Prihodnost in vodenje

MODNI DODATEK ALI BISTVO POSLOVANJA
Družbena odgovornost podjetij je tema o kateri se govori. Ne ravno veliko, a bistveno več, kot se je govorilo nekaj let nazaj. Upam, da ni govorjenje edina stvar.
Pravzaprav imam mešane občutke ob pojmu družbene odgovornosti podjetij. Vse preveč karakteristik fasade ali modnega dodatka ima. Precej se govori o poročanju o družbeni odgovornosti podjetij. Poročanje o družbeni odgovornosti je nadgradnja bilanc stanja in izkazov uspeha. Čeprav je nadgradnja, pa še vedno ostaja na nivoju zagotavljanja nujnega in legalnega. In zaenkrat podjetju niti ni potrebno poročati o družbeni odgovornosti. Bilance in izkazi so nujne in obvezne ter zagotavljajo minimum. Enron pa je pokazal, da je to bistveno premalo. Dolgoletne lepe bilance so lahko le kozmetika in potem ko poči, je hudo. Poročanje o družbeni odgovornosti zahteva večjo transparentnosti in kaže bolj jasno sliko podjetja.

A tudi to je premalo. Tudi to je lahko le kozmetika. Danes potrebujemo nekaj precej drugačnega. Potrebujemo podjetja, ki se v svojem bistvu naravnavajo na trajnost v elementih varovanja naravnega okolja, vpetosti v družbeno okolje in odnosov z zaposlenimi. To pa je bistveno drugače od tega, če podjetje del svojega dobička nameni za letovanje otrok, zaščito ogroženih živalskih vrst, podporo kulturi ali kar je že na robu - podpori uspešnemu športnemu subjektu.

NUJNA REVOLUCIJA V TRAJNOSTNI RAZVOJ
Tako na hitro mi je bistveno bolj simpatičen izraz ‘trajnostno usmerjeno podjetje‘, kot pa družbeno odgovorno. Tudi pomen je pri prvem primeru večji. V tej smeri me nagovarja odlična najnovejša knjiga Petra Sengeja in sodelavcev The necessary REVOLUTION z zgovornim podnaslovom ‘How Individuals and Organisations Are Working Together to Create a Sustainable World. Peter Senge je eden izmed začetnikov koncepta učeče se organizacije. Bistvo tega koncepta je, kako se učiti oz. naučiti podjetje se učiti. Senge pravi, da je naslednje vprašanje: Učiti za kaj? In njegov odgovor je: Učiti za oblikovanje trajnostnega cvetočega sveta za življenje po industrijski dobi. Nekaj zanimiv misli iz knjige, ki je po mojem mnenju eden temeljnih prispevkov preusmeritve na trajnostno razmišljanje in delovanje:

Continue Reading »

4 Comments »

Klasično razmišljanje prodaje in nakupa izdelkov in storitev, precej zoži možnosti podjetja. Poleg denarne menjave je možna še blagovna menjava. In čeprav je le ta stara toliko kot človeštvo, sploh ni zastarela. Jaz napravim storitev zate, ti jo zame. Če je v tej skupnosti blagovne menjave več članov, je stvar še bolj uporabna.

Za možnost uporabe le-tega pa moram dobro poznati vse ključne skupine, ki so lahko del skupnosti mojega podjetja. Pri tem nam lahko zelo pomaga preprosta tabela.

Koga povabiti Vrsta dejavnosti Njihova ponudba in potrebe Naša ponudba in potrebe

- - - -

- - - -

Pri izpolnjevanju lahko začnem v kateremkoli stolpcu:
V stolpec „Koga povabiti“ napišemo podjetja, organizacije, posameznike, ki se nam zdijo pomembni elementi skupnosti našega podjetja.
V stolpec „Vrsta dejavnosti“ pišemo dejavnosti, ki so pomembne za delovanje našega podjetja.
V stolpec „Njihova ponudba in potrebe“ pišemo tisto kar to posamezno podjetje ponuja in tisto, kar potrebuje.
V stolpec „Naša ponudba in potrebe“ pišemo tisto kar potrebuje naše podjetje in tisto kar naše podjetje ponuja.
V zadnjih dveh stolpcih lahko pri posameznem podjetju hitro najdemo možnost blagovne menjave in takšna blagovna menjava ima lahko precej prednosti pred denarno.

