Boštjan Čerin je skoraj 10 mesecev tuhtal, skiciral in izdeloval elastomobil. Njegova ekipa iz OŠ Božidarja Jakca je letos že drugič tekmovala. Vozilo je dobilo nagrado za najbolj domiselno izdelan elastomobil .Prisluhnite njegovi izkušnji, načinu razmišljanja in spoznanjih.

Zanimivo je bilo opazovati izjemen razpon med rezultati od približno 1m pa vse do 114 m, kar je tudi novi rekord elastomobilov. Vsa vozila so prototipi in gotovo bo tista ekipa, ki je danes dosegla 1m, drugo leto ta rezultat izboljšala. Kako bi to naredili, bodo začeli razmišljati že danes.

Rezultati niso najpomembnejši, so pa seveda motivacija za tekmovalce. In spodobi se jih predstaviti.

Dve nagradi za domiselno izdelan elastomobil sta ju prejeli ekipi:

• 3X2Y1NZ (OŠ Božidarja Jakca, Ljubljana)
• LUNA – OŠ Dornberk

Nov državni rekord za najdaljšo vožnjo je po novem  dobrih 114 metrov, dosegla pa ga je skupina LUNA iz OŠ Dornberk.

Končni vrstni (določila ga je vsota prevoženih razdalj v treh vožnjah):

1. 257,87 m – RAKETNA ZNANSTVENIKA (OŠ Franca Rozmana – Staneta, Ljubljana)
2. 204,05 m – MODRI DIRKAČ (OŠ Dornberk)
3. 201,80 m -LUNA (OŠ Dornberk)

Izbruh ustvarjalnosti in inovativnosti pa najlepše prikažejo fotografije.

Za okus nekaj izjemnih možnosti, ki so na voljo:

MIT: 1800 predavanj (videopsnetki, predstavitve, študijska literatura) – izjemna zakladnica znanja: matematika, fizika, biologija, ekonomija, management, antropologija – vse kar poslušajo do- in podiplomski študenti na eni najboljših univerz na svetu

Video posnetki konferenc in predavanj na Harvardu

Univerza Oxford (audio in videoposnetki z različnih področij: astrofizika, literatura, filozofija, kemija, okolje, …), tudi preko iTunes

Univerza Cambridge (audio in video posnetki)

Univerza Princeton

Povzetki člankov, knjig in raziskav, ki so jih napisali profesorji s Harvarda

Video Lectures (veliko video  posnetkov vrhunskih predavanj predvsem s področja tehnike in naravoslovja in tudi nekaj ekonomije, pedagogike, …)

TED (okrog 600 predavateljev iz sveta podjetništva, znanosti, tehnologije, umetnosti; ustanovitelji Googla, Amazona,Bil Gates, …)

Da ne govorimo o tisočih blogov, ki jih pišejo novinarji, umetniki, podjetniki, znanstveniki. Ti blogi prinašajo od novega znanja do nenavadnih zamisli in pristopov.

Ogromno znanja in vsebin. Potrebujemo agregate, ki iz tega zberejo tisto, kar je za nas pomembno in zanimivo. Dogaja se zanimiv preskok. Profesorji in različni predavatelji so bili v preteklosti agregati, ki so zbirali in izbirali znanje za določeno ciljno populacijo in ga predstavili na zanimiv in pregleden način. In šole ter univerze so bili agregati, ki so izbirali zanimive in kvalitetne predavatelje in skupaj z njimi oblikovali  privlačne in kvalitetne učne načrte.

In kaj sedaj, ko imamo na spletu izjemno kvalitetna predavanaj odličnih predavateljev, ko vsako sekundo nastane velika količina kvalitetnih vsebin? Potrebujemo izjemno učinkovit agregat, ki najde tiste predavatelje in tiste vsebine, ki so prave za nas in prinašajo tisto znanje, ki ga potrebujemo.

A lahko to agregiranje oz. iskanje avtomatiziramo? Odlično bi bilo, da bi lahko nekam napisal temo, podteme, raven zahtevnosti in bi mi ta aplikacija oblikovala učni načrt z vključenimi povezavami na različna kvalitena predavanja in zapisane vsebine.

Ker verjetno to še ne obstaja se malo za šalo in malo za res oklicujem za svetovalca za pripravo učnih načrtov po meri na Odprti spletni univerzi Morje (OSUM). Če potrebujete učni načrt se oglasite. Če najdete še kakšno zakladnico znanja na spletu, pokažite pot do nje.

Nastja, kaj pravzaprav počnete?
Zadnjih sedem let in pol sem na New Momentu in New Momemnt je na prvi pogled ena oglaševalska agencija več. Noter sem prišla l. 2000 z namenom, da uresničim Sakanovo željo, da bi življenje bilo nekaj več ko samo to.

Kot samo to?
Kot oglaševanje, marketnig, potrošništvo. Da bi te ideje, ki jih dajemo za naročnike lahko dajali še za kaj drugega. Sakan je leta 93, ko se je začelo, imel agencijo Saatchi & Saatchi že po celi bivši Jugi. Ko so bile v Srbiji sankcije, so naročniki odšli in kreativci niso imeli dela. Sakan jim je dal bel papir. Evo vam revijo New Moment za vizualne komunikacije. Iz tega je nastalo prvih 6 številk v srbščini. Potem je to začel Saatchi & Saatchi podpirati in je izhajalo tudi v angleščini. Leta 98 je ta revija začela dobivati različne nagrade. Takrat smo tudi zmagali na Golden Drumu. Leta 99 so bombardirali Beograd in je cela agencija razpadla. Sakan je odšel v Ljubljano. Takrat je ugotovil, da iz tega kar je bilo New Moment, lahko naredil nekaj, kar bi bilo v živo. In iz tega je nastal Idea Campus. Torej Campus za nabiranje idej. Logika je bila, da se naberejo ljudje iz različnih možnih področij, ki so zelo uspešni. Leta 2000 smo imeli Katanca, imeli smo svetovnega šahovskega prvaka. Györgya Konrada, kandidata za Nobelovo nagrado za literaturo. To so ljudje, ki na pogled nimajo kaj dosti s kreativnostjo, a samo na prvi pogled. Tako smo razvijali te kampuse. New Momenti pa so vedno bolj postajali kreativne publikacije. Ena je bila o fotografiji, ena o sodobni umetnosti, Pečjakova knjiga o tehnikah kreativnega razmišljanja v treh jezikih. Na koncu smo naredili oba de Bonova prevoda, ki se mi zdita ključna.

Kaj pomeni sodelovanje z Edwardom de Bonom?
Spoznali smo ga v Grčiji na eni konferenci in smo si bili zelo všeč. Takrat je računal 25.000 evrov na predavanje, k nam pa hodi zastonj, sicer si ga tako ne bi mogli privoščiti. Prvič je imel le predavanje, drugič je ostal, kasneje pa je mene osebno usposabljal za svoje metode. Sam način dela v kampusu precej temelji na njegovih metodah 6 klobukov in lateralnem razmišljanju.

Kaj vas je oblikovalo in pripeljalo v situacijo, da vas je nekdo povabil ustvarjati in voditi Ideja Campuse?
Končala sem finance, marketing, sociologijo in komunikologijo in ves čas sem delovala v trikotniku novinarstvo (Marš, City), oglaševanje (Virgo) in poučevanje, ker sem na EPF v Mariboru postal asistentka. Vse to mi je bilo OK, ne pa vse, kar bi hotela v življenju. Vrtela sem se v tem trikotniku. Če mi v kakšnem mediju ni bilo všeč, sem šla v drugam in na koncu mi nič ni bilo res v redu. Ko se je zgodilo, da me je Sakan poklical, je prišlo vse naenkrat: oglaševanje, pisanje, organiziranje, mediji, potovanja. Dobila in naredila sem službo, ki ne obstaja v Sloveniji. In ta služba je meni življenje. Zato tudi v porodniški delam in ustvarjam. Ker ne jemljem tega kot službo, ampak kot način življenja. Tudi moj oče (dr. Matjaž Mulej, zaslužni prof. EPF, op. avt.) se ukvarja s kreativnostjo in inovativnostjo. V srednji šoli sem po opravljenem strojepisnem tečaju služila denar kot tajnica in sem tudi očetu pretipkavala tekste. Ti teksti o inovativnosti so mi že od vedno blizu. A ko si mlad, ne veš kaj bi delal. Ko pa me sedaj vprašajo, kaj ti delaš na New Momemntu, rečem jaz sem New Momemnt ali pa imaš pol ure, da ti razložim. Ker to ni klasična služba, kjer lahko npr. rečeš jaz sem tajnica. Hkrati pa mi New Momemnt daje možnost ukvarjanja z našimi novimi idejami. Imam vso možnost, da širim svoje možgane kolikor mi srce poželi.
Na začetku se mi je zdelo neverjetno, da bi nekdo delal srečanje za 100 ljudi (Idea Campus), kjer je v ceno vključeno vse. To pomeni, da mora biti zelo drago, je enkrat letno in ni nobene specializacije, ampak je logika nova renesansa. Danes 2007 to stoji, leta 2000 pa je bilo to nekaj neverjetnega. Tudi v Sakanovi lastni agenciji smo izpadli kot čudaki. Sedaj pa je to običajno. Renesančni duh, interdisciplinarnost, kreativnost kot nabiranje idej iz vseh področjih, proučevanje vzorcev od najrazličnejših ljudi. Ko se nam je pridružil še de Bono je to dobio še drugačne temelje. De Bono uči, da je vsak na tem svetu lahko kreativen. Kreativni so otroci, a zato, ker še nimajo popredalčkanih stvari. Kreativni so uporniki, zato ker hočejo vse nasprotno od ustaljenih vzorcev. A normalni ljudje so lahko bistveno bolj kreativni, saj sledijo določenim pravilom kreativnega razmišljanja. Kreativni so umetniki, a umetniki so v resnici le stilisti. Kreativnost pa je ustvarjanje novega in če govorimo o inovativnosti tudi koristnega. De Bono govori, da bodimo kreativni in ne norotivni. Torej, ustvarimo nekaj novega in hkrati uporabnega.

Kaj pa je po vaše največja ovira ustvarjalnosti. Verjetno ne gre le za to, da ljudje ne poznajo tehnik kreativnosti. Preden se greš učiti tehnik, moraš verjetno narediti preklop , da sploh želiš biti ustvarjalen.
Absolutno motivacija. Če si motiviran boš nekaj gotovo naredil. Motiviranost mora biti zunanja motiviranost. To sem ugotovila v tem času, ko vodim to podjetje. Ko uspemo najti ljudi, ki so notranje motivirani, jim moramo nuditi vzpodbudno okolje polno tega, kar oni potrebujejo. V našem primeru je to dosti izobraževanja in dosti zabav. Brez motivacije ti nič ne koristi. De Bono je dober primer tega. Zjutraj po zajtrku, disciplinirano sedi za računalnikom in piše knjigo. Ne glede na to, kje je. Doma, v tujini, kjerkoli po svetu. Popoldne se dobiva z intelektualci s tistega kroga, s krativci, z umetniki, zvečer gre na večerjo – najraje v ozkem krogu. Je noro discipliniran. Hkrati pa se vsak zajtrk z njegovo asistentko igrata, kaj se da narediti iz jajc. Obdržal je otroško igrivost in je hkrati izjemno discipliniran. Pomembno je torej da obdržimo vprašanja ‘zakaj’ in ‘zakaj ne’. To je normalno za otroke, a moramo se truditi, da to radovednost obdržimo tudi kasneje. Ljudje se navadimo delati rutinsko. Nič ni sicer narobe z rutinskim razmišljanjem. To nam v marsičem olajša življenje. V veliko primerih bi preizkušanje vseh možnosti bilo prezamudno ali sploh nemogoče. Kadar pa je treba, pa moramo znati biti kreativni. In tega se moramo zavedati. Sedaj ne bom kompliciral. Ko pa rabim nove alternative, nova spoznanja.bom pa o tej zadevi natančno razmislil.

Ena izmed tehnik, ki jo poučujete, je 6 klobukov. Kaj to pomeni?
Vse informacije, vsi podatki so bel klobuk, vse prednosti so rumen klobuk – rumeno kot sonce, vse slabosti so črn klobuk, vse ideje, ki lahko iz tega izhajajo so zelen klobuk – zeleno ko rastlinje, kot rastje, Potem lahko vse te ideje po lastni intuiciji in preko lastnih čustev preverimo, to pa je rdeč klobuk – rdeče kot ljubezen, kot kri. In ostane le še moder klobuk. Ta pa nadzira razmišljanje o razmišljanju. Da upoštevamo fokus – torej o čem točno razmišljamo, da smo upoštevali čas – točno toliko bomo razmišljali o tej stvari. V resnici so naši možgani naravnani na skrajne roke. Če rečemo tri minute bomo razmišljali o tem, potem res to naredimo. V osnovi gre za to, da ločeno razmišljamo o posameznih vidikih problema.
In ta zadeva noro funkcionira. Slovencem se sicer zdi vedno malo otročje, sploh, ker se temu reče klobuki. Ko pa začnemo uporabljati, hitro ugotovimo, da sicer zgleda otroško, a je izjemno uporabno. Seveda pa nas zopet hitro potegne v tradicionalno razmišljanje. Zopet začnemo razmišljati vse naenkrat.

A v praksi dejansko tudi uporabljate tehniko klobukov?
Dokler sem bila na New Momentu smo klobuke uporabljali na sestankih . Ko sem odšla, so se vrnili k staremu kaosu. To je kot lepa drža.Veš, da ti pomaga, a ramena takoj padejo dol. Greš po liniji najmanjšega odpora in padeš v star način, čeprav veš, da je slab za tebe.In treba je zavestno razmišljati. To uporabljam tudi doma. Midva z možem februarja nisva vedela ali se bomo preselili v Dubaj. To dilemo sva reševala s šestimi klobuki.
O vsakem problemu se lahko tekoče pogovarjamo. Veliko težje pa je to početi strukturirano. Imamo občutek, da se nam mudi in želimo stvari napraviti na hitro. Varčujem čas in ne bom sledil tehniki. Potem pa porabimo več časa, ker vsak udeleženec reševanja problema dela po svoje.

A ne gre za nek paradoks? Ustvarjalnost predstavlja neke vrste nereda, nekaj, kar se ne da uokviriti. Z različnimi tehnikami pa ustvarjamo red in na nek način gremo proti ustvarjalnemu kaosu.
Ustvarjalnost zahteva disciplino. Ne gre, da bi se ga pošteno napil in si mislil, da si Picaso.
Lani sem imela tri delavnice 6 klobukov in tri delavnice lateralnega razmišljanja, da se m sam vadila, kako to početi. Sedaj sem imela 4 poletne delavnice. In to zato, ker je ena študentka imela diplomsko nalogo na to temo in je rekla, da bi rada to preizkusila. In potem je ta študentka spraševal te moje kolege, če uporabljajo te tehnike. Od sedemintridesetih jih samo trije uporabljajo. In to zato, ker zahteva disciplino. Tisti, ki pa uporabljajo, pravijo, da jim zelo koristi in jim totalno olajša delo. Ostali pravijo, da so edini v službi, ki to poznajo. To pa resnično otežuje uporabo.

Zato je verjetno smiselno, da je takšno izobraževanje za skupine iz istega podjetja.
To je tako, kot da bi se vsi istočasno učili nemško, preden bi šli delati v Nemčijo. Da imajo vsi enoten jezik, da vsi poznajo iste tehnike. Idealno je, da je to za eno delovno skupino. Idealno je lahko tudi, če damo skupaj razvojni in marketinški oddelek. Da sodelujejo od samega začetka.

Verjetno pa lahko 6 klobukov uporabljajmo tudi sami?
Sami, v dvoje , v skupini, na sestankih ali tudi po e-pošti. Šest klobukov ni neka umetnost. Nauči te le strukturirati kaos, ki je v glavi. Nauči te razmišljati paralelno in eno za drugim. Dajmo 3 minute razmišljati le o prednosti, ki jih neka zadeva prinaša, dajmo potem razmišljati le o slabostih. samo o informacijah, samo o čustvih. Če smo edini, ki smo tega navajeni, tvoj šef pa ni, je to precej težko. Ena, ki to uporablja, mi je razlaga, da stranke pri dajanju ponudbe preko 6 klobukov vodi skozi in se lepo odzivajo. Drugi, ki to uporablja, direktor marketinga, mi je povedal, da ko mu je agencija prinesla strateški načrt za naslednje leto na 300 prosojnicah, je šel skoz 6 klobukov, da so mu zadevo predstavili. V 45 minutah je spoznal, kako in kaj. To bom vzeli, tega ne. Cilj tega je, da si skrajšamo sestanke. In to se resnično zgodi. Zadevo v 20 minutah preučiš iz vseh vidikov.

Kaj pa lateralno razmišljanje?
To pa so konkretne tehnike ustvarjalnega razmišljanja. DeBono se izogiba uporabi pojma ustvarjalno. Ustvarimo lahko tudi kaos, nekaj kar je slabo. Zato si je izmislil polem lateralno. In sedaj je to že uveljavljen pojem. Lateralno pomeni zavestno razmišljanje izven utečene poti. Rutinsko greš po glavi cesti. Ko pa je potrebno, uporabiš eno od teh tehnik, da uspeš iskočiti iz glavne ulice. Ko pogledaš idejo za nazaj, vedno izgleda logično. Ko pa jo ustvarjaš izgleda malo čudno. Na teh delavnicah vedno kdo reče: to pa ni logično. In odgovorim, da na sredini ni potrebno, da je logično, logično mora biti na koncu. Pri običajnem – vertikalnem načinu razmišljanje smo navajeni, da gremo iz znanega na znano in na znano in na znano. Ni čudnih preskokov. Pri lateralnem razmišljanju pa pozabimo na določene omejitve. Na ta način so prišli do Ryan Aira, ki je nasprotje od tega, kar je obstajalo v letalskem prometu ali hotelov Formula 1, ki so nasprotje od vsega, kar poznamo v hotelskem poslu.

Ko delate delavnice za podjetja, se verjetno ukvarjate z njihovimi konkretnimi stvarmi?
Najprej naredimo eden bolj splošen primer. Npr. štiridnevni delovni teden. Ko pa stvar spoznajo, pa naredimo še en primer, ki je vezan na njih. Če imajo čas, je še bolj idealna dvodnevna delavnica. En dan spoznavamo metodo in drugi dan delamo na njihovih problemih. V Srbiji so imeli precej delavni ena na ena – trener in npr. direktor. To sicer ni najbolj priporočljivo. Če metodo pozna le direktor, lahko sicer izpade zelo pameten. Dobro pa je, če dela cel tim, saj je moč v timu in ne v posamezniku. So pa tudi iz tega nastale dobre ideje. Npr. v srbskem podjetju Voda Voda imajo kvadrataste plastenke. Embalaža je torej nekaj posebnega. Iskali pa so z direktorjem še nadgradnje te embalaže. Npr. mali in veliki čep za otroke in odrasle, plastenke s prekatom in dvema čepoma in podobno.

V Mariboru predavam na Visoki šoli za multimedije in za domačo nalogo so imeli timsko reševanje skupne naloge. Po metodi 6 klobukov je ena skupina nabrala za stran in pol možnih idej in to na področju, na katerem niso strokovnjaki. Tema je bila Uvajanje interneta v ruralno področje občine Muta. Približno 45 idej so nabrali samo preko prehoda skozi 6 klobukov in zdelo se jim je neverjetno, da tako dobro deluje. Ljudje tako radi delajo po starem. ne moremo si vzeti prostega dneva, da vi jih izobrazili. Ne moremo vseh 10 vzeti iz službe isti dan.
Tako smo letos delali za BITEF – beograjski mednarodni gledališki festival. Ogromno let že delajo, a so bili popolnoma zmedeni. Preko šestih klobukov so končno lahko ugotovili, kaj letos hočejo. Šest klobukov enostavno pomeni, da vsi sodelujoči skupaj prehodijo ‘hišo’, jo pogledajo iz vseh zornih kotov in se na podlagi tega odločijo, kaj bodo z njo naredili.

Ali so v oglaševalskih agencijah, kjer imajo že po nazivih celi kup kreativcev, kreativnih direktorjev in podobno, resnično kreativni?
De Bono je dobro rekel, da metode lateralnega razmišljanja sploh niso za oglaševanje, ker morajo oni biti na pol kreativni za naročnika. Zadovoljiti moraš naročnika, direktorja marketinga. Mi večinoma le kreiramo sporočila, ne kreiramo novih proizvodov ali storitev, ki bi jih trg želel ali potreboval. Za sporočila je kreativnost zelo koristna. Redko pa ti pustijo vpogled v marketiški oddelek. V oglaševalski agenciji imamo tako nadzor le nad promocijo, oblikovanjem sporočila in mesta, kjer bo to predvajano. Če bi lahko vstopili v marketinški oddelek, potem bi tehnike ustvarjalnega mišljenja bile veliko bolj koristne. Sedaj pa je koristna metoda 6 klobukov, da naročnika natančno spoznamo in po možnosti to delamo kar skupaj z njim. Nato pa lahko uporabimo nekatere tehnike lateralnega razmišljanja. Je pa Philip Kottler izdal knjigo Lateralnih marketing, ki temelji na lateralnih metodah razmišljanja in povzema primer, kako so v marketingih v znanih ameriških podjetjih z lateralnim razmišljanjem uspeli spojiti dve nezdružljivi zadevi. Banalen primer je čokoladica z žitaricami je nekaj, ker je bilo nekoč neobičajno. Bila je čokoladica in bil je muesli. Oglaševalske agencije morajo v večji meri zadovoljevati naročnika kot pa trg. V določenih primerih celo naročnikovo ženo, v stilu moji ženi pa je to izjemno všeč.
Za oglaševalske agencije velja diagonalno razmišljanje: povezava vertikalnega in lateralnega. Vodje projektov potrebujejo bolj vertikalnega – klasičnega, kreativci pa bolj lateralnega. Eni brez drugega ne morejo.

O ustvarjalnosti in inovativnosti se govori predvsem v poslovnem svetu. Kaj pa izven gospodarstva? Kakšni so izzivi in potrebe tam?
Ta vikend bomo ustanovili svet za novo razmišljanje. De Bono ima Svetovni svet za novo razmišljanje – ustanovljen na Malti. Namen tega je zbiranje ljudi dobre volje in dobrega intelekta ter razmišljajo o idejah, ki so namenjene ali reševanju problemov ali pa so le nove idej o stvareh, ki na pogled delujejo čisto v redu in poskusijo najti izboljšanje. De Bono si je želel, da v vsaki državi obstaja tak svet za novo razmišljanje. Vlada ne more razmišljati o novih idejah, ker mora biti všečna v očeh volivcev. Nove ideje pa rušijo obstoječe stanje. Če ne more vlada spreminjati stanje, kdo pa g bo. Dajmo vsi pozitivno naravnani misleci storimo kaj. V Beogradu smo lani v okviru tega naredili Ustvarjalni festival, ki je za razliko od kampusa namenjen množicam in je zahvaljujoč sponzorjem brezplačen. Predavali so kreativci oz. ‘ideja ljudje’ iz celega sveta. Zanimivo je ravno razmišljanje o stvareh ki sicer dobro delujejo. Običajno smo navajeni, da razmišljamo o problemih. Običajno smo zelo praktični. Če me do ničesar ne pripelje in če takoj ne vidim rezultata, nima smisla. Smisel tega razložim s primerom, ki ga pozna vsak ženska. Ko se gleda v ogledalo, razmišlja o različnih možnostih za njeno frizuro, čeprav je le-ta trenutno čisto v redu.

Skoz celoten pogovor ste omenil precej stvari v katere ste vključeni. Kateri koščki sestavljajo celoto vaše poklicne podobe?
Po novem bom direktorica Sveta za novo razmišljanje, ostajam direktorica Idea Campusa in urednica New Momenta in trenerka de Bonovi delavnic. Upam tudi, da bom uspela zbrati in koordinirati ljudi za kakšno konkretno pridobivanje idej in reševaje problemov v dobrobit Slovenije. Hkrati pa delujem tudi v oglaševalskem delu kot strateška planerka na začetku pa tudi kot copy writer. Sem pa tudi vodja oddelka za PR. Skratka milijon stvari. Hkrati pa še predavam na treh faksih in pišem kolikor se da za razne revije.

Veliko stvari. Se da vse skupaj združevati?
Na koncu je vse povezano. Podobno je pri mojem očetu, ko tudi nihče prav ne ve, kaj on dela. Oba dva se ukvarjava s kreativnostjo. Vsak sicer iz drugega vidika, a z namenom, kako bi lahko izboljšali to, kar je. Sama to delam iz bolj komercialnega vidika, ker tudi uživam, da zelo hitro vidim rezultate. Všeč mi je, ko lahko slišim, da se je prodaja povečal za toliko in toliko, ugled se je povečal in podobno. Ker imam rada rezultate na kratek rok, mi akademski svet ni toliko blizu. V resnici sem bila vedno zelo fleksibilna in improvizatorska. Moji so zelo varčevali in če sem hotela dobro izgledati, sem si moral sam šivati oblačila, štrikati, si sama izdelovati nakit. Tukaj se tudi skriva odgovor zakaj so npr. Srbi bolj kreativni od Avstrijcev. Če imaš, ti ni treba razmišljati. Če nimaš te to sili k ustvarjalnosti.

Hvala za pogovor!

Ali to, da pišete blog, po vaša prispeva k temu, da ste bolj uspešen minister za razvoj? Katere konkretne koristi za vaše delo vam prinaša pisanje bloga?

Prispeva, ker omogoča boljši stik z ljudmi. Omogoča mi tudi lažje komuniciranje z državljani, kar je ključna naloga politika – da državljane posluša in jim tudi pojasnjuje, kaj počne, kaj misli..

Kakšne načine uporabljate vi kot minister za prepoznavanje razvojnih izzivov države?

Identifikacija razvojnih izzivov je predmet razvojnega načrtovanja države, za kar je pristojna Služba Vlade RS za razvoj, na kateri sem minister. Razvojni dokumenti nastajajo v okviru ekspertnih skupin, v katere zberemo najboljše, ki jih v Sloveniji imamo. Svetovne trende najdem v knjigah, revijah, blogih oz. RSS kanalih. Trajnejši vtis so naredili Dan Pink, Richard Florida, Goldsmith oba Fridemana … In seveda prisluhnem ljudem, na blogu, v pisarni, ko mi pridejo predstaviti včasih zelo zanimive razvojne projekte, ali ko smo z Vlado na regijskih obiskih in obiščem razvojno naravnana podjetja. Vedno me zanimajo tudi tuje ocene, benchmarki, priporočila raznih tujih organizacij. Pri čemer sem tudi kritičen. Nekatere ocene temeljijo na metodološko zelo spornih pristopih, npr. anketah z zelo majhnimi vzorci.

Kateri so po vaše trije največji razvojni izzivi Slovenije ali povedano drugače, z razvojem katerih področij bi najbolj prispevali k temu, da bi prebivalci Slovenije dobro živeli in se dobro počutili in to danes in jutri.

V svetovnem merilu bi si za izzive od Pinka sposodil tri A-je (Asia, Automation, Abundance) in dodal še dva dodatna (Ageing, Atmosphere), ki sta morda najbolj pereča. V zvezi z okoljem mi manjka boljša beseda na “A”. Specifično Slovenski izziv je premajhno zaupanje v sposobnost posameznika, da bo sprejemal racionalne odločitve in seveda zanje prevzel tudi odgovornost. Po vsem političnem prostoru, predvsem pa na levici, so velika pričakovanja od intervencij države in prerazporejanja denarja. Prav tako se pri nas pod krinko sociale, ki mora imeti svoje mesto, pogosto skriva egalitarizem. Premalo je podjetniškega poguma in premalo zares svetlih podjetniških zgledov. Tranzicijske dobičkarje in ljudi, ki so s pametjo in delavnostjo prišli do premoženja, mečemo v isti – negativni – koš. Zgledi in ikone pa so tisto, kar mlade vleče v biznis.
Nalašč se izogibam vprašanjem katera področja bi morala Slovenija razvijati. Na to vprašanje bi morala dnevno odgovarjati borza. Slovenija pa bi morala “razvijati” delujočo, učinkovito pravno državo, prost, svoboden trg, enake možnosti vsem, kvalitetno izobrazbo … Področja so sicer našteta v strategiji razvoja Slovenije, manjkajo pa natančnejše sektorske strategije.

Verjetno se strinjate, da je inovativnost ena izmed ključnih elementov razvoja podjetja, države, družbe. Korak naprej lahko dosežemo le z načrtnim vzpodbujanjem inovativnosti. Kako ustvariti v Sloveniji inovacijsko klimo? Kaj v tej smeri pripravljate v vašem ministrstvu in v vladi?

Če je nekoč veljalo, da je potreba mati inovativnosti, velja danes ravno obratno. Inovativnost ustvarja nov trg in nove potrebe. Nujno je oblikovanje splošne klime naklonjene sprejemanju novosti in rezultatov razvoja na vseh področjih. Poleg oblikovanja klime, ki bo spodbudno vplivala na inovacijske aktivnosti je potrebno tudi ustrezno nagrajevanje izumov. Če je sistem nagrajevanja inovacij in pravice, ki izhajajo iz teh inovacij, v podjetjih relativno dobro urejen, pa to nekoliko manj velja za institucije znanja (univerze, raziskovalne institucije). Če naj navedemo primer, je Evropska komisija v aprilu 2007 izdala priporočila za izboljšanje prenosa znanja med raziskovanimi institucijami in univerzami na eni strani in podjetji na drugi strani. Urejeno pravno in finančno spodbudno okolje je bistvenega pomena za izboljšanje inovacijske klime. Nenazadnje ne gre pozabiti, da se inovacijski potenciali vedno skrivajo v ljudeh – inovacije so rezultat ustvarjalnih, radovednih, potrpežljivih, neobremenjeni posameznikov in skupin, ki izhajajo iz dobrih strokovnih podlag in načina razmišljanja, ki presega običajne miselne vzorce in okvirje.
Za pripravo politik, ki vključujejo ukrepe na področju spodbujanja tehnološkega razvoja in inovativnosti sta pristojni Ministrstvi za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo in Ministrstvo za gospodarstvo. Ukrepe pa izvajajo Javna agencija za tehnološki razvoj, ki je v pristojnosti Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter Javna agencija za podjetništvo in tuje investicije in Slovenski podjetniški sklad, ki sta v pristojnosti Ministrstva za gospodarstvo. Naloge in ukrepi na področju spodbujanja inovativnosti so opredeljeni v Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje 2006-2010, ki ga je sprejel Državni zbor. Omeniti pa velja tudi Program ukrepov za spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti za obdobje 2007-2013, ki ga je pripravilo Ministrstvo za gospodarstvo kot tudi Operativni program krepitve razvoja regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007-2013, ki prav tako vključuje ukrepe na področju spodbujanja tehnološkega razvoja in inovativnosti na nivoju države, ki bodo podlaga za črpanje sredstev strukturnih skladov (Evropskega sklada za regionalni razvoj). Nenazadnje ne gre pozabiti na Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007-2023, ki vključuje projekte, ki bodo spodbujali inovativnost na določenih geografskih oziroma poslovnih področjih (npr. gospodarska središča, trajnostna energija in energija vodika, nacionalna široko pasovna mreža itd.). Glede na številne ukrepe in akterje na področju spodbujanja tehnološkega razvoja in inovativnosti, je vloga Službe vlade za razvoj predvsem usmerjati in usklajevati aktivnosti različnih akterjev, za dosego čim boljših rezultatov.

Dejali ste, da je inovacija mati potrebe. To lahko razumemo tudi tako, da z inovacijami ustvarjamo umetne potrebe, na katere potem odgovarjamo. Kako lahko tako pojmovano inovativnost uskladimo s trajnostnim razvojem.

Nekdo mi je rekel, da za sedenje potrebujemo samo zadnjico, stol je pa že ustvarjena potreba. In to postaja vedno bolj očitno. Kupujemo stvari, brez katerih bi lahko podobno udobno živeli, reči, ki so malo boljše pa veliko dražje in še dobro, da je tako, ker sicer marsikdo ne bi imel dela. Skratka, pripravljeni smo plačati več kot zgolj funkcionalno vrednost izdelka – npr. metlico za WC za več kot Euro. Tudi ekološko naravnani izdelki stanejo več in to več je nekdo pripravljen plačati – če je tako vzgojen, če so take vrednote. Tudi zato je zelo pomembno, da svobodno tržno gospodarstvo delujejo v okolju, kjer svoboda ni edina vrednota, ampak je povezana tudi z odgovornostjo, v tem primeru do okolja. Okolje je ob primernem nivoju cen umazanih tehnologij tudi dobra razvojna priložnost. Ekološka sanacija in nova generacija ekološko sprejemljivejših izdelkov spet odpira delovna mesta in omogoča posle.

Večina mladih še po končani fakulteti ne ve natančno, kaj bi radi profesionalno počeli. Ste vi sami ob koncu fakultete vedeli? Karierna orientacija je precej neučinkovita? Vidite v tem kakšen izziv za svoj resor, glede na to da področje prav gotovo posega na več resorjev in vsebuje veliko razvojnih semen?

Tik po koncu študija sem bil pred dilemo, ali naj profesionalno nadaljujem z urejanjem revije Moj mikro, ali pa naj bom mladi raziskovalec na fakulteti. Odločil sem se za slednje in ni mi žal. Karierna orientacija bi se izboljšala, če bi bilo več sodelovanja med univerzitetnim in zasebnim sektorjem, veliko je na tem področju tudi priložnosti za zasebno iniciativo, saj ob pomanjkanju delovne sile to postaja lahko dober posel. Več iniciative bi lahko pokazala tudi študentska društva, agencije za zaposlovanje, agencije za kadrovanje … in seveda, če vse to odpove, se mora vmešati še država. Ki vendarle že nudi kar nekaj informacij o perspektivnih in manj perspektivnih poklicih, usmerja število vpisnih mest … in ljudem je treba dati na voljo informacijo za to, da se lahko odločijo, da so potem za svojo odločitev lahko tudi odgovorni.

Gospod minister hvala za ta pogovor. Želim vam, da bi dobro vodili in usmerjali razvoj – vašega osebnega, Vladne službe za razvoj, Slovenije.

Zakaj si se lotil tvojega bloga in ga usmeril v strokovne prispevke o podjtništvu in tehnologijah?

Imamo manjše podjetje, ki se ukvarja s spletno produkcijo in spletnim trženjem. Želeli smo ugotoviti, kaj se dogaja, kakšne so možnosti, kakšni so rezultati. Gre za prvi tak poskus v blogerski sferi. Začel sem pisati sam, kmalu pa smo naredili blog že Žigi Vavpotiču in Saši Gerčar.
Sam sem diferenciator. Podjetništvo oz. visoko tehnološko podjetništvo je neka niša, ki pri nas ni zapolnjena. Res pa je da gre za ozek segment potencialnih bralcev. Zato dodajam še nekaj s področja osebne rasti. Tako nekako sem se opredelil. Pisanje bloga pa seveda zahteva svoje. Moraš si vzeti precej časa, vedeti, kaj boš napisal – le na ta način so dobri odzivi. Potrebna je disciplina in odnos do svojih bralcev.

