Posted under Izzivi prihodnosti & Voditeljstvo & Učenje
Se kdaj znajdete pred problemom, za katerega velja:
- Rešitev problema je nepoznana
- Problem je nejasno opredeljen.
- Ne vemo, kdo so deležniki.
Gre za problem, ki se še ni nikoli pojavi, nima zgodovine, ne obstajajo primeri dobrih praks, iz katerih bi se učili. V pravniškem žargonu bi rekli, da gre za precendens. Morda razvijate novo popolnoma drugačno storitev, se odločate za nov poslovni model ali na osebni ravni začenjate novo kariero na področju, ki je še popolnoma nerazvito. Opornih točk ni. Če začnemo uporabljati vzorce in navade iz preteklosti, potem bomo prišli 
do že poznanih in obstoječih rešitev in oblik. Teorija U - učenje iz porajajoče se prihodnosti, nam pomaga pri ukvarjanju z novimi izzivi, ki nimajo preteklosti. O tem bom v torek 16. oktobra govoril na Študentski areni. To blogovsko razmišljanje bo tudi osnova za predstavitev.
Temeljni problem je, da ne znamo videti stvari. Ne prepoznamo tisto, kar vidimo. Kaj nam pomaga bolje videti?
- Razjasnimo vprašanje in namen.
- Pomaknimo se v bistvo stvari
- Odložimo sodbe in se povežimo s čudenjem.
Zadnja točka je ključna. Sodbe vedno izhajajo iz starih vzorcev in navad. Stari vzorci in navade seveda niso za odpis. V rutinskih in poznanih situacijah nam pomagajo pri hitrih odzivih. Na žalost pa se vklopijo tudi takrat, ko je situacija popolnoma nova. Usmerjajo nas v rutinski odziv, v rutinsko sodbo. Na ta način pogosto spregledamo bistvo stvari in enkratnost trenutka. Sodbe moramo odložiti in preklopiti na čudenje. Razviti neskončno čudenje, je pravi izziv. Nekaj, kar je malim otrokom popolnoma jasno in počno vsak trenutek. Čudenje omogoča odprtost in omogoča videti priložnosti. To je torej prvi korak učenja iz porajajoče se prihodnosti.
In ne videti oz ne prepoznati, kar vidiš, je prva ovira pri tem učenju. Ostale ovire so naslednje:
- Ne poveš, kar misliš.
- Ne delaš, kar govoriš.
- Ne vidiš, kar delaš.
Vse te ovire se neprestano pojavljajo v vsakdanjem soočanju s problemi. Nekateri se jim že spontano lahko bolj uspešno izogibajo, vsi pa lahko razvijemo sistematičen način soočanja s prihodnostjo. Vsak je lahko sam svoj vedeževalec z veliko večjo verjetnostjo prepoznavanja lastne prihodnosti kot pa je prepoznavanje v kristalni krogli.
