Prihodnost in vodenje

Nekaj časa nazaj sem bil na Dunaju. Srečal sem se s prof. Shibo, ki me malo usmerja pri prebojnem mangementu. Že po e-pošti sem preveril, ali je v hotelu, kjer sva se dobila možno parkirati. Rekli so mi, da bodo rezervirali parkirno mesto. Ko sem se pripeljal do hotela, sem stopil do recepcije in vprašal, kako pridem do njihovega parkirišča. Usmerili so me v ulico za hotelom. Pripeljal sem do parkirišča, ki je bilo zaprto z zapornico. Pozvonil sem in zapornica se je takoj dvignila. Mislil sem, da me je receptor prepoznal v kameri in mi odprl. Ko sem že parkiral, sem šele opazil, da je to parkirišče drugega hotela. Pozvonil sem pri na strani za ven in že pripravljal govor, da se opravičim. A zapornica se je zopet v trenutku odprla.

Takrat pa sem vedel. Zapornica se vedno odpre. Samo gumb moraš pritisniti. Če ne bi po pomoti poskusil, se seveda ne bi odprla. Poskusiti je izjemno pomembno. Nikoli ne veš, katera vrata se bodo kar odprla. Ta moja vrata oz. zapornica se je odprla brez težav. Dejansko pa za vsaka vrata obstaja način, kako jih pripraviti, da se odpro. Brez poskusa pa seveda ni rezultata. To je recep za vsakršno reševanje problemov. Če namesto popolnoma slepe kure uporabimo še kakšen sistemski pristop, bodo rezultati še bolj impresivni.

Nauk: Ko iščeš (parkirni) prostor (pod soncem), pozvoni na veliko vrat, ena se bodo gotovo odprla. Edison je menda uporabil na desetine različnih materialov za žarilno nitko žarnice in samo v enem primeru nitka ni pregorela.

2 Comments »

Ko sem se danes vračal na mesto, kjer sem parkiral avto, je po poti peljal drugi avto. Ko se je počasi premikal med dvema parkiranima avtoma, je voznica s pogledom iskala potrditev pri meni, da je dobro namerila med obema avtoma. Zdelo se mi je očitno, da lahko brez težav spelje skozi. Ko sem se čez kakšno minuto sam znašal v enakem položaju, mi ni bilo več očitno. Peljal sem popolnoma počasi, postalo mi je vroče in na srečo me je mimoidoči hitro usmeril.

Za zunanjega opazovalca so stvari vedno zelo jasne. Tisti, ki pa je v središču dogajanja, problema ali kot je v naslovu “v dreku”, pa ima popolnoma drugi zorni kot. Ta kot sploh ne ponuja realne situacije. Pogosto lahko vprašamo zunanjega opazovalca. Včasih pa ni na voljo. In včasih zunanji opazovalec tudi ni relevanten.

Kako torej razviti veščino, da se sami postavimo v vlogo zunanjega opazovalca? Pri gornjem avtomobilskem izzivu lahko stopimo iz avta in pogledamo, koliko je na vsaki strani prostora.  Če pa gre za vodenje podjetja, neke druge organizacije, zahtevnega projekta ali kaj podobnega, je stvar bolj zapletena. Kaj pravzaprav pomeni v tem primeru, da greš v vlogo zunanjega opazovalca. V tem primeru je treba stopiti iz toka razmišljanja, iz ustaljenih vzorcev in navad, iz vseh stvari, ki pritiskajo. Nekaj načinov, ki lahko pri tem pomagajo:

• zavedanje situacije in vsega, kar pritiska in zavestni pomik navzven,
• pogovor z nevtralnimi ljudmi,
• meditacija,
• postavljanje “neumnih” (temeljnih) vprašanj - kaj bi vprašal v tej situaciji 4-letni otrok,
• oditi na drugi kraj in v drugo organizacijo, ki je do določene mere podobna naši in tam opazovati.

5 Comments »