Nihče ni otok

Nihče ni otok, povsem sam zase, je zapisal John Donne. Vsi smo tako ali drugače povezani. Ta otoškost in povezanost je pomemben element osebnega razvoja vsakega posameznika.
Sam se imam za človek knjige in sem prepričan, da so me knjige oblikovale in da sem se z branjem knjig naučil izjemno veliko – morda celo največ. Ljubezen in duhovna rast avtorja Scotta Pecka, 7 navad zelo uspešnih ljudi  Stephena Coveya, Mali princ Saint Exsupery, Sinchronicity Josepha Jaworskega, Theory U Otta Scharmerja in še nekaj knjig bi lahko naštel, za katere lahko intuitivno rečem, da so mi dale več kot fakulteta. Zakaj so ravno te knjige bile tako močne zame. Napisane so precej osebno in na nek način omogočajo dialog z avtorjem. Vedno bolj se mi zdi, da so ti avtorji skozi svoje knjig bili moji vodiči. Pravzaprav ni šlo za branje knjig ampak za pogovor z avtorjem.

Večkrat sem si želel, da bi imel nekega osebnega spremljevalca in učitelja v tistem najbolj žlahtnem pomenu besede – modrega moža ki bi me nevsiljivo usmerjal na moji življenjski in poklicni poti. Preveč je bilo nejasnosti in križišč s slabo vidnimi kažipoti. Skoraj bi si želel GPS – neke sorte variacije satelitske življenjske navigacije, ki bi mi na vsakem razpotju povedala, kam naj gre. A tega ni in ne more biti. Še posebej ne, če so zamisli in idej zelo drugačne, nove in odklopljene. Prebral sem, da potrditev lastnega duševnega zdravja ne moremo nikoli iskati pri drugih.

Sam potrebujem vsaj sopotnike, ki mi občasno dajo kakšno povratno informacijo. Vesel sem, da imam nekaj takšnih sopotnikov in avtorji prej omenjenih knjig so gotovo takšne vrste sopotniki. Že nekaj časa pa si želim skupnosti nekaj ljudi, kjer bi lahko delil svoje „svoje drzne ptice sanj in svoje plašne ptice nemoči“. Zdi se mi, da posameznik ne more v celoti ustvariti tega prostora deljenja, učenja, sprejemanja in podpore. Se mi zdi, da je takšna skupnost zelo redka in je sam doslej nisem našel. Ideal mi predstavlja „Krog sedmih“ (Circle of seven). Sedem žensk se sestaja  trikrat letno za 4 dni že več kot deset let. Pri tem ne gre za t.i. ženske klepete. Na začetku pogovora ustvarijo prostor (vsebnik), v katerem lahko delajo in v katerem njihove izkušnje postanejo vidne in oprijemljive. Celotno srečanje je resnični dialog, sprejemanje drugega in hkrati rojevanje rešitev za posameznika in skupino.

Nihče ni otok in sam seveda tudi nisem in ne morem biti. Dialog z avtorji knjig pomeni zame veliko, a vseesno ne izpolni mojih potreb po podpori in usmerjanju na poti osebnega razvoje. Skupnosti kot je Krog sedmih zaenkrat nimam. Obstaja pa nekaj ljudi, ki me s pozitivno povratno informacijo pa tudi z ljubeznivo kritiko dvignejo, prizemljjo in tako podpirajo mojo rast.  Takšni ljudje kar sami pridejo in s takšnimi ljudmi se najdemo na pravih krajih.

Morda so lahko tudi ti posamezniki pot do skupnosti – kroga sedmih ali tudi šestih, osmih,…, ki se mi zdi odlična priložnost.
Prepričan sem celo, da podjetniki, managerji in drugi voditelji potrebujejo takšen krog. Višje so, bolj je takšen krog primerna stvar za njih. V krogu enakih lažje delimo svoje drzne sanje in svoje nemoči. Če seveda krog predstavlja odprt prostor sprejemanja, iskanja, iskrenosti in dialoga.

Težko pa je ustvariti tak prostor sprejemanja, ki edini lahko deluje kot skupinski samoorganizirajoči coach, učitelj in vodnik. Preiti je potrebo preko lepega govorjenja, ko govorimo, kar se nam zdi, da želijo drugi slišati, preko trdega govorjenja, ko govorimo tisto, kar se zdi nam prav v dialog, kjer govorimo, kot se stvari porajajo v povezanosti z ostalimi v dialogu.

To je zame idealna podpora osebnega in kariernaga razvoja posameznika.