Archive for the ‘Kariera’ Category

« Older Entries

V katero srednjo šolo se vpisati?

Sreda, Februar 3rd, 2010

Ko bodo mimo informativni dnevi za srednje šole, ki so letos 12. in 13. februarja, bodo učenci osnovnih šol začeli malo bolj intenzivno razmišljati, na katero srednjo šolo se vpisati. Do 23. marca, ki je rok prijave za vpis v srednje šole, bo namreč ostalo le še dober mesec (celoten rokovnik za vpis).  Takrat in že sedaj je premalo časa, da bi lahko intenzivno odkrivali sposobnosti in interese učencev, da bi jim lahko vzpodbujali k pridobivanju izkušenj na tistih področjih, ki so jim vsaj približno zanimiva. Samo skozi izkušnje lahko namreč najbolj uspešno ugotovimo svoje sposobnosti (v čem smo lahko res dobri) in svoje interese (kaj je tisto, kar prebuja strast v nas). Ni samo prepozno, ampak tudi skrajni rok pritiska na učence in starše. Pomembno postane samo to, na katero šolo se vpisati (celoten razpis za vpis). Kako torej lahko v tem času kar najbolj kakovostno izberemo srednjo šolo in pri izbiri pomagamo otrokom?

Sposobnosti, strasti in srednja šola

Otroci so prav gotovo nabrali nekaj konkretnih izkušenj. Doma so pomagali pri različnih opravilih, delovali morda v novinarskem, lesarskem, fotografskem ali kakšnem drugem krožku. Morda so kot prostovoljci pomagali animirati otroške delavnice, ali so se družili z ostarelimi ljudmi. Morda so sodelovali  pri gradnji letalskega modela ali elastomobila. Ob vseh teh izkušnjah lahko preverimo, koliko veselja in strasti vzbujajo te dejavnosti v posamezniku in koliko posamezniki dobijo skozi izkušnje  potrditev, da so v posamezni dejavnosti dobri in imajo tiste sposobnosti, ki jih v takšni dejavnosti potrebujemo.

Izkušnje nato povezujemo s posameznimi šolami in naprej s posameznimi poklici. Če je nekdo zelo užival pri izdelavi elastomobila in tudi dobil povratno informacijo, da mu stvari gredo od rok, da je morda dosegel dober rezultat, je to lahko uporabna informacija. To kaže, da se bi ta posameznik lahko dobro počutil na srednji strojni šoli ali na gimnaziji, kjer je dovolj velik poudarek na fiziki.

Če ste sam pred izbiro srednje šole (lahko tudi fakultete) pojdite skozi izkušnje in prisluhnite občutkom. Vprašajte tudi vaše mentorje, kako ocenjujejo vaš potencial. Če ste starši, se lahko z otrokom pogovarjate o širokem spektru izkušenj, ki so jih pridobivali do sedaj.  Vodite otroka v odkrivanje interesov, strasti in sposobnosti, ki se kažejo v posameznih izkušnjah in jih povezujte z določenimi srednješolskimi predmeti in določenimi srednjimi šolami.

Jeziki mojega poklica

Sam se lahko ure in ure pogovarjam o vzgoji otrok, o sodelovalnih orodjih Spleta 2.0 ali o vzpodbujanju inovativnosti v delovnih okoljih. Če pa se znajdem v okolju, kjer bi kar naprej govorili o športu, o modi ali električnih kitar, bi se hitro začel dolgočasiti. O čem se vi radi pogovarjate in bi se lahko o tem pogovarjali ure in ure? Če se radi pogovarjate o motorjih, vbrizgavanju goriva in aerodinamiki, se boste lahko dobro in domače počutili na strojni šoli, kjer bo govora o tem. In če se radi pogovarjate o oblekah, barvnih kombinacijah in modnih revijah se boste lahko dobro počutili na šolah za oblikovanje. In če vam je zelo tečno se pogovarjati o podjetništvu, finančnih izračunih, gospodarski rasti, se verjetno ne boste najbolje počutili na srednjih ekonomskih šolah.

