Delavske demonstracije so predvsem prikaz števila zbranih delavce in njihovih sindikalnih predstavnikov. Vsi skupaj hodijo, govorijo, kažejo transparente in še kaj. Ne gre za to, da bi negiral zahteve demonstrirajočih delavcev glede njihovih pravic in glede kritike vlade. Postavlja se mi samo vprašanje, kaj bi lahko počeli in bi bilo to morda bolj učinkovito. Nekaj možnosti:
- Lahko bi pobirali smeti po ulicah in jih demonstrativno prinesli na odlagališče odpadkov ter rekli: “Poglejte, kaj zmoremo.” Če bi vsak od 30.000 zbranih nabral 10 kg odpadkov, bi to pomenilo 300 ton. Ni slabo. Tudi o tem bi mediji poročali. In malo bolj čisto bi bilo.
- Lahko bi organizirali podjetniške delavnice, kjer bi v delavci v skupinah po 15 ljudi iskali podjetniške ideje in ob pomoči mentorje napravili osnutek poslovnega načrta. 2000 podjetniških delavnic v enem dnevu bi bila zavidanja vredna številka. Da ne govorimo o nabranih idejah o vzpodbudah, ki bi posameznike usmerile na podjetniško pot.
- Lahko bi organizirali 15 orjaških odprtih prostorov (moderiranih srečanj za reševanje kompleksnih izzivov za veliko št. udeležencev) s tematiko “Kako potegniti Slovenijo iz dreka?” 30.000 udeležencev bi o tem razmišljalo in iskalo rešitve. Prepričan sem, da bi našli vsaj 1000 dobrih idej, predvsem pa bi v ljudeh prebudili strast za prevzemanje resnične odgovornosti pri stvareh, ki so jim predani.
Tudi to bi na nek način bile demonstracije in sporočilo bi lahko bilo enako jasno. Bi pa na koncu nastalo nekaj konkretnih in uporabnih stvari, ki bi jih soustvarili vsi udeleženci in ne le nekaj posameznikov.
Kako že pravijo: najlažje je jamrat. Pri nas v podjetju lahko delamo stoje na trepalnicah, da bi po oglasnih deskah nalimali kakšne grafe o koristnih predlogih; pa sem jiim ne da…pa jim predlog plačamo, pa se jim ne da…ko pa je treba pred oder stat, pa noben nič ne plača, pa drvijo, pa plakate razobesijo v eni minuti….Ampak taka je pač človeška natura…motivirati…je res umetnost! Ljudje popoldne za športno društvo naredijo vse živo, v službi je pa vse odveč…folk hoče ribe, ne učenje ribolova! Cona udobja…?
Danilo, odličen prispevek. Sama se večkrat sprašujem čemu demonstracije, če bi probleme lahko rešili s konstruktivnim dialogom in bi obe strani ne samo zahtevali druga od druge nekaj, ampak bi obe strani druga drugi nekaj ponudili, kar bi bilo razvojno usmerjeno, kar bi ustvarjalo pozitivno energijo…
Osebno sicer sindikatom priznavam svojo legitimnost, sem pa do njih tudi precej kritično naravnana. Sindikati prvi bi npr. morali zahtevati od vodstev ukrepe za iskanje novih tržnih priložnosti, za razvoj novih izdelkov, za ohranjanje delovnih mest, skratka za razvojne priložnosti nasploh. Če pa samo zahtevaš ter potenciraš svoje pravice in ničesar konstruktivnega ne ponudiš, ne ustvarjaš ozračja dobrega sodelovanja.
Gre za zanimivo in široko tematiko. Mogoče kaj več še ob drugi priložnosti.
Majda
Danilo, odlično. Tudi sam sem pripravil nekaj na to temo in kako na novo solidarnost gledajo v Franciji (na socialnih tednih). V tvojem duhu.
Solidarnosti tipa “transfer” ali po domače “daj mi ribo in ne uči me loviti” je konec, samo naši sindikalisti tega še ne vedo.
[...] demonstracij kljub slabemu vremenu udeležilo cirka 30.000 ljudi. Danilo Kozoderc na svojem blogu piše, v kakšni obliki bi bile demonstracije lahko precej bolj koristne s tem pa bi bile tudi [...]
Aleš. Verjetno pa je bilo deljenje rib v soboto, kar draga stvar in bi se dalo kar nekaj ribiških tečajev narediti.
Majda. Velike črede imajo drugačna pravila kot male. Verjetno je to tudi eden izmed glavnih razlogov za za ravno tovrstne dogodke.
Pritisk sindikatov na vodstva v smislu razvoja, iskanja novih priložnosti pa je brez dvoma odlična možnost v “mali čredi” na lokalnem nivoju posameznega podjetja.
