Nekaj časa nazaj je triletni sin poskušal izbezati iz zamlje velik kamen. Mama mu je rekla, da ima visoke cilje. Ko se je lotil še večjega kamna, sem mu reklel, da potrebuje kramp. Odgovoril je: Ne kramp, visoke cilje.
Včasih sem slišal, da so ljudje nesrečni, ker imajo visoke cilje in jih ne morejo doseči. Morda to tudi drži. Vedno bolj pa sem prepričan, da so ljudje nesrečni in neuspešni, ker imajo prenizke cilje in potem praskajo in krampajo na mestu in nikoli ni priložnosti, da bi naredili res velik skok proti cilju in se taga razveselili. Enako velja tudi za podjetja.
Veliki ciji in velika strast so tesno povezani. Velika strast pa pripomore k temu, da te velike cilje tudi dosežemo. To je notranja energija in motivacija, ki nam pomaga, da v delo vložimo veliko energijo.
A nekje je verjetno meja med visokimi in previsokimi cilji. Ali pa ne! Meja je med realnostjo in blodnjami. Ali pa ne! In kaj če blodnjam rečemo sanje. Sanje seveda morajo biti. Sanje so začetek velikih ciljev. In če je napisano zelo podobno temu prispevku, je to samo za to, ker se z njim absolutno strinjam.
In kje med krampom in visokim cilji je inovativnost? Direktno pri visokih ciljih. Menim, da je strast še večja, če ti visoki cilji posegajo na področje neodkritega, novega, nedoseženega.
Dobra tale zgodba o krampšu in visokih ciljih. Potrebujemo pa pravzaprav oboje – najprej visoke cilje (=naravnanost), potem pa še kramp (orodja = znaje, spretnosti).
Ja brihten tale tvoj sin. Saj veš kako pametno me je njega dni presenetil z ženskami…
Aleš. In , da ne ne ostanemo pri krampu kot edinem orodju.
Med vzgojo otrok in vodenjem odraslih v podjetjih pa je neverjetno veliko vzporednic. Pri otrocih lahko zakonitosti bistveno bolj hitro uvidimo, ker so stvari bolj izrazite in odkrite.