V Belgiji je mogoče kupiti servisni vavčer, ki stane 5 EUR in je namenjen za plačilo 1 ure likanja, čiščenja stanovanja, nabavljanje v trgovini, čuvanja otrok. Država pa doda podjetju, ki to storitev opravlja še 16 EUR. Iz teh 21 EUR se pokrijejo obratovalni stroški, plače zaposlenim in vzdrževanje ter razvoj. Podjetja, ki to izvajajo so v večini ustanovile lokalne skupnosti. Ljudje kupijo na mesec 7,2 mio servisnih vavčerjev oz. toliko ur dela. Zakaj država toliko vlaga v servisne storitve za dom?
Namen države je povečanje zaposlovanja in preprečevanja dela na črno. Praktični nihče ne bi plačal za to storitev 21 EUR. Če bi jo potreboval, bi jo zadovoljil v sivi ekonomiji.
Ogledali smo si podjetje BOD, ki so ga ustanovile 3 lokalne skupnosti. V podjetju dela 213 ljudi – večina za polovični delovni čas. Petnajst jih je zaposlenih v likalnici, ostali pa izvajajo servisne storitve na domu. Likalnica je izjemno sodobno opremljena in informacijsko podprta. Ljudje prinesejo oblačila za zlikat in jih lahko maks. v treh dneh dvignejo.
Nedvomno gre za zanimiv in drugačen pristop k reševanju socialne problematike. Postavlja pa se vprašanje ali je ta pristop res tudi najbolj učinkovit. Kako bi bilo, če bi področje servisnih storitev na domu prepustili trgu in bi država samo subvencionirala plače zaposlenim. V ¾ državni subvenciji se seveda skriva velika rezerva in veliko možnosti doseči cilje tudi drugače.
Meni osebno pa je ta konkreten primer pomenil preblisk, da se da stvari narediti tudi bistveno drugače in to je tisto najbolj dragoceno, kar dobimo na ekskurziji v kraje z najvišjim potencialom, o čemer sem že pisal. In Belgija je prav gotovo kraj z zelo visokim potencialom na področju socialne ekonomije in neprofitnega sektorja.
