Archive for the ‘Družbena odgovornost podjetij’ Category

Konferenca v Koebenhavnu – a se da tudi drugače?

Četrtek, December 17th, 2009
The Younger Dryas period of abrupt climate cha...
Image via Wikipedia

V 11 dneh bi naj 15.000 udeležencev na konferenci v Koebenhavnu prišlo do zavezujočih dogovorov glede klimatskih sprememb na Zemlji. Ne predstavljam si, kako bi se naj to zgodilo. Seveda so se stvari dogajale že pred konferenco. Kot je videti in slišati pa se vseeno pričakujejo bistveni premiki in dogovori na sami konferenci.

Sprašujem se ali imamo orodje oz. metodo s pomočjo katere naj 15.000 ljudi pride do dogovora o reševanju enega najbolj kompleksnih izzivov človeštva. Če takšne metode ni, ali pa je na konferenci ne uporabljajo, potem je vse skupaj ena velika farsa, metanje denarja vstran in nepotrebno onesnaževanje te ogromne skupine ljudi, ki so morali prispeti v Dansko prestolnico – velika večina verjetno z letali.

Sam poznam zelo dobro metodo oz. dve za soočanje s kompleksnimi izzivi, kjer mora sodelovati veliko ljudi. Gre za odprti prostor – moderacijsko metodo, ki jo poganjata predanost in od odgovornost. Predanost pripelje ljudi, da s strastjo iščejo najboljše rešitve in odgovornost jih usmerja, da naredijo nekaj konkretnega. Verjamem da je nekaj tisoč udeležencev konference zelo predanih in odgovornih in verjamem, da nekaj tisoč ni takšnih in da so prišli na konferenco, ker s takšnega ali drugačnega razloga morajo biti prisotni. Odprti prostor, pa deluje le ob prostovoljni udeležbi vseh – to je garant za predanost.

Samo ena stvar lahko uniči odprti prostor. Če nekdo misli, da pozna pravi odgovor in ima tudi avtoriteto, da ta odgovor vsili drugim. Veliko ljudi z veliko avtoritete je prisotno na konferenci ali pa so ostali doma. Veliko ljudi, ki imajo odgovor in se le ta ne bo spremenil, ne glede na to, kaj se na konferenci zgodi.

Predstavljam si konferenco:

  • kamor pridejo prostovoljno le tisti, ki jim je mar in
  • potem stvari temeljito analizirajo ter
  • sprejmejo aktivnosti, ki so v območju njihovega vpliva.
  • Postavijo si cilje, ki so dosegljivi in aktivnosti, ki jih lahko oni naredijo, da bi te dosegljive cilje dosegli.
  • Predstavljam si morda 2000 ljudi. Za takšno število pa se že da narediti dober moderiran dogodek – tudi odprti prostor.
  • Zamišljam si nekaj zelo učinkovitih aktivnosti, ki bi predstavljali kali za nek nov proces.

In četudi ne bi prišel Barack Obama in četudi sploh ne bi govorili o tem, za koliko ton zmanjšati emisije CO2, bi lahko takšna konferenca pomenila izjemen uspeh.

Ne morem mimo tega, da bi morda na ta način prišli tudi do kakšnih zelo inovativnih rešitev, ki se izmuznejo pri zaletavanju v  nekaj tisoč tonski zid iz sicer zelo redkega CO2-ja.

Seveda dopuščam možnost, da pride do konkretnih dogovorov in da upoštevanje teh dogovorov prispeva k nujnim spremembam. Še vedno pa velja, da lahko delujemo le v območju svojega vpliva in, da to najbolje delamo, če smo stvari predani in smo hkrati tudi odgovorni.

Reblog this post [with Zemanta]

Konec denarja, prihodnost cerkve.