Pomembno je, da napravimo to tabelo dovolj široko, da zajamemo vse naše potrebe, vse panoge, ki so pomembne za delovanje našega podjetja in vse potencialne partnerje, k jih vidimo.
Izpolnjena tabela predstavlja našo potencialno mrežo oz. skupnost.

Pri vsakem elementu lahko hitro najdemo nekaj , kar ponujajo in mi potrebujemo ter obratno. S konkretnim vprašanjem: „Mi potrebujemo to, kar vi ponujate, lahko pa vam ponudimo to in to. A ste a tovrstno sodelovanje?“ lahko hitro pridemo do konkretnega sodelovanja in celo do dolgoročnega partnerstva. Precej hitro se lahko iz vseh elementov splete zanimiva mreža. Pri tem lahko pomagajo orodja za graditev spletnih skupnosti, wiki orodja in še kaj.

Precej preprosta analiza, ki nas lahko pripelje tudi do drugačnega in bolj učinkovitega poslovnega modela.

4 Comments »

V petek smo bili pri prijateljih. Zopet smo dobil paket oblačil in obutve za našega sina. Njihovi otroci so prerasli, našemu pa ravno ustreza oz. mu bo v kratkem. Ko odnosi vrnemo nazaj. Kakšno je plačilo za to? Enostavno: tudi mi bomo naredili enako s tistimi oblačili, ki se nam nabirajo. V vsakdanjem življenju je to precej pogosto tudi v drugih oblikah. Pomoč med sosedi in prijatelji je že eden od načinov. Kako pa je to v poslovnem svetu? Na osebni ravni do neke mere deluje, na institucionalni ravni pa nisem prepričan.

Zadeva ni problematična le na nivoju pomoči med podjetji ampak tudi znotraj podjetja med oddelki in sodelavci na različnih nivojih. Spontano deluje le med tistimi, ki so si bliže, ki so morda tudi sicer prijatelji.

Kaj pomeni ‘daj naprej’ znotraj podjetja. Ena izmed pomembnejših dobrin, ki jo lahko posredujemo naprej, je znanje. Če se to dogaja le spontano je premalo. Potrebno je ustvariti okolje in tehnologijo, ki to omogoča in seveda tudi vzpodbuja. Poglejmo nekaj možnosti:

• Zelo enostaven element je skupen prostor za kavo, kjer se zaposleni občasno zbirajo. Ob klepetu o vsakdanjih rečeh, si povedo precej tudi o službenih zadevah.
• Objavljanje uspešnih rešenih problemov na oglasni tabli, v glasilu, na spletu ali intranetu.
• Predstavitve zaposlenih ter njihovi znanj in sposobnosti ter sprotnih izzivov. Možnost je, da ima vsak zaposleni svoj blog (ki je lahko viden tudi samo na intranetu.)
• Srečanja zaposlenih, ki si lahko pomagajo med seboj s prenosom znanja.
  Temeljni predpogoj za to pa je kultura, ki da je vrednost sodelovanju in izmenjavi znanja. Mora biti dovoljeno ‘zapravljati čas’ za srečavanja, za pogovore, za izmenjavo znanja. Najsodobnejša tehnologija za Knowledge management je premalo.

