg dela sem že pisal.  Vedno večja populacija starejših ljudi pa odpira še mnoge druge izzive. Starejši ljudje imajo posebne potrebe. So torej poseben segment potrošnikov. So trend.   Precej teh ljudi ima tudi dovolj sredstev, da si lahko privoščijo posebne stvari. Zanima jih zdravje, sprostitev, potovanja, vedno bolj tudi učenje. Te stvari pa si želijo na drugačen način in v drugačni obliki kot mlajši. Starejši so torej močan segment potrošnikov. Ponudniki se tega morda premalo zavedajo in tudi starejši še niso zavestni moči, ki jo imajo kot potrošniki. 

Odkrivati, kaj so potrebe te skupine ljudi in na te potreb odgovarjati je prav gotovo podjetniška priložnost. Imam občutek, da so pri nas ženske, mladi in vedno bolj tudi homoseksualci priznani kot posebne skupine potrošnikov in mnoga podjetja iščejo svoje priložnosti v ponudbi za te skupine.  Starostnikov  pa kot da se jih malo sramujemo, nam vzbujajo neugodje in zato tudi ni prave ponudbe. Sami starejši pa še tudi nimajo poguma, da bi se lotili razvoja ponudbe za njih.

Nekaj možni idej in izzivov:

• nakupovanje za starejše (mislim, da to že obstaja v Sloveniji)
• prevozi za starejše (ne samo v bolnišnico, ampak tudi na obiske, izlete)
• zdravniki samo za starejše
• podjetniški inkubator za starejše (podjetnikov med starejšimi je pri nas zelo malo)
• zmenki za starejše

Vse to v tujini že obstaja. A tudi, če gre le za spletne storitve, nujno potrebujemo loklizirano verzijo v slovenščini in za slovenski trg.

Nekaj za navdih:
http://www.thematuremarket.com
Fitnis za 50+

Grožnja ali izziv? Vse našteto je prav gotovo izziv. Grožnja pa je, če se mlajši in starejši ne bodo znali pogovarjati in sodelovati med sabo. Navsezadnje pa je tudi to izziv – vzgoja za sožitje med generacijami.

6 Comments »

Drugi teden našega družinskega dopusta smo kampirali v kampu Šimuni na otoku Pagu. Doživel sem konkreten preblisk o enem izmed bistvenih elementov inovativnosti. Po dolgeeeem času je to bilo prvo kampiranje. Sploh pa je bilo prvo z malim otrokom in to dejstvo kar močno določa vse ostalo. Skozi vse dni sva z ženo odkrivala kako močna priložnost osebne rasti je to kampiranje. Če si v hotelu, ti praktično ni potrebno migniti s prstom, tukaj pa moraš poskrbeti za vse.

Večina kamperjev ima s sabo ogromno opreme. Kampiranje ni nujno najbolj preprosti način preživljanja dopusta. Predvsem pred prikolicami in avtodomi vidiš veliko satelitskih krožnikov, klima naprave niso redkost, da pa o različnih oblikah udobja pri kuhanju in sedanju sploh ne govorimo.

Bistvena stvar pa je senca. Pri 38 stopinjah še posebej. S sabo smo imeli gradbeno folijo. Pač čisti začetniki. Kako iz te folije narediti senco. Pol ure filozofiranja in ugotavljanja, da se sploh ne da. Drevesa so preveč narazen, vrvi je premalo. Skoraj smo se že sprijaznili, da bo morala zadoščati le senca dreves. Ob vzpodbudi žene pa sem le začel delati. Brez jasnega načrta – in to je bistveno. Začel sem delati prototip. Če hočeš preveriti vse zmožnosti in vse natančno preračunati, potem veliko stvari ostane neizvedenih.

Bolj ko sem delal, bolj je postajalo jasno, da senca bo in tudi kakšna bo. Folija mora biti napeta. Ker je bila folija pravokotna, drevesa pa že zdaleč niso bila v ogliščih pravokotnika, je ob prvih poskusih postalo jasno, da moram najprej napeti diagonalo in potem je vse ostalo bilo enostavno. Senca je nastala in sploh ne tako slaba.