Nedelja, December 6th, 2009

Že nekaj časa me nagovarjajo alternativne valute (alternativni denar). Alternativne so seveda glede na obstoječo sredstvo menjave – denar. Za denar tako kot je smo se v nekem trenutku dogovorili oz. so se dogovorili naši predniki. Na ta način so preprečili , da bi moral s sabo pripeljati tono krompirja, da bi v zameno dobil dragoceno ogrlico. In še to le takrat če bi imetnik ogrlice tudi zares potreboval tono krompirja. In vmes je stopil denar in nekateri so ga hitro imeli veliko ter posojali drugim. Dobili smo obresti in kasneje še globalno ekonomijo, ko lahko večina dodane vrednosti zapusti lokalno okolje in gre v lokalno okolje.
cebelaSeveda imamo še vedno tudi druga menjalna sredstva: blagovna menjava še živi. Bistveno bolj je prisotna na podeželju kot v mestih. Izmenjava uslug ni nikoli izumrla:  Jaz naredim danes tebi, ti pa boš meni, ko bom potreboval. Na ta način smo omejeni le na izmenjavo ‘jaz tebi – ti meni’. Alternativne valute pa omogočajo fleksibilnost denarja in prinašajo še nekatere prednosti, ki jih denar ne. Najbolj osnovna oblika alternativnih valut je ‘čas’ ali ‘ura’. Jaz delam za nekoga eno uro in dobim eno uro kredita. Kdorkoli v skupnosti, ki uporablja to valuto pa bo glede na moje potrebe lahko eno uro delal zame. Potrebujemo seveda nek sistem beleženja kreditov, ki pa ga v današnjem razcvetu spletnih aplikacij, ni težko najti ali izdelati. Ta časovna valuta omogoča tudi dostop do storitev, ko nima realnega denarja. Na tej alternativni ravni se lahko zadolžim oz. zakreditiram, ne da bi za te kredite odplačeval obresti. In na tej ravni ima vsak nekaj, kar lahko ponudi in s čimer lahko na nek način trguje.

Obstajaj pa precej ovir, da te stvari bolj ne zaživijo. S prijateljem Lesom sva se pogovarjala, kako in v kakšnem okolju bi takšen časovni denar ali še kakšna druga alternativna valuta lahko zaživela. Idealno okolje za razcvet tega se je zdela Cerkev oz različne krščanske skupnosti in cerkve. Zakaj bi bilo to idealno okolje:

  • cerkev je že obstoječa skupnost
  • ima bogato zgodovino nedenarnega dajanja
  • dobro je razvit prostovoljski model
  • obstaja občutek krivde zaradi pretiranega trošenja
  • obstaja potreba po ravnotežju med trošenjem in služenjem denarja za zadovoljevanje potreb
  • določen predsodek glede bank, obresti in posojanja denarja je med člani
  • precej živa je tradicija , da člani skupaj prinesejo darove in jih potem delijo med sabo
  • prisotnost zavesti o izobilju, ki se kaže v biblični priliki o pticah, ki ne sejejo in ne žanjejo pa jih Bog vseeno živi
  • tako lokalnost kot globalnost sta vzpostavljeni in močno izraženi; model bi torej lahko živel celo na globalnem nivoju
  • prilika o talentih, ki jih vsak dobi in mora nekaj z njimi narediti, trgovati z njimi dobesedno podpira model alternativnih valut.

Po drugi strani pa je kar nekaj konkretnih potreb, na katere bi z modelom alternativnih valut lahko odgovorili:

  1. Prostovoljno delo bo seveda vedno del življenja v cerkveni skupnosti, a eni prispevajo bistveno več in verjetno je prav, da dobijo za to neko povračilo. Denar pogosto ni najbolj primerno sredstvo nagrajevanja.
  2. Veliko članov cerkva je pripravljeno delati za skupnost in cerkev. Pogosto pa imajo tudi velike izzive in potrebe pri delu za svojo družino. Če bi za svoje skupnostno delo dobili neko alternativno valuto (poimenujmo jo Talent), bi potem te Talente lahko unovčili v katerikoli cerkveni ustanovi. Morda bi lahko cerkvena organistka Talente, ki bi jih dobila za svoje orglarje , uporabila za plačilo šolnine za svoje otroke na cerkveni gimnaziji. Ali pa bi zidar, ki je zelo veliko pomagal pri gradnji cerkve Talente uporabil za plačilo spanje in zajtrka v domu duhovnosti v neki drugi državi in mi tako zagotovil prijetne počitnice za svojo družino.
  3. Člani različnih cerkva pogosto nimajo občutka globalnosti svoje cerkve in pogosto tudi ne, da lahko poleg prisostvovanja obredu, dobijo še kaj. Ko pa bi lahko pridobljene Talente uporabili kjerkoli v svoji cerkvi, bi to precej spremenilo njihovo zavedanje cerkve in občutek odgovarjanja na potrebe.

