Prihodnost in vodenje

Pablo Neruda je napisal izjemno besedilo o počasnem umiranju, ki da misliti. Usmerjeno je na posameznika, a se mi zdi, da velja v veliki meri tudi za podjetja.

“Počasi umira, kdor postane suženj navade, ponavljajoč vsak dan enake poti,
kdor ne zamenja prestave, kdor ne tvega in zamenja barve oblek, kdor ne govori tistemu, ki ga ne pozna.

Počasi umira, kdor se izogne strasti, kdor ima raje črno od belega in pikice na “i” kot pa skupek emocij, prav tistih, zaradi katerih se svetijo oči, tistih, ki iz zehljaja narede nasmeh, tistih, taradi katerih bije srce pred zmoto in čustvi.

Počasi umira, kdor ne prevrne mize, kdor je nesrečen na delu, kdor ne tvega gotovosti za negotovost, kdor ne sledi sanjam, kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom.

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere, kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi.

Počasi umira, kdor uniči lastno ljubezen, kdor ne dovoli, da bi mu pomagali, kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem.

Počasi umira, kdor zapusti projekt še preden ga začne, kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve, kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve.

Ognimo se smrti v majnih odmerkih, vedno misleč na to, da biti živ zahteva veliko večji napor od preprostega dejstva dihati. Le goreča potrpežljivost bo privedla do sijajne sreče.”

Pravzaprav v celoti uporabno tudi za podjetja.
Suženjstvo navadam se v neki organizaciji pojavlja še bolj izrazito kot pri posameznikih. Kdaj ste nazadnje preizkusili novo pot v vašem podjetju?

Kako pomebna je strast. Prepričan sem, da če potencialni podjetnik govori s strastjo o svoji podjetniški ideji, je to najbolj zaneslivo znamenje uspeah. Starost podjetja je obratno sorazmerna s prisotno strastjo.

Za vsak Nerudin odstavek lahko najdemo vzporednico v podjetju. Končajmo to počasno umiranje. Njaprej pri sebi in nato v podjetju. Živi mrliči res ne morejo ustvarjati živahnega in živega podjetja.

No Comments »

Množično sodelovanje odpira nove perspektive. Težko si predstavljamo te možnosti. Na srečo obstaja nekaj zelo nazornih primerov. Linux je nastal kot rezultat množičnega sodelovanja velike skupine programerjev. Nihče ni dobil za svoje delo plačila.

Spletni portal za nalaganje in izmenjavo fotografij flickr vsebinsko gradijo in mu dajajo strukturo uporabniki. Si predstavljate, koliko dela bi imel nekdo, da bi kontroliral miljone fotografij in jih povezoval v kategorije. Uporabniki to naredijo z veseljem in dovolj kvalitetno. In seveda zastonj.
Imajo pa tudi oni nekaj od tega. Razstavljajo lahko svoje fotografije in imajo dostop do razčlenjene zbirke vseh fotografij, ki so jo soustvarili. Delijo svoje fotografije in hkrati dobijo veliko več. Gre torej za zmagam-zmagaš situacijo.

Graditev zaupanja je alternativa kontroli strank. Če strankam zaupaš, tudi one zaupajo tebi. Na tem gradijo nova internetna podjetja. Jasno mora biti, da si odprt in ne želiš zgraditi zidu okoli vsebine ali na vsak način obdržati ljudi.

Ali lahko verjamete, da je radikalno deljenje (sharing) zmagam-zmagaš situacija za vsakogar. To je širitev tržišča, ki odpira nove možnosti. Nasprotje delitvi je zaščita člastnine, skrivanje kode in še kaj. Na vsak način mora podjetje zščititi kritično intelektualno lastnino. Zaščititi mora svoje kronske dragulje. Prispevanje k skupnosti pa odpira druge možnosti. To sploh ni altruizem, je pogosto najboljši način ustvarjanja poslovnih ekosistemov, ki z deljenjem temeljev tehnologije in znaznja vzpodbujajo rast in inovativnost. Zopet nekaj od česar imajo korist vsi. Ob dodelavi Linuxa so se ljudje veliko naučili in se seveda še vedno učijo. Skupnost razvijalcev brez težav deli svoje znanje. Vsak torej daje znanje in vsak se uči. Zmagam – zmagaš torej. In tako na prvi pogled kaže, da lahko dobiš veliko več kot daš.

