Prihodnost in vodenje

Mojo ženo zanima mizarstvo. Da bi se tega naučila je šla danes k našemu prijatelju, ki je sicer samouk, a to precej dobro obvlada. Za ženino sestro sta začela izdelovati polico.  Ob tem sta se porodili dve spoznanji:

1. najbolje se učimo od ljudi, ki to znajo;

2. pomoč med prijatelji in znanci je zelo dragocena.

Žena se bo torej naučila nekaj osnov mizarstva. Prijatelj bo pri tem pomagal in skupaj bosta pomagala ženini sestri.

Včasih je bilo oboje zelo normalno. Sedaj nekaj časa ni več. Enostavno nimamo časa. Za vse stvari imamo specialiste, ki jim tako ali drugače plačamo. Koliko čas-denarja pri tem privarčujemo? Morda smo celo na zgubi?

Morda zopet potrebujemo socialno mrežo – a tokrat takšno za vzajemno učenje in pomoč. Spletne mreže kot so LinkedIn, MySpace, Flickr in še kaj so zelo moderne, a nisem prepričan, da na enostaven način omogočajo vzajemno učenje in pomoč.

Mreža prijateljev to prav gotovo omogoča. Smo pa bolj navajeni na uporabo pomoči kot na uporabo vzajemnega učenja. Škoda. Mislim da precej izgubljamo, ko ne izkoriščamo vzajemnega učenja.

Mrežo vzajemne pomoči in učenja lahko ustvarimo tudi v podjetju. Prepričan sem, da to prinese izjemno konkurenčno prednost. Je pa težko, saj gre za spremembo kulture. Potrebno je ustvariti okolje vzajemnega zaupanja in spoštovanja. Se pa splača. Pomeni lahko preboj.

Takšno mrežo lahko tudi zgradimo z uporabo sodobnih IK tehnologij, lahko pa seveda uporabimo najbolj enostavne načine. A kot se že rekel, glavna ovira je v glavi oz. v kulturi.

No Comments »

Tri žrtve prometne nesreče na železniškem prehodu Cirkovce sem precej dobro poznal. V vrsti petnajstih žrtev v nekaj letih, se me je ta nesreča najbolj dotaknila. Vprašanje, ki se mi postavlja: Je 15 mrtvih dovolj, da se bo nekaj spremenilo? So mrtvi že sami po sebi dovolj, ali se mora zgoditi še kaj? Kakšni so načini, s katerimi dosežemo potrebne spremembe v družbi ali organizaciji.

V Cirkovcah je očitno 15 žrtev dovolj. Prehod je trenutno zaprt in v enem mesecu bo dobil zapornice. V Bosni je bilo potrebno nekaj deset tisoč ali celo sto tisoč žrtev. V Darfurju gredo te številke še višje. V milejših oblikah pa padajo žrtve tudi v manjših organizacijah in podjetjih. Ne gre vedno za smrtne žrtve, a narave problema to bistveno ne spremni.

 

Kaj torej pripelje do spremembe. Nekaj možnih sprožilcev sprememb:

1. Dovolj veliko število mrtvih
2. Umreti morajo pravi ljudje (če so žrtve bližnji od odgovornih ljudi)
3. Problem mora biti medijsko dovolj izpostavljen
4. Nikoli ne dvomi o tem, da lahko mala skupina čutečih ljudi spreminja svet. Resnično je to edini način spreminjanja. Margaret Mead
5. Predani voditelj, ki verjame v potrebnost spremembe.
6. Veliko pravilnih malih dogodkov lahko na dolgi rok pripelje do velike želene spremembe.

To morda zveni rahlo cinično, a resnica se skriva znotraj tega. Več kot je teh dejavnikov prisotno, hitreje bo prišlo do spremembe. Najpomembnejša pa je prav gotovo mala skupina čutečih ljudi. Če le ta obstaja, in začne delovati pravi čas, lahko morda pridemo skozi tudi brez smrtnih žrtev. Morda torej niso potrebni mrtvi, da se nekaj spremni, so pa prav gotovo potrebne žrtve. In potrebno je ustvariti serijo pravih majhnih dogodkov, ki pripeljejo do želene spremembe. In na začetku je potreben nekdo, ki verjame v idejo in za sabo potegne vsaj nekaj ljudi.

No Comments »

Potrebujemo preboje. Linearno potovanje ne pomeni nujno tudi linearno naraščanje, lahko je tudi samo gibanje po konstanti, lahko je padanje. Težko je reč, kaj pripomore k preboju, h kvantnemu preskoku.