Precej orodij za so sodelovanje in povezovanje omenjaš v svojem blogu. Kaj takšna orodja prinašajo tebi osebno pri graditvi tvoje kariere?

Naloga tehnologije je, da rešuje določene probleme. In ogromno tehnologije na spletu predstavlja katalizatorje grajenja odnosov, mreženja. Vse to so orodja, ki pomagajo pri graditi mreže. Sliši se lepo. V praksi pa moraš biti ažuren, saj je poplava teh orodij. Precej težko je vse to optimalno izkoristiti. Lahko pa s pomočjo teh orodij zgradimo boljšo mrežo in pridemo do ljudi, do katerih sicer sploh ne bi mogli priti. Iz množice orodij jih uporabljam nekaj in to redno npr. LinkedIn.

Kaj zate konkretno pomeni, da imaš v LinkedInu 322 stikov?

Za vsakim sestankom napišem kontakte v LinkedIn. Potem imam pregled ljudi, ki jih poznam. Če rabim kakšnega specifičnega človeka, pogledam v LinkedIn, če kdo iz moje mreže pozna takšnega človeka. Sem pa tudi že nekaj kontaktov posredoval.

Zahteva pa to precej discipline.

Absolutno zahteva disciplino in čas. Z nekaj ljudmi pa celo malo tekmujemo, kdo bo imel več kontaktov. Seveda ni tekmovanje glavni razlog, je pa neke vrste motivacija. Ugotovil pa sem, da načrtno mreženje, ko si zadaš, da boš na nekem dogodku spoznal toliko in toliko ljudi, ni bilo nikoli preveč uspešno. Največ pomeni to, da ti je oseba zanimiva, da želiš z njo govoriti, jo spoznati. Najboljši način mreženja je ta, da te zanimajo ljudje, da se jim približaš, da se vprašaš, kaj jim lahko ponudiš in kaj lahko oni tebi. Tudi tukaj velja Paretovo načelo. Za 20 % kontaktov porabiš 80 % časa in v teh 20 % kontaktov je tudi največ virov informacij in stikov.

Skozi si že v podjetniških vodah. V podjetništvu pa je potrebno na nek način prepoznavati izzive in potrebe, ki jih prinaša prihodnost. Kako ti osebno prepoznavaš tovrstno prihodnost?

Če bi kdorkoli vedel točno, kaj se bo dogajalo v prihodnosti, bi imel vse, kar si lahko zaželi. Napovedovati je relativno težko. Moja filozofija je ta, da napoveš prihodnost tako, da jo sam ustvarjaš. Kaj to pomeni? V podjetništvu je med najpomembnejšimi stvarmi izvršnost. Ideja je lahko tudi malo slabše. V ozadju pa je človek, ki z odnosom ‘Ni važno kaj’ išče, se pogovarja z ljudmi, zjutraj vstane z mislijo, da bo realiziral podjetje, gre zvečer spat s to mislijo. Je produktiven, vztrajen, premaguje ovire. Ta posameznik bo sigurno uspel in bo naredil neko podjetje. Najboljši način je prav gotovo ta, da prihodnost ustvarjaš sam. Sta pa tukaj dve poti: Obračaš se za denarjem, se pogovarjaš z ljudmi in sproti oblikuješ svojo idejo tako, da na koncu prinaša največ denarja. Druga pot pa je, da skušaš napovedati paradigme, ki se bodo dogajale, staviš vse na te paradigme in greš na polno z vsem sredstvi v tveganje oz. poskusiš ustvariti te paradigme. Ni pravilne ali nepravilne poti, ampak je vprašanje stila posameznika. Redkokdaj se zgodi, da podjetje pride v hitro rast z isto idejo, kot je bila na začetku.Bistvo je, da so v ozadju ljudje s pravim miselnim naborom, znanjem in lastnostmi, ki so ključne za podjetništvo. Da gre za posameznike, ki se povezujejo, so pripravljeni sodelovati, iščejo zmagam-zmagaš situacije. Tudi v lastniških investicijah velja, da investitorji dajo denar posameznikom in ne idejam.

Kako pa bi tvoje še lahko izboljšali pogoje za razvoj podjetništva v Sloveniji?

Trenutno smo v obdobju, ko v podjetništvu vsi govorijo. Iz te faze bomo v letu ali dveh prišli v novo, ko bodo ljudje šli v podjetništvu. To bo val novih podjetij, podobno kot je bilo leta 90. Stanje v Sloveniji sploh ni slabo. S tem novim valom podjetništva bodo prišli mladi, ambiciozni in sposobni podjetniki, ki bodo tudi vzor mlajšim in to bo postopoma vodilo v spreminjanje kulture. Srečujem veliko ljudi, ki so sposobni, želijo realizirati svoje ideje. Začeli smo srečanja v okviru Open Cluba, kamor vedno prihaja 30 do 40 ljudi, ki želijo stvari realizirati. Ko sem delal v inkubatorju smo imeli iz leta v leto več idej. Na leto je bilo okoli 60 idej. Ustanovili smo dve ali tri podjetja. Sedaj, ko sem poslovni sekretar Poslovnih angelov Slovenije opažam vedno večji interes s strani uspešnih poslovnežev, da se stvari na podjetniški ravni premaknejo naprej

Kaj manjka tistim, ki jim ne uspe? In nadaljevanje tega, kje so začetne šibke točke uspešnih podjetniških projektov?

Vsaka stvar ima svojo ceno. Namesto, da popoldne gledaš TV ali da ob vikendih greš na zabavo, moraš ta čas nameniti ustvarjanju. Na drugi strani pridejo težki časi in to je cena, ki jo je potrebno plačati. Večini ljudi ni do tega. V ozadju je stara modrost: Kar seješ, to žanješ. Kolikor boš vložil, toliko boš dobil. Ob tem prihajajo tudi lekcije, ki se jih mora vsak naučiti. Ob tem spoznava svoje prednosti in slabosti. V prednosti vlaga in slabosti odpravlja oz. jih nadomešča z outsourisingom. Če obupaš na katerikoli od teh točk, ne gre veš naprej. Če je v modelu deset faktorjev potrebnih za uspeh, jih lahko 9 obvladaš, desetega pa ne in morda ravno zaradi tega desetega ne boš uspešen. Ko pa potem obvladaš te šibke faktorje, boš kar naenkrat zelo uspešen.
Podjetništvo se lepo sliši, a zdravje podjetja odražajo finančne projekcije. Denar je za podjetje kot kri za možgane. Z denarjem moraš znati ravnati. Ob tem veliko podjetnikov trešči ob tla.
Ogromno ljudi govori o podjetništvu, a se ustavi, ker je cena zelo velike. Je pa tudi nagrada na koncu zelo velika. Prinaša določeno osebno svobodo, finančno nagrado. Rešuješ probleme ljudi, polniš državno blagajno, ustvarjaš delovna mesta. Podjetništvo je zelo koristno, če je podjetnik seveda vsaj malo družbeno odgovoren. In podjetniki so tisti, ki želijo svet spremeniti na bolje. Imajo neizmerno energijo in voljo za učenje.
Vsaka oseba je v nečem dobra in to lahko najlažje izrazi v podjetništvu. Če gre v službo slej ko prej padeš v rutino. Če veš v čem si dober, pa lahko to na trgu prodajaš.

Večina ljudi pa ravno tega, v čem so dobri, ne ugotovi. Kako si ti ugotovil, v čem si dober?

Velja preprosto pravilo: Stvari, kjer čas hitro mine, kjer uživaš, kažejo na tisto, v čem si dober. Če ne, se vprašaš, kaj si rad počel v gimnaziji, kaj te sedaj veseli in enostavno poskušaš. Ko prideš do stvari v kateri res uživaš, je to to. To je zelo enostransko. V vsaki stvari so dobre in slabe stvari, generalno gledano pa moraš uživati. Če posameznik ne ve iz svoje zgodovine, kaj rad počne, mora poskušati. Napiše različne panoge, začne brati knjige, spoznavati ljudi. V ozadju vsega je proaktivnost. Lahko si odziven ali proaktiven. Okolica deluje nate, ti pa se odzivaš. Proaktiven odnos je tisti, ki pripelje posameznika nekam naprej. Največji faktor uspeha posameznika je odnos do dela. Vsi se motimo, vsi delamo napake, vprašanje pa je, kaj potem iz tega naredimo. Pri posamezniku je zelo pomembno njegovo lastno dojemanje samega sebe.
Drugo stvar, ki jo veliko motivatorjav in managerjev izpostavlja je ta, da je posameznika praktično nemogoče v nekaj prisiliti, če nima sam želje. Vsakega posameznika poganjata dva faktorja. Eden je, da želi uživati in drugi, da se želi izogniti bolečinam. To sta znana korenček in palica. Vsak mora sebi nastaviti palico in korenček in vsak vodja mora timu nastaviti palico in korenček. Samo palica redko deluje.

Ti si tudi sekretar Kluba poslovnih angelov Slovenije. Ali ti angeli pomenijo tudi nekega angela varuha, ki nekoga peljejo skozi težave ali pa gre le posredovanje finančnih sredstev – za investiranje?

