V zadnjem času imam po osnovnih šolah precej predavanj za starše osmo- in devetošolcev o karierni orientaciji in o izzivih, kako biti sopotnik na poklicni poti svojih otrok. Med drugim govorijo starši in svetovalni delavci o dveh stvareh. Prva je ta, da gre vsaj dve tretjini populacije – v precej šolah pa še več – v gimnazije. In druga stvar, da njihovi otroci razmišljajo o poklicih, kjer bi malo delali in veliko zaslužili.
Bistvena stvar, ki jo hočem osvetliti, pa je, da skoraj nihče noče v poklicno ali srednjo strokovno šolo. Da naredim kratek test. Če ste starši, premislite o občutkih, če bi se vaš otrok odločil za poklic natakarja, mizarja, orodjarja, električarja ali kaj podobnega. Sam zase vem, da bi mi bilo malo čudno. Se pa zavedam teh občutkov. V naši družbi smo namreč bolj ali manj načrtno ustvarili izjemno negativno podobo poklicev in poklicnega izobraževanja. Ne otroci in starši, si ne želijo takšne poklicna odločitve. Pa čeprav bi bila to morda najbolj optimalna odločitev za otroka oz. mladostnika.
Ko sem učil na srednji strojni šoli, je v t.i. program 3+2 prišel fant, ki je končal poklicno avtomehansko šolo. Dve leti izobraževanja za strojnega tehnika je končal z odliko. Nato sem izgubil stik z njim. Čez nekaj let ga srečam na hodniku naše šole z dnevnikom in redovalnico v roki. Ko se začneva pogovarjati, mi pove, da je končal ekonomsko fakulteto in uči strokovne predmete na Srednji trgovsko komercialni šoli. Od avtomehanika do diplomiranega ekonomista in profesorja na srednji šoli. Če bi mu kdo pri petnajsih rekel, da naj gre v gimnazijo in potem študirati ekonomijo, bi bilo to verjetno preveč zanj. Skozi tri, štiri leta pa je dozorel za drugačne odločitve.
Marsikaj je vzelo dostojanstvo poklicem. In zdi se mi, da je to eden od pomembnih vzrokov, zakaj gre precej stvari narobe – tudi, a ne samo v kariernem razvoju posameznikov. Pred veliko otrok so postavljena previsoka pričakovanja – kar gimnazija za marsikoga je. Previsoko pričakovanje pa je kot, da te nekdo razteguje na Prokrustovi postelji. Nikoli več se ne skrči v pravo velikost.
Kdo lahko vrne dostojanstvo poklicem? Zgodbe o uspešnih posameznikih! Kvalitetno poklicno izobraževanje. Solidne plače za dobre mojstre. In še kaj. Prepričan sem, da to potrebujemo.
Tako je. Potrebujemo mojstre, tiste prave, ki resnično znajo opravljati svoj posel in ne šarlatane, ki nategujejo. Takih mojstrov je malo. Tisti, ki pa so, imajo dela vrh glave. Seveda tudi primernega plačila.
Dober članek, ki odpira pomembno temo.
Dobro razmišljanje. Problem, ki ga vidim, je, da veliko otrok ob koncu osnovne šole ne ve, kaj naj bi bila njihova poklicna pot. Zato se pač odločijo za “odlog odločitve” in se vpišejo na gimnazijo.
Tudi meni se zdi tako razmišljanje res na mestu. Ko potrebujemo mojstre za delo doma ne gledamo toliko samo na denar, ampak na to, kako so stvari narejene in najti dobre mojstre ni lahko. Se pa človek lahko v takih poklicih tudi povsem drugače razvija in se lestvica vrednot malo olikuje. Mislim, da je osnovni problem v družbi ta, da delo ni dovolj cenjeno. Banalna stvar je vsem znana, če ni čistilke en teden v podjetju, to vsi opazijo, če pa manjka direktor en teden, to skoraj nihče ne opazi. To ne pomeni, da direktorjevo delo ni pomembno, ampak da je tudi delo čistilke zelo pomembno.
Osebno poznam tudi en zanimiv primer. Imela sem sošolca, ki je svoje šolanje zaključil v sedmem razredu osnovne šole. Za učenje ni bil najbolj nadarjen, pa tudi od doma ni imel velike podpore in spodbude in tako se je šel učit za zidarja. Sedaj je mož, ki ima svoje gradbeno podjetje in lahko si predstavljate, da ni reven.
Se strinjam z Damijanom, ker sem se tudi sam odločil za ˝odlog odločitve˝. Zdi se mi, da se v osnovni šoli in tudi gimnaziji preveč togo držijo učnega načrta, učenci pa so prikrajšani pri vzgoji, kritičnem razmišljanju…
O raznih poklicih sem verjetno več zvedel v oddaji Dirty jobs, kot pa vsa leta v osnovni in srednji šoli.
Aleš – Ja res potrebujemo mojstre in mojstri tudi ponavadi uživajo v svojem poklicu.
Damijan – Odlog odločitve je seveda smiselna stvar pri tistih, ki niso niti najmanj poklicno usmerjeni. Nekaj pa se jih že dovolj hitro usmeri. In nekater take tudi starši “preusmerijo” v gimnazijo. To pa ni nujno dobro.
Iz izkušnje, ki jo imam z gimnazijci, pa večina res odločitev samo preloži. Štiri leta nič ne delajo na tem in nič ne razmišljajo, nato pa v zadnji polovici 4. letnika zopet ne vedo, kam. In Odlaganje je sedaj bistveno težje. Smiselno je ta štiri leta odloga uporabiti za nabiranje izkušenj, ki pokažejo sposobnosti in odkrijejo interese ter strasti.
Aleš – Poklicni orientaciji je v OŠ in SŠ namenjeno premalo časa. Praktično nič. Svetovalni delavci običajno izkoristijo čas za nadomeščanje odsotnosti učiteljev za tovrstne dejavnosti.
Res pa je, da obstaja še veliko rezerve. Če bi vsak učitelj vsaj predstavili poklicne možnosti za njegovo izobrazbo in če bi ob odkritih sposobnostih učencev in dijakov te sposobnosti povezali z določenimi poklici, bi to bilo odlično. Enake priložnosti so seveda odprte tudi za starše.
Zanimiv prispevek, ki se tudi navezuje na to temo:
http://www.yesmagazine.org/issues/learn-as-you-go/trade-your-job?utm_source=oct09&utm_medium=email&utm_campaign=11_Saturen
Damjan, Hvala za zanimivo povezavo.
Micka; Ja veliko je primerov, ko ljudje po različnih – tudi nepričakovanih poteh – pridejo do uspešnega kariernega izida. in kar je najpomembnejše najdejo v tem zadovoljstvo.