Za množično sodelovanje pravzaprav ni meja. Pri brisanju meja je seveda velik posel opravi internet. Spletni portali, komunikacija preko Skypa, socialne mreže na spletu so infrastruktura, ki omogoča, da veliko posameznikov z različnih koncev svet sodeluje pri izvedbi projektov in pri uresničevanju podjetniških idej. Meje so edino v glavi:
1. Prva ovira je ta, da se nam zdi nemogoče. To oviro lahko preskočimo tako, da poskusimo. Sledimo misli “Popotniki poti ni. Pot ustvarjamo s hojo.”
2. Druga ovira je nezaupanje. Zaupanje pa seveda gradimo po korakih in treba je le začeti.
3. Tretja ovira je geografska ločenost. Informacijsko komunikacijska orodja so temelj premagovanja te ovire. Zelo koristno pa je, da se s posamezniki srečamo tudi v živo. Vidimo pa lahko, da veliko konkretnih projektov uspe z delovanjem le na dalajvo.

Množočno sodelovanje pa ni nekaj, kar je mogoče le na spletu. Deluje tudi v živo in preko konkretnega fizičnega dela. V Slovenski Bistrici je skupina predanih plezalcev začela graditi ogromno plezalno steno, katere vrednost je približno 90.000 EUR. Z množičnim sodelovanjem so jo zgradili brez denarja.

Množično sodelovanje lahko sega tudi na druga področja. Izkoristite priložnosti za potrošniško usmerjene inovacije in ustvarjalnost. Potrošniki so namreč vse bolj pripravljeni sodelovati in svoje ustvarjalne ter inovativne zamisli posredovati podjetjem. Ob primerni vzpodbudi seveda, ki ni nujno finančna. Si lahko zamislite tisoče razvijalcev po celem svetu, ki delajo za vaše podjetje?

V svetu se precej govori o množičnem sodelovanju. Največji preboj področja je naredila knjiga Wikinomics – How Mass Collaboration Changes Everythink.

Možnosti so ogromne, potrebna je le dobra ideja in potem začeti z uresničevanjem. In dejansko lahko množično sodelovanje spremeni vse: ustvarja nove poslovne modele, ruši obstoječi marketing, ustvarja javno mnenje, mobilizira ljudi, prispeva k novim podjetniškim pobudam.

Slovenci imamo kar nekaj težav s takšnim sodelovanjem:
Daje nas nezaupanje.
Radi sami delamo in smo sami delažni slave.
Težko gremo preko meja svoje države.

Ni druge poti kot začeti. Ob majhnih porodnih bolečinah, ki lahko postanejo tudi zalo velike, se rodi nekaj novega in velikega.

No Comments »

Na letni konferenci Slovenskega združenja za kakovost sva kolegom Alešem moderirala delo v sekciji Inovacijska klima. Stvari smo se lotili na nekonferenčni način. Vsi smo sodelujoči in nihče ni le opazovalec ali poslušalec. Delamo smo po metodi odprtega prostora. Uvod v delo so bile petminutne predstavitve referatov. Prav neverjetno, da lahko ljudje v petih minutah povedo bistvo. Odlični inputi so nas naravnali na odpiranje prostora s temo “Kako odgovorno graditi inovacijsko klimo v podjetjih?” Prav neverejtno, da se na konferencah še vedno v največji meri predavanja. Sodelovanje vseh udeležencev je obsojeno na nekaj vprašanj po predavanju. V tem okolju je lahko vsak izpostavil svoje vprašanje oz. Izziv, če je le čutil dovolj predanosti in odgovornosti. Ravno v predanosti in odgovornosti se običajna konferenca razlikuje od takšne odprte. Na takšni ne moreš nikoli zaspati.