Razmišljanje seveda ne odgovarja na vse možne izzive, k bi jih uvedba alternativne valute prinesla. Gre za idejni razmislek, za neke vrste prototip. Cerkev je uporabljena kot konkreten primer z dobrim temeljem za uvedbo. Uvedba pa je mogoč tudi v precej drugih obstoječih skupnostih. Precej delujočih primerov je vezanih na lokalno okolje. Takrat govorimo o lokalnih valutah. Lokalne valute še dodatno vzpodbujajo in podpirajo lokalno ekonomijo, o čemer je več pisala Marjana.

Alternativne valute prinašajo tudi izziv nove solidarnosti, o kateri je več pisal Aleš. V tej luči ima vsak nekaj kar lahko prispeva in za to lahko tudi dobi nekaj, kar on potrebuje – pa čeprav nima denarja.
Kakorkoli že, eno drži. Denar ni edino sredstvo menjave in pogosto niti ni najboljše. Je pa najbolj ukoreninjeno in zato je odporov glede alternativnih možnosti veliko.

Kaj je bolj učinkovito od delavskih demonstracij? 3 predlogi.

Sobota, November 28th, 2009

Delavske demonstracije so predvsem prikaz števila zbranih delavce in njihovih sindikalnih predstavnikov. Vsi skupaj hodijo, govorijo, kažejo transparente in še kaj. Ne gre za to, da bi negiral zahteve demonstrirajočih delavcev glede njihovih pravic in glede kritike vlade. Postavlja se mi samo vprašanje, kaj bi lahko počeli in bi bilo to morda bolj učinkovito. Nekaj možnosti:

  • Lahko bi pobirali smeti po ulicah in jih demonstrativno prinesli na odlagališče odpadkov ter rekli: “Poglejte, kaj zmoremo.” Če bi vsak od 30.000 zbranih nabral 10 kg odpadkov, bi to pomenilo 300 ton. Ni slabo. Tudi o tem bi mediji poročali. In malo bolj čisto bi bilo.
  • Lahko bi organizirali podjetniške delavnice, kjer bi v delavci v skupinah po 15 ljudi iskali podjetniške ideje in ob pomoči mentorje napravili osnutek poslovnega načrta. 2000 podjetniških delavnic v enem dnevu bi bila zavidanja vredna številka. Da ne govorimo o nabranih idejah o vzpodbudah, ki bi posameznike usmerile na podjetniško pot.
  • Lahko bi organizirali 15 orjaških odprtih prostorov (moderiranih srečanj za reševanje kompleksnih izzivov za veliko št. udeležencev) s tematiko “Kako potegniti Slovenijo iz dreka?” 30.000 udeležencev bi o tem razmišljalo in iskalo rešitve. Prepričan sem, da bi našli vsaj 1000 dobrih idej, predvsem pa bi v ljudeh prebudili strast za prevzemanje resnične odgovornosti pri stvareh, ki so jim predani.

Tudi to bi na nek način bile demonstracije in sporočilo bi lahko bilo enako jasno. Bi pa na koncu nastalo nekaj konkretnih in uporabnih stvari, ki bi jih soustvarili vsi udeleženci in ne le nekaj posameznikov.

Ponižni managerji so zakon

Sreda, Oktober 28th, 2009

stena3Jim Collins v svojem odličnem delu Good to great izpostavi eno ključnih lastnosti managerjev, ki so dobra podjetja pripeljali do odličnosti. To je velika osebna ponižnost in močno profesionalno voljo.