Napišite seznam stvari (področij), o katerih bi se lahko pogovarjali ure in ure. Sami ali s pomočjo tistih, ki poznajo različne poklice in različne srednje šole, poiščite tiste, kjer vsaj delno obravnavajo teme in področja, o katerih se radi pogovarjate.

Srednja poklicna, srednja strokovna šola ali gimnazija

Danes je poklicno in strokovno izobraževanje močno podcenjeno in gimnazijsko izobraževanje močno precenjeno. Še vedno pa potrebujemo dobre mojstre, odlične orodjarje, zlatarje / zlatarke, frizerje / frizerke operaterja na strojih in podobno.

Po drugi strani pa vsi učenci nimajo resničnega interesa in sposobnosti za vse vrste šol. Odličen pleskar bi lahko imel izjemne težave v gimnazijskem programu. Fantastična kuharica bi lahko postala le povprečna ekonomistka.

Če nekdo zelo rad vidi praktične rezultate svojega dela, in je spreten s svojimi rokami, ne zanima pa ga zelo širok spekter znanja in poglabljanje različnih področij, kaže večjo primernost za srednje poklicne in strokovne šole. Še posebej, če je tudi že usmerjen na določeno področje.

Izobraževalni sistem  tudi omogoča praktično vse prehode. Posameznik lahko od triletne poklicne šole pride tudi do doktorata. Morda porabi eno ali dve leti več časa, a to nima velikega pomena v primerjavi z nekaj deset leti, ko bomo izpolnjevali svoje poklicno poslanstvo.

Poznavanje srednješolskih programov

Poznavanje različnih srednjih šol in srednješolskih programov je temelje, da se lahko dobro odločimo in izberemo šolo, ki najbolj ustreza potrebam posameznika. To je pravzaprav ena najbolj enostavnih nalog. Zahteva le čas in vztrajnost. Vsi programi in izvajalci so zelo pregledno zbrani na portalu MojaIzbira.si. Iščemo lahko po programih, po izvajalcih in po lokacijah. Za vsak program je podan kratek opis in nazoren videoposnetek. Izpostavil bom samo nekaj programov, ki so morda manj znani ali pa so novejši in morda predstavljajo na nek način poklice prihodnosti.

Otrok se odloča sam

Ko sem prijatelja Aleša, očeta štirih otrok, vprašal, kaj se njemu zdi najpomebnejše kot staršu pri izbiri šole otrok. Odgovoril mi je: “Sami se morajo odločiti v katero šolo se bodo vpisali.” Hči mu je po končani gimnaziji rekla, da če se ne mi sama odločila, je nikoli ne bi končala.

Otrok se mora odločati sam. Starši pa so lahko moderatorji te odločitve. Po potrebi mu pomagajo, da se sploh lahko in lažje odloči.

Strast

Če ima posameznik res močno strast do neke dejavnosti ali nekega problema, potem je to lahko najmočnejši razlog za izbiro poklica in šole, ki bo omogočal ukvarjanje s tistim izzivom. Po mojih izkušnjah ima naj ima strast največjo težo pri odločitvi. Če pa ni prave strasti, je treba iskati vsaj neko dovolj močno povezavo: panogo ali področje, o katerem se rad pogovarja ali pa področje, pri katerem ima dobre občutke ob doživetih izkušnjah.

Vseživljenjsko učenje

Šole pravzaprav nikoli ne zgrešimo. Kdaj pa kdaj si le ustvarimo novo izkušnjo, skozi katero se učimo. Seveda je odlično, če se dobro odločimo. Ni pa katastrofa, če se odločimo napačno. Morda porabimo leto ali dve več, smo pa bogatejši za kakšno uporabno izkušnjo.

Tags: , , , , ,
Posted in Kariera, vzgoja | No Comments »

Ali mora imeti vsak svoj inovativni poslovni model?