Vitalka. Folk vedno hoče ribe in kruha in nato še iger. Poznam pa nekaj odličnih tujih podjetij, kjer se jasno kaže, da če je kultura odprtosti in sodelovanja ter zaupanja v posameznika zelo velika, ljudje tudi sprejemajo odgovornost in še več -razvijejo celo predanost do tistega dela.
Ni pa tega tako enostavno doseči. Gre po eni strani za motivacijo in po drugi strani za zgled vodstva in lastnikov. Lažje je organizirati igro in govoriti o kruhu.
Danilove ideje so zanimive. Da pa bi do njihove realizacije prišlo je najprej potrebno spremeniti kulturo delodajalcev in šele nato bi sledili zaposleni. Ideja, da naj zaposleni najprej nekaj naredijo, nato pa jih bo delodajalec nagradil, so utopija, ker so bili delavci že marsikdaj izigrani. Ne zaupajo več. Osel gre enkrat na led. In delavci v Sloveniji so šli za dobrobit podjetij že marsikdaj na led. Obljube, da bo nekoč bolje, naj še samo malo potrpijo, se vlečejo že od leta 1990. To je predolgo.
Sem 18 let delal v proizvodnji. Do leta 2002. V kovinski industriji. Poznam kulturo takšnih podjetij, ki brez neke dodane vrednoti “štancajo” produkte. Edina dodana vrednost je povečanje norme ob stari tehnologji in zmanjševanje plač ter dodatkov.
In še moja replika na tarnanje, da so ljudje popodan v protem času aktivni v raznih društvih, v službi pa ne.
Če ne bi v letih 1993/94 postal aktiven v štirih društvih (mladinsko, planininsko, kulturno in turistično) in s tem pričel razvijati samega sebe, bi še danes bil v tej panogi in bi verjetno stavkal. Na srečo sem pri delu v društvih v sebi odkril toliko potenciala, da mi danes ni treba iti stavkati. Kot samozaposlen imam dovolj dela za realizacijo svojih ciljev in a izbrani način življenje. Služba mi takšne priložnosti niti približno ni omogočala. V službi sem bil le delovno sredstvo, ki se ga je dalo nadmomestiti.
Da so ljudje bolj motivirani za delo popoldan v raznih društvih je razlog v tem, da se tam lahko izrazijo. Da so spoštovani. Da so cenjeni. Da doživljajo uspeh. Da se zabavajo. Da se učijo.
Ker v mnogih podjetjih tega ni, se ni za čuditi, da gredo ljudje tja le zaradi plače. Redka so podjetja, kamor zaposleni radi prihajajo. Na prvem mestu je v takšnih podjetjih odnos do zaposlenih. Spoštovanje. Zaposleni so več kot številke in več kot strošek za podjetja.
In za pomanjkanje takšnih stvari se dejansko stavka. Ne samo zaradi slabih plač. Slaba plača je samo eden od razlogov. Izza tega so v večini podjetij, kjer so delavci nezadovoljni, še slabi odnosi, slabi delovni pogoji, okrnjen občutek varnosti, nejasna politika podjetja…
Ja saj bi lahko kar Marjana skoraj cisto kopiral!
‘Korporatizacija’ cloveske druzbe je madez na zgodovini clovestva (in na zalost celega planeta…). Ce gremo gledat na pozitive, ljudje vsaj skupaj stopijo za kaksno rec predenj se vsi zapremo v svoje predalcke in tarnamo.
Mogoce je prva stopnica tarnanje in stok (in sodec po mnogih zgodbah upravicen!), ki ga je res treba samo obrniti ‘pozitivno’. Za premik se bo prvo treba ruvati z idejo samega dela in smisla in nagrade dela (kot placan ‘siht’), ki se tako fundamentalno spreminja v post-kapitalisticni druzbah kot so Avstralija (od koder pisem brez sumnikov, kenguruji pojedli, hehe) in tudi vedno bolj Slovenija.
Hvala za dober ‘post’ pa vse najlepse iz ‘za digitalnim vogalom’ Avstralije.
Tomaz
Marjan, hvala za obsežen in tehten prispevek. Se strinjam z napisanim. Moji predlogi so šli bolj v smer, kako bi lahko sindikati okrepili delavce, da bi bili bolj samozavestni in bi morda v nekem trenutku vsaj nekateri lahko stopili na svojo pot.
Tomaž, izgleda da res prihajamo v čas, ko bo treba premisliti te stvari in poiskati, kakšno socialno inovacijo (bolje sklop socialnih inovacij), ki bo malo drugače postavil stvari v svetu dela, denarja in prostega časa.