O tem in kako je to povezano z zaslužki managerjev pišem na Drugem svetu.

Trgatev – delaš, pomagaš, dobiš kosilo – nedenarna menjava

Sobota, Oktober 3rd, 2009

Danes smo bili na trgatvi. Precej običajna stvar v teh dneh. In po drugi strani precej neobičajno. Pravzaprav se je še edino pri trgatvah ohranilo to, kar je bilo včasih praksa: po en strani medsoseska vzajemna pomoč, po drugi strani brez denarna menjava in nenazadnje druženje.

Vse tri stvari so izjemno pomembne in vse kaže, da bodo na pomenu še pridobivale. Bi se pa osredotočil na tisto najbolj nenavadno in najtežje prepoznano in morda tudi najmanj izrazito v tem primeru. Gre za nedenarno manjavo. Če zelo poenostavim smo delali 4 ure in smo za to dobili malico, kosilo, liter bučnega olja, dva litra soka, … Pravzaprav sem delal sam 4 ure in nekdo je delal 2 uri ter kuhal kosilo, celotna naša družina pa je potem dobila kosilo. ‘x’ ur enega dela smo zamenjali za ‘y’ ur drugega dela. V tem primeru se menjava zagotovo ne bi zgodila, če bi bil menjalno sredstvo denar. Nedenarna menjava je vzpodbudila transakcijo.

Nedenarne menjave in uporaba t.i. alternativnih / komplementarnih / lokalnih valut v splošnem vzpodbuja menjavo in prispeva k:

  • razvoju lokalne ekonomije v primeru lokalnih valut
  • temu, da si posamezniki lahko omogočijo nekaj, kar si sicer ne bi mogli

Morda se nam zdi čudno, saj menimo, da gre za neke sorte altruizem in pomoč. Seveda gre, a obenem je osnovni antropološki princip recipročnost obdarovanja. Vedno se pričakuje, da darilo vrnemo. Če že ne pričakuje darovalec, pa se tega zaveda obdarovani.

Alternativne valute na tek način širše odprejo ta prostor vzajemnosti in sodelovanja. O izzivih tega področja pa v enem naslednjih prispevkov.

Stavka – ko izgubimo zaupanje

Četrtek, September 24th, 2009

milni_mehurckiČe je rezervoar zaupanja dovolj poln, so ljudje tudi pripravljeni nekaj čas potrpeti, pristati na manjše plače in še kaj. A najprej je treba rezervoar napolniti.    Stavka ni nikoli posledica nizkih plača ali prepozno izplačanih plač. Stavka je vedno posledica izgube zaupanja.

Celoten prispevek je objavljen na Drugem svetu.

Reblog this post [with Zemanta]

Kam teče Mura – kako se soočati z izivi v Pomurju

Četrtek, Julij 9th, 2009

Tovarni Mura in njenimi več kot 3000 zaposlenimi se obetajo težavni časi. Državna pomoč bi te časa le prestavila za nekaj mesecev. Potrebno je gledati na celoto in se usmeriti v trajnostno reševanje tega velikega Pomurskega izziva. Trdno verjamem da lahko s skupnim iskanjem in sodelovanjem vseh, ki jih to zadeva, pridemo do kvalitetnih rešitev. Seveda pa je problem v sodelovalnem reševanju in celostnem pogledu.

O tem pišem v komentarju na Drugem svetu.

Ali je McDonalds usmerjen v trajnostni razvoj?

Sobota, Marec 21st, 2009

Pri Socialni akademiji je izšla moja knjiga Trajnovativnost – novi izzivi družbene odgovornosti podjetij. O precej stvareh, ki so v knjigi sem tukaj že pisal. V nadaljevanju pa objavljam poglavje, ki povezuje družbeno odgovornost in konkurenčno prednost podjetja:

Nobeno podjetje ne more rešiti vseh družbenih problemov ali nositi stroškov tega. Podjetje mora najti področja, ki se dotikajo njihovega lastnega delovanja. Z ostalimi področji se bodo ukvarjala druga podjetje ter nevladne organizacije. Družbena dejstva (področja), na katera podjetje vpliva, lahko padejo v tri kategorije:

  • Vpliv na družbeno okolje je sicer velik, a ni ni bistveno določen z delovanjem podjetja in tudi nima dolgoročnega vpliva na konkurenčnost podjetja.
  • Dejstva, ki so pod velikim vplivom običajnih dejavnosti podjetja.
  • Dejstva, ki so pod bistvenim vplivom dejavnosti podjetja in imajo tudi pomembne vplive na konkurenčnost podjetja.