Četrtek, Januar 14th, 2010

Danes sem bil na predavanju Danila Tiča o oblikovanju inovativnih poslovnih modelov. Danilo se s tem ukvarja že 3 leta.Uporablja zelo praktično strukturo 9 blokov. To so pravzaprav odgovori na 9 vprašanj, ki jih vključimo v smiselno in povezano sliko:

  1. kakšna je naša vrednostna ponudba? Katere probleme rešujemo?
  2. Katera so ključna opravila, ki jih moramo za to narediti?
  3. Kdo so partnerji? S kom se je smiselno povezati, ker lahko določene stvari naredi bolje, ali ceneje kot mi?
  4. Kateri so naši ključni viri in kako težko jih je skopirati?
  5. Koliko vse to stane (stroški)?
  6. Kdo so (lahko) naši odjemalci?
  7. Kakšne odnose razvijamo z njimi?
  8. Kateri so kanali do odjemalcev? Kako želijo, da dostopamo do njih)
  9. Koliko prihodkov to prinaša?

Kombiniranje poslovnih modelov

Na voljo je izjemno veliko različnih kombinacij.  Še posebej veliko različnih možnosti se odpira na področju tega, kaj ponujamo zastonj in kaj prodajamo. Skype npr. 400 mio uporabnikom ponuja zastonj videokonferenčne pogovore preko interneta in samo 8 % od teh uporabnikov tudi kupi dodatne storitve od Skypa. A teh 8 % od 400 mio je dovolj, da lahko podjetje razvija programsko opremo in vzdržuje stražnike.

Izjemno zanimiva stvar pa je kombiniranje poslovnih modelov večih subjektov. Dani je predstavil zanimiv hipotetični primer, kako bi Petra Majdič lahko svoj poslovni model dobro povezala s poslovnim modelom Unior Turizma oz Rogle. Majdičeva namreč tam večino časa trenira

Indvidualni poslovni model

Inovativni poslovni model pa ni le stvar podjetij, ampak tudi vsakega posameznika. Na predavanju sem srečal svojega bivšega dijaka, ki ni nikjer zaposlen. Občasno dela in dobi z manj dela vsaj toliko kot bi z mesečno plačo. S kolegi pa razvija svoje podjetje. To je definitivno osebni poslovni odel. In avtor je tisti, ki presoja uspešnost tega osebnega poslovnega modela.

Tudi v Slovenije je nekaj ljudi ki imajo uspešne poslovne modele in so bolj ali manj solisti. S povezovanjem z drugimi poslovnimi modeli se da marsikaj narediti. V ZDA je precej posameznikov svoj poslovni model povezalo s poslovnim modelom eBaya in tam prodajajo najrazličnejše stvari. Osebni poslovni model bi moral biti izziv vsakega posameznika.

Zadeva pa seveda ni trajna. Svet se spreminja in smiselno je , da že v naprej pripravimo različne prototipe poslovnih modelov, ki jih potem po potrebi vključimo.

Tags: , , , ,
Posted in Inovativnost, Izzivi prihodnosti, Kariera, Osebno mojstrstvo | No Comments »

Spletni seminar o priznavanju neformalnega in priložnostnega učenja

Ponedeljek, December 14th, 2009

Učimo se seveda za to, da lahko nekaj spremenimo: sebe, delovne procese, okolje, kvaliteto življenja. Samo takrat, kadar je učenje usmerjeno v spremembe ima smisel. Učiti se zaradi učenja ali zaradi diplome nima smisla. Diplome pa potrebujemo na formalnem nivoju, da s tem nekaj dokažemo (potencialnemu) delodajalcu.

Če združimo nujnost diplom v formalnem svetu in namen učenja za doseganje sprememb, zelo hitro pridemo do vrednotenja in priznavanja neformalnega ter priložnostnega učenja v visokošolskem učnem procesu. Tisto, kar znam, uveljavim. Tako pridem do posameznih kreditnih točk ali v idealnem primeru kar do diplome. O tem sem že pisal.

Vabim pa vas na spletni seminar v petek 18.12. 2009 0d 10.00 do 10.30. Za udeležbo potrebujete povezavo računalnik s povezavo na internet.

