Lastni otroci nam lahko rečejo neverjetne stvari. Stvari, ki bolijo, prizadenejo in užalijo. Mislim pa, da nikoli nimajo nekaj proti nam. Vedno se ukvarjajo z lastnim izzivom. Res pa je, da rečejo in naredijo tisto, za kar mislijo, da nas bo prizadelo. In otroci so odlični detektorji. Skoraj vedno najdejo pravo stvar.
Ko nas res prizadene in smo celo jezni na otroka se ujamemo v začaran krog in potem zelo težko dosežemo cilj, da otroci naredijo tisto, kar morajo ali da nečesa ne naredijo.
Kot vodje v podjetjih smo v zelo podobnem položaju. Vse kar v jezi in užaljenosti izjavijo ali naredijo naši podrejene, je njihova lastna reakcija, ki se seveda v nadaljevanju okrepi za našimi (negativnimi) odzivi.
Ohraniti mirno kri ter jasnost, odločnost in vztrajnost takrat ko drugi vpijejo na nas, kričijo, se mečejo po tleh ali še kaj drugega, je izjemno težko. Ampak DELUJE. In pomaga vedenje: “Otroci in podrejeni nimajo osebno nič proti nam osebno!”