To matriko treh kategorij predstavita Porter in Kramer . Za podjetje je smiselno je izbrati tisti vpliv, ki je pomembno določen z dejavnostmi podjetja in ima hkrati pomemben vpliv na konkurenčnost podjetja. To seveda sledi iz prej navedenega dejstva, da je nemogoče rešiti vse probleme (naenkrat). Torej se je smiselno lotiti tistih z največjim vplivom na okolje in hkrati z največjim potencialnim pozitivnim vplivom na podjetje. Ta delitev se od podjetja do podjetja močno razlikuje. Podjetje je torej postavljeno pred nalogo, da analizira te dejavnike in jih umesti v matriko ter nato išče s pravo izbiro ukvarjanja z dejstvi svojo konkurenčno prednost. V tem polju iskanja se odpira tudi prostor za inovativnost.

Podjetja morajo delovati na način, ki zagotavlja dolgoročno  delovanje in  se izogibati kratkotrajnemu obnašanju, ki je družbeno ali okoljsko ogrožujoče. Porter in Kramer  pravita, da to načelo najbolje delujejo, če je skladno z ekonomski in regulatornimi interesi. Navajata Du Pont, ki je od leta 1990 z zmanjševanjem porabe energije privarčeval 2 milijardi dolarjev in McDonalds, ki je s spremembo embalaže zmanjšal trdne odpadke za 30 %. V obeh primerih je seveda šlo tudi za ekonomski interes.

To iskanje resonance družbeno pozitivnih vplivov in pozitivnega poslovnega rezultata je  nekaj, kar se redko zgodi po naključju. Potrebno je strateško razumevanje pomena družbene odgovornosti in pa hkrati inovativno umeščanje družbene odgovornosti v poslovni kontekst podjetja. Ponovimo lahko Druckerjeve besede: »Strategija pomaga podjetju, da namensko išče priložnosti. Navidezno dobra priložnost, za katero podjetje oceni, da nič ne prispeva k njegovemu strateškemu cilju, ni priložnost.«
Tudi na področju družbene odgovornosti mora podjetje namensko iskati priložnosti, ki prispevajo k strateškim ciljem. Stvar je za malenkost bolj kompleksna kot pri “čistih” poslovnih priložnostih. Primer DuPonta in McDonaldsa kaže hiter pozitivni poslovni učinek. Družbena odgovornost se takoj pretvarja v dobiček. Precej  je priložnosti, kjer je ta pretvorba počasnejša in bolj posredna. Transparentno delovanje podjetja ima učinek z večjim zamikom, prav tako tudi dobri odnosi z zaposlenimi. Pri teh primerih se pogosto finančni učinki ne dajo meriti tako natančno: Empirično ne moremo zanesljivo ugotoviti, kako je produktivnost zaposlenega odvisna od njegovega zadovoljstva.

Porter in Kramer  opažata šibkost pri razmišljanju managerjev o povezanosti poslovanja in družbe. Koncepti, ki jih prepoznavata gredo namreč v smeri napetosti med poslovanjem in družbo in ne medsebojne odvisnosti. V takšnem razmišljanju ni prostora za navezavo družbene odgovornosti na strategijo in operativno delovanje posameznega podjetja. Nobeden od teh konceptov ne  pomaga podjetju prepoznati  prioritet in nasloviti tista družbena dejstva, ki štejejo največ ali pa tista, ki imajo največji učinek. Tako torej prihajamo do nekoordiniranih in ad hoc družbeno odgovornih in filantropskih dejavnosti, ki ne prispevajo ne k strategiji podjetja, niti nimajo pomembnega družbenega vpliva. In to pomeni izjemno izgubljeno priložnost.