Tags: , , ,
Posted in Kariera, Neformalno učenje, Učenje | No Comments »

Kakovost ne more nikoli nadomestiti količine – tudi pri vzgoji ne

Sobota, November 14th, 2009

Poslovna svetovalka v kolumni Financ 13. nov. 2009 v prispevku Pozabite na predsodke in uravnotežite življenje, ki govori o tem kako naj ženska združuje kariero, družino, gospodinjstvo in prosti čas, zapiše: ” Poleg tega se zavedajte, da je bolj kot količina časa, ki ga starša preživita z otrokom, pomembna kakovost časa, preživetega z njim. Tudi, če je to samo ena ura na dan, naj bo ta ura kakovostna.”

KakovostSeveda je dobro in odlično, da je čas, ki ga preživimo z otroki kakovosten. Ponuja pa se mi analogija: tudi če jem najbolj kakovostno hrano in je te hrane premalo, mi kakovost pojedene hrane, ne koristi veliko. Vzgoja je odnos in odnosi so v precejšnji meri povezani s posvečenim časom. Že dolgo se govori, da najbolj vzgajamo z zgledom. Zgled je lahko prisoten le takrat ko smo skupaj.

Nedvomno se moramo zavedati, da če smo z otrokom eno uro na dan, vzgajamo otoka  1 uro mi in 11 ur ga vzgaja nekdo drug ( če privzamemo, da manjši otroci pol dneva prespijo.

Razumem, da si nekateri starši težje privoščijo biti dlje časa s svojim otrokom. Toda dajati pomembno prednost kakovosti pred količino  je navadno  metanje peska v (svoje) oči. Kakovost je pomembna, a le če je količina dovolj velika. Ena ura na dan pa vsaj za manjše otroke ni dovolj. Preizkušeno!

Precejšnja enotnost vlada pri dejstvu, da je vzgoja otrok eno izmed najpomembnejših stvari na svetu. Kako hitro pa zmanjka časa za to. Ironija. Diktat potrošniške družbe!?

Tags: ,
Posted in Izzivi prihodnosti, Kariera, vzgoja | 11 Comments »

Ful ste bli dobri – kaj so temelji kariernega razvoja

Sreda, November 4th, 2009

karierni_presekDanes sem imel predavanje za starše devetošolcev z naslovom “Sopotniki na poklicni poti mladih.“  Na tovrstnih predavanjih govorim med drugim o pomenu izkušenj, ki jih ti mladi fantje in dekleta doživijo. Izkušnja je bistvena pri načrtovanju karierne poti. Izkušnja pomeni delovno prakso, prostovoljno delo, hobi, sodelovanje na natečaju ali tekmovanju,… Samo skozi izkušnjo lahko resnično vidimo, ali smo v stvari dobri, kako dobri smo in v katerih sposobnostih še posebej. Hkrati pa skozi izkušnjo doživimo kup občutkov, ki nam povedo, če nas opravilo oz. naloga veseli in če morda celo prebuja našo strast. Starši, vzgojitelji ter učitelji pa smo poklicani, da takšne izkušnje omogočimo otrokom in jih vzpodbujamo k udeležbi.

Drugi pomemben element pa je ogledalo, ki nam ga podržijo ostali. To je povratna informacija, ki jo dobimo od ljudi okrog nas. In glej ga šmenta. Po končanem predavanju stopi k meni dekle, nekaj devetošolcev je bili s starši, in mi reče: “Ful ste bli dobri.” Ena najmočnejših pohval, ki sem jih doživel in seveda presenetljiva gesta tega dekleta. In ta povratna informacija je močno vzpodbudila moje razmišljanje o tem segmentu (karierna orientacija) mojega kariernega delovanja. Dobil sem konkreten impulz veselja in zagona za to delo. In ravno ta povratna informacija ter moji občutki in razmišljanje ob tem, so svojevrstna potrditev izjemnega pomena povratnih informacij.

