Vedno znova ponavljajoča mantra v Sloveniji je, da lahko postanemo novo Silicijeva dolina. Članek v HBR, ki govori o tem, kako v državi ustvariti podjetniški ekosistem pa v prvem receptu za to zapiše:
- Prenehajte kopirati Silicijevo dolino in potem dodaja še naslednje smernice
- Oblikujte ekosistem z upoštevanjem lokalnih pogojev
- Vključite zasebni sektor že na samem začetku
- Favorizirajte najvišje potenciale
- ..
Podan je zanimiv primer Ruande, ki je v enem letu na indeksu enostavnosti poslovanja Svetovne banke skočila iz 143 mesta na 67. mesto. To je še dosežek tudi v luči tega, da je pred manj kot 20 leti bil tam genocid izjemnih razsežnosti in državljanska vojna.
Ruandska vlada je prepoznala tri lokalne industrije, ki imajo preverjen potencial razvoja: kava, čaj in turizem. Aktivno so organizirali institucije, ki bi naj podprle te industrije. Napor je pripeljal do 72.000 novih podjetij in v desetih letih so potrojili izvoz in zmanjšali revščino za 25 %.
Slovenske industrijske panoge s potencialom razvoja.
Morda še bolj impresivno kot gospodarski razvoj Ruande je to da so v tako kratkem času naredili velik korak iz ogromne razdeljenosti. A je res enotni fokus gospodarskega razvoja bil ključen pri tem? Ne vem. A vloga le tega je bila verjetno velika.
Vsaj našli so fokus in delali na njem. Katere pa so potencialne slovenske panoge? prepozna se jih že, enotnosti pa ni.
- V nekem trenutku je bila to ekološka pridelava hrane. Ob relativni majhnosti in relativni ne onesnaženosti ter dejanskem pojavljanju takšnih pobud, je v tem gotovo potencial.
- Zelene energije so morda drugo takšno področje. Naravnih danosti za to, je precej in tudi precej podjetij je dejavnih in celo uspešnih na tem področju
- O turizmu se že vedno govori. V povezavi z ekološko pridelavo hrane in sicer z raznolikostjo in naravnim bogastvom Slovenije, je gotovo tudi to priložnost.
Morda pa se tudi lahko odločimo, da bomo evropska Silicijeva dolina. To da imamo veliko znanja tudi na tem področju, naši ljudje konstantno dokazujejo.
Pomembno pa je, da postavimo fokus in da izberemo področje, kjer imamo res potencial, da smo najboljši in kjer imamo tudi strast za to in nenazadnje obstaja tudi ekonomski učinek le tega. To pa so trije dejavniki, v katerih so podjetja, ki so naredila preskok od dobrega k odličnemu odkrila svoj presek. O čemer govori odlična knjiga Jima Collinsa Good to Great.
Katera so še druga področja, ki imajo velik potencial za Slovenijo? A se je sploh potrebno fokusirati?
Foto: Flickr
Uf, tole je sinhrono z menoj, saj sem prav v tem tednu Alešu Liscu razlagal, da priložnost Slovenije ni v Silicijevi dolini, ampak nekje čisto drugje.
Stvar je precej enostavna. Vprašajmo se, v čem smo res dobri. In v čem ne.
Res smo dobri v interdisciplinarnih inovacijah. Razlog je v tem, da imamo vsa znanja na dometu ene vožnje z biciklom, ali z avtom največ pol ure. Kemike, električarje, računalničarje, mehanike in, ja, tudi tržnike. Pomislite na Nemčijo, pomislite na Ameriko, ja, tudi na Kitajsko. Da najdem res dobrega kemika, se moram iz svoje hiše peljati najmanj z avtom, če že ne bi bilo bolje z letalom. Definitivno pa ni iz istega lokalnega okolja, kot jaz. Če slučajno je, pa v tem istem okolju ni električarja.
Slabi smo v masovni produkciji. Ter seveda masovni prodaji. Zato naša podjetja ne uspevajo na splošnih, temveč le na nišnih trgih. Ali kot dobavitelji masovnih proizvajalcev. Zato se nehajmo slepiti. Nehajmo travmirati s tem, da bomo z blagovno znamko Slovenija izdelali največ česarkoli na svetu. Če nam to uspe, kot je Fincem s telefoni, nam to pač uspe, a ni v tem cilj. Cilj je drugje. Cilj je v tem, da se zavemo, da moramo znati masovno produkcijo, ki jo je po svetu dovolj, izkoristiti v svoj prid. Še bolj kot masovno produkcijo, moramo znati obvaldovati svetovno prodajo. Pa spet ne sami. Ampak prek velikih svetovnih prodajalcev. Da bi nam to vse skupaj uspelo, pa potrebujemo še ambicijo, ker zadostna ambicija bo naše notranje spore zaustavila in bo naš novo najdeni skupni timski duh presumerila v mednarodno prebojnost.
Pa še nekaj je. Slovenija ima nekaj, kar močno presega tehnološke potenciale, oziroma sanje o novih silicijevih dolinah. Ima neverjetno geografijo. Triglav, Soča, Piran, Haloze, Barje, Postonjska jama, Kočevje, Medana, Beltinci, Pohorje, to, ja to je temelj za visoko kakovost bivanja. Slovenija ni prostor za delo. Slovenija je prostor za uživanje, za počitek, za inspiracijo. Iz Slovenije lahko prihajajo sveže ideje.
In da ne pozabim. Slovenci smo fovš. Še najbolj sami sebi. Zato tu niti ni prostora za bogastvo tiste vrste, ki se eksponira. Slovenija je prostor za understatement, za tisto pravo prikrito elito. Slovenija je neodkriti biser. Slepimo se, če si kot manjvredni Slovani postavljamo cilj, da bi javno konkurirali Švici, Franciji, Toskani. Mi smo skrivnost. Skrivnost za poznavalce. In naj tako tudi ostane.
Hoj Gregor. Hvala za to tvojo poglobitev.
To, da lahko najdemo praktično vse vrste stokovnjakov na dometu max 2ur z avtom, je ogromna prednost. Peša pa sodelovanje. Se mi zdi da celo tam, kjer je interdisciplinarnost strokovnjakov na v krogu 100 me (v tehnoloških parkih in inkubatorjih), sodelovanja ni.
Ta zadostna ambicija, ta fokus, ki nas bo spravil v gibanje ( še kaj poleg fusbala) to pa res potrebujemo. A kako do tega? A ti je jasno? Morda pa se res lahko kaj naučimo iz športa. Zakaj smo pri takih zadevah enotni? Ali zato, ker se ne počutimo ogrožene? Ker sami nimamo nobene resne ambicije v športu? čeprav potem, ko nekdo uspe in nekaj dobi za to in morda želi še več, se takšnemu junaku odpovemo.
Ja je izziv? Navdihniti, pritegniti povezati, so-delovati, soustvarjati,…
[...] komentarju na moj prispevek o slovenskem gospodarskem potencialu Gregor navaja kot eno velikih slovenskih [...]