Bi moral biti. Pa ponavadi ni. V krizi namreč toliko nujnih stvari pritiska, da ves čas porabimo za gašenje požarov, postavljanje protipoplavnih nasipov, iskanju denarja za plače,… Krizni managerji zelo pogosto omejujejo stroške. To je nedvomno zelo pomembna stvar. A potrebno je rezati prave stroške. Moram priznati, da se na ekonomiko ne spoznam preveč. Predstavljam pa si, da je podobno kot pri rezanju drevja: če porežeš prav, bo veliko sadja, če odrežeš kakšno ključno vejo, pa se bo drevo posušilo.
Popolnoma jasno je, da v krizi delujemo po ustaljenih vzorcih, za katere se zdi, da so najbolj učinkoviti. Najprej poiščemo vse tiste vzorce in jih preizkusimo. Vsak od teh vzorcev se zdi bolj učinkovit ko iskanje popolnoma novih rešitev. Pri ustaljenih vzorcih tudi lahko vsaj predvidevamo, kakšni bodo rezultati. Pri inovacijah je vsaj na videz tveganje večje. Je pa seveda dobitek lahko tudi bistveno večji.
Menim, da potrebujemo posebne sorte inovacijskega mangementa v času krize. Ko je kriza, ne bomo uvajali procesov upravlajnja inovacij v podjetju in pred tem natančno analizirali, kateri elementi delujejo in kateri ne. No morda se lahko lotimo tudi tega. Bolj smiselno pa je iskanje nečesa res novega, iskanje preboja. Za to pa je potreben drugačen pristop kot sorazmerno ustaljen postpek. Močno se mi zdi, da danes noben proizvajalec avtomobilov ne potebuje uvajanja različnih nabiraralnikov idej, programske opreme, ki usmerja proces od ideje do realizacije in podobih stvari.Edino kar potrebujejo je preboj. In do preboja lahko genialni voditelji pridejo spontano, malo manj genialani pa prekorazličnih procesov. Eden od takih procesov je 5-stopenjski proces odkriavnja, ki ga je predstavil Shoji Shiba, drugi pa je Teorija U. Obe metodi vpletata intuicijo, vpogled v prihodnost in temeljita na realnih dejstvih in obe metodi zahtevata čas. In po obeh metodah lahko pridemo tudi do takšnih rešitev, kot je hibridni avto ali Googlovo trženje oglasnega prostora in še kaj seveda. Čas in nekonvencionalni / neracionalni način razmišljanja pa sta ključni oviri za iskanje prebojev.
Izgleda, da rabimo resnično krizo, da smo sposobni razmišljati o preboju. Krizo, ki je na individualni ravni podobna ukrepanju rakakvega bolniki. Ko zve tak bolnik za bolezen in jo na nek način sprejme, se pogosto loti radikalnih sprememb na področu osebnostnega razvoja, zdravega načina življenja, … Danes so že taki časi in sam razmišljam o radikalno drugačnih možnostih.