Bolj kompleksno pa je dajanje naprej med podjetji. Zakaj bi pravzaprav podjetja dajala nekaj zastonj drugim podjetjem? Morda še dajejo neprofitnim organizacijam. Dajejo športu, pa čeprav nekateri klub razpolagajo z bistveno boljšimi pogoji dela kot nekatera podjetja. A neprofitne organizacije in športni klubi niso konkurenca, niso neposredni tekmeci. Podjetje lahko da drugemu podjetju nekaj, kar ono ne potrebuje več, drugemu podjetju pa bi prišlo prav. Navsezadnje ni nobene ovire, da se podjetja ne bi šla tovrstnega dobrodelništva. To lahko pripomore k razvoju gospodarstva v celoti ali pa lahko pomaga poslovnim partnerjem oz. dobaviteljem tistega podjetja. Včasih se stvari enostavno pokvarijo, ker in ko jih sami ne rabimo.

Druga dimenzija dajanja naprej pri podjetjih, pa je dajanje naprej v omejeni skupini podjetij, kjer lahko na daljši rok pričakuješ, da boš dobil nekaj nazaj. Takšno sodelovanje oz. dajanje naprej v skupnosti podjetij je smiselno. Gre za medsebojno podporo in pomoč. Ne vem pa koliko v praksi res deluje. In ne vem koliko takšnih podjetniških skupnosti v rednici obstaja? Zdi se mi, da bi lahko to delovalo v grozdih. Seveda pa ni nobenih ovir, da se skupina podjetij ne bi povezala in si vzajemno pomagala.

7 Comments »

Včeraj sem odkril spletno stran Svetovnega foruma za trajnostni razvoj (World Business Council for Sustainable Development - WBCSD). Sploh nisem vedel, da kaj takšnega obstaja in verjetno tudi ne bi z brskanjem po spletu prišel do tega. A jutri odhajam na poletni tabor Evropske organizacije za kakovost na Brdu pri kranju, kjer bom moderiral eno sekcijo. Med izjemno zanimivimi udeležnci je tudi Dr. Brigitte Monsou Tantawy, ena od direktoric pri tej organizaciji. Ko sem se pripravljal na intervju z njo, sem seveda prišel do tega podatka.

In kaj je WBCSD? Organizacija, ki  združuje okrog 200 velikih podjetij. V njenem svetu so predsedniki ali podpredsedniki Toyote, Unilevera, The New York Timesa, DuPonta, Royal Dutch Shella… Med članicami je npr. iz Hrvaške Podravka, iz Slovenije pa ni nobenega podjetja.

Gre za združenje podjetij za naslednjim poslanstvom: pripraviti poslovne voditelje, da postanejo katalizatorji sprememb usmerjenim proti trajnostnemu razvoju ter podpirati poslovni sektor, da deluje, inovira in raste v svetu, ki je vse bolj oblikovan z dejstvi trajnostnega razvoja.

Nekako vidim v tem poslanstvo iskanje ravnotežja ali morda celo sinteze med poslovanjem in (trajnostnim) razvojem. Verjetno gre tudi za lobiranje politike za omilitev določenih ukrepov, ki predstavljajo za podjetja stroške, a kot sem prebral, gre tudi za lobiranje politikov za trajnostni razvoj s strani poslovnega sveta. Očitno je lahko kdaj poslovni svet v kakšnem elementu trajnostnega razvoja pred politiko

Kakorkoli že gre za ustvarjanje prostora dialoga in iskanja. In to je pravzaprav največ, kar je možno narediti. Preko dialoga nastajajo nove pobude in novi projekti. Znotraj WBCSD je tako nastal projekt Energijska učinkovitost zgradb, ki so ga vzpostvila velika gradbena podjetja. A lahko rečemo: in vendar se premika. Vse kaže, da bodo pobude podjetij uspešnejše od pobude politike. Še posebej, če so te pobude vedno bolj skladne s težnjami ljudi.

3 Comments »

To, da dobre ideje spreminjajo svet, ni nič novega. Staro je tudi to, da nekateri dobre ideje vzpodbujajo in olajšajo njihovo uresničitev. Meceni so že v srednjem veku podpirali umetnike in znanstvenike. Nizozemska Postcode loterija je razpisala natečaj za najboljš podjetniško idejo na področju ekologije. Temu lahko rečemo tudi družbeno odgovorno podjetništvo.

500.000 evrov dobi zmagovalec, ki bo pripravljen idejo tudi realizirati. Rok za prijavo je 30. avgust 2007. Predsednik žirije je sir Richard Branson.  Kaj še čakate? Ustvarite nevihto idej, poiščite še koga, da boste ideje brusili in se prijavite. Če seveda čutite vsaj nekaj strasti na področju eko tehnologije.

Pravzaprav je tudi to dobra ideja - ta natečaj - kljub temu, da bo samo ena zamisel sofinancirana, je velika verjetnost, da se jih bo uresničilo več. Ko posameznik ali skupina dobi dobro idejo in se pojavi tudi strast, potem že najde pot za uresničitev. Skratka - dobre ideje lahko spreminjajo svet.

No Comments »

Na poti iz Ljubljane sem se včeraj zvečer ustavil na bencinski črpalki Lopata. Povsod so bili parkirani kamioni: na cesti do črpalke, na samem platoju črpalke, na vseh poteh nazaj na avtocesto, skratka povsod, kjer je mesto za njih in tam, kjer jih niti najmanj ne pričakuješ. Bilo je nevarno – še posebej ker je deževalo. In to parkiranje brez reda ni bilo prvič.

To sem povedal uslužbenki na črpalki. Rekla je, da je njihova le črpalka in da za ostale površine ne odgovarjajo. Na moje vprašanje, čigave pa so ostale površine, je rekla, da nekateri ljudje kličejo DARS in policijo. Torej nisem prvi, ki je to opazil in zaenkrat se ni še nič spremenilo. Tudi sam sem poklical policijo, ker je to bilo v danem trenutku najmanj, kar sem lahko naredil. Moje sporočilo so sprejeli. A ob takih klicih nikoli ne vem, ali jim je tečno, da jih gnjavim in ali bodo sploh kaj naredili.

Očitno je nočno parkiranje kamionov problem. Ne vem ali je gneča na vseh parkiriščih ali le na nekaterih. Po moji presoji gre za ogrožanje prometne varnosti. Ljudje to opažajo in očitno tudi sporočajo naprej. Spremeni se nič. Nekateri – npr. črpalkarji se niti najmanj ne počutijo odgovorne za to. Vsaj takšen vtis dajejo. 

Dve stvari mi padeta ven iz tega:

1. Ljudje pogosto ne naredijo nič, kar je izven njihove neposredne odgovornosti – niti niso pripravljeni poiskati tistega, ki je odgovoren. Parkiranje kamionov sicer ni odgovornost črpalkarjev, je pa vsaj tudi njihov problem. 
2. Ni opaziti, da obstaja nek mehanizem za reševanje takšnih kompleksnejših problemov. Ljudje opozarjajo nanje in po opozorilu sploh ne vedo, ali se kaj spreminja. Močno se mi zdi, da se tako ali tako nič ne.

In to se mi zdi konkreten razvojni izziv Slovenije: problemov se ne znamo lotevati sistemsko in pri tem reševanju ne zmoremo sodelovati, ker pogosto ne čutimo svojega deleža odgovornosti pri problemih, ki jih sicer opažamo in nas motijo. Ne vem sicer ali je v drugih državah kaj drugače, a za Slovenijo po mojih dosedanjih izkušnjah to prav gotovo drži.
In to drži tudi za manjše sisteme kot je država – za podjetja na primer.

No Comments »

Danes zjutraj sem ugotovil, da ne dela telefon (ISDN). Pravzaprav je pretežno delal, le jaz nisem slišal sogovornika. Lahko sem klical, sprejemal klice in sogovornik me je slišal. Na žalost pa je bil kot celota neuporaben. Zjutraj sem prijavil napako. Okrog 16h se mi je prvič oglasil serviser in okrog 17h je bilo popravljeno. Nekaj je bilo potrebno nastaviti na centrali. Ko sem vprašal serviserja, kaj je bilo, je rekel, da se na centrali smejijo. Sam se nisem smejal, ko sem čakal približno 6 ur in že mislil, da so pozabili name. Danes sicer nisem nujno potreboval telefona, a tudi nihče me ni vprašal, ali ga potrebujem

Serviser je bil sicer prijazen, celotna Telekomova storitev pa ne. A je to storitev prihodnosti. Bog ne daj. Storitev prihodnosti si predstavljam tako:

• Vprašajo me, koliko nujno potrebujem telefon
• Z operaterjem se dogovoriva o razumnem roku
• Povedo mi: okvara bo odpravljena najkasneje v 30 minutah
• Če okvara ni odpravljena v 30 minutah, me pokličejo, se opravičijo, mi povedo, kdaj bo odpravljena in mi obenem dajo bonus za 5 evrov pogovorov.

To pravzaprav ni storitev prihodnosti. To je najbolj normalna logika in bonton storitve. Res pa je, da je to storitev, ki jo jaz ne plačam. In tudi v Telekomu dobro vedo, da se stranka ne odloči tako hitro za menjavo operaterja.

Verjamem pa, da bo v prihodnosti tudi menjava operaterja oddaljena maksimalno za dva klika. To pa bo zahtevalo prevrednotenje  vrednot tudi za telefonske storitve in njihovo servisno podporo.

Ne vem kako je pri drugih operaterji T2, Amis in še kaj. Se že bolj zgledujejo po dvoklikni prihodnosti menjave ponavljajočih storitev.

No Comments »

American Council for the United Nations University je objavil 15 globalnih izzivov za človeštvo. Te izzive redno ažurirajo.

1. Kako lahko dosežemo trajnostni razvoj za vse?
2. Kako lahko imajo vsi dovolj čiste vode in to brez konfliktov?
3. Kako lahko dosežemo ravnovesje v rasti populacije in rasti virov?
4. Kako priti do pristne demokracije v avtoritarnih režimih?
5. Kako naj oblikovanje politik postane bolj občutljivo na globalne dolgoročne perspektive?
6. Kako naj globalna informacijska konvergenca in komunikacijska tehnologija delajo v korist vseh?
7. Kako naj opogumimo etični ekonomski trg  k zmanjševanju razlik med revnimi in bogatimi?
8. Kako naj zmanjšamo grožnjo novih in pozabljenih bolezni ter odpornosti mikroorganizmov?
9. Kako naj izboljšamo zmožnost odločanja kot del narave dela in institucionalnih sprememb?
10. Kako naj skupne vrednote in nove varnostne strategije zmanjšajo etnične konflikte in uporabo orožja za množično uničevanje?
11. Kako lahko spreminjajoči se status žensk pripomore k izboljšanju življenjskih pogojev?
12. Kako ustaviti mreže mednarodnega kriminala pri njegovem napredovanju v sofisticirano podjetje?
13. Kako naj zagotovimo naraščajoče potrebe po energiji na varen in učinkovit način?
14. Kako pospešiti preboj znanosti in energije pri izboljšanju življenjskih pogojev?
15. Kako naj etične smernice postanejo bolj vključene v globalne odločitve?

Dve stvari nas pri teh globalnih izzivih za človeštvo odbijajo oz. puščajo hladne. To sta besedica ‘globalno’ in beseda ‘človeštvo’. Naši možgani to prevedejo kot nekaj kar se nas ne dotika, kar je daleč stran od nas in nas ne ogroža.

Fraza »Misli globalno, deluj lokalno.« kljub temu, da je bila že velikokrat izrečena, še ni izrabljena. Pravzaprav zahteva vedno znova prevrednotenje in aktualizacijo. Pomeni preprosti imperativ: globalne izzive prevedi v izzive zate, za tvojo družino, za tvoje podjetje.

Kaj pravzaprav pomenijo ti izzivi za podjetje? Sam vidim v teh izzivih naslednje možnosti za podjetje:

• smernice, izzivi in navdihi za družbeno odgovornost podjetij
• smernice za oblikovanje politik podjetja (na daljši rok bodo nekateri od teh izzivov urejeni z zakonodajo ali pa bodo vsaj postali področje, mimo katerega nobeno podjetje ne bo moglo iti); če se začne podjetje pravi čas soočati s tem izzivom, bo to pomenilo konkurenčno prednost.
• navdih za oblikovanje novih izdelkov in storitev

Na kratko bom razmišljal o drugem izzivu: Kako lahko imajo vsi dovolj čiste vode in to brez konfliktov?

Primer navdiha z družbeno odgovornost podjetij mi predstavlja Helios, ki obnavlja stare vodnjake. Možnosti pa je seveda veliko. Podjetje ki izdeluje reklamne table, bi lahko zagotavljalo opozorilne table ob zajetjih pitne vode.

Podjetje lahko zagotovi čiščenje odpadne vode po bolj strogih kriterijih, kot so sedaj v rabi ali načrtuje tehnologijo tako, da se umaže kar najmanj vode.

Podjetniški izziv pa je razvoj različnih čistilni naprav za vodo, naprav za pridobivanje pitne vode iz morske in podobno.

Zelo hitro je ob posameznem globalnem izzivu padlo kar nekaj konkretnih idej za podjetja.
Da se pa tega razmišljanja sploh lotimo pa moramo seveda pogledati malo dlje v prihodnost.

No Comments »

Živimo v steklenih hišah. In  v veliki meri smo se sami tako odločili. Živeti v stekleni hiši pa ne pomeni, da samo drugi vidijo  nas, ampak da tudi mi vidimo druge. Mimogrede – če gre res za hiše -  se Slovenci ob tem ne počutimo dobro. Če smo v hiši, nam ni v redu, da bi nekdo gledal vanjo, če pa smo zunaj, pa navdušeno buljimo in pasemo radovednost, kaj počnejo tisti, ki so notri.

Steklena hiša v prenesenem pomenu pa pomeni vse večjo transparentnost. Na spletni strani Trendwaching so prepoznali trend ‘Tiranija transparentnosti’. Tiranijo transparentnosti v največji meri omogočajo internet ter digitalne kamere in fotoaparati. Vsak izdelek in vsako storitev lahko nekdo oceni. Te ocene pa so na nekem portalu lahko zelo pregledno urejene.

To prinaša veliko prednost za uporabnike. Preden bodo odšli na potovanje, rezervirali hotel ali kupili izdelek, bodo lahko prebrali ocene oz. povprečno oceno velikega števila uporabnikov. To seveda že obstaja.  Spletna stran www.tripadvisor.com ponuja 5 mio. ocen potovanj, hotelov in destinacija. V tej smeri se tudi kažejo poslovne priložnosti. Vsak potrošnik se bi želel pri neodvisnih ocenjevalcih prepričati o kvaliteti izdelka, ki ga kupuje. Za veliko izdelkov se vsaj v Sloveniji to še ne da.  Če se pa da, je še vedno nevarnost lenobe. Ne da se nam preverjati. Ne da se nam sodelovati. Vzamemo tisto, kar je najlažje dostopno. V tem se tudi skriva nevarnost demokracije, ko ljudje niso pripravljeni sodelovati v demokratičnih procesih.