Bistveno spoznanje: Ko je problem, ga začni reševati. Poskusi narediti nekaj, kar se ti v tistem trenutku zdi najboljše. Veliko težav se bo reševalo sproti. ko končaš imaš prvi prototip, ki ga lahko vedno znova izboljšuješ.

Prepričan sem, da je metoda uporabna tudi v podjetjih. Za uspešnost izdelave prototipov pa mora vodstvo podjetja zagotoviti naslednje:

1. zaposleni morajo imeti čas za izdelavo prototipov
2. neuspešni prototipi morajo biti tolerirani , morda celo nagrajeni
3. dovolj jasna mora biti zavest, da prvi prototip ne bo nujno idealna rešitev – morda ne bo niti rešitev
4. prototip moramo pogosto začeti delati, ko se nam pravilna rešitev niti ne sanja.

6 Comments »

Danes je Blaž Kos poslovni sekretar Kluba poslovnih angelov Slovenije. Od prej pa ga poznamo kot organizatorja in voditelja Večerov za inovativne in podjetne (VIP), ki jih je pripravljal kot sodelavec Ljubljanskega univerzitetnega inkubatorja. Univerzitetni diplomiran ekonomist živi za podjetništvo. Je tudi bloger in v njegovi predstavitvi na blogu lahko preberemo osebno poslanstvo: Delaj druge uspešne in tudi sam boš uspešen. To poslanstvo prav gotovo uresničuje preko vzpodbujanja podjetništva in pomoči podjetnikom pri njihovem zagonu.

Zakaj si se lotil tvojega bloga in ga usmeril v strokovne prispevke o podjtništvu in tehnologijah?

Imamo manjše podjetje, ki se ukvarja s spletno produkcijo in spletnim trženjem. Želeli smo ugotoviti, kaj se dogaja, kakšne so možnosti, kakšni so rezultati. Gre za prvi tak poskus v blogerski sferi. Začel sem pisati sam, kmalu pa smo naredili blog že Žigi Vavpotiču in Saši Gerčar.
Sam sem diferenciator. Podjetništvo oz. visoko tehnološko podjetništvo je neka niša, ki pri nas ni zapolnjena. Res pa je da gre za ozek segment potencialnih bralcev. Zato dodajam še nekaj s področja osebne rasti. Tako nekako sem se opredelil. Pisanje bloga pa seveda zahteva svoje. Moraš si vzeti precej časa, vedeti, kaj boš napisal – le na ta način so dobri odzivi. Potrebna je disciplina in odnos do svojih bralcev.

Precej orodij za so sodelovanje in povezovanje omenjaš v svojem blogu. Kaj takšna orodja prinašajo tebi osebno pri graditvi tvoje kariere?

Naloga tehnologije je, da rešuje določene probleme. In ogromno tehnologije na spletu predstavlja katalizatorje grajenja odnosov, mreženja. Vse to so orodja, ki pomagajo pri graditi mreže. Sliši se lepo. V praksi pa moraš biti ažuren, saj je poplava teh orodij. Precej težko je vse to optimalno izkoristiti. Lahko pa s pomočjo teh orodij zgradimo boljšo mrežo in pridemo do ljudi, do katerih sicer sploh ne bi mogli priti. Iz množice orodij jih uporabljam nekaj in to redno npr. LinkedIn.

Kaj zate konkretno pomeni, da imaš v LinkedInu 322 stikov?

Za vsakim sestankom napišem kontakte v LinkedIn. Potem imam pregled ljudi, ki jih poznam. Če rabim kakšnega specifičnega človeka, pogledam v LinkedIn, če kdo iz moje mreže pozna takšnega človeka. Sem pa tudi že nekaj kontaktov posredoval.

Continue Reading »