Te besede je izrekel trener slovenske odbojkarske reprezentance pred reprezentančno tekmo. Ta izjava lepo odraža pogosto podjetniško miselnost: delati dobro brez napak vodi k uspehu. Zdi se mi, da je to tudi precej tipično slovnensko. Gre za pridnost in red. Seveda pa to ni dovolj. Čez kvaliteto Murinih oblek še nisem slišal nikogar pritoževati se, pa so sedaj na psu.
Ne poznam zelo dobro športa, a se mi zdi, da je tudi tam prostor za inovativnost. Spomnim se spremembe, ko so slalomisti začeli smučati bolj direktno na kole in tisti, ki so to prej obvladali, so bili bistveno hitrejši. Velika inovacija je bil tudi v skoku v višino, ko je Dick Fosbery namesto tehnike z eno nogo naprej, skočil z glavo naprej in povlekel telo za sabo. Morda je manj možnosti za inovacije v kolektivnih športih, čeprav dvomim.
Pravzaprav me res zanima, koliko je inovativnosti v športu in pri tem želim izključiti inovativnost pri izumljanju nedovoljenih sredstev. Tam je ne manjka. Ali morda kdo pozna kakšne inovacije v nogometu, košarki ali odbojki ter seveda ostalih športih? Predvsem me zanimajo inovacije, ki niso povezane z opremo. Neverjetni plavalni kostumi so že odštekana stvar, a še bolj odštekano je drugačno gibanje plavalca, ki omogoča večjo hitrost.
Definitvno pa logika “manj napak” ne more biti edino in ne glavno vodilo uspeha. Pravzaprav mora biti najprej veliko poskusov in napak in nato pride do inovacije in utrjevanja, ko se trudimo, da zmanjšamo število napak in povečujemo kakovost. Nato pa je zopet potreben preboj in potem zopet utrjevanje. Gregor piše o neki podobni logiki pri razvoju podjetja.
Poskušam še malo razvijati to logiko “čim manj napak”. Čim manj napak pomeni delovati po pravilih, pomeni, kar najbolje slediti uveljavljenim oz. postavljenim pravilom, pomeni sploh ne odstopati od pravil, pomeni početi stvari na vedno enak nači in pomeni dosegati vedno enake in predvidljive rezultate.
Nekako se mi zdi, da kultura v športu ni naklonjena inovacijam. Morda se motim, a ljudje imajo radi ponavljanje istega. Pravzaprav si težko zamislim radikalno inovacijo v npr. nogometu. In močno se mi zdi, da ljudje tudi v poslovnem svetu nimajo radi inovacij – še posebej ne radikalnih. Radikalne inovacije trkajo na našo kulturo. Se mi zdi, da bi bil zanimiv predmet “antropologija inoviranja“.
In kaj sem pravzaprav hotel povedati. Da je meni všeč poskušati odštekane stvari in biti vztrajen pri uveljavljanju. In da so vse velike stvari bile v začetku nesprejete. Bellu so pri Western Unionu, ko jim je prišel ponujati telefon, rekli, da tega pač ne bo nihče uporabljal. Seveda je bil prvi telefon precej uborba zadeva, ki je omogočala prenos signala le nekaj kilometrov daleč. A že takrat je bila ta iznajdba obsojena na uspeh. Zakaj? O tem sem nekaj napisal v drugem prispevku.
Sam bi zapisal drugače. Kdor dela napake hitreje in jih tudi hitreje popravlja, je uspešnejši. O napakah sem pisal tudi v enem drugem zapisu, kot si ga citiral, namreč tule: http://cuzak.itivi.si/2008/04/23/napaka/.
Gregor se popolnoma strinjam. James Bond je ostal za časom: On je imel dovoljenje za ubijanje (Licence to kill), danes pa potrebujemo tako na osebnem kot na poslovnem nivoju “Dovoljenje za napake” ali morda druga različica tega, dovoljenj, da ne naredimo takoj popolne stvari, ampak prototip, ki je lahko precej daleč od popolnosti.
Ja, hvala bogu za napake. Softveraši kar tekmujejo, kdo bo dal več napak na trg in to čimpreje. Mi pa potem testriramo njihovo delo in jim pomagamo odpravljati napake.
In v našem izobraževalnem in svetovalnem poslu je prav tako kajne? Kaj če bi čakali, da bi toliko znali, da med seminarjem ali svetovanjem ne bi naredili napake? Nikoli ne bi nič izpeljali.
Si me pa spodbudil, da sem se vprašal, če si upam delati dovolj napak.
Aleš,
Ja pravijo, da se je najbolje učiti iz tujih napak. Je pa precej neučinkovito, najbolj učinkovito se je učiti iz svojih napak in prav zato je dobro, da jih delamo. Vseeno pa potrebujemo varno okolje. Na vrvi 20 m visoko na d ulico in brez vsake mreže si pač ne moremo privoščiti napak.
Strinjam se s tabo, da je delanje napak nujno za napredek. Vprašanje je, če res lahko to “ideologijo” prenesemo na šport. Lahko delaš napake na treningu, ko poizkušaš nov udarec, novo tehniko smučanja, nov obrat ipd. Na tekmi si napake enostavno ne smeš privoščiti. V podjetjih je tako, da ena napaka ni nujno usodna za obstoj podjetja, v posamezni športni tekmi pa pomeni poraz. Seveda, tudi športnik bo preživel in imel še priložnosti, ampak tekma je tisto, za kar živi. Tako kot za OI ne velja več, da je važno sodelovati…šteje le zmaga. V podjetju ne gre za tisti moment, sekunde, višino…je bolj na dolgi rok…Ne vem, niti nimam povsem enostavnega mnenja… Res zanimiva primerjava in razmišljanje.
Drugače pa inovativnost v športu… Res je, večinoma izhaja inovativnost v obliki novih tehnologij, novihmaterialov ipd. Manj je šport inovativen z vidika človeškega faktorja. Mislim, da je to zaradi športnih pravil, ki usmerjajo in ozko določajo posamezno panogo. Samo inovativnost je prisotna…Kot si omenil smučanje, konec koncev smučarski skoki, včasih dilce skupaj, zdaj na V… Ampak potrebno je bilo spremeniti pravila:) Poleg tega bi rekla, da je pri športu ravno zaradi individualnih sposobnosti posameznega športnika toliko težje biti inovativen. Lahko imata dva športnika povsem drugačno tehniko in sta enako hitro, če zamenjamo tehniki med njima, pa sta oba še slabša ali pač boljša. Kateri pristop je potemtakem bolj inovativen?
Val. Hvala za tvoje razmišljanje. Nekaterih napak si res ne smemo in ne moremo privoščiti. Oz. si jih ne smemo privoščiti v izvedbeni fazi. Lahko in moramo pa si jih privoščiti v fazi učenja in izdelave prototipov. No “moramo si jih privoščiti” seveda ni dobro rečeno. Moramo douščati možnosti napak.
Se strinjam, da je inovativnost v športu precej specifična in se dogaja na vsaj dveh nivojih: nivo tistih, ki pravila postavljajo in nivo športnikov ter trenerjev. Oboje pa seveda vpliva drugo na srugo.
Predvsem pa so mi močne analogije, do katerih lahko pridem preko primerjave s športom in še kakšno ne ravno poslovno dejavnostjo.