Zaposleni vedno sodelujejo s šefi in lastniki podjetij.

V odlični knjigi Kompetentni otrok danskega psihoterapevta in pedagoga Jespera Juula me je zelo nagovorila trditev, da otroci vedno sodelujejo s starši. Njihovo sodelovanje pa je včasih istosmerno in včasih inverzno. Otrok torej lahko sodeluje tako, da je priden, miren in ubogljiv. Lahko pa sodeluje tako, da razgraja, se zapre v svojo sobo, se s šivankami zbada v prste ali pa razbija kozarce.

Pri vsakem sodelovanju pa otrok nekaj sporoča. Juul pravi, da so otroci za starše najbolj dragoceni takrat, ko so najbolj nemogoči. Takrat namreč sporočajo staršem, da je s starši in z odnosom med staršema nekaj narobe. In če je to sodelovanje dovolj inverzno, lahko to pomeni  jasno sporočilo staršem, da je nekaj narobe in da morajo nekaj spremeniti.

Zazdelo se mi je, da lahko to analogno uporabimo za managerje / lastnike podjetij in zaposlene.  Zaposleni vedno sodelujejo s podjetjem. Tudi takrat ko stavkajo ali slabo delajo. Takrat so celo najbolj dragoceni za lastnike. Sporočajo jim, da je nekaj hudo narobe. In da ne bo pomote: pridni in ubogljivi delavci lahko prav tako sporočajo, da je nekaj hudo narobe. Če te različne oblike sodelovanja niso dovolj dobra znamenja za managerje, pa bi moral biti vsaj za lastnike – če so te vloge seveda ločene in jasne.