In to dekle mi je odličen zgled: če ti je to, kar nekdo naredi všeč, pojdi do njega in mu to povej. Morda boš bistveno prispeval k njegovemu kariernemu razvoju. Najmanj, kar bo, mu boš polepšal dan. Tudi na delovnem mestu to brez izjeme drži. Pohvale ustvarjajo navdušene zaposlene, kot pravi Blanchard in Bowles v knjigi Gung Ho.

Tags: , ,
Posted in Kariera, Osebno mojstrstvo | 4 Comments »

Prosim, vrnite dostojanstvo ‘poklicem’

Sreda, Oktober 21st, 2009

V zadnjem času imam po osnovnih šolah precej predavanj za starše osmo- in devetošolcev o karierni orientaciji in o izzivih, kako biti sopotnik na poklicni poti svojih otrok. Med drugim govorijo starši in svetovalni delavci o dveh stvareh. Prva je ta, da gre vsaj dve tretjini populacije – v precej šolah pa še več – v gimnazije. In druga stvar, da njihovi otroci razmišljajo o poklicih, kjer bi malo delali in veliko zaslužili.

Bistvena stvar, ki jo hočem osvetliti, pa je, da skoraj nihče noče v poklicno ali srednjo strokovno šolo. Da naredim kratek test. Če ste starši, premislite o občutkih, če bi se vaš otrok odločil za poklic natakarja, mizarja, orodjarja, električarja ali kaj podobnega. Sam zase vem, da bi mi bilo malo čudno. Se pa zavedam teh občutkov. V naši družbi smo namreč bolj ali manj načrtno ustvarili izjemno negativno podobo poklicev in poklicnega izobraževanja.  Ne otroci in starši, si ne želijo takšne poklicna odločitve. Pa čeprav bi bila to morda najbolj optimalna odločitev za otroka oz. mladostnika.

Ko sem učil na srednji strojni šoli, je v t.i. program 3+2 prišel fant, ki je končal poklicno avtomehansko šolo. Dve leti izobraževanja za strojnega tehnika je končal z odliko. Nato sem izgubil stik z njim. Čez nekaj let ga srečam na hodniku naše šole z dnevnikom in redovalnico v roki. Ko se začneva pogovarjati, mi pove, da je končal ekonomsko fakulteto in uči strokovne predmete na Srednji trgovsko komercialni šoli. Od avtomehanika do diplomiranega ekonomista in profesorja na srednji šoli. Če bi mu kdo pri petnajsih rekel, da naj gre v gimnazijo in potem študirati ekonomijo, bi bilo to verjetno preveč zanj. Skozi tri, štiri leta pa je dozorel za drugačne odločitve.

Marsikaj je vzelo dostojanstvo poklicem. In zdi se mi, da je to eden od pomembnih vzrokov, zakaj gre precej stvari narobe – tudi, a ne samo v kariernem razvoju posameznikov. Pred veliko otrok so postavljena previsoka pričakovanja – kar gimnazija za marsikoga je. Previsoko pričakovanje pa je kot, da te nekdo razteguje na Prokrustovi postelji. Nikoli več se ne skrči v pravo velikost.

Kdo lahko vrne dostojanstvo poklicem? Zgodbe o uspešnih posameznikih! Kvalitetno poklicno izobraževanje. Solidne plače za dobre mojstre.  In še kaj. Prepričan sem, da to potrebujemo.

Tags: , ,
Posted in Izzivi prihodnosti, Kariera | 7 Comments »

Iz potopljenega Titanika se lahko naučimo vse

Sreda, Oktober 14th, 2009
The RMS Titanic at Southampton before her maid...
Image via Wikipedia

Sina Davida (3,5 let) je nagovoril Titanik. Mama mu je pripovedovala nekaj o reševalnih čolnih in omenila Titanik. To, da je bila ogromna ladja, ki se je potopila in danes leži pod morjem, je prebudilo v njem izjemno strast do tega. Sedaj gleda slike o Ttitaniku, kratke video posnetke potopljene ladje in ob tem napreda, kako bo on nekoč Titanika potegnil ven iz morja. Potreboval bo dvigalo, ki bo težko toliko kot ladja.