In vsak potrošnik bi rad primerjal cene istega izdelka pri vseh trgovcih. Portal www.ceneje.si za nekatere izdelke to omogoča. Če bi dodali še ocene uporabnikov …
Od te transprentnosti imajo lahko korist tudi proizvajalci in trgovci. Potrošniki jih opozarjajo na njihove napake. Dobra podjetja so tega vesela in so za to pripravljena celo plačati. Tudi v Sloveniji vsaj eno podjetje že živi od tega. Potrošniki pa so velikokrat celo pripravljeni biti soustvarjalci in povedati podjetju, kako bi lahko stvar naredili in te nasvete so pripravljeni dajati celo zastonj. A znamo podjetja sprejemati takšna darila? Ali pa rečemo, kaj nam bodo ti solili pamet.

Transparentnost prinaša veliko: prednosti in tudi potencialne nevarnosti. Kot pravi angleški pregovor: Če živimo v stekleni hiši, ne smemo metati kamenja. Kakšno žabico prav rad vržem in štejem kolikokrat kamen odskoči na vodni gladini. Če pa bo kakšna lumparija manj in če bomo za manj denarja dobil boljši izdelek, ni tako slabo živeti v stekleni hiši. Nizozemci sicer ne živijo v steklenih hišah, živijo pa brez zaves. In nekatere stvari pri njih presenetljivo dobro tečejo.

No Comments »

Ob iztekajočem prazniku dela sem bral intervju v Sobotni prilogi z Frankom  Schirrmacherjem avtorjem knjige Zarota metuzalemov. Ob tem sem zopet razmišljal o starejših in izzvih njihovega zaposlovanja. O delu starejših sem že pisal v prispevku Kaj naj delajo mladi in stari.

Dejstvo je, da rodnost v Evropi in ostalem zahodnem svetu usiha in dejstvo je, da se podaljšuje življenjska doba. To ni idealno, je pa neizpodbitno dejstvo. In čeprav bi danes začeli z najbolj učinkovitimi ukrepi za spremembo tega trenda, bi ta realnost bila prisotna še vsaj 20 let, verjetno pa še več. Poskušam torej razmišljati, kako se soočiti s to realnostjo.

Še včeraj smo razmišljali, da se morajo starejši umakniti iz delovnih mest, ker odjedajo kruh mlajšim. A bodo jutri starejši morali delati do 80. leta da bodo (bomo)  lahko preživeli? In bodo morda govorili, da jim mladi ne puščajo delati. Morda pa bodo mladi veseli, če bodo starejši delali, ker bo to pomenilo, da tudi skrbijo sami zase. Kje je točka, ko bomo mladi in stari prišli skupaj. Morda se ta točka kaže v iskanju drugačnih pogojev in možnosti za delo starejših. Starejši bodo verjetno želeli delati drugače: krajši čas, brez dvoma lažje fizično delo, nekaj dni zelo intenzivno, potem pa nekaj dni sploh ne. Tudi precej mladih bi si želelo delati tako.  Morda pa bodo starejši vnesli več fleksibilnosti in sproščenosti v delovnik.

Dejansko gre za veliko spremembo, ki je še ne moremo dojeti. A lahko, če smo sedaj v najbolj aktivni delovni dobi, sprejmemo, da bomo morali delati do 75. leta. Če bo to res potrebno, je nujen inteziven osebni premislek o karieri, o tem, kaj bom delal v drugem  oz. tretjem življenjskem obdobju. Ste si kdaj predstavljali potrebo po kariernem svetovanju za sedemdesetletnike?

Morda porečete: do 50. leta bom dosegel finančno neodvisnost. Odlično! Še vedno pa ostaja vprašanje, kaj boste po tem delali. Če boste samo gledali v zrak, potem lahko finančno neodvisnost dosežete že pri 30. Gledanje v zrak namreč močno škodi zdravju.

Morda se kažejo nove perspektive za prostovoljno delo - več ljudi, ki si lahko privoščijo več prostovoljnega dela.

Če delamo tisto, kar v nas prebuja strast in tisto v čemer smo dobri, potem je delo do groba nekaj najboljšega, kar nas doleti. Živel praznik dela.

No Comments »