Socialno podjetništvo ali kako dobiti nazaj ribiško palico

V odlični knjigi Creating a World Without Poverty Nobelov nagrajenec za mir Muhammad Yunus predstavi svojo vizijo socialnega podjetništva. Yunus je s svojo Grameen Bank v Bangladešu to že odlično preizkusil v praksi. Mikrokrediti, ki najbolj revnim pomagajo, da se odtrgajo iz začaranega kroga revščine

Yunus v osnovi razmišlja o vlogi gospodarstva pri reševanju problema svetovne revščine in ugotavlja, da v nasprotju s prostovoljstvom, karitetivnimi dejavnostmi in nevladnim sektorjem, gospodarstvo kot finančno najbolj inovativen in učinkovit sektor, nima nobenih direktnih mehanizmov za zmanjševanje revščine. Cilj ZN je zelo ambiciozen: do leta 2015 zmanjšti revščino za polovico. Rezultati so po polovici čas veliko razočaranje. Yunus ne vidi, da lahko potreben napredek naredijo vlade, nevladne organizacije in multilateralne organizacije kot je npr. Svetovna banka. Ene so preveč birokratske, druge pa niso zmožne trajnostnih rešitev, saj je njihov vir financiranja preveč nestabilen.

Tudi gospodarstvo, tako kot je sedaj zastavljeno, tega ne zmore.  Družbeno odgovorno podjetništvo s svojim imenom obeta prispevanje k reševanju revščine, a ne more biti močan dejavnik zmanjševanja revščine. A glavni problem je, da so managerji v teh podjetjih odgovorni lastnikom, ki pa imajo v osnovi le en cilj: višanje vrednosti njihove investicije.

Rešitev je torej socialno podjtništvo. Le to je v osnovnih načelih delovanja enako podjetništvu, ki prinaša dobiček: zaposljuje delavce, ponuja izdelke in storitve, to zagotavlja strankam za primerno ceno. Glavni cilj socialnega podjetništva in kriterij  vrednotenja pa je  ustvarjanje družbene koristi za tiste, katerih življenj se dotika. Podjetje samo lahko ustvarja dobiček, ki pa ga investitorji ne dobijo. Dobiček je usmerjen v razvoj podjetja, investitorji pa dobijo nazaj svojo vrednost inesticije.

Socialno podjetništvo je posel v vseh pogledih in ni dobrodelna dejavnost.  Pri doseganju družbenih ciljev pokriva vse svoje stroške in deluje po vseh mangerskih načelih.  Dodatno pa je seveda usmerjeno v ustvarjanje izdelkov in storitev, ki prinašajo družbeno korist.  Nekaj primerov:

• razvoj sistemov obnovljive energije in prodaja z razumno ceno v okoljih, ki si sicer dostopa do energije ne bi mogli privoščiti.
• Recikliranje odpadkov, ki bi sicer onesnaževali okolje v revnih soseskah.
• Zagotavljanjemikro kreditov, ki jih običajne banke ne omogočajo kot to počne Grameen banka.
• Zagotavlajnje zaposlitve in prihodkov depriviligiranim skupinam.

V Sloveniji so zametki socialneg apodjetništva usmerjeni ravno v to zadnje področje zagotavljanja zaposlitve.Gre predvsem za različna invalidska podjetja. A velikkokrat to naše podjetništvo pade na ključnem testu pokrivanaj celotnih stroškov.

Šele takrat ko je takšno podjetje – posel finančno neodvisen, je pripravljen za rast in razvoj. To je torej osnovni  predpogoj, da lahko socialno podjetništvo prispeva k reševanju ključnih svetovnih problemov revščine.

In zakaj naj bi investitorji vlagali v socialno podjetništvo? Iz enakega osebnega zadovoljstva kot ga sicer prinaša filantropija z dvema bistvenima razlikama:

• socialno podjetje je trajnostno in samo omogoča svoj obstoj, razvoj in širitev,
• investitorji dobijo svoj denar nazaj.

Zveni resnično obetavno, še posebej, ker je potrjeno z izjemnim projektom, ki prispeva k zmanjševanju revščiene v Bangladešu. Kaj bi za razvoj tega področja potrebovali v Sloveniji:

1. investitorje, ki bi bili pripravljeni vlagati oz. se na tak način iti filantropije,
2. sposobne managerje, ki bi takšna podjetja vodili,
3. zavedanje ljudi, da je to lahko izjemno učinkovit način reševanja velikih družbenih izzivov,
4. veliko inovativnosti pri razvoju izdelkov in storitev z takšnim družbenim vplivom.

Tudi krizno, kritično in recesijsko prihajajoče leto 2009 lahko vzpodbuja k tovrstnemu razmisleku.