Kar želim povedati, je izjemna moč te strasti. Skozi zgodbo Titanika se je David naučil precej stvari in njegova pripravljenost za učenje ob tem je izjemna.

Potrebna je bila samo prava stvar, ki je prebudila pravo predanost. To se da tudi razvijati in je lahko dober temelj za razvoj  kariernih interesov. Ko sem šel včeraj v Ljubljano, kjer sem imel predavanje o karierni orientaciji za starše devetošolcev, mi je David naročil, naj jim povem o Titaniku. In sem jim povedal, ker se ta Davidova strast odlično navezuje na priložnosti, ki jih imajo starši kot sopotniki svojim otrokom na njihovi poklicni poti.

In ta Titanik, je bil tudi za naju z ženo priložnost, da sva enostavno stopila v korak z Davidovim interesom in mu kot sopotnika pomagava odkrivati skrivnost te velike ladje ob kateri se pravzaprav lahko naučimo skoraj vsega.

Brez težav si lahko zamislim šola, ki bi imela samo en predmet: Titanik. Ob tem bi se otroci naučili fizike, geografije, sociologije, zgodovine, psihologije in še česa. No, morda malo pretiravam – ali pa tudi ne.

Reblog this post [with Zemanta]

Tags: , , ,
Posted in Kariera, Neformalno učenje, Učenje | No Comments »

Če ne veš, da je prstan zlat, je zate vreden zelo malo

Sreda, September 9th, 2009

Izjemno pomembno je, da prepoznamo vrednost stvari. To velja že za reči, ki jih kupujemo v trgovini in imajo zelo različne cene. Kupimo tisto, kar ima za nas vsaj takšno vrednost, kot je cena. Še bolj pa je to pomembno za nematerialne stvari. Če vrednosti ne prepoznamo, vrednosti za nas ni.

učenjeSam se ukvarjam z razvojem kariernega e-portfolija. To je orodje, ki omogoča zapisovanje delovnih izkušenj, pridobljene izobrazbe in opravljenih projektov in vrednotenje le tega. Eden bistvenih elementov tega portfolija je prepoznavanje in vrednotenje pridobljenih znanj, izkušenj in kompetenc. V povezavi s tem se govori o tacitnem oz. skritem znanju. To pomeni, da neke stvari znamo, a se tega ne zavedamo. Ko je potrebno, znanje uporabimo. Če pa nas kdo vpraša ali to znamo, bom odgovorili da ne.

Ozaveščeno oz. prepoznano znanje nam pomaga pri bolj učinkovitem delo in dviguje našo samozavest. Zelo uporabna in praktično nujna stvar za posameznika je, da samovrednoti svoje delovne izkušnje in izobraževanja. Mentorji, učitelji, vzgojitelji in starši pa morajo to samovrednotenje vzpodbujati in omogočati. Pri načrtovanju karierne poti je prav tako pomembno prepoznavanje in vrednotenj občutkov ob delu in učenju. Gre za odkrivanje interesev, področij, ki nas veselijo in še več: stvari, ki prebujajo našo strast.

Poleg samovrednotenja je pomembno tudi vrednotenje različnih dogodkov: izobraževanj, načrtovanj, moderacij. Za vrednotenje je odgovoren izvajalec. Njemu namreč vrednotenje pomeni povratno informacija, na temelju katere lahko dogodek nagradi oz. izboljša naslednji dogodek.

Vrednotenje dogodka pa je morda še bolj pomembno za udeležence. Vrednotenje je namreč pomemben element učenja. Šele ob dobrem vrednotenju udeleženci vidijo celotno sliko, prepoznajo svoje občutke, pridobljeno znanje, izkušnje in kompetence. Vrednotenje lahko celo neuspešen dogodek naredi uspešnega, ko usmeri udeležence v učenje, kaj se je zgodilo in zakaj je šlo narobe.

