Ko želimo, da drugi nekaj naredi, smo ponavadi nestrpni. Skušnjava, da bi ga vsake toliko spomnili na to, je velika. Sam to najbolj nazorno vidim pri odpravljanju z otroki, ko se nam mudi. Če kar naprej ponavljam, naj se že vendar enkrat oblečeta, bo trajalo in trajalo. Če povem le enkrat in postavim njim jasen rok, bo sicer šlo počasneje, kot si predstavljam, a narejeno bo dovolj hitro in v miru.
Otroka prav dobro vesta, da je tisto, kar je bilo rečeno, potrebno narediti. To vedo tudi odrasli, ki so nekomu porejeni. In prav zato ponavljanje razvrednoti zahtevo. Razlogi so naslednji:
- Ko poveš enkrat, je odgovornost na strani tistega, ki je sporočilo prejel (otroka, odraslega)
- Ko neprestano ponavljaš zahtevo, je odgovornost na tvoji strani( nagovorjeni si misli, saj bo še enkrat povedal). Je podobno kot pri budilki, ko jo uspavamo, in čakamo, da bo še enkrat pozvonila.
- Ponavljanje je tečno in nagovorjeni si vedno znova reče: Pa saj vem!
Da lahko uspešno povemo le enkrat, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:
- Na voljo mora biti dovolj časa:
- Poznati in upoštevati moramo realne sposobnosti nagovorjenega.
- Če določenih potrebnih sposobnosti še ni, moramo računati na proces učenja. To pa zahteva svoj dodaten čas.
- Sami moramo biti mirni in tudi našega subjektivnega časa mora biti dovolj.
- In seveda: povemo le enkrat ter postavimo primeren mejnik (ko preverimo napredovanje)
In deluje.