Ime angel je pravi simbol. Poslovni angeli so za podjetnika velika dodana vrednost. Najprej vložijo denar potem pa svoje znanje, zveze. Angel je neke vrst mentor podjetniku in mu pomaga pri ključnih strateških odločitvah, pri kontaktih in tako naprej. Financiranje podjetja poteka vedno po določenih zaporednih fazah. Najprej ti. 4F: Founder, family, friends, fools. V okviru teh virov mora podjetnik zagotoviti ustanovitev podjetje, izdelavo okvirnega prototipa, priti do prvih strank in se tako zaznati, da je priložnost realna. S tem ko uspe prepričati, svojo mamico, babico in prijatelje v idejo, je to tudi prvi test za podjetnika.. To pomeni, da je administrativno sposoben zbrati kapital in odpreti podjetje. Drugi vir pa so poslovni angeli. Načeloma oni vstopajo v fazi, ko je izdelan nek prototip in je jasno, da zadeva deluje. Izjemoma vstopajo že na bazi samega poslovnega načrta, ki pa mora biti v tem primeru toliko boljši. Poslovni angeli vlagajo med 50.000 in 300.000 evrov v podjetje . Vlagajo na temelju dveh mehanizmov: lastniškega ali pa na podlagi posojil, ki se kasneje konvertirajo v lastniški delež. Vsak angel je sofisticirani investitor, ki lahko na svojo investicijo vpliva. s tem, da da na voljo vso svojo znanje, izkušnje in socialni kapital. Običajno so to ljudje, ki poznajo panogo, ki poznajo tehnologijo in v teh okvirih poznajo ljudi, ki so ključni igralci na trgu. V okviru kluba poslovnih angelov Slovenije se vzpodbujajo tudi sindicirane investicije tako da na enem projektu nastopi več angelov. Vsak projekt ima glavnega investitorja- tistega, ki posveča največ časa podjetniku in pa pridružene investitorje, ki pomagajo s svojimi mrežami. Angel je načeloma v podjetju 3 do 5 let, potem pride do izhoda. Vsako podjetje mora imeti neko strategijo izhoda, ki jo lahko tudi skupaj definiramo. Najpogostejši izhodi so, da podjetnik odkupi delež nazaj., da se podjetje proda strategu ali da začne podjetje kotirati na borzi.
Iščemo podjetja, ki imajo dobro idejo, potencial rasti, strategijo izhoda in na drugi strani sposoben management z integriteto.

Kakšen pa je proces pridobivanja tovrstne investicije.

Proces traja kar nekaj časa. proces smo vzpostavili po zgledu najboljših evropskih klubov poslovnih angelov, predvsem po zgledu iz Cambridgea.. Upravni odbor je prvi filter, ki preveri, če projekt zadovoljuje vse kriterije. Če jih ne, imamo mrežo – partnerstvo z institucijami, ki tem projektom pomagajo, da zagotovijo osnovne kriterije. Nato imamo strokovno komisijo, ki oceni strokovno-tehnično plat načrta, če je tehnologija res prava, če ima potencial, če je projekt ekonomičen in ima potencial hitre rasti, če so številke v projekcijah prave. Tretji korak je intervju z angeli, kjer se preveri integriteta samega podjetja in podjetnikov in prisotnost kemija med podjetniki in angeli. Lastniško investiranje je namreč neke vrste poroka. Investitor in podjetnik se morata razumeti. Na koncu pa je še formalni korak – investicijska večerja., kjer se potrdi ali zavrne investicija. Za vsak projekt iščemo zmagam-zmagaš položaj tako da podjetnik res dobi angele, ki mu lahko pomagajo pri realizaciji ideje.

Smo Slovenci že dovolj odprti za takšen način investiranja? Imam občutek, da se ljudje malo bojijo takšnega investiranja.

Slovenija je na leto sposobna sproducirati 3 do 10 takšnih projektov. Zavest pa se širi. V preteklosti se je pojavilo nekaj ljudi, za katere lahko rečemo, da imajo podoben profil kot poslovni angeli. Težko govorimo o velikem naboru projektov, ker je Slovenija majhna. Pomembno poslanstvo klub je, da imamo standardiziran potek: kakšni projekti so primerni, kaj se pričakuje. In vsak, ki bo videl to dodano vrednost in bo želel uspeti, bo lahko prišel do kapitala. V našem društvu je okrog 20 članov. To so znani poslovneži, ki so uspeli. Kar nekaj jih je tudi na lestvici 100 najbogatejših in resnično želijo pospešiti razvoj gospodarstva. Razmerje angelskega investiranja proti državnemu je veliko. Na državnem razpisu dobiš le denar, tukaj pa še podporo angela. V našem klubu so člani Jože Mermal, predsednik uprave BTC , Janez Škrabec lastnik Rika iz Ribnice, Branko Drobnjak predsednik uprave Poteze, Slobodan Sibinčič, ki je postavil na noge Gospodarski vestnik, Finance, Zvone Jagodic iz Interseeka. Gre za ugledne poslovneže, ki imajo veliko izkušenj in velik socialni kapital. In če trije štirje takšni poslovneži sodelujejo s podjetnikom, to lahko pomeni veliko in pospešeno rast podjetja.

Ali je to investiranje omejeno na posamezne panoge?

Ne! Omejitev je, da morajo biti etični in moralno nesporni posli. Tudi naši člani so iz različnih panog. Namen je da podjetnike povežemo z angeli iz enake ali sorodne panoge.

Kako vse korake na tvoji karierni poti povezuješ v celoto in kako v luči tega vidiš nadaljevanje svoje kariere? Kaj je tvoja osebna vizija.

V Ljubljanskem univerzitetnem inkubatorju (LUI) sem delal dobro tudi zato, ker mi predhodno kot podjetniku nekatere stvari niso uspele in sem precej dobro vedel, kaj točno bi mi v tistem trenutku koristilo. Ko sem prišel skozi to fazo, smo ustanovili še eno podjetje, ki relativno dobro funkcionira. Sedaj vidim, da Slovenija potrebuje ta gradnik, ki ga predstavlja Klub poslovnih angelov. Zato je zame sedaj ta projekt logično nadaljevanje LUI. Tam smo spodbudili osnovno miselnost z vsemi tekmovanji z Večeri za inovativne in podjetne (ViP). Sedaj se je treba to okoljem razvijati. Vsi, ki se pogovarjajo o podjetništvu, bodo šli v svoje bolj ali manj ambiciozne projekte. Pomemben element pri tem so poslovni angeli. Vidim, da lahko tukaj ogromno prispevam, ko pomagam pri vzpostavljanju in delovanju tega kluba in te izjemne ekipe, ki jo vodi Branko Drobnjak. Podpredsednik je Enej Kuščer, ki je doktorski študent v Cambridge in je sodeloval v Cambridge University Enterpreneurs, pozna njihove modele in nam pomaga. Potem sta še Jan Koblar in Jonatan Cooper, ki sta svetovalca iz Potezinega sklada tveganega kapitala. Sam sem tri leta delal s podjetniki in mislim da je čas zame in za podjetnike, da se naredi korak dlje in se resno lotijo podjetništva. Sam pa jim lahko v svoji vlogi pomagam pri dostopu do kapitala in prenosu znanja.

A vidiš tudi ti svojo prihodnost v ustanovitvi podjetja in pridobitvi financiranja preko poslovnih angelov ali skladov tveganega kapitala? A bi tudi ti nekoč rad postal poslovni angel?

Absolutno. Področje skladov tveganega kapitala in poslovnih angelov me zelo privlači. Tako mislim sedaj nekaj časa posvetiti temu, da spoznam v podrobnosti, kako te investicije potekajo in želim spremljati nekaj uspešnih projektov. Zatem pa se zagotovo želim lotiti svojega podjetniškega podviga in nekoč tudi vstopiti v vlogo poslovnega angela. To je sigurno nekaj, kar želim in me veseli. Je pa še ena stvar, ki sem jo ugotovil: sedem, osem let sem hotel prehitevati stvari. Dokler nisi zrel za nekaj, ne moreš zadeve izpeljati kot je potrebno. Za posameznika je zelo pomembno, da najde pravi časovni potek. To je tudi v poslu izjemno pomembno. Ko bo čas za to, se bom lotil svojega podjetja, poslanstva poslovnega angela. Sedaj pa čutim, da lahko največ naredim zase in za podjetništvo v klubu. Ko pa bom začutil, da je nekaj lahko moja in velika zgodba, pa bom šel z vsem srcem in vsem znanjem v realizacijo.

Blaž, srečno na tvoji podjetniški poti.

