Prihodnost in vodenje

Še nekaj časa nazaj je bila skupnost najbolj naravno okolje, kjer so ljudje živeli in se podpirali. Cela soseska je ličkala koruzo, vsi so pomagali pri spravilu pridelkov. Ne vem sicer, če je bilo vse idealno, a nekatere stvari so dobro delovale. Danes so močne skupnosti, ki presegajo družinski krog redkost. Prav zato se mi zdi zanimiv primer soseske Night Hawk Circle v Luisvilu v Coloradu, ki resnično deluje.

Ljudje si pomagajo med sabo in skupaj praznujejo ter se veselijo. To pa je bistvo vsake skupnosti. O skupnosti mi je pripovedoval prijatelj Les, ki v tej soseski živi in je tudi začetnik te skupnosti.  Ustvaril oz. na razpolago ji je dal osnovno informacijsko strukturo: spletni portal. Vsaka družina v skupnosti, se na tem portalu lahko predstavi, vsak posameznik lahko predstavi tisto, kar ga zanima in tisto, kar lahko skupnosti ponudi. In kar je izjemno pomembno – portal služi pretoku informacij.

Če se kdo odloči, da bi rad veselje delil z ostalimi člani, enostavno oznani, da bo zabava in vsak, ki pride, napiše, kaj bo prinesel oz. prispeval.
Ljudje v skupnosti imajo tudi različne potrebe po popravilih in vzdrževanju njihovih hiš in naprav. Tako se npr. pojavi vprašanje, kdo vse bi pred zimo izvedel redno servisiranje gorilnika. Od 48 družin se jih za to odloči 20. Eden od članov gre do posameznih izvajalcev in jih povpraša za ceno servisiranja enega gorilnika. Ko to izve, pa se pozanima, koliko pa bi stalo 20 takšnih vzdrževanj. In  cena na posamezno družino močno pade. Ko vzdrževalec pride, v enem dnevu obrede vse hiše v skupnosti. Posamezni član skupnosti ima ključe tistih hiš, katerih lastniki so v tistem času zadržani.
To je ena konkretna in uporabna stvar, ki jih članstvo v tej skupnosti prinaša.

In skupnost mora prinašati takšne uporabne koristi. Ne zadostuje, samo formalno članstvo. Skupnost mora biti živa in odgovarjati na potrebe njenih članov.
Za takšne lokalne skupnosti se odpira še veliko drugih izzivov:

• delitev avtomobilov (posamezna družina potrebuje 2 avtomobila le občasno; nekaj skupnih avtomobilov lahko učinkovito odgovori na ta problem)
• varstvo otrok ( vsak član skupnosti lahko ponudi občasno varstvo ostalih otrok iz skupnosti; v dovolj veliki skupnosti, lahko to prispeva k nekaj urnemu organiziranemu dnevnemu varstvu)
• posamezni člani imajo različne sposobnosti, ki jih ponudijo ostalim članom in sami izkoristijo tisto, kar potrebujejo oni.

Prenos te analogije v podjetniški svet je zelo enostaven.

• V skupnosti podjetnikov povemo, kaj potrebujemo in kaj ponujamo ter se podpiramo pri tem.
• Delimo si koristne informacije in spoznanja.
• Delimo si stroje in naprave, ki jih potrebujemo le občasno.
• Delimo si strokovnjake, ki jih potrebujemo le občasno.

Vstop v skupnost in resnično življenje skupnosti sploh ni enostaven -ne v lokalnem ne v podjetniškem okolju. Pozabili smo modrost deljenja in medsebojne pomoči naši babic in dedkov. Imamo občutek, da bomo samo dajali, da bomo morali samo pomagati in samo prispevati. Ne  obstaja zastonj skoraj že veda o graditvi skupnosti in vloga graditelja skupnosti. Nekdo mora počasi dozirati zaupanje, učiti ljudi deliti, poskrbeti za sistem.

Božični čas je pravi za razmišljanje o skupnosti in tudi pravi, da damo skupnosti pravi pomen. Menim, da je potrebno v vsaki deklarirani skupnosti odpreti in odgovoriti na naslednja vprašanja:

1. Kaj je tisto, zaradi česar smo skupnost?
2. Koliko so člani pripravljeni prispevati, in kaj lahko v skupnosti dobijo?
3. Kaj bi k razvoju skupnosti še prispevalo?
4. Kdo je tisti, ki skrbi za vzdrževanje skupnosti?

Božič prinaša sporočilo: ‘Mir ljudem na zemlji.’ Prava skupnost mora prispevati k občutenju tega miru za vsakega člana.

No Comments »

Veliko dobrih želja v letu 2008 za vse, ki prebirate te vrstice. Ne vem, kaj bi vam pravzaprav zaželel.
Zato vas povabim ,da skupaj soustvarimo množično božično-novoletno voščilo. Na http://vizor.wikispaces.com lahko spremenite, dodate ali polepšate voščilo. K soustvarjanju lahko povabite tudi vaše znance. Morda bo to postalo voščilo z največ avtorji. A to sploh ni zelo pomembno.

Vsekakor pa je to zame zanimiv poskus množičnega sodelovanje - wikinomije in preizkus wiki-platforme. Zaenkrat me navdušuje. Na www.wikispaces.com, lahko začnem svojo wiki stran, ki omogoča sooblikovanje velikega števila uporabnikov. Sodelovanje je lahko popolnoma odprto, kot je pri ustvarjanju voščila, ali pa zahteva prijavljene uporabnike. Odpirajo se možnosti za skupno pisanje knjig in člankov, za soustvarjanje projektov in še kaj.
Stvar je drugačna kot, če napišem v wordu dokument in ga pošlje nekomu, da ga pregleda in dopolni. Tukaj celotna skupnost dela na istem dokumentu. In tisti, ki ima dovoljenje, lahko dokument popolnoma spremni. Dejansko gre za odpoved lastni ideji, da bi nastalo nekaj več. To je množično sodelovanje. Zahteva pogum od tistega, ki začne. Očitno je imel dobro idejo in morda bi lahko naredil iz nje sam nekaj odličnega. Zaveda pa se, da bo nastalo nekaj popolnoma drugega, če bo na tej ideji delalo 100, 1000 ali 10.000 ljudi. Zahteva pa pogum tudi od tistih, ki sodelujejo. Po eni strani se dajo v službo začetniku ideje in na nek način tvegajo, da se bo njihova kapljica izgubila v morju. Po drugi strani pa prispevajo k nečemu velikemu, nečemu, kar po vsej verjetnosti sami ne bi mogli narediti. George Steiner je na ta način ustvaril knjigo Knowing Knowledge. Eno poglavje knjige Wikinomics je nastalo z množičnim wiki sodelovanjem.

Kakšni izzivi se pri tem odpirajo za podjetja:

• sooblikovanje strateških dokumentov
• sooblikovanje priročnikov in pravilnikov in še kaj bi se našlo.

Najprej vsi soustvarijo kazalo, nato pa kar začnejo delati na posameznih poglavjih. Kazalo lahko ustvarjajo vi skupaj, posameznih poglavij pa se lotijo tisti, ki so kompetentni in so posamezni temi predani. Obstajajo tudi bolj profesionalna  in seveda dražja orodja za to. Eno je Social Text.

Zakaj ne bi na tak način sodelovali v podjetju? A si lahko privoščite, da ne bi?

No Comments »

Včeraj sem imel na Štajerski gospodarski zbornici predavanje (soorganizatorja Štajerska gospodarska zbornca in Društvo kadrovskih deavcev) Portfolijo in karierni razvoj zaposlenih. Ob pripravi na predavanje sem intenzivno povezoval moje dosedanje izkušnje in spoznanja iz tega področja.

Karierni portfolijo je v osnovi mapa, kamor posameznik zbira potrdila o usposabljanjih, izdelke, dokazila o svojem delu in v večini primerov se tukaj tudi konča. Prave prednosti portfoljia pa se pokažejo, če je zasnovan tako, da vzpodbuja širši zorni kot pogleda na pridobivanje znanja in izkušenj (poleg formalnega izobraževanje še neformalno in priložnostno učenje, ob izkušnjah na delovnem mestu še izkušnje iz prostovoljnega in prostočasnega dela) in da vzpodbuja samovrednotenje in sovrednotenje (posameznik + delodajalec) posameznika. V tak portfolijo ne bi smelo biti težko vključiti nabora kompetenc, zahtevanih na posameznem delovnem mestu. Tako zasnovan pripomoček dela iz prikritega oz. tacitnega znanja to vidno. In tisto znanje, ki se ga zavedamo, lahko tudi zavestno uporabimo.

Pri kariernem portfolijo je smiselno, da imata vanj vpogled zaposleni in delodajalec. Le na ta način lahko kar najbolj uspešno služi upravljanju znanja zaposlenega in podjetja. To pa seveda lahko dosežemo le, če je ta portfolijo v elektronski obliki.

Zanimivi prehod iz portfolija na upravljanje znanja v podjetju je naslednji: Iz primerno zgrajenega elektronskega portfolija lahko hitro pridemo do podatkov, katera znanja in veščine posameznik obvlada, s katerimi izzivi se je soočal in podobno. Te podatke lahko naredimo vidne vsem zaposlenim. Ko posameznik znajde pred problemom oz. projektom, lahko pregleda to znanje, ki obstaja pri njegovih kolegih ter jih poprosi za pomoč. V multinacionalki BP so na ta način prihranili v enem letu milijone funtov.

Najbolj idealno bi seveda bilo, da bi isti portfolijo rasel s posameznikom. Odličen poskus tega je Nefiks - indeks neformalnega izobraževanja. Srednješolci in študenti, ga že precej uporabljajo. S prehodom v elektronsko obliko pa bo lahko zanimiv tudi za podjetja.

Predstavitev s predavanja najdete portfolijo.pdf

No Comments »

Dober znanec iz ZDA Les Squires je odšel za 2 meseca v Indijo. Udeležil se je velike indijske podjetniške konference. Že ko je poslal spletno povezavo na organizacijo TIE (The Indus Enterpreneurs), ki je konferenco organizirala, me je stvar nagovorila. Lahko bi rekli, da je to Indijska gospodarska zbornica. A dobil sem občutek, da je nekaj več, da je organizacija, ki vzpodbuja mreženje in si prizadeva za razvoj Indijskega gospodarstva. Kaj je še tisto več: je neprofitna, je globalna, deluje v partnerstvu z vlagatelji. In vsi precej dobro vemo, da se je indijsko gospodarstvo zelo dobro razvilo. Verjetno tudi po zaslugi TIE in verjetno tudi po zaslugi duha velikih indicev. Na misel mi prihajata dva, ki me tudi osebno navdihujeta: Gandi in Tagore.

Še bolj pa me je navdušilo, ko je Les po koncu konference poslal naslednje sporočilo: Indijci so resnično ponosni na svojo deželo, na dosežke v računalništvu in na vse ostale rezultate. Ponovno ustvarjajo strukturo svoje dežele in ne bodo zadovoljni, dokler zadnje osebe ne vključijo v blagostanje. Osvežujoče je videti takšno navdušenje.

Četudi vzamem to z rahlo rezervo, lahko verjamem tem občutkom. Dežela, ki se je s pasivnim odporom rešila mogočnih kolonizatorjev, lahko z aktivnim podjetništvo tudi doseže blagostanje za večino ljudi. To seveda ni lahko, a tudi Gandijeva zmaga ni bila. In nenazadnje je v Indiji ogromno podjetništva. Veliko ljudi se preživlja z lastno dejavnostjo. In vso podjetniško delovanje si je v svojem bistvu podobno.

Kaj pravzaprav manjka Sloveniji do takšnega prebojnega razmišljanja. Se mi zdi, da ravno to - prebojno razmišljanje in seveda sodelovalno razmišljanje.

No Comments »

Kako v poplavi koristne in nekoristne pošte, tiste poslane nam in one poslane vsem možnim, ohraniti preglednost in ne izgubiti igle v senu? To je prvi problem. Različni antispam programi lahko pomogajo. Ker pa sem že veliko ljudi slišal govoriti o masi sporočil, ki ponuja viagro, povečanje penisa in prsi ter še česa, verjamem, da se precej ljudi srečuje s tem.

Ena izmed rešitev je ta, da se mora vsak, ki mi želi poslati e-pošto, prijaviti v mojo skupnost. Na ta način ustvarimo skupnost zaupanja. Nobena e-pošta, ki je ne pošlje član skupnosti, ne pride noter. Pri večini poštnih list je tako. Če nisi član liste, mora tvoje sporočilo najmanj, kar se zgodi, čakati, da ga moderator odobri ali pa možnosti pošiljanja na listo kot nečlan sploh nimaš. Princip je precej enostaven in ne vidim velikih težav pri splošni uvedbi. Težava je v uveljavljenem vzorcu, ki ga uporabljamo in težko začnemo nekaj drugega.

Druga težava pri e-pošti je v komunikaciji znotraj neke skupine oz. skupnosti. V komunikaciji eden z enim so stvari preproste. Prosim, dodelim nalogo, zahtevam, … in dobim odgovor, potrditev o opravljeni nalogi. Kaj pa če dodeljujem naloge 100 ljudem. kako bom vedel, da so vse naloge opravljene? Kaj če 200 ljudi povabim na predstavo in potrebujem potrditve? A bom vsako potrditev nekam posebej zabeležil. Potrebujem avtomatizacijo in stvari se morajo sistematično beležiti v neki bazi. Sama e-pošta tega seveda na omogoča. Pametnih alternativ pa tudi ni. Oz. so in delujejo v manjših skupnostih. Veliko ethernetov v posameznih podjetjih omogoča podobne stvari. A danes veliko ljudi, ki sodeluje pri nekih projektih, ni iz istega podjetja.

Ko danes razmišljam o e-pošti, imam nekaj asociacij na diskete. Iz nečesa, kar je bil edini prenosni pomnilniški medij in posledično izjemno uporabno, so postale nekaj, kr ni več odgovarjalo na potrebe, a so to vsi vztrajno uporabljali še nekaj let po tem, ko smo že imeli ustrazne nadomestke.

Upam, da se to ne bo zgodilo z e-pošto. Izjemno potrebujemo orodja za komuniciranje v skupnosti. Skype npr. omogoča precej stvari, med drugim tudi to, da moraš nekomu dovoliti, da vidi tvojo prisotnost. Ne verjamem, da je ekvivalent za e-pošto, lahko pa se veliko naučimo od njega.

2 Comments »

Precej mlado podjetje se ukvarja z inteligentnimi dodatki za električne invalidske vozičke. Razvijajo module in njihovo intgraciji, tako da se bo dalo iz vozička telefonirati, dostopati do interneta in da bo voziček lahko sam prišel do določene točke. Gre skratka za izjemno uporabne stvari, kar bo invalidom omogočalo večjo samostojnost. Kdo so stranke tega podjetja? Prvi odgovor je invalidi. Seveda. A tukaj so tudi starši teh invalidov, ki želijo najboljše svojim otrokom. Tukaj so tudi zakonski partnerji, ki si želijo največjo mobilnost svojega moža ali žene. Hitro najdemo še zdravnike, zavode za rehabilitacijo in še kaj. Kar naenkrat se ta skupnost, poveča. Podjetje na nek način odgovarja na potrebe vsake od teh podskupin. In vsaka od teh strank je tudi do določene mere pripravljna pomagati podjetju pri razvoju teh vozičkov. Ob takšnem načinu razmišljanja naenkrat postane naše podjetje večje. Si lahko zamislite podobno širitev za vaše podjetje? To je ena izmed idej Wikinomije. Na ta način začnemo odpirati možnosti množičnega sodelovanja. In to je le eden izmed konkretnih primerov, ki smo ga obdelali na odličnem seminarju o wikinomiji z naslovom Povezani svet. In ob tem seveda gradimo na temelju zmagam-zmagaš. Stranke pomagajo podjetju pri razvoju in kopujejo njihove izdelke, podjetje pa odgovoraj na potrebe te skupnosti.

Pri sodelovanju pa se vedno srečujemo s problemom dogovarjanja in izvrševanja dogovorjenega. Še posebej, ko gre za sodelovanje med podjetji oz. podjetniki. Nujno potrebno je, da zapišemo zahteve oz zapišemo, kaj bomo storili za drugega in kaj bo on storil za nas. Jaz bom npr. oblikoval plakate. Ti pa boš izdelal uporabniški vmesnik. Jasnost in transparentnost tega, kaj pričakujemo drug od drugega je osnova vsakega sodelovanje – tistega v družini in onega v podjetniškem svetu. Če gre za odnose med prijatelji in znanci, se tega bojimo. Najraje bi kar malo zavili stvari v megalo in si ob tem mislili, da nima smisla oz. da se ne spodobi komplicirati. In ravno to na daljši rok zakomplicira stvari. Pričakujemo nekaj, kar se nismo jasno dogovorili in se tisto ne zgodi. Postanemo jezni, razočarani n začnemo izgubljati zaupanje. Ob jasno zapisanih zahtevah je vse lažje. Seveda ni nujno, da smo ob vzajemnosti sodelovanja pikolovski in do pičice natančno merimo, kaj je drugi storil zame ter natanko enako storimo zanj. Odprtost ter zdrava pamet nam pokažeta pravo mero.

Ob takšnem dogovoru oziroma oblikovanju zahtev ne more biti težko nekoga prositi, da opravi za nas delo, ki traja 100 ur ali več. Popolnoma jasno je, da bo nekoč dobil to povrnejeno. To lahko dobi direktno od mene, ali od nekoga drugega v skupnosti. Za tem se skriva osnovna ideja komplementarnih oz. alternetivnih valut. Sredstvo za plačilo ni le denar, lahko je blago, lahko je čas, ki ga imam v dobrem.

No Comments »