S staršema sem bil v trgovini s televizorji v Mariboru. Ker je proces nakupa trajal precej dogo, je moj oče rekel prodajalcu, da bi lahko imeli kakšne stole za starejše stranke. Prodajalec je rekel, da moramo to sporočiti na tajništvo podjetja. In da stolov tudi oni - prodajalci – nimajo, ker se po bontonu ne spodobi, da bi prodajalci v trgovini sedeli. Bonton je dober kandidat, da uniči to in še kakšno drugo podjetje.
Še posebej, če prodajalec preproste želje ali še bolje predloga stranke ne (z)more prenesti do vodstva. V njegovem ravnanju se je čutilo, da tega resnično ne more, da tega pravzaprav ne sme narediti. Morda ta stol res ni nujno potreben - ali pa je – vsaj za mojega očeta. V resnično dobrem podjetju, bi lahko prodajalec to sam presodil in poskrbel, da bi še ta ali pa vsaj naslednji dan že bil stol ali dva poleg plačilnega mesta. Ne bi niti usmerjal v klicanje na tajništvo niti pokazal na knjigo pritožb, pohval in predlogov. Edino smiselno bi bilo, da je prodajalec glavni kanal predlogov, pripomb, pohval in pritožb, ki vodi direktno do vodstva.
Bonton je seveda koristna stvar. Preveč naporno bi bilo vsako dejanje posebej premisliti in se odločati. A bonton in različna pravila poskrbijo tudi za to, da se s ponavljanjem še bolj utrdi vzorec. To je smrt za ustvarjalnost in inovativnost. To je neprebojna blokada za soustvarjanje strank in za odgovarjanje na njihove (nenavaden) potrebe.
Kaj si lahko mislim o vodstvu tega podjetja? Da se ne zavedajo, koliko potencialov svojih zaposlenih zadušijo v nesmiselnih pravilih in bontonu. Da ne zanjo postaviti pod vprašaj praktično vsako izmed pravil. Morda je samo direktor tega podjetja bil nekoč zaposlen v trgovini, kjer trgovci niso nikoli sedeli. Morda je bila samo narava njihovega dela takšna, da niti niso mogli sedeti.
Ma Danilo, kje vse ti najdeš zgodbo! Bravo! Se čisto strinjam s poanto. Premalo prepuščanja svobode na nižje nivoje je tako velik problem, da to ni res.
V Dm-u sem trgovko vprasala za nasvet glede kreme ( etiketa je bila prilepljena cez original sestavine proizvajalca) pa mi je odgovorila, da one ne strezeje in ne svetujejo in da je to samopostrezna trgovina, zato tudi izdelki stanejo manj!
Nisem ji nicesar odgovorila, ker nisem hotela uzaliti njenje inteligence.
V Mullerju sem zelela licno zavito darilo, za poslovnega partnerja iz Pariza, pa mi je rekla naj se pritozim h odgovornim osebam, da oni imajo pac to kar imajo. Zapravila sem 300 € in nisem bila niti toliko vreden kupec, da bi dobila vsaj kaksen tester (parfum, kremo, puder….)
Ze letno dni odkar nicesar vec ne kupujem v Sloveniji (razen hrane in nujnih izdelkov), hodim v Italijo manj zapravim, ter se pocutim zelo dobro, ker imajo posebno kulturo in obnasanje do kupcev! Seveda…5 punc se redno odpravimo in nakupujemo…
Aja..v Emporimu sem vprasala ce imajo kaksno majcko iz kasmirja, pa me je debelo gledala, saj ni niti vedela kaj je kasmir! Pol sem nasla mesanico volne in kasmirja za 300 € seveda na popustu…isto tako dobis v it za 80 € v Designer Outlet! Upam, da je moj komentar komu v pomoc, trdo delamo, sluzimo in zapravimo denar – torej si zasluzimo tudi spostovanje prodajalcev!
Anika. Po eni strani gra za spoštovanje, ki si ga zaslužimo, po drugi strani pa gre za to, da preko tega spoštovanja ti trgovci več zaslužijo. In če že niso prijazni, vljudni, kompetnentni in samoiniciativni zaradi nas, bi lahko bili zaradi zaslužka. In to ignoranco – v tem primeru – lastnikov – še najmanj razumem.
Aleš. Zgodb o nesubsidiarnosti je pa res polno