Posted under Izzivi prihodnosti & Učenje
Koncept učenja že od Marije Terezije ostaja enak. Razred, učenci, učitelj in tabla. In to velja tako za osnovno šolo kot dudi za fakulteto. Kredo sicer pogosto zamenja projektor in tablo projekcijsko platno, a bistvo je ostalo enako. Nekdo nam pove, kaj se moramo učiti in nam tudi kaže načine, kako to početi. In ta nekdo tudi preveri, kako smo se naučili ter to ovrednoti in v nekem trenutku tudi potrdi. Enako takrat, ko so učenci pisali na tablice in naslednji dan zbrisali in danes ko lahko na USB ključ shranimo za malo knjižnico znanja; enako takrat, ko je bilo praktično nemogoče priti do kakršnekoli knjige in danes ko na Googlu v sekundi najdemo katerokoli informacijo.
Pravzaprav pa ni vse tako črno. Učenci, dijaki in študenti že dolgo izmenjujejo seminarske naloge preko spleta, rešujejo konkretne probleme preko klepeta in učitelji uporabljajo spletne učilnice , kjer oblikujejo naloge, jih sprejemjo od učencev in jih ocenjujejo ter lahko vodijo praktično celotno kumunikacijo z njimi. A spletna učilnica je še vedno učilnica in še vedno ostaja kumikacija v enakem okviru kot prej: učitelj z učenci /študenti ter študeni / učenci z učiteljem ali med sabo. A v zasebnem življenju ti isti učenci in učitelji počno še veliko več. Vključujejo se v spletne skupnosti, jih morda celo ustvarjajo ter v njih komunicirajo in izmenjujeo informacije. Montirajo video prispevke in jih nalagajo na YouTube. Pišejo bloge ter komentirajo bloge drugih. Igrajo spletne igre ter med tem komunicirajo in aktivno sodelujejo. Nekateri tudi oblikujejo spletne strani, delajo elektronsko glasbo in še kaj po navodilih, ki so jih našli na spletu. Naučijo se ogromno in zazdi se, da je v veliki meri šola sploh nepotrebna. Če dodamo še različne revije in TV oddaje, ki jih uporabniki šolskega sistema berejo in gledajo, vidimo, da pridobijo izven šole izjemno veliko znanja in veščin. Neakteri se izven šole naučiju tudi najbolj temljnih znanj računja, branja in pisanja. Malo seveda pretiravam, a vseeno je umestno vprašanje ali sploh potrebujemo šolo oz. bolj umestno za kaj še potrebujemo šolo.
Potrebujemo jo kot komplement - dopolnitev tega kar njene stranke dobijo in se naučijo same in kot usmerjevalec strank v tista področja, ki jih same ne obdelajo. Za takšno vlogo pa mora postati šola zelo naravnana na posameznika. To pa je možno le z uporabo različnih orodij, ki omogočajo individualni pristop, spremljanje ter usmerjanje. V veliki meri gre torej za obrat v e-usposabljanje / izobraževanje, ki na najlažji možni način omogoča diferenciacijo. Pri tem pa seveda ni dovolj uporabljati e-učilnic samo kot direktno elektronsko preslikavo klasičnih učilnic. Potrebno je graditi skupnost uporabnikov (učencev, dijakov, študentov) in v tej skupnosti vrtnariti (omogočati rast ter sodelovanje), potrebno je vzpodbujati udeležence da ustvarjajo znanje in se ob tem učijo. Uporabnike moramo usmerjati v zbiranje in ustvarjanje znanja ter reflektrirano razmišljanje, kar omogočajo blogi in wiki. Predvsem blogi in sodelovanje uporabnikov v spletnih skupnosti lahko učinkovito povežemo z mentorjem oz. učiteljem preko RSS. Če se učitelj naroči na RSS-je svojih učencev, lahko ažurno in učinkovito spremlja njihovo ustvarjanje. S pomočjo npr. Google Readerja ima pred sabo kontrolno sobo tega, kar uporabniki ustvarjajo. Tudi vse obvezne (seminarske) naloge lahko nastajajo kot blog-prispevki. Interno šolsko delo je hkrati tudi eksterno in javno. Učenci, dijaki in študenti so hkrati tudi novinarji, ki v svojih časopisih (blogih) poročajo ter raziskujejo. Učitelj oz. mentor lahko te prispevke deli (Share) in s tem zelo hitro ustvarja šolski časopis.
Potrebno pa se je zavedati, da je to, kar uporabniki šolskega sistema počno tudi v taki zelo odprti e-šoli le del vsega, kar počno in le majhen del vseh učnih priložnosti. Nujno potrebno je učence, dijake ter študente vzpodbujati, da prepoznavajo vse ostale učne priložnosti, jih beležijo ter vrednotijo, kar lahko omogoča elektronski portfolij - spletna aplikacija, kamor posameznik bolj ali manj strukturirano vpisuje dogodke usposabljanja in pridobivanaj izkušenj. Učitelj - mentor pa mora to celoto vrednoti in na temelju tega oblikovati individualiziran učni načrt za posameznika. Morda je to korak k šoli prihodnosti.
Mateja on 29 Avg 2008 at 6:26 dopoldne #
Zanimivo in predvsem zelo napredno razmišljanje, ki ga povsem podpiram. Za dejansko “prijemanje” tovrtnega izobraževanja pa bo potrebno še kar nekaj časa predvsem zaradi starostne obarvanosti trenutnega kadra, ki je v večini predan “klasičnim” načinom poučevanja. Mladi, ki prihajajo na takšna delovna mesta pa ima(j/m)o vse možnosti udejanjati naprednejše tehnike in koncepte učenja. Prihodnost je v multimediji in elektronskem povezovanju, čeprav upam, da bo osebni stik še vedno primaren dejavnik sporazumevanja med ljudmi, drugače se bo porazgubila naša osnovna potreba po osebnem kontaktu, ki omogoča boljši transfer čustev in občutkov.
(”smile-iji” so le delna pomoč pri izražanju). Pa lep pozdrav!
Danilo on 29 Avg 2008 at 9:30 dopoldne #
Mateja hvala za komentar. Sem videl,da boš tudi ti soustvarjala šolo prihodnosti. Odlično in velik izziv.
Strinjam se, da starejši kader v precejšnji meri zavira prodor novim možnosti v šolstvu. A problem je tudi v mlajšem kadru. problem je v naših glavah in naši kulturi, ker moramo narediti resnično velik preklop. Ni težko preiti iz grafoskopa na LCD projektor. Izjemno težko pa je sprejeti nekaj, kar je tako drugačno, da se nam prvi trenutek zdi neumno in nemogoče. Ravno danes sem prebral, da je v Indiji podjetje, ki ponuja spletne inštrukcije dijakom in študentom v ZDA, Singapurju in še kje. In podjetje je zelo uspešno (www.heymath.com).
Osebni stik seveda mora ostati. Vprašanje pa ali mora večina tega osebnega stika potekati na isti lokaciji ali pa je lahko npr. preko Skypa in video povezave. Definitivno pa nobena tehnologija ne more nadomestiti skupinske dinamike in še česa o čemer pišeš, ali pač ??
Izjemno zanimivo področje in izzivov ne bo zmanjkalo, saj smo šele na začetku.
Lep dan.