Prihodnost in vodenje

V knjigi Presence avtorji izpostavijo zanimivo vprašanje. Ko človek tako močno zboli, da mu predvidijo le še nekaj mesecev življenja, je pripravljen koreniti spremeniti svoje življenje. Kaj je tisto, kar bi celotno človeštvo postavilo v takšno situacijo, da bi bili pripravljeni korenito spremeniti obnašanje naše zahodne civilizacije? Enoznačnega odgovora seveda ne dajo. Tudi zgodovina nas uči, da velike grožnje npr. grožnja jedrske vojne in velike in boleče minule izkušnje npr obe svetovni vojni nista bili dovolj. Tudi danes grožnja posledic globalnega ogrevanja ni dovolj. Nakažejo pa, kdo bo moral biti katalizator sprememb. Edino, če se bo gospodarstvo začelo spreminjati, je rešitev za našo civilizacijo.

In zanimivo, gospodarstvo se je začelo spreminjati. Nekatera velika ameriška podjetja so pozvala Busha k ukrepom za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov  v ozračju. Po drugi strani pa podjetja v trajnostnem razvoju iščejo priložnosti za svoj strateški razvoj.

Kako je prišlo do teh na prvi pogled presenetljivih sprememb. Mislim da gre za učinek snežink na veji, za edini uspešen princip doseganja sprememb ob trdovratnem uporu.  Kratka zgodbica je zgovorna ilustracija tega. V zimskem jutru precej močno sneži. Na drevesu sedita dve ptički in modrujeta o teži snežink. Prva pravi: »Snežinke so čisto brez teže.« Druga se ne strinja: »Neko težo pa že imajo..« In ker se jima nikamor ne mudi, sedita na drevesu in opazujeta eno izmed vej, na katero padajo snežinke. Pade 200 snežink in nič se ne zgodi. Pade 1000 snežink in 5000 in 10.000 snežink in nič. Pade 500.000 snežink in ne zgodi se nič. in pade 1.236.503 snežink in nič. In pade 1.236.504 in veja se zlomi.

Ne moremo vedeti, kdaj se bo veja zlomila, vemo pa da je bila vsaka snežinka pomembna.  Drobna dejanja, vztrajno ponavljanje, vedno več ljudi, ki sodeluje in seveda jasen namen, ki si ga ti ljudje delijo, vse to  povzroča želene spremembe. Na žalost ali pa na srečo pa le na dolgi rok. Na srečo zato, ker vztrajajo le tisti, ki imajo za kaj vztrajati.

1 Comment »

Berem zelo preprosto in zelo odlično knjigo o motiviranju ljudi v organizacijah - Gung Ho! Na začetku je narejen bistveni prehod. Dobra podjetja delajo v smeri navdušenih strank. Kako pa narediti, da bo imelo podjetje navdušene zaposlene?  Knjiga izpostavi 3 načela:

Duh veverice ali vredno delo:

• Zaposleni morajo vedeti, da njihovo delo pripomore k temu, da je svet boljši.
• Vsakdo dela z namenom, da bi dosegel skupni cilj, ki ga je sooblikoval in ga podpira.
• Vrednote botrujejo vsem načrtom, odločitvam in dejanjem.

Pot bobra ali zaposleni imajo nadzor nad doseganjem ciljev:

• Igralno polje je jasno označeno z mejami in potem je igralcem dopuščeno, da sami igrajo.
• Mislim, občutkom, sanjam in potrebam zaposlenih je potrebno prisluhniti in tudi kaj glede njih narediti.
• Zaposleni morajo imeti izzive za katere so sposobni - ne premalo in ravno toliko , da uspejo, če vložijo vse svoje sile.

Dar gosi ali medsebojno vzpodbujanje:

• Iskrene pohvale, posredne in neposredne.
• Spodbujanje napredka
• Navdušenje=poslanstvo * denar * pohvale

Vse je zelo preprosto, ni pa mogoče tega uvesti čez noč. Po izkušnjah bi naj trajalo 5 let, da v podjetju resnično zaživi. To pa zahteva drugačne voditelje. Takšne, ki ne želijo držati vseh niti, takšne ki gredo med ljudi in jih vzpodbuja in takšne, ki verjamejo, da to deluje.

No Comments »

Damijanov komentar na prejšnji prispevek o družbeni odgovornosti  me je vzpodbudil k razmišljanju.

Družbeno odgovorno ravnanje (DOR) do neke mere omejuje podjetje - vsaj kratkoročno lahko predstavlja večji strošek.  In ravno zato lahko zaradi omejevanja vzpodbuja inovativnost. Sponzoriranje športa, ki samo po sebi seveda ni slabo, tudi inovativno ni. Sodi pa v področje družbene odgovornosti podjetij. In predvsem ni DOR pri samem izvoru delovanja podjetja. Pravzaprav se delovanja podjetja sploh ne dotika. Delovanja pri izvoru so prav gotovo skrb za zaposlene, varnost izdelkov, zamnjševanje negativnih vplivov na okolje.

Zanimivo se mi zdi DOR Heliosa. Obnavlja stare vodnjake. Lahko bi rekli, da ker na eni strani negativno vpliva na okolje, potem na drugi strani vrača. Po svoje inovativna ideja. Ne vem, kaj še sicer delajo znotraj DOR, a inovativno bi bilo razviti sistem svetovanja in usposabljanj, kako porabiti pri pleskanju čim manj barve ali razviti barvo, ki bi se nanašala v tanjšem a obstojnem sloju. To bi seveda vplivalo na zmanjševanje porabe barve in posledično manjši dobička. Zopet prostor za inovativnost: Kako na kakšen drug način dobiti nazaj ta izgubljen dobiček in to z manjšimi vplivi na okolje. Morda pa bi bili ljudje pripravljeni več plačati, če bi vedeli, da s tem tako ali drugače varujejo okolje.

Inovativnost znotraj DOR podjetij pomeni iskanje načinov, kako čim manj negativno vplivati na okolje in ljudi, kako omogočiti razvoj zaposlenim, pri tem pa morebitni zmanjšani dobiček prinesti noter na druge družbeno odgovorne načine ali pa morda celo ugotoviti, da se da živeti tudi z manjšim dobčkom.

2 Comments »

Vinko v komentarju na prejšnji prispevek v tem blogu piše, da preveč energije posvečamo prihodnosti in da je smiselno osredotočiti se na sedanjost. Se strinjam s tem, ko gre za sanjarjenje ali fantaziranje o prihodnosti.

Naše odločitve pa imajo vedno svoje posledice v prihodnosti. Različne odločitve imajo različne posledice. Nekatere so bolj druge pa manj zaželene. V tej smeri pa je nujno razmišljati o prihodnosti in preigravati različne scenarije. Ravno scenariji prihodnosti so orodje za to. 

Scenariji so zgodbe o prihodnosti. Njihov namen pa je omogočiti boljše odločitve v sedanjosti. Naše odločitve temeljijo na miselnih zemljevidih, ki jih imamo o prihodnosti. Vemo pa kako je bilo z geografskim zemljevidi. Narisani so bili v skladu s tedanjim dojemanjem stvarnosti. Zlahka so popotnika pripeljali nekam drugam, kot je v resnici hotel. Kolumb je že tak primerek. V njegovem primeru se je to sicer odlično izšlo. Če pa sami za orientacijo v mestu uporabljamo netočen ali celo napačen zemljevid, ne pridemo nikamor.

Scenariji opisujejo možno prihodnost. Temeljijo na pomembnih dogodkih, glavnih igralcih in njihovih motivatorjih ter zakonitostih delovanja sveta. Odločevalcem pomagajo razmišljati o negotovih dejavnikih prihodnosti. Načrtovanje scenarijev pa ima tudi nekaj pozitivnih stranskih učinkov:

• Ker je nujno sodelovanje več ljudi, vzpodbuja medsebojno delovanje na širokem razponu idej.
• Omogoča kombiniranje različnih področij znanja in vedenja
• Opogumlja vključevanje različnih perspektiv v vprašanje.
• Če nekaj ne moremo meriti, še ne izključimo.
• Ker običajno izdelamo niz scenarijev o istem vprašanju, nam to omogoča razmišljanje o prihodnosti z vidika različnih možnosti.

Scenariji niso orodje rezervirano za raziskovalne ustanove in morda vladne institucije. S pridom jih lahko uporabljajo podjetja. Temu se močno posvečajo naftna podjetja. Verjetno jih je velika naftna kriza pripravila do tega, da so morali razmišljati o različnih možnostih zalog in koriščenja nafte. Vsakih nekaj let pa izdajo zbirko scenarijev. Zadnja  z naslovom Shellov globalni scenarij do 2025 je izšla leta 2005. In seveda Shell to uporablja za načrtovanje lastne strategije.

Takšen pogled v prihodnost omogoča celostno sedanje delovanje. Velikokrat je past podjetniškega razvoja ravno kratkoročna usmerjenost. Pogled za 20 let naprej pa ne more zanemariti ne dolgoročnih vplivov ne dolgoročnih koristi, to pa nedvomno vodi tudi v družbeno odgovorno ravnanje. In kar se mi zdi še bistveno: izdelava scenarijev nas odlepi od strogih kvantitativnih raziskav in odpre pogled v neznano. To pa je tudi vir navdiha.

4 Comments »

Včeraj sem imel v Veliki Nedelji predavanje o družbeno odgovornem podjetništvu (DOP). Udeleženci niso bili ljudje, ki lahko neposredno oblikujejo družbeno odgovorno podjetništvo, ampak bolj tisti, ki kot zaposleni ali uporabniki čutijo posledice le tega.  Bilo je bolj malo ljudi in so potem ugotavljali, da je naslov ‘Družbeno odgovorno podjetništvo’ verjetno bil nerazumljiv. Ljudje tega ne poznajo. Verjetno bi res bil bolj udarni naslov ‘Ali so danes podjetja poštena?’ Se mi močno dozdeva, da je zaznavanje precej ljudi, da niso in da niti ne morejo biti.

Kakšno pa je zaznavanje samih podjetij? Velika podjetja izdajajo poročila o družbeni odgovornosti in imajo na svoji spletni strani rubriko, ki predstavlja njihovo družbeno odgovornost. Verjetno se bolj ali manj zavedajo, da je družbeno odgovorno ravnanje nuja. Nuja, ker bodo to pričakovali potrošniki in nenazadnje nuja, ker je družbeno odgovorno delovanje tudi trajnostno delovanje.

Kaj pa mala podjetja? Nekaj dni nazaj sem bil na delavnici o DOP, so jo pripravili v okviru projekta uvajanja DOP v mala in srednja podjetja.  Predstavnikov podjetij je bilo za na prste ene roke. Jih ne zanima, ne vidijo nobene koristi od tega? Mislim, da slednje. S kolegom Damijanom sva se pogovarjala, da je za njih treba DOP zaviti v privlačnejšo embalažo. Strinjala sva se, da je ta embalaža lahko  inovativnost. DOP namreč vzpodbuja inovativnost in inovativna podjetja so tudi lažje družbeno odgovorna. Pri inovativnosti pa ne gre le za inovativne izdelke in storitve, ampak tudi za inovativne načine poslovanja.

2 Comments »