Eden izmed udeležencev je zapisal: ‘Odprti prostor je edina prava pot tudi do inovacijske klime.’ V nekem drugem delovnem okolju bi sredi podjetniškega sveta težko prišli do izraza dve udeleženki iz vrtcev. Tukaj pa sta prišli in njuna pogleda sta se pokazala kot izjemna obogatitev.

Lahko se strinjamo, da je za razvoj inovacijske klime res potreben prostor. To z drugimi besedami pomeni, da klimo ustvarjajo ljudje v medsebojni interakciji. Pokazalo se je,da v precej podjetjih vzpodbujajo invoacijsko klimo predvsem s vzpodbujanjem podajanja inovativnih predlogov. To pretežno počno posamezniki. Nerazumevanje pa se pojavi, ko bi si morala skupina vzeti čas za inovativnost. Razvoj inovativnosti s pomočjo skupinskih procesov je vsaj v Slovenskem okolju še malo zadaj. Glavna ovira je seveda potreba po dodatnem času za tovrstno delo.

Za razvoj inovacijske klime potrebujemo ne le odprti prostor ampak tudi varen prostor in čas za eksperimentiranje - prostor, kjer so dovoljene napake. Gre za neke vrste laboratorijsko okolje, kjer brez napak ne pridemo do rezultatov.

V ta prostor lahko povabimo tudi druge in to veliko drugih. Množično sodelovanje, lahko še pospeši razvoj inovacijske klime. Pri množičnem sodelovanju je mišljeno sodelovanje vseh deležnikov: strank, dobaviteljev, podizvajalcev in še koga. Če jih primerno vzpodbudimo, so vse te skupine pripravljene prispevati inovacije v dobro podjetja.

Med udeleženci se je pokazala želja, da prostor sodelovanja ostane odprt. To počnemo na večavtorskem blogu http://inovativno.wordpress.com. Blog je prostor izmenjave idej, zamisli ter prostor skupnega iskanja odgovorov na konkretne izzive.

No Comments »

Potrebuje seveda različne stvari. V tem prispevku ne bomo razmišljali o potrebni opremi in finančnih sredstvih. Če zanemarimo materialne vidik, bi hitro našteli naslednje potrebe: znanje, motivacija zaposlenih, uspešni procesi, dobro vodenje in še kaj bi se našlo. In da preidemo k bistvo, kakšne vrste pomoč potrebuje podjetje, ki ima nekatere od teh potreb. Običajno je precej težko na hitro natančno ugotoviti za katere potrebe gre. Jasno pa je, da so potrebe kompleksne in prepletene. Zato podjetje ne potrebuje pomoči v obliki elaboratov, receptov, usposabljanj in timbildingov. Vse to že potrebuje – ne potrebuje pa strokovnjaka, ki pride, postavi diagnozo in napiše recept.

Podjetje potrebuje nekoga, ki pomaga ključnim ljudem, da sami postavijo diagnozo in naredijo zdravilo. Adizes bi rekel, da potrebuje podjetje organizacijskega terapevta. Sam bi rekel, da potrebuje olajševalca, kar je malo čuden prevod angleške besede facilitator. Gre za podobno nalogo, kot jo ima babica pri rojstvu otroka. Otrok bi se sicer rodil tudi sam. Bi pa trajalo precej dolgo in v manj idealnih okoliščinah bi s tem otrokom ne bilo vse v redu. Babice torej olajšajo porod in preprečijo zaplete. Otrok in mama pa seveda morata opraviti praktično vso delo. Že v stari Grčiji so govorili o babištvo – pomoč človeku, da razvije in izrazi idejo oz. reši problem.

