Če vidite kdaj jokati otroka ali celo histerično cepetati kje v trgovini – eno nedvoumno drži - krivi so starši! Leto in pol stara hči, kdaj brez razloga joče in se nenormalno oklepa mame. Pogosto rabimo kar nekaj časa, da ugotovimo preprosto dejstvo: lačna je. Sama zaenkrat tega še ne zmore ugotoviti. Če jo vprašamo, pa je že sposobna to potrditi.
Pri triletnem sinu je kombinacija lakote in utrujenosti kdaj tako velika, da ni sposoben narediti stvari, ki jih običajno sam brez težav počne. Ko kdaj nepopustljivo vztrajam, da določeno stvar naredi, se zapleteva v boj brez konca, ki je izjemno izčrpljujoč in naju oba potegne v hotenje po zmagi. Jok, krik in bes pri sinu se stopnjuje. Priznam! Kriv sem. Nisem prepoznal njegovih potreb in pravega trenutka, ko bi jih lahko zagotovil. Edino, kar mi še preostane je, da se umaknem iz boja, ki zmagovalca tako ali tako ne more imeti in se na nek način ponižam. V resnici pa naredim edino pametno stvar, ki jo je tistem trenutko mogoče narediti. Odgovorim na osnovno potrebo, ki nezadovoljena onemogoča vse ostalo.
Analogno trdim, kadar sodelavci delajo slabo, so nezadovoljni in še kaj, je za to krivo vodstvo. Preprosto. V danem trenutku ne moreš od nekoga zahtevati nekaj, kar ti ne more dati. Če ni vodstvo v pravem trenutku prepoznalo potreb sodelavcev, potem pač v nekem naslednjem trenutku poči. Stvari so očitne in veljajo na enak način kot pri otrocih. Poskušam z naslednjo predpostavko: “Dober vzgojitelj svojih otrok je tudi dober vodja.”