Dogodki lahko prav gotovo prispevajo k temu. V sredo sem se vrnil s poletnega tabora Evropske organizacije za kakovost. Ta dogodek je prav gotovo zame prebojni – iz več vidikov.

 

Organizacija, ki je po svoji naravi precej birokratska organizira tabor, ki je po svoji naravi praktično brez strukture. Tabor predstavlja prostora srečavanja in pretoka idej.
Tabor je že po naravi zelo odprt dogodek. Delo v sekcijah pa je potekalo po metodi odprtega prostora. To je prispevalo k ustvarjalnemu vzdušju, kjer so vsi lahko prispevali in dejansko tudi so. V moji sekciji smo zgradili presenetljivo strukturo, ki pomaga razumeti mehanizme, s katerimi lahko učenje vpliva na spremembe v družbi.
Večina ljudi je bila izjemno odprtih. Še več, veliko ljudi je bilo ponižnih. Morda zveni ta beseda staromodno. Ponižnost pomeni  samozavedanje v povezavi s prepoznavanjem vrednosti trenutka. Ponižen človek prispeva k temu, da v skupini ustvarimo kar največ. To naredi z dopuščanjem skupinskega procesa ustvarjanja in hkrati s svojim prispevanjem v pravem trenutku. V skupini je bilo nekaj vrhunskih strokovnjakov na posameznih področjih. Zavedali so se dragocenosti skupinskega sodelovanja in s svojimi prispevki so bogatili, ne pa rušili.

 

Predstavitve zanimivih in v precejšnji meri prelomnih dogodkov, razmišljanj, procesov:
Dr. Danica Purg iz IEDC Bled je predstavila inovativnost pri usposabljanju managerjev. Najbolj mi je ostal v spominu modul za usposabljanje za British Airspace, ko so udeleženci v Bosni pomagali Rdečemu križu razdeljevati pakete pomoči.
Dr. Dušana Findeisen in njena kolegica Rajka Bračun  iz Univerze za tretje življenjsko obdobje sta predstavili delovanje te organizacije, ki omogoča starejšim prostor učenja. Močno odmeva prostovoljstvo starejših v narodnem muzeju.
Samo Fakin pa je govoril o organizacijski kulturi in ustvarjanju zaupanja, ki omogoča preboje v organizacijah.
Christian Mayeur je predstavil povezovanje umetnosti in vodenja. V njegovem podjetju v svetovanje vnašajo elemente umetnosti in k sodelovanju pritegnejo umetnike. Umetnost pa odpira nove dimenzije in nekatere stvari močno olajša.
Marko Kiauta je predstavil razširjen pogled na kakovost. Zelo je uveljavljen pojem kakovosti znotraj kakovosti izdelkov. Preboj vodi do kakovosti storitev in seveda še kam.

Vsaka takšna predstavitev oz. pričevanje nas lahko malo premakne in v nekem trenutku prispeva k bistveno večjemu preskoku.
Na taboru smo ustvarili inovativno okolje. Nismo mogli načrtovati ustvarjalnosti in inovativnosti, a pogoji, da se to zgodi, so bili izjemni.
In kako vodi učenje v transformacijo družbe? Z ustvarjanjem takšnih prostorov ustvarjalnosti in seveda še s čim. Več pa v katerem od naslednjih prispevkov, kjer bom bolj podrobno predstavil povzetke dela v sekciji Transformacijsko učenje.

No Comments »

Včeraj sem odkril spletno stran Svetovnega foruma za trajnostni razvoj (World Business Council for Sustainable Development - WBCSD). Sploh nisem vedel, da kaj takšnega obstaja in verjetno tudi ne bi z brskanjem po spletu prišel do tega. A jutri odhajam na poletni tabor Evropske organizacije za kakovost na Brdu pri kranju, kjer bom moderiral eno sekcijo. Med izjemno zanimivimi udeležnci je tudi Dr. Brigitte Monsou Tantawy, ena od direktoric pri tej organizaciji. Ko sem se pripravljal na intervju z njo, sem seveda prišel do tega podatka.

In kaj je WBCSD? Organizacija, ki  združuje okrog 200 velikih podjetij. V njenem svetu so predsedniki ali podpredsedniki Toyote, Unilevera, The New York Timesa, DuPonta, Royal Dutch Shella… Med članicami je npr. iz Hrvaške Podravka, iz Slovenije pa ni nobenega podjetja.

Gre za združenje podjetij za naslednjim poslanstvom: pripraviti poslovne voditelje, da postanejo katalizatorji sprememb usmerