Kdaj ste nazadnje izrekli te besede? So vam šle zlahka iz ust? Pravzaprav ni nujno, da gre točno za te besede, ampak za kakršnokoli prošnjo za pomoč. V osebnem življenju imamo precej izkušenj, ko nam je lahko to težko. Ko v neznanem mestu iščemo pravo ulico, se včasih raje pet krat izgubimo, preden vprašamo koga. Kako pa vam gre prositi soseda ali znanca za pomoč, pri nekem delu, ki ga sami ne zmorete? Situacija je na delovnem mestu precej podobna.
Vprašati sodelavca za nasvet, preveriti, ali se je kdo že ukvarjal s podobnim problemom, kot ga imam trenutno sam, prositi nekoga iz sosednjega oddelka, da mi pomaga pri neki stvari, ki jo on obvlada, … vse to pomeni prošnjo za pomoč.
Odprtost za iskanje pomoči se začne v glavi posameznika. Veliko ovir lahko premagamo, če se vprašamo, kako bi mi reagirali, ko nas nekdo prosi za pomoč. Običajno se ljudje na prijazno prošnjo za pomoč prijazno odzovemo. Ljudje pogosto sprejmejo prošnjo za pomoč kot priznanje sebi.
V podjetju pa je precej odvisno od kulture organizacije. Ali so prošnje za pomoč in nudenje pomoči zaželeno in na nek način nagrajevano vedenje, ali pa je morda vzpostavljena kultura tekmovanja. Tekmovalci si precej redko pomagajo med seboj. Za pomoč lahko prosim le na prostorih srečavanja. To pa je lahko čajna kuhinja, oglasna deska, intranet in še kaj. Več je prostorov srečavanja. Za pomoč bomo tudi prej prosili ljudi, za katere vemo, da določeno področje obvladajo. Torej bolj se med sabo poznamo, več bo medsebojne pomoči.
Zelo veliko govorimo o učečih se organizacijah ter o upravljanju znanja. Podjetje, ki vzpodbuja in omogoča to, da ljudje drug drugega prosijo za pomoč in za nasvet in to tudi drug drugemu nudijo, je na najboljši poti, da postane učeča se organizacija. Upravljanje znanja se začne pri tako preprostih stvareh. Tehnologija (npr. kompleksni informacijski sistemi za upravljanje znanja) pa lahko izvajanje teh preprostih stvari le olajša.
Sicer ne razumem najbolj kaj vi smatrate pod kulturo podjetja.
Vsekakor pa je to odvisno od karakterja (kulture) posameznika.
Eni so namreč vzgojeni, da pomeni nekoga prositi za pomoč, priznanje, da nečesa ni sam sposoben narediti.
Nekateri pa so že po svoji naravi takšni, da svojo pozicijo varujejo tako, da od sebe ne dajo praktično nobenega svojega znanja.
Nekateri pa se poslužujejo tudi tega, da zadržujejo določene informacije ali pa jih dalje posredujejo celo “malenkostno spremenjene”.
V firmah, se mi zdi, da je vedno več individualizma, saj se ljudje vse preveč bojijo za svoja delovna mesta.
Bica, menim da drži oboje: posamezniki oblikujejo kulturo podjetja in kultura podjetja oblikuje kulturo posameznikov. Vmo čni kulturi organizacije je posameznik, ki res ni nekja izjemnega, podvržen odhodu ali lastni prilagoditvi.
Kulturo podjetja pa razumem celoto pravil in navad, ki se same sebe vzdržujejo. V osnovi se kulture ne zavedamo in nekaterih stvari tudi ob razlike skoraj ne moremo razumeti.
Izjemni vodje pa začnejo najprej spreminjati kulturo organizacije, sicer počasi, a vztrajno. Vedo da je v drugem primeru ves njihov trud obsojen na neuspeh.