Učenje na enak način za vse
V prvem letniku fakultete na smeri elektrotehnika nas je v predavalnici sedelo 250. Praktično brezoblična masa. Profesor za katetrom je govoril in pisal na tablo enako za vse – tudi za sošolca iz Mongolije in en od afriških držav, ki sta komaj govorila in razumela slovensko.
V osnovnih in srednjih šolah v razredih sedi okrog 20 do 30 učencev. Tempo posredovanja znanja in zahteve so enake za vse. Tudi način je en sam – običajno tak, kot se ga je naučil učitelj ali pa je njemu najbolj blizu.
Plesati abecedo
V šolah so sicer že močno prisotne sodobne IKT tehnologije, računalnik je praktično v vsakem razredu, tudi skupinskega in projektnega dela je več. Ideal pa je seveda učenje, ki je prilagojeno vsakemu konkretnemu posamezniku – njegovemu načinu učenja in hitrosti. Izjemno me je nagovorila, zgodba o deklici, ki je imela težave z branjem. Učiteljica pa je opazila njeno izjemno elegantno gibanje. Vzpodbudila jo je, da je črke in besede izražala preko plesa. In njen napredek je postal izjemno hiter.
Računalniki s ustrezno programsko opremo ponujajo velik potencial za individualizacijo učenja in omogočajo učitelju mentorstvo, vzpodbujanje sodelovanja ter potrebno pomoč. Zaenkrat je še to področje v povojih. Naraščajoče e-učenje ter uspeh nekaterih izobraževalnih ustanov, ki so to izpostavile, kažejo smeri razvoja.
Vsak naj rešuje svoje probleme
Na drugi strani pa so v podjetjih posamezniki nosilci reševanja problemov. Posameznik je pogosto prepuščen sam sebi, da se dokoplje do rešitev. Tudi podjetja pogosto podpirajo takšen način dela. Pri reševanju kompleksnih problemov prinaša dobro delo v skupini in tipu izjemne prednosti. V najuspešnejših delovnih okoljih to močno izkoriščajo in sodelovanje odpirajo celo za svoje stranke ter dobavitelje.
Med 1 in neskončno
Praktično pri vseh človeških dejavnostih se gibljemo med individualizmom in kolektivizmom. Za vsako dejavnost in okoliščino te dejavnosti je optimalna ena točka na tej premici. Za učenje je zelo smiselno, da je kar najbolj prilagojeno posamezniku. Posameznik mora sam določati hitrost in način učenja glede na to, kaj je njegov najboljši kanal za učenje. Za nekatere kompleksne probleme pa lahko v začetnih fazah uporabimo celo metode, ki omogočajo hkratno sodelovanje 1000 ali celo več ljudi. Izbira optimalne točke je včasih očitna, težave pa imamo z zagotavljanjem podpore za to izbiro. V nekaterih primerih pa je zahtevna tudi izbira sama.