Porter in Kramer govorita o zemljevidu družbenih možnosti, ki za vsako področje delovanje podjetja (pogled od znotraj navzven) in za vsako področje družbenih vplivov na konkurenčnost (pogled od zunaj navznoter), išče možnosti za družbeno odgovorno delovanje podjetja.
Poglejmo  področja delovanja podjtja in za vsako od področij nekaj možnosti v sklopu družbene odgovornosti:

Infrastruktura podjetja (praksa finančnega poročanja, transparentnost)
Upravljanje človeških virov (usposabljanje zaposlenih, varni pogoji dela, zdravstveno varstvo, politika nagrajevanja)

  • Tehnološki razvoj (odnos z univerzami, etičnost raziskovanja, varnost proizvodov, recikliranje)
  • Notranja logistika (vplivi transporta: emisije, zastoji)
  • Operativa (emisije, odpadki, biološka raznovrstnost, uporaba vode in energije, tvegani materiali)
  • Zunanja logistika (uporaba embalaže, transportni vplivi)
  • Trženje in prodaja (verodostojnost oglaševanja, oglaševanje otrokom, cenovna politika za revne, potrošniške informacije, zasebnost)
  • Poprodajne storitve (odlaganje uporabljenih izdelkov, rokovanj s potrošnim materialom: motorno olje, baterijski vložki)

Praktično vse dejavnosti v vrednostni verigi podjetja se dotikajo različnih skupnosti v katerih podjetje deluje in ustvarja pozitivne ali negativne posledice. Enostavno lahko rečemo, da ima vsako dejanje oz. delovanje podjetja vpliv na družbo. Na vsakem področju delovanja lahko podjetje prispeva k trajnostnemu razvoju, oz. deluje družbeno odgovorno. Porter in Kramer pravita, da je potrebno izbrati področje, s katerim se bo podjetje ukvarjali, ker nobeno podjetje ne more rešiti vseh družbenih problemov oz. nositi stroškov za takšno reševanje. V sedanjem gospodarskem ustroju to nedvomno drži. Podjetje, ki se resno odloči prispevati k trajnostnemu razvoju mora izbrati tiste elemente, ki prinašajo vrednost za podjetje in največji prispevek za družbo. Glede na to, da obstajajo družbena dejstva, ki nimajo nobene povezave z delovanjem podjetja, taka dejstva, na katere delovanje podjetja zelo vpliva in takšna dejstva, ki so zelo povezana s konkurenčnimi dejavniki podjetja, je seveda smiselno usmerjati družbeno odgovorno delovanje podjetja ravno na to  področje dejstev, ki so povezana s konkurenčnimi dejavniki podjetja.
Ob tem pa se mora podjetje zavedati, da lahko usmerjanje le na področje, ki prinašajo konkurenčno prednost, pusti nekatera pomembna področja zanemarjena. Tukaj nastopa vloga zakonodajalca – države, ki mora regulirati tovrstno delovanje.
Trajnostno usmerjeno delovanje podjetja, ki išče ob tem  usmerjanju konkurenčne prednosti, je seveda legitimno in smiselno. Pomemben pa je tudi motiv podjetja. Če je v ozadju resničen motiv prispevati in ustvarjati prijazno okolje za zaposlene in vse tiste, ki so kakorkoli povezani s podjetji, je lahko učinek izreden. Lahko pa se seveda vse skupaj obrne le v (odličen) PR. Družbena odgovornost podjetij se tukaj dotika etike in etičnega delovanja podjetij.

inovativnost_spletinar.png

Reblog this post [with Zemanta]

Ko se traktor namaskira v vlak. Pust, ptujski karneval in prihodnost.

