V čakalnici za otroškega zdravnika sem danes slišal nekaj vsakdanjih “biserov”
“Če se ne boš umirila, te bo zdravnica poslala v bolnico”
“Če ne boš priden, boš dobil inekcijo.”
“Vsi te gledajo, kako nisi pridna.”
Vsem tem stavkom, ki so jih starši izrekli svojim otrokom je skupno naslednje:
- So laži.
- Želijo disciplinirati otroka.
- Kažejo določeno mero zadrege staršev zaradi obnašanja otroka v javnosti.
Zakaj ne lagati otroku v nobenem položaju?
- Zato, ker je laž, kakršna koli že laž. Otroka uči določenega vzorca obnašanja in obenem gradi nezaupanje do staršev.
- Ker se laž kot grožnja nikoli ne zgodi in zelo hitro izgubi svojo že tako šibko moč.
- Laž vzbuja v otroku občutek, da mu starši ne zaupajo in dejansko mu ne.
- Ker laži staršev gradijo negativno samopodobo otrok. Če mi starši ne zaupajo, mi tudi drugi ne in nenazadnje si tudi sam ne morem.
Laži na tak način se seveda uporabljajo tudi v drugih odnosih: partnerskih in poslovnih. Laganja sodelavcem s strani predpostavljenih je veliko. In tudi te laži kažejo nezaupanje tistega, ki jih izreka in vodijo k upadu njegove avtoritete ter peljajo do negativne samopodobe tistega, ki mu je bila laž izrečena.
Iskrenost je priznavanje kompetentnosti in je prostor učenja.
Ob tem ni odveč dodati, da če otroku grozimo z injekcijo (ki je on v bistvu še ne pozna) jo bo že v naprej dojel kot nekaj slabega, groznega. In bo jasno takrat, ko bo prišlo do tega, glasno protestiral.
Še huje je pri zobozdravniku. “Če ne boš umival zob boš šel k zobozdravniku, in bož že videl svoje”. In tako otroku, ki ima sicer nevtralno mnenje o zobozdravniku (za celo življeneje) vcepimo strah pred zobarjem.
Sicer pa si vsi želemo vesele otroke. Tudi v čakalnici. Torej naj kar veselo skačejo, se plazijo in pretepajo, kolikor se želijo.
Jm. Naj skačejo in se veselijo – samo, da os pridni
Kot vsaka neustrezna komunikacija tudi strašenje prebuja domišljijo in ustvari neustrezna predstave – se popolnoma strinjam s tabo.
modro si uporabil izraz “starši” ob navedbi primerov v ambulanti….čeprav imam na sumu, da so te modrosti izrekle mamice, ne pa očetje….pa s tem nikakor ne zagovarjam očetov…..
sam lahko, zdaj ko sem že četrtič oče, povsem mirno trdim, da je laganje otroku, sploh s opisanimi primeri in podobnimi, čista neomejena omejenost starša, ki te verzije uporablja….obstaja namreč morje sprejemljivejših možnosti otroku kaj dopovedati….sam mislim in tako tudi delam, da niti približno ni smisel otroka delati upogljivega in pokornega, ampak ga usmerjati in graditi v jakost samostojnosti in pokončne drže…..kar je seveda bistveno težje, kot uporabljati omenjene fraze, ampak dolgoročno tudi bistveno bolj hvaležno za celo družino….otroci so dosti bolj senzibilni in laž začutijo še prej kot odrasli….in tudi zato ne vidim nobenega smisla, da bi otroka vzgajal na in v laži….čeprav obenem mislim, da mu je treba tudi povedano resnico dovolj slikovito razumno prilagoditi….nikakor pa pozabiti, da bo otrok nekoč zrasel in če ne prej bo takrat imel svojo resnico izražanja za privzgojeno, po načelu kruh povrne kruh – kamen pa kamen….
Marko, se podpišem pod tvojo razmišljanje. In drži, trditve so izrekle mame. Do neke mere je opravičilo to, da so tudi one v večini bile z otroki in ko je postane zelo težavno in naporno, deluje laž kot lažji način. Še posebej, če so nas takšnega načina delovanja “učili”. In če poslušam dedke, babice ter none in nonote mojih otrok, lahko sklepam, da je bil to 30 let nazaj najbolj razširjen in tudi sprejemljiv način komunikacije z otroki.
Iz takšnih modelov pa je težko izstopiti.
Lagati – po moje – ne smemo …
Vsaj večina vprašanj in situacij je, ko zagotovo lahko mirno povemo, kakor je res …
Mi je pa včasih težko o čem govoriti z otrokom – niti ne vem, kako bi mu rekla … npr. o samomoru … O tem sem tudi pisala, ko je moj 5-letni sin začel govoriti nekaj na temo samomora – jaz pa nisem vedla, da to besedo sploh pozna … (Sem tisti pogovor zapisala in dala na blog.)
Težko mi je tudi govoriti tudi o čem drugem …
Ne želim, da z direktnostjo otroka obtežim …
Zdravnik je rekel 14-letnici: Umrla boš … v nekaj mesecih ……. če … se ne boš zdravila …
Sprašujem se, do katere mere res povedati … sama si želim vedeti zase, za bližnje, toda ….
Nabrala sem nekaj težjih situacij …
Vse dobro želim!
Ana, tudi sam o nekaterih temah zaenkrat še ne želim govoriti z otroki, ker mislim, da bi jih samo zmedlo in dejansko tudi naša otroka zmede. Saj ne vem natančo katere teme to točno so, v dani situaciji prepoznam ali bi o tem govoril z otrokom ali ne. Na podoben način se mi zdijo tudi nekatere knjige in pravljice v določeni starosti neprimerne za otroka.
Kar se mi zdi nesprejemljivo je “prenašanje otroka okrog” in to so laži v stilu “če ne boš, bo AAA” in AAA je nekaj, kar se ne more zgoditi ali vsaj ne bo posledica otrokovega (ne) ravnanja.
Hvala za razširitev teme. Sončen pozdrav iz Morja.