Prihodnost in vodenje

Tri ali štiri letni otrok nima veliko zadržkov pri postavljanju vprašanj. Malo je vzorcev, ki bi ga silili k postavljanju ‘pametnih’ vprašanj. Ko se vprašanje porodi sploh ne razmišlja in ne oglasijo se različne sodbe kot npr. to je neumno vprašanje, verjetno že vsi vedo odgovor na to vprašanje, to se sploh ne da narediti,.. Enostavno vpraša in se ne obremenjuje, kako bo izpadel. Postavi ‘neumno’ vprašanje, ki je po navadi zelo temeljno vprašanje in nam da hitro jasne in pametne odgovore. Z malo prakse lahko tudi sami postavljamo takšna vprašanja.

Za začetek pomaga, če si predstavljamo, kaj bi v dani situaciji vprašal 4-letni otrok, če bi mu predstavili problem oz. izziv, če bi videl nek dogodek ali predmet. Kaj bi vprašal otrok, če bi mu povedali, da iščete novo službo. Morda bi vprašal, zakaj hodite v službo. Na prvi pogled neumno vprašanje. Če pa si poskusite odgovoriti nanj, se odpre precej novih pogledov. Kaj bi vprašal otrok, če bi mu pokazali prototip gospodinjskega mešalnika, ki ste ga naredili v vašem podjetju. Morda bi vprašal, če se da z njim mešati tudi zemljo. In ko bi vaš sin stopil v nove poslovne prostore vašega podjetja, bi morda vprašal, kje je peskovnik. In vi bi lahko pomislili, da pomeni peskovnik prostor za igro, za preizkušanje novih idej, da morda pomeni konkretno za vaše podjetje ustvarjalni prostor, kjer ljudje prihajajo do novih zamisli.

Ustvarjalnost se vedno začne s vprašanji. Neumnost ljudi pa izhaja iz tega, da imajo odgovor na vsako vprašanje. Človek, ki je ustvaril McDonald’s, si ni rekel: „Glej, saj že imajo hamburgerje. Meni ni potrebno narediti tega.“ Ne, on se je vprašal: „Kje na poti lahko dobim vedno enake hamburgerje.“ In tisti, ki je začel z nizkocenovnimi poleti si tudi ni rekel: „Letalskim družbam gre slabo. Zakaj bi se s tem ukvarjal.“ Vprašal se je: „Kaj ljudje resnično želijo od poleta in kaj lahko vržemo ven?“ Pablo Picasso se je vprašal: „Ali je možno predstaviti človeško figuro še na kakšen drug način?“ in je ustvaril kubizem.

Neumna vprašanja se rojevajo iz opazovanja, radovednosti, navdihov in priznavanja nevednosti. Glas sodb (naš lasten ali od zunaj) nam govori, da so stvari takšne kot so, da se ne da narediti drugače, da smo neumni in še kaj. Radovednost pa nas vzpodbuja, da se vprašamo ‘zakaj ne’, ‘čemu potrebujemo nekaj’, ‘kaj je bistvo stvari’. Priznana nevednost nam omogoča, da vprašamo zelo temeljna vprašanja: ‘zakaj ima stol 4 noge’, ‘zakaj so sončne celice tako drage’, ‘kaj je tako privlačnega v ustekleničeni vodi, da jo ljudje kupujejo’. Ta ‘neumna’ vprašanja nam ne dajo enoznačnega odgovora, ki takoj konča iskanje. To niso vprašanja, ki jih postavljajo učitelji, ko preverjajo znanje. To je vprašanje, ki odpira spraševanje in ponuja različne možne odgovore. To je vprašanje, ki vrta in raziskuje v globino.

‘Neumna’ vprašanja ne sodijo, so kratka in odprta. V odlični knjigi Creativity in Business, ki je nadihnila tudi gornje razmišljanje najdemo nabor 10 temeljnih vprašanj:

1. a) Kaj je cilj, ki bi ga radi dosegli?, b)Katere rešitve smo poskusili? c)Zakaj te rešitve niso delovale?
2. Kakšni so vaši občutki v tej situaciji?
3. Kakšno je vaše stališče v tej situaciji?
4. Katere koristi dobivate iz te situacije?
5. Kaj je realnost v tej situaciji?
6. Kaj bi radi videli, da se zgodi?
7. Kaj morate narediti v tem trenutku?
8. Kako bi bilo drugačno vaše življenje, če bi se situacija spremenila?
9. Katera je ena stvar, ki bi jo spremenili, da bi bilo tako, kot želite?

In še zaključno ‘neumno’ vprašanje: „S čim se v tem prispevku težko strinjate?”

2 Comments »

Kar nekaj let nazaj sem konačal elektro faks. S čisto solidnim povprečjem nekaj čez 8. In skoraj sram me je priznati, da  nimam pojma o elektro stroki in še manj o elektro praksi. Re je, da nisem nikoli čisto zares delal v elektro stroki, a zdi se mi grozno, da po štirih letih faksa, nisem znal in sedaj znam to še manj , narediti preprosto elektronsko vezje.

Faks me ni tega naučil, ni me motiviral in ni to od mene zahteval. Pravzaprav me ta elektro stroka sploh ni zgrabila, faks ni prebudil v meni nobene strasti. Žalostno? Katastrofa!!! Polnili so me z neko teorijo, kjer ni bilo nobenih iskric v očeh. Pri praksi smo sestavljali neka brezvezna vezja in merili neke veličine, za katere mi sploh ni bilo jasno, kaj naj bi bile.

Priznam. Na faks nisem prišel kot navdušenec za elektro. Sem pa pri dveh letih navdušeno razstavljal svoj prvi radio in pri desetih letih sanjal, kako bom avtomatiziral različne procese. Nekaj strasti  je bilo torej v meni. Malo je spala in nihče je ni prebudil. No, prebujal jo je profesor fizike v prvem letniku- ampak strast za fiziko in ne za elektroniko.

Kaj je bilo narobe? Ne vem natačno, a nekaj slutenj imam:

1. preveč teorije, premalo prakse
2. premalo učenja z delom
3. premalo izzivov, ki prebujjo strast
4. premalo strastnih profesojev
5. premalo problemov, ki bi bili ravno prav zahtevni in dovolj zanimivi.

Sam ne vem, kako bi naredil elektro faks ta pravi. Sem pa potem študiral še sociologijo in filozofijo in tam je bilo več moje strasti in tudi več strasti profesorjev. Vem pa seveda kako narediti dobro usposabljanja za voditeljske veščine in za razvoj inovativnosti.

Prepričan sem, da sem na elektro faksu dobil nekaj uporabnega za naprej. Verjetno nekaj sistematičnosti in sistemske teorije, nekaj več naravoslovno- tehničnega pogleda in še kaj. A re mi je žal, kaj žal - jezen sem - da niso znali prebuditi strasti. To je brez dvoma odlika dobrih univerz in fakultet. Seveda moram povedati, da v nekaj mojih sošolcih je bila strast za stroko. Ne vem ali so jo prinesli s sabo, ali so jim jo prebudili na faksu.

Kako pa so vaši faksi prebujali strast za stroko v vas?

15 Comments »