Ponedeljek, Februar 23rd, 2009

Včeraj smo na ptujskem karnevalu videli vlak. V resnici je bil traktor namaskiran v vlak. In to, da se  je traktor namaskiral v vlak, je bilo mojemu 3-letnemu sinu še posebej všeč. Vlak je v resnici predstavljal rudarski vlakec in s tem sedanjost in prihodnost slovenskega rudarstva.

ptujski_karneval_2009_vlak.jpg

Imamo torej pust, maskiranje ter rudarstvo. Z masko postanemo bolj sproščeni in bolj samozavestni. V realnosti nam tega manjka. Bral sem o razvoju poslovanja na internetu. Internet je lahko neke vrste maska, ki nam da samozavest za podjetniški nastop in to morda celo na globalnem trgu.

Če ne bomo več rudarili in kopali premoga, živega srebra, urana in še česa, pa lahko še vedno rudarimo. Veliko se že rudari s podatki. Sam pa predlagam rudarjenje idej. Tiste ideje, ki so na površju, smo v veliki večini že odkrili. Sedaj je potrebno kopanje v globino in trdo delo. Še posebej na področju štirih stebrovtrajnostnega razvoja, izobraževanja, odnosov in sodelovanja med ljudmi potrebujemo nove pristope, ki jih ne moremo kar odtrgati z drevesa. Vsi ti lahko dostopni in tudi bolj skriti sadeži so obrani. Potrebno je odriniti na globoko. Prepričan sem, da bomo v globini tega rudnika odkrili, da so trajnostni razvoj, izobraževanje in odnosi izjemno prepleteni.

Eno od teh prepletenosti odkrivam znotraj trajnovativnosti – združevanje trajnostnega razvoja in inovativnosti.

Druga takšna prepletenost pa se kaže v Podjetju 2.o, kjer so izjemno povezani izobraževanje oz. ustvarjanje in upravljanje znanja ter sodelovanje.

Prav zanima me, kje se vsi štirje stebri prepletejo med sabo. Pristna skupnost je dober kandidat za to. Različne eko vasi kažejo tudi praktične izkušnje. Navsezadnje je tudi podjetje lahko takšna skupnost. Ne more in ne sme pa biti utemljeno le  oz. predvsem na dobičku.Morda so socialna podjeta, o katerih sem pisal bliže temu idealu.  Družina je definitivno oblika takšnega prepletanja. Zopet ne sama po sebi.

Povezava teh štirih stebrov morda tudi daje odgovor na izzive sedanje krize. A lahko pričakujemo stalno rast na način in v obliki kot smo jo bili vajeni. Težko pa se odpovemo temu tako enostavnemu idealu. Popolnoma jasno pa nam je, da tam nekje pri 16-stih ali 17-stih letih človek neha rasti v višino. Govorimo le še o sebnostni rasti.  Kakšna rast je torej alternativa sedanji gospodarski rasti?

Svetovni spelt lahko precej pomaga pri tem rudarjenju in povezovanju štirih stebrov. A Facebook seveda ne more rešiti sveta.

In da se zopet vrnem na pust. S sinom rada prebirava zgodbo o klovnu Avgustu. Avgust je bil žalosten in rahlo zamorjen mož. Ko pa je našel in si nadel rdeči klovnovski nos, je postal klovn in svet okrog njega se je iz turobne sivine spremenil v pisano mavrico.

Rdeč klovnoski nos lahko pisano obarva svet. Traktor namaskiran v vlak pa ne more drveti s hitrosjo 70 km/h  ali celo več po tirih.

Socialno podjetništvo ali kako dobiti nazaj ribiško palico

Torek, December 30th, 2008

V odlični knjigi Creating a World Without Poverty Nobelov nagrajenec za mir Muhammad Yunus predstavi svojo vizijo socialnega podjetništva. Yunus je s svojo Grameen Bank v Bangladešu to že odlično preizkusil v praksi. Mikrokrediti, ki najbolj revnim pomagajo, da se odtrgajo iz začaranega kroga revščine

Yunus v osnovi razmišlja o vlogi gospodarstva pri reševanju problema svetovne revščine in ugotavlja, da v nasprotju s prostovoljstvom, karitetivnimi dejavnostmi in nevladnim sektorjem, gospodarstvo kot finančno najbolj inovativen in učinkovit sektor, nima nobenih direktnih mehanizmov za zmanjševanje revščine. Cilj ZN je zelo ambiciozen: do leta 2015 zmanjšti revščino za polovico. Rezultati so po polovici čas veliko razočaranje. Yunus ne vidi, da lahko potreben napredek naredijo vlade, nevladne organizacije in multilateralne organizacije kot je npr. Svetovna banka. Ene so preveč birokratske, druge pa niso zmožne trajnostnih rešitev, saj je njihov vir financiranja preveč nestabilen.

Tudi gospodarstvo, tako kot je sedaj zastavljeno, tega ne zmore.  Družbeno odgovorno podjetništvo s svojim imenom obeta prispevanje k reševanju revščine, a ne more biti močan dejavnik zmanjševanja revščine. A glavni problem je, da so managerji v teh podjetjih odgovorni lastnikom, ki pa imajo v osnovi le en cilj: višanje vrednosti njihove investicije.

Rešitev je torej socialno podjtništvo. Le to je v osnovnih načelih delovanja enako podjetništvu, ki prinaša dobiček: zaposljuje delavce, ponuja izdelke in storitve, to zagotavlja strankam za primerno ceno. Glavni cilj socialnega podjetništva in kriterij  vrednotenja pa je  ustvarjanje družbene koristi za tiste, katerih življenj se dotika. Podjetje samo lahko ustvarja dobiček, ki pa ga investitorji ne dobijo. Dobiček je usmerjen v razvoj podjetja, investitorji pa dobijo nazaj svojo vrednost inesticije.

Socialno podjetništvo je posel v vseh pogledih in ni dobrodelna dejavnost.  Pri doseganju družbenih ciljev pokriva vse svoje stroške in deluje po vseh mangerskih načelih.  Dodatno pa je seveda usmerjeno v ustvarjanje izdelkov in storitev, ki prinašajo družbeno korist.  Nekaj primerov:

  • razvoj sistemov obnovljive energije in prodaja z razumno ceno v okoljih, ki si sicer dostopa do energije ne bi mogli privoščiti.
  • Recikliranje odpadkov, ki bi sicer onesnaževali okolje v revnih soseskah.
  • Zagotavljanjemikro kreditov, ki jih običajne banke ne omogočajo kot to počne Grameen banka.
  • Zagotavlajnje zaposlitve in prihodkov depriviligiranim skupinam.

V Sloveniji so zametki socialneg apodjetništva usmerjeni ravno v to zadnje področje zagotavljanja zaposlitve.Gre predvsem za različna invalidska podjetja. A velikkokrat to naše podjetništvo pade na ključnem testu pokrivanaj celotnih stroškov.

Šele takrat ko je takšno podjetje – posel finančno neodvisen, je pripravljen za rast in razvoj. To je torej osnovni  predpogoj, da lahko socialno podjetništvo prispeva k reševanju ključnih svetovnih problemov revščine.

In zakaj naj bi investitorji vlagali v socialno podjetništvo? Iz enakega osebnega zadovoljstva kot ga sicer prinaša filantropija z dvema bistvenima razlikama:

  • socialno podjetje je trajnostno in samo omogoča svoj obstoj, razvoj in širitev,
  • investitorji dobijo svoj denar nazaj.

Zveni resnično obetavno, še posebej, ker je potrjeno z izjemnim projektom, ki prispeva k zmanjševanju revščiene v Bangladešu. Kaj bi za razvoj tega področja potrebovali v Sloveniji:

  1. investitorje, ki bi bili pripravljeni vlagati oz. se na tak način iti filantropije,
  2. sposobne managerje, ki bi takšna podjetja vodili,
  3. zavedanje ljudi, da je to lahko izjemno učinkovit način reševanja velikih družbenih izzivov,
  4. veliko inovativnosti pri razvoju izdelkov in storitev z takšnim družbenim vplivom.

Tudi krizno, kritično in recesijsko prihajajoče leto 2009 lahko vzpodbuja k tovrstnemu razmisleku.