Duhovi na železniški postaji v Ljubljani

Image by ~Prescott via Flickr

Okrog 10 ure zvečer postane Železniška postaja Ljubljana hiša duhov. In če moraš po tej uri čakati na vlak, je kar malo tesno pri srcu. Prijatelja Lesa sem pripeljal na postajo ob 21.30, vlak za Muenchen pa je imel 10 do polnoči. Hotela sva v čakalnico. Pred enimi vrati je spal brezdomec, druga so bila zaklenjena. Ko sem vprašal varnostnika, kako je s tem, je na zelo policijski način od mene zahteval vozovnico. Ko jo je Les pokazal, sva dobila dovoljenje za vstop. Malo kasneje pa je gospod s ključem povedal, da lahko odklenejo šele ob 22h, ko se postaja zapre. Ko so končno odklenili in sva vstopila, ni bilo luči. Po poizvedovanju sem izvedel, da luči pač ni mogoče prižgati, ker gori le do 22h.

Prof. Shoji Shiba me je naučil, da se kvaliteta podjetja vidi na obrobju – periferiji. In na obrobju se tudi začnejo kazati sprememembe, ki čez nekaj časa pridejo  do središča. Čas po 22h uri je prav gotovo obrobje železniške postaje Ljubljana in verjetno tudi obrobje Slovenskih železnic.  Ta podoba nam lahko veliko pove o podjetju, njegovi prihodnosti in seveda tudi izzivih.

Možna je namreč tudi obratna pot. Ko začnemo spreminjati obrobje, začno te sprememembe vplivati na celoto. Malcom Gladwell v svoji knjigi Prelomna točka (Tipping point)  opisuje, kako se je zmanjšala stopnja kriminala v predelu nekega mesta, ko so sproti začeli odstranjevati grafite in čistiti ter popravljati uničene stvari. Pravzaprav zelo logično: tam, kjer je veliko svetlobe, duhov ni. Sicer pa se sam rad vozim z vlakom.