Pri dogodkih moramo vrednotiti:

  • občutke in počutje udeležencev
  • medsebojne odnose
  • vsebino

Pomebno je da dogodek smiselno razdelimo na dele in vrednotimo posamezne dele. Morda lahko posamezni občutki dajo negativno oceno celoti. Ko pa pogledamo na delček pa prepoznamo veliko uporabnega, koristnega, naučenega, lepega. Vrednotenje celote v smislu golih šolskih ocen od 1 do 5 ni samo neuporabno, ampak pogosto tudi škodljivo.

Vrednotenje je krona vsakega učenja. Ko prepoznavamo naučeno, lahko ustvarjamo nove povezave in se še dodatno učimo.

akademija-inovativnosti-logo-OK-01-1

Tags: , , , ,
Posted in Kariera, Neformalno učenje, Učenje | 1 Comment »

Vizija 2009 – karierne odločitve dozorijo

Ponedeljek, Avgust 24th, 2009

V teku je tabor za študente – Zoisove štipendiste Vizija 2009, ki ga vodim. Usmerjen je v odkrivanje in načrtovanje njihove kariere. Šestnajst fantov in deklet je na poti k izdelavi kariernega načrta.

Vsi so pred takšnimi ali drugačnimi kariernimi odločitvami: kakšen podiplomski študij izbrati, ali se prej zaposliti ali takoj nadaljevati študij, kaj in kje delati po študiju. Vsi imajo veliko sposobnosti in tudi precej interesov. Takrat so odločitve še težje. Sam verjamem in imam tudi osebne izkušnje, da se karierne odločitve dozorijo. To pomeni, da ni skoka. Sedaj ne vem, kako bi se odločil in v naslednjem trenutku kot posledica procesa odločanja, se odločitev pojavi.

Da lahko odločitev dozori, pa potrebuje vodo in sonce. Za karierno odločitev so to različne izkušnje ter vrednotenje teh izkušenj in dovolj časa za premislek ter dovol časa za inkubacijo, ko sploh ne razmišljamo o odločitvi.

Tudi na taboru smo si vzeli čas za vodeno vrednotenje in osebni razmislek. Udelćenci so preko kariernega portfolija prepoznali in ovrednotili svoje delovne izkušnje ter projekte / izdelke, ki so jh naredili. Ob tem so prepoznali svoje sposobnosti – področja, kejr so lahko res dobri in svoje zadovoljujoče izkušnje. Te so pomagale razkriti njihove strasti oz. predanosti. Izjemno pomembno je, da so si ti mladi ljudje vzeli čas 3, 4 ure časa za osebni premislek in še dodatno za povratne informacije iz skupine. Karierne odločitve namreč dozorijo v času in na voljo mora biti dovolj časa. Če odrkamo sadež odločitve prehitro, imamo kislo jabolko.

Rezali so slike, in jih lepili, na vrvice so nizali pomembne osebe in dogodke, ki so jih oblikovali. Lahko bi rekli temu igračkanje. A to je čas za zorenje, za zorenje odločitev in za zorenje ljudi.

Tudi sam pri sebi opažam, kako dobrodošel je čas, ki si ga vzamem za karierni premislek in mora ga biti dovolj.

Posted in Inovativnost, Kariera, Učenje | No Comments »

Nihče ni otok

Nedelja, Avgust 9th, 2009

Nihče ni otok, povsem sam zase, je zapisal John Donne. Vsi smo tako ali drugače povezani. Ta otoškost in povezanost je pomemben element osebnega razvoja vsakega posameznika.
Sam se imam za človek knjige in sem prepričan, da so me knjige oblikovale in da sem se z branjem knjig naučil izjemno veliko – morda celo največ. Ljubezen in duhovna rast avtorja Scotta Pecka, 7 navad zelo uspešnih ljudi  Stephena Coveya, Mali princ Saint Exsupery, Sinchronicity Josepha Jaworskega, Theory U Otta Scharmerja in še nekaj knjig bi lahko naštel, za katere lahko intuitivno rečem, da so mi dale več kot fakulteta. Zakaj so ravno te knjige bile tako močne zame. Napisane so precej osebno in na nek način omogočajo dialog z avtorjem. Vedno bolj se mi zdi, da so ti avtorji skozi svoje knjig bili moji vodiči. Pravzaprav ni šlo za branje knjig ampak za pogovor z avtorjem.

