Poslovna svetovalka v kolumni Financ 13. nov. 2009 v prispevku Pozabite na predsodke in uravnotežite življenje, ki govori o tem kako naj ženska združuje kariero, družino, gospodinjstvo in prosti čas, zapiše: ” Poleg tega se zavedajte, da je bolj kot količina časa, ki ga starša preživita z otrokom, pomembna kakovost časa, preživetega z njim. Tudi, če je to samo ena ura na dan, naj bo ta ura kakovostna.”
Seveda je dobro in odlično, da je čas, ki ga preživimo z otroki kakovosten. Ponuja pa se mi analogija: tudi če jem najbolj kakovostno hrano in je te hrane premalo, mi kakovost pojedene hrane, ne koristi veliko. Vzgoja je odnos in odnosi so v precejšnji meri povezani s posvečenim časom. Že dolgo se govori, da najbolj vzgajamo z zgledom. Zgled je lahko prisoten le takrat ko smo skupaj.
Nedvomno se moramo zavedati, da če smo z otrokom eno uro na dan, vzgajamo otoka 1 uro mi in 11 ur ga vzgaja nekdo drug ( če privzamemo, da manjši otroci pol dneva prespijo.
Razumem, da si nekateri starši težje privoščijo biti dlje časa s svojim otrokom. Toda dajati pomembno prednost kakovosti pred količino je navadno metanje peska v (svoje) oči. Kakovost je pomembna, a le če je količina dovolj velika. Ena ura na dan pa vsaj za manjše otroke ni dovolj. Preizkušeno!
Precejšnja enotnost vlada pri dejstvu, da je vzgoja otrok eno izmed najpomembnejših stvari na svetu. Kako hitro pa zmanjka časa za to. Ironija. Diktat potrošniške družbe!?
Strinjam se! Se mi zdi, da si na ta način potešimo slabo vest, je pa res, da si lahko veliko z otroci, pa jim ne daš, kar najbolj potrebujejo. Zdaj bom pa jest po svoje pametna in bom rekla nekaj, kar lahko spet sproži plaz: otroci potrebujejo predvsem brezpogojno ljubezen. Je kliše, pa vendar se mi zdi največja napaka staršev ta, da se otrokom posvečajo tako, da bi bili le-ti čimbolj pametni, izobraženi, skratka naj…poleg tega pa še razmišljajo in delajo vse drugo kot pa da so tam z otrokom. Zanimivo je, da potem bivše mamice, sedanje mamice, brez težav pustijo vse in se posvetijo res samo vnučku ali vnukinji. Tako da se kakovost tudi razlikuje od kakovosti…
Lapsus pri zadnjem stavku: seveda sem mislila babice! Tudi jaz nisem pri stvari očitno!
Podobno je govoril tudi Jože Ramovš, ki je dajal tudi prednost količini. Če je odrasli ob otroku, čeprav nekakovostno (kaj pravzaprav to pomeni?), in bo otrok čutil njegovo bližino, bo dobival sporočilo: ob tebi sem, ko me boš rabil, bom s tabo, do takrat pa ti kar preizkušaj, dokler si v peskovniku. Kakšno sporočilo pa daje omenjeni članek iz financ? Ni ni mame/očeta. Sem sam.
Kar se pa tiče brezpogojne ljubezni je pa tako, da imajo starši dostikrat pogoje sami pri sebi zaradi katerih ne zmorejo brezpogojno ljubiti. Če se jim odvzame pogoje, ki jih imajo do otroka, se jim lahko vzame tudi sicer skrhan odnos, saj ne vedo potem več kakšni naj bodo do otroka. Primer je absolutna prepoved fizičnega kaznovanja. V tem primeru se bojim, da bo prišlo do kompenzacije in do povečanja psihičnega nasilja, kar je pogosto slabše kot fizično nasilje. Mislim, da bi morali v šolah delati predvsem na podpori staršem pri spreminjanju samih sebe in ne otrok.
Vitalka; Se strinjam. Sam tudi ne želim dajati absolutne prednosti količine nad kakovostjo. Po moje mora biti dovolj kvalitetnega časa za otroka. Brezpogojnost ljubezni se mi zdi tudi pomembna dimenzija: predvsem mi to pomeni, da vidiš otroka in njegove potrebe in ne sebe in svoje potrebe.
Andrej; “Biti z” se mi zdi res pomembno in včasih je najbolj kakovosto to, da si zraven in se ne vtikaš v to kar dela otrok. Otrok mora samo čutiti, da si v bližini. Sam sem enkrtat pisal o moči zaupanja. V tistem kvalitetnem času je namreč pomembno, da zaupaš otroku, ker to zaupanje ali pa tudi nezaupanje čuti.
Ma, ja besede besede besede…v resnici pa gre za občutke…koliko se poznamo in koliko se zavaravamo….vsi se tako zelo trudimo, saj meni se zdi…pa skušamo razlagati, kako se trudimo….se strinjam s tabo Andrej (če sem te dobro razumela), da gre v osnovi za to, da je samo zgled dovolj in ne rabimo nič govoriti. Torej pravo vprašanje je, ali smo zgled?
1 ura z mamo je vrhglave dost, če se sicer ostal čas z njim ukvarja oče
))
Glede otrok in vzgoje, se popolnoma strinjam z napisanim. Otrok mora biti prioriteta. Tu ne moremo govoriti o kvaliteti, ki nadomesti kvantiteto. Prej o kvalitetni kvantiteti!
jm; mama ali oče seveda – oboje šteje. Na srečo nas je tudi kar nekaj očetov, ki smo precej časa z otroki. Zanimivo pa, da so otroci izjemno veseli, ko sta zraven tako mama in ata. Morda bi lahko celo rekli, da morata vsaj 1 uro biti oba hkrati z otroci.
Palma; Kvalitetna kvantiteta je pa seveda zakon.
Omenjeni stavek o “kakovosti” preživljanja časa z otrokom ni iz zelnika svetovalke Financ, temveč kar iz našega sodnega sistema. Žal. Identičen stavek namreč sodnice vsakič uporabljajo pri vsaki obravnavi razdeljevanja skrbništva nad otrokom. In v 99% primerov je takšno pojmovanje in stavek sam namenjen očetu otroka, za katerega sodnice “strokovno” ocenjujejo, da mu je na teden dovolj že ena sama takšna “kakovostna” ura za skrb in vzgojo lastnega otroka. Ob takšnih tolmačenjih se seveda, ne sodnice, ne dajalke takšnih izjav, še niso vprašale, le kako bi se počutile, če bi njim kdo, za njih skrb in vzgojo svojega otroka, izdal odredbo s takšno utemeljitvijo. Sam predobro vem, da je praksa do konca skregana s takšno formulacijo.
Marko; Eno uro na teden – to pa je druga skrajnost in se mi zdi, da je skoraj nemogoče ohranjati odnos, še posebej, če gre za majhnega otroka.