Vaša odločitev za peko piškotov je toliko drugačna in nenavadna, da je lahko prav gotovo vzpodbuda za druge. Kakšna pa je dejansko pot do te vaše odločitve odločitve

V retrospektvi seveda vidiš stvari drugače. Na odločitev je vplivalo veliko faktorjev, ki so bili posebni. V jeseni 2005 je bilo zame vprašanje ali nadaljujem delo v Evropski komisiji ali ne. Oditi bi morala v nazaj Bruselj in to zame takrat ni prišlo v poštev. Hotela sem sicer oditi iz Slovenije, a v Avstrijo Morala sem torej nekaj narediti. Odločila sem se, da ostanem tukaj in začela sem razmišljati, kaj bom delala. Ponujale so se očitne stvari kot npr. svetovanje na področju EU projektov. A to me ni nikoli privlačilo. To sicer znam, a ne zelo dobro in mi tudi ni zelo všeč. Če bi bila primorana, bi seveda to lahko počela.
Odločila sem se, da hočem poskusiti postaviti na trg proizvod, ki je zasnovan po mojih idejah. Nisem imela nobenega ekonomskega ozadja in nobene izkušnje s privatnim sektorjem. Rekla pa sem si, da tako komplicirano pa vendar ne more biti. Poklicala sem mojega dobrega prijatelje grafičnega oblikovalca in mu povedala, da bi rada postavila proizvod na trg. Gre za kekse, kise m jih sam vedno pekla, da so sestavine najbolj kakovostne in ekološkega izvora in tudi pravična trgovina. In da je v lepi embalaži. Potrebovala sem oblikovalca, da mi je naredil logotip in da sva se dogovorila, v kakšni obliki to predstaviti. Njemu je bilo zabavno. Potem sem šla korak za korakom. Ni pa bilo tako enostavno. Morala sem najti pekarno, kar sploh ni bilo enostavno. Po dolgem iskanju sem našla prijazno gospo, lastnico pekarne v Metliki.
Imela sem srečo, ker se zelo hitro dobila intervju v prilogi Financ, saj od tega takšen proizvod živi. Že od začetka je bilo jasno, da prodajam zgodbo. Za takšno zgodbo pa moraš imeti celotno marketinško strategijo. Sama je na začetku nisem imela. Stvari so v januarju in februarju 2006 postale resne. Sezone je bilo konec in potem je šlo za to ali se znajdeš ali ne. Ali boš le muha enodnevnica ali pa ostaneš na trgu. Sama sem se odločila, da hočem razvijati znamko, ki bo prepoznavna in vredna. To je bistveno bolj mučna pot.

Katere so bile vaše osebne ovire, preko katerih je bilo treba iti, po tem, ko je sama odločitev že dozorela?

Svojem partnerja sem pogosto sekirala ali mi bo sploh uspelo. Ovire so bile praktične. Iskala sem pekarno in jih veliko preklicala. Če ti vsak reče ne, je jasno da začneš dvomiti.

Jasno pa vam je bilo, da ne bi imeli svoje pekarne?

To ne bi šlo. To ni moja osebnost in v kaj takega se ne bi spuščala, ker bi bilo popolnoma nepregledno. Nekdo mi je celo ponujal svojo pekarno. Ideja celotnega projekta je postavljena tako, da je finančno tveganje minimalno. Veš v kaj je treba investirati in ne more kar propasti. V proizvodnjo nisem želela investirati.

Večkrat omenjate peš romanje v Santiago de Compostelo. Kako vam je pri vaši odločitvi to romanje pomagalo?

Nisem imela občutka, da je to romanje imelo velik neposredni učinek in da sem pridobila blazne vpoglede v življenje. Ima pa drugačen, dolgoročen učinek. Rečeš si, če mi je to uspelo, mi lahko uspe še kaj drugega. Postalo mi je jasno, da ni zagotovila, da bo moje življenje trajalo 85 let in zato nisem hotela več čakati.

Kako pa je odločitev sprejela vaša družina?

Za družino je bila to blazna provokacija. Nisem si niti mogla predstavljala, da bo tako.Še sedaj niso sprejeli tega mojega koraka. Obenem pa to zamen pomenilo tudi osvoboditev od tega, da potrebuješ potrditve od različnih ljudi. Ta potreba je namreč neke vrste odvisnost. Nobenega člana družine nisem prosila za nič in nobeden potem tudi ne more zahtevati takšnega ali drugačnega obnašanja. Zanimivo je bilo videti, kako so reagirale posamezne osebe. Ljudi, ki jih doživljam kot polne strahov, so bili bolj negativni, kar je po svoje logično. Samozavestni pa so bili navdušeni.

Na nek način je bilo to testiranje vaše ideje?

Seveda. Ko se tako izpostaviš, ljudje mislijo, da se lahko vtikajo vate. To je bila tudi popolnoma nova izkušnja zame. In nasveti raznih ljudi so neverjetni. In je kar treba reči: izvoli to narediti sam. Lahko je biti teoretik. Ta projekt vidim kot neke vrste disertacijo. Počutila sem se zelo podobno kot takrat ko sem pisala disertacijo. Sem ‘one women band’ in cel dan sem se ukvarjala samo s tem. Funkcionirala sem zelo podobno, kot bi delala neko raziskavo. Ta podjetniški projekt je precej kompleksna stvar.

Ste na vašem poklicnem začetku imeli kakšno idejo, kaj bi bila za vas idealna karierna pot, kaj bi radi dosegli? Je to, kar počnete sedaj, skladno s to začetno vizijo?

Ja in ne. Še vedno vidim relativno jasno pot zase. Vedno sem si želel delati v mednarodnem okolju, kjer tudi najboljše delujem. Sem tudi ambiciozna in zelo hitro sem ugotovila, da sem v svoji prejšnji poziciji na Komisiji prišla do stropa in enostavno nisem mogla priti na pozicijo managerja. Istočasno pa sem videla, da so moški kolegi iste starosti bili do 30. leta na istem kot sama, po 30 letu pa je postal položajni razpon med njimi ter mano in ostalimi ženskimi kolegicami ogromen. Rekla sem, da ne bom več delala tako in da hočem vodilno pa čeprav bom vodil le samo sebe. V tem oziru je ta proizvod logičen. Ni logičen, kar se tiča karierne poti, kar se pa tiče osebnostnega razvoja, pa je. Rekla sem si, da ne bom čakala. In to se mi tudi že vrača. Sedaj delam še na Dunaju in v službo so me vzeli zato, ker so želeli imeti nekoga, ki je dokazal, da lahko sam spravi nekaj na noge.
Sedaj imam nekoga v Ljubljani, ki vodi dnevno poslovanje. Sama pa sem tudi veliko v Ljubljani in sama sprejemam vse pomembne odločitve.

Se vam ti Angelski keksi zdijo presek tega v čemer ste res dobri, nekaj kar prebuja v vas strast in nekaj, kar lahko prinaša ustrezen finančni učinek.

To je nekaj, kar me enostavno razveseljuje. Ekonomski nivo se bo pokazal do konca leta. Konec leta je prelomnica, ko se bo pokazalo, ali je tako kot je bilo začrtano, pravilno ali ne. Mislim, da takoj dolgoročne ekonomske uspešnosti enostavno ne moreš videti. Po 2,5 letih pa je normalno, da se vidi. Že samo dejstvo, da si nekaj časa na trgu, nekaj pomeni. Nov proizvod je sam po sebi zanimiv in prinaša določeno prednost. Moraš pa se postaviti na noge in šele po nekaj časa vidiš se boš obdržal. Potreben je čas in to je za takšne nepotrpežljive kot sem sama, življenjska šola.

Torej se nimate za potrpežljivo?

Ne jaz sem disciplinarna, nisem pa potrpežljiva. Videla pa sem, da ne morem prehitevati in tako grem disciplinirano naprej. Potrpežljiv si ali nisi. Disciplino pa lahko pridobiš.

Še vedno vidite svojo kariero v mednarodnih odnosih ali bi se nekoč, ko bo posel zahteval več, temu čisto posvetili.

To je vprašanje. Ne morem reči ja ali ne. To je moja osebna dilema. Eno je moja glava in drugo je moje srce. To s keksi res delam z dušo. A samo eno ali drugo mi je premalo. Imela sem tudi pogovore z večjo firmo, ki dela piškote, da bi razvila linijo visokokavostnih izdelkov in da bi za njih delala kot zunanja sodelavka. Stvar me zanima. Je pa to nekaj drugega. V takšnem večjem podjetju si lahko postavljalec trendov. Morda ni za en čas to delala. Seveda poleg Angelskih keksov. Ne vem pa natančno, kaj je vizija na dolgi rok, saj je še vse skupaj v zibelki in ta dojenček sploh še ne hodi. Ko bo enkrat zrasel, bom videla, kaj bo. Grem lahko v druge proizvode, morda cenejšo linijo, prodam ali karkoli že.

Ste vedno radi pekli piškote.

Ja seveda. Rada pečem tudi druge stvari. A piškot je nekaj drugega kot torta, ki jo moraš dnevno prodajati. Tisto je tudi logistično bolj zahtevno.

So vam drugi pomagali oz. vas usmerili v to? So vam drugi rekli, da bi se lahko ukvarjali s tem ali je to dozorelo samo v vas v stilu: Aha. Rada pečem piškote, dobri so. Zakaj se ne bi s tem ukvarjala?