Večkrat sem si želel, da bi imel nekega osebnega spremljevalca in učitelja v tistem najbolj žlahtnem pomenu besede – modrega moža ki bi me nevsiljivo usmerjal na moji življenjski in poklicni poti. Preveč je bilo nejasnosti in križišč s slabo vidnimi kažipoti. Skoraj bi si želel GPS – neke sorte variacije satelitske življenjske navigacije, ki bi mi na vsakem razpotju povedala, kam naj gre. A tega ni in ne more biti. Še posebej ne, če so zamisli in idej zelo drugačne, nove in odklopljene. Prebral sem, da potrditev lastnega duševnega zdravja ne moremo nikoli iskati pri drugih.

Sam potrebujem vsaj sopotnike, ki mi občasno dajo kakšno povratno informacijo. Vesel sem, da imam nekaj takšnih sopotnikov in avtorji prej omenjenih knjig so gotovo takšne vrste sopotniki. Že nekaj časa pa si želim skupnosti nekaj ljudi, kjer bi lahko delil svoje „svoje drzne ptice sanj in svoje plašne ptice nemoči“. Zdi se mi, da posameznik ne more v celoti ustvariti tega prostora deljenja, učenja, sprejemanja in podpore. Se mi zdi, da je takšna skupnost zelo redka in je sam doslej nisem našel. Ideal mi predstavlja „Krog sedmih“ (Circle of seven). Sedem žensk se sestaja  trikrat letno za 4 dni že več kot deset let. Pri tem ne gre za t.i. ženske klepete. Na začetku pogovora ustvarijo prostor (vsebnik), v katerem lahko delajo in v katerem njihove izkušnje postanejo vidne in oprijemljive. Celotno srečanje je resnični dialog, sprejemanje drugega in hkrati rojevanje rešitev za posameznika in skupino.

Nihče ni otok in sam seveda tudi nisem in ne morem biti. Dialog z avtorji knjig pomeni zame veliko, a vseesno ne izpolni mojih potreb po podpori in usmerjanju na poti osebnega razvoje. Skupnosti kot je Krog sedmih zaenkrat nimam. Obstaja pa nekaj ljudi, ki me s pozitivno povratno informacijo pa tudi z ljubeznivo kritiko dvignejo, prizemljjo in tako podpirajo mojo rast.  Takšni ljudje kar sami pridejo in s takšnimi ljudmi se najdemo na pravih krajih.

Morda so lahko tudi ti posamezniki pot do skupnosti – kroga sedmih ali tudi šestih, osmih,…, ki se mi zdi odlična priložnost.
Prepričan sem celo, da podjetniki, managerji in drugi voditelji potrebujejo takšen krog. Višje so, bolj je takšen krog primerna stvar za njih. V krogu enakih lažje delimo svoje drzne sanje in svoje nemoči. Če seveda krog predstavlja odprt prostor sprejemanja, iskanja, iskrenosti in dialoga.

Težko pa je ustvariti tak prostor sprejemanja, ki edini lahko deluje kot skupinski samoorganizirajoči coach, učitelj in vodnik. Preiti je potrebo preko lepega govorjenja, ko govorimo, kar se nam zdi, da želijo drugi slišati, preko trdega govorjenja, ko govorimo tisto, kar se zdi nam prav v dialog, kjer govorimo, kot se stvari porajajo v povezanosti z ostalimi v dialogu.

To je zame idealna podpora osebnega in kariernaga razvoja posameznika.

Reblog this post [with Zemanta]

Tags: , , , ,
Posted in Kariera, Neformalno učenje, Osebno mojstrstvo | 2 Comments »

« Older Entries