Posted under Inovativnost & Odličnost
Danes sem moral peljati očeta v bolnico. Nekaj dni se je vlekla splošna slabost in povišana temperatura. Precej hitro je prišel na vrsto. Vzeli so mu kri za preiskavo. Dve uri smo čakali na rezultate. Ker kri ni pokazala, kaj konkretno je na robe, so mu vzeli še vodo in zopet približno 2 uri čakanja in potem še rentgen pljuč in še 2 uri čakanja. Na neudobnih stolih mu je seveda postalo slabo, in ko sem se trudil, da bi od nekod potegnil posteljo, ga je sestra odpeljala v sobo, kjer je lahko legel. Na koncu je bil sprejet na infekcijskem oddelku po približno 6,5 urah od kar smo prišli v bolnico.
Vsi: zdravniki in sestre so bili zelo prijazni. A kaj je s sistemom, kjer potrebuješ več kot 6 ur, da se stvar razpleti. A bi lahko bilo drugače. Prepričan sem, da bi lahko bilo. Ne vem sicer, kako natančno to urediti, a če bi strokovnjaki in uporabniki skupaj razmišljali, bi hitro prišli do inovativnih in učinkovitih rešitev. Otto Scharmer v svoji knjigi Theory U opisuje proces, ko so zdravniki in pacienti skupaj iskali rešitve za boljši zdravstveni sistem nekje v Nemčiji. Najprej se je pokazalo, da ne eni ne drugi sploh ne poznajo težav one druge strani. Iskreni pogovor lahko pomaga pri tem razumevanju in pripelje do odličnih rešitev. Stvari so lahko bistveno drugačne, a z njimi se je potrebno ukvarjati.
Zgleda da so v mariborski bolnišnici oz. po novem Univerzitetnem kliničnem centru uspešno obdelali lekcijo prijaznosti osebja, do ostalega pa vsaj na internistični urgenci še niso prišli. Še enkrat: stvari so lahko bistveno drugačne. Najprej moramo o tem razmišljati, se pogovarjati in si predstavljati. Aleš je nekoč pisal o bolnišnici z motom: „Mi zdravimo v duhu ljubezni in usmiljenja.“ To je seveda bistveno drugače in baje se da.