Med prijatelji smo se vedno pogovarjali, da bi naredili nekaj samostojnega in potem smo se hitro vprašali, kaj pa znamo, da bi lahko postavili na noge. V ta posel me je bolj usmeril moj partner Štefan. Rekel je naj poskusim in naredim to. Govorila sem si, da nisem pek. Na drugi strani pa sem videla stanje na trgu. Vsi pečejo isto in vsi imajo isto embalažo. In to je velika žalost. Vsi skočijo na isti vlak in delajo tisto, kar ljudje poznajo. Če hočeš narediti nekaj novega, pa si moraš ustvariti novo tržišča.

Pogrešate kaka znanja in veščine potrebne za vodenje vašega posla.

Vem kaj znam. Dobra sem v mehkih veščinah. Dobra sem v pogovorih s strankami in znam najti ljudi, ki dobro počnejo stvari. Tisto, kar znam sama je reducirano na majhno področje. Znam pa najti ljudi, ki znajo dobro tisto, kar potrebujem.

To, da znaš dati stvari vstran in delaš sam le tisto, v čemer si res dober je znamenje samozavesti in samozaupanja.

Tudi jaz bi raje sama vse znala, a ne znam. Nekoč sem morala čez noš speči 3 kg keksov in sme skoraj umrla. Nismo navajeni takšnega delo. To je fizično delo. Za to moraš biti streniren. Jaz tega ne znam in tudi nočem. Znam druge stvari. Kar bi npr. rada znala bolje, so računovodske zadeve.

Ko sem prišel k vam, sem mislil, da sem se izgubil. Pričakoval sem prodajalno z vašimi keksi. Dejansko je ideja tisto, kar poganja celoten projekt..

To je tudi odločitev. Skozi me prepričujejo, naj odprem trgovino. Jaz nočem imeti trgovine. Sama ideja, da bi se ukvarjala z osebjem, me ne privlači. Seveda je to proizvod, ki bi se lahko dobro prodajal in narediš lahko dobro linijo in to privlači ljudi. Zame pa je tako, kot počnem, edina možna pot.
To, da vse deluje na bazi ousouringa je tudi za Slovenijo nov pojav in me v nekaterih uradih malo čudno gledajo. Ne vem a se nihče ne spomni tega? A vsak misli da mora vse delati sam.

Zdi se mi, da je to del slovenske mentalitete. Ljudje radi vse naredijo sami.

Dejansko pa si s tem fizično omejen. Sama ne morem speči vseh teh piškotov.

To je res nov pristop. Pričakoval sem tudi, da imate lastno pekarno. To je v slovenskem prostoru je novo.

Totalno idiotsko je imeti svoje podjetje, ki te finančno omejuje. Sama sem iskala pekarne, ki imajo proste kapacitete in tega je kar dosti. In najdeš nekoga, da se napolni njegova kapaciteta in on nima s tem nobenega tveganja. Sama jim samo plačam. Sestavine in vse jim dostavim.

Zdi se mi, da je potrebno preklopiti logiko, da tudi manjše podjetje lahko poleg računovostva outsourca še druge stvari npr. celotno proizvodnjo.

Zame že od vsega začetka ni bilo druge izbire in dejansko tudi ni mogoče drugače.

Druga možnost je, da se stvari enostavno ne lotiš. Ne vidiš druge alternative, kot da vse delaš sam.
To da vam pečejo drugi je dejansko odlična možnost. Ni tveganja ne za vas, ne za njih. Skratka dobro partnerstvo.

To funkcionira podobno kot moda. Ima le dizajn. Najbolj podobno je tej logiki.

Imate vizijo, da bi Angelski keksi postali svetovna blagovna znamka?

Nekaj evropskega bi lahko postala. Zasnovano je tako, da bi lahko Angelski keksi postali proizvod za kontinentalno Evropo. To je ideja. Imam že povpraševanje za Avstrijo. Slovenija je zame testni trg. Vsak trg ima svojo logiko. Nastop na novem tržišču zahteva dobro pripravo in nočem kar tako tvegati. Prvega vtisa ne moreš nikoli popraviti. Letos še prav gotovo ne bom šla na avstrijski trg. Jasno pa mi je, da so ti moji keksi čisto urbani proizvod in lahko se osredotočijo le na večja mesta.

Hvala za pogovor. Želim vam uspešno nadaljevanje vaše podjetniške poti.

Kakovost in odličnost sta brez dvoma ključna elementa v doseganju želene prihodnosti. O certifikatih kakovosti že čivkajo ptički. Razlika pa je med formo in funkcijo. O tem kaj pomeni kakovost, kako to nadgraditi v odličnost in kakšna je vloga vodstva pri tem sem se pogovarjal z dr. Milo Božič, ki je vrhunska strokovnjakinja za management kakovosti in odličnosti. V Leku je bila več let direktorica sektorja kontrole in upravljanja kakovosti ter svetovalka uprave za kakovost in poslovno odličnost. Sedaj je direktorica inštituta BE-I, zavoda za poslovno odličnost in inovativnost.

1. Ob javnem podeljevanju različnih certifikatov za kakovost lahko pomisliš, da gre le za zunanjo podobo podjetja. Kaj bi naj pravzaprav bila kakovost v podjetju in kaj uvajanje kakovosti podjetju resnično prinaša?

Najbolj elementarna razlaga kakovosti v podjetju je tista kakovost, ki sidra v zavedanju in delovanju zaposlenih, in ne to, kar je zapisano v dokumentih, niti tisto, kar deklarirajo certifikati na stenah podjetij. To je kakovost, ki je ponotranjena in integrirana v izvajanju dejavnosti podjetja brez zunanjih trikov, postopkov in sistemov. Sliši se radikalno, je pa edino, kar naravno ustvarja kakovost v naravnem okolju.

2. Zdi se, da bi morala biti kakovost nuja, standard v neki organizaciji. Ali je odličnost nadgradnja koncepta kakovosti? Kako priti do odličnega podjetja?

Kakovost, ki je nuja, je funkcionalna kakovost, kot pravimo kakovostniki; ta je samoumevna za naše izdelke /storitve, da ustrezajo svojemu namenu pri odjemalcih, in ne posega na področje atraktivne kakovosti, s katero presegamo pričakovanja uporabnikov in si tako zagotavljamo konkurenčno prednost. To pa je že področje poslovne odličnosti. Kako priti do odličnega podjetja, je predmet tisočerih knjig, moj kratek povzetek bistvenih pristopov pa je:

· Standarde in modele odličnosti je treba uporabljati na konsistenten in inovativen način, integrirano v specifične namene potreb podjetja. Za to potrebujemo veliko zavedanja in organizacijskega učenja, ne pa le konzultanta, ki nam bo napisal poslovnik kakovosti, da izpeljemo certifikacijo ISO 9001, ali kateregakoli standarda.

3. Kakšna je vloga in naloga vodstva pri doseganju poslovne odličnosti? So za to potrebni neki posebni talenti vodstva?

Namen vodstva je zelo dobro zapisan v vseh načelih standarda ISO 9001 ali modela odličnosti. Bistvo je v konzistentnosti namena, le tega pa ni tam kjer ni zavedanja, kaj je naše poslanstvo, vizija, vrednote, ki nas ženejo, itn…

4. Kako sta povezani in kako se podpirata odličnost in inovativnost?

Odličnost sidra v inovativnosti, ki je skupaj z učenjem njena gonilna sila. Napaka, ki jo pogosto delamo, je to, da veliko več pozornosti namenjamo ocenjevanju tretje strani, kar potrjuje naše pomisleke, da lahko gre le za zunanjo podobo podjetja. Žal niti v večini podjetjih, ki se prijavljajo za nagrado odličnosti (PRSPO ali EFQM) ni vzpostavljenih sitemov inovacij in disciplin učeče se družbe.
To v precejšnji meri razlaga, zakaj se potenciali uvajanja standarda kakovosti ali modela odličnosti ne koristijo in ne obrestujejo v polni meri.

5. Na prvi pogled se zdi , da je uvajanje kakovosti, odličnosti in inovativnosti namenjeno le večjim poslovnim sistemom. Kaj torej to troje pomeni za mala podjetja, kako se naj ta lotijo tega?

Velika podjetja težko funkcionirajo brez sistema ali modela vodenja, zato so prisiljena v pristope vsaj minimalne standardizacije. Manjiši obsegi poslovanja so do določene mere še obvladljivi v glavah izvajalcev ali lastnikov, četudi sistem ni zapisan, v naravi funkcionira.
Vsekakor je sistematičen pristop vodenja kakovosti pravilno zastavljen le v pomoč in podporo vsaki organizaciji, ne glede na velikost.

6. Ali lahko koncept poslovne odličnosti uporabimo tudi v zasebnem življenju?

Vsekakor, idealno prakso uporabe modela odličnosti imamo v naših družinah. Znan je primer uporabe modela odličnosti v podjetju taksista, zobozdravstvene ordinacije, itd. Ni meja uporabi odličnih pristopov, pravo vprašanje je le, kje in kako.