Pri moderiranju – olajševanju – babištvu veljajo naslednje značilnosti:
-Vsi člani skupine želijo doseči kakovostno izboljšavo.
-Moderianje vodi k izboljšanju dela v skupini in moderator vzpodbuja sodelovanje vseh posameznikov.
-Zamisli in prispevki članov so zapisani.
-Moderator skrbi za proces in ne za vsebino.

Moderator olajševalec ima izjemno pomembno vlogo. Kljub svoji pomebmosti pa ostaja v ozadju. V metodi odprtega prostora velja, da je dober moderator popolnoma prisoten in popolnoma neopazen. V drugih moderacijskih metodah je nekaj bolj opazen, nikakor pa ne sem on izstopati.
Dober moderator mora dobro poznati samega sebe.
Biti mora dosleden pri zagotavljanju pogojev dela v skupini. Ne sme priviligirati posameznih članov ali mnenj.
Znati se mora vživljati v čustva drugih in ta čustva sprejemati.
Na primeren način mora znati uveljavljati zahteve, ki omogočajo uspešno moderacijo.

Dobro moderiranje – olajševanje ustvari v skupini občutek, da so člani skupine po eni strani odgovorni za rešitev problema oz. soočanje z izzivi in po drugi strani zmožni (sposobni) to narediti.

Takšen način svetovalnega dela, ki to pravzaprav ni, lahko vodi do učinkovitih, uspešnih in predvsem trajnostnih rešitev oz. načrtov.

No Comments »

Moj leto in pol star sin je neizmerno navdušen nad bagerji. Je to za to, ker je to prinesel na svet? Prav gotovo ne. Ko smo videli kakšen bager, smo mu ga navdušeno kazali. Ko je počasi sam začel kazati navdušenje, smo začeli iskati priložnosti, da bi mu kakšnega pokazali. Čez nekaj časa je začel izrazati željo po bagerjih. Tako pač delujemo. Radi imamo in delamo tisto, kar poznamo. Za to, da začnemo z nečim novim, potrebujem mnogo višji prag.Podobno je lahko pri poklicu, podjetniški dejavnosti in hobiju. Z nečim začnemo in potem vedno bolj padamo noter in stvari nas vedno bolj navdošujejo. Za ostale stvari, kjer bi morda lahko bili bistveno bolj uspešni ali pa bistveno bolj zadovoljni, postanemo slepi. Samo da je domače.

Pred kratkim sem dobil svojega MacBooka. Applov prenosnik me seveda navdušuje po svoji drugačnosti, lepoti oblikovanja in še čem. Po drugi strani pa mi jemlje čas, ker so stvari precej drugačne kot v Windovsih. Skoraj se zalotim, da obžalujem, ker nisem raje ostal pri preizkušenem PC-ju in Microsoftu. Tolaži me, da sem slišal, da je prvih 14 dni hudo, potem pa Apple pokaže vse svoje prednosti. V bistvu pa sem vesel svojega preklopa. Imel sem predstavo, da za Apple pa pač ni programske opreme v sloveščini in bom zopet moral v celoti preklopiti na angleščino. Napačno. OpenOffice, Firefox in Thunderbird so v sloveščini. Verjetno pa bom odkril še kaj drugega. A enostavno sem moral vstopiti v aplov svet in odpirati so se začeli novi prostori. To se vedno zgodi. Ko začneš nekaj novega, ko se lotiš novega podjetja ali zamenjaš službo se takoj začnejo odpirati možnosti. In to kar same - vsaj izgleda tako kot da se kar dogaja. Vstopanje v nove prostore zahteva napor in zahteva odvajanje - odučenje starega in hkrati zaustavitev ustvarjanja predpostavk o novem.

Pravijo, da se lahko veliko naučimo na potovanjih po svetu, ko smo vrženi v nove kulture, ki nas presenečajo in jih moramo spoznavati ter se jim tudi prilagajati. Podobno močno izkušnjo ponujajo tudi potovanja v druge svetove, ki so krajevno zelo blizu. Zamenjava računalnika, zamenjava službe, selitev, odprtje novega podjetja. Srečno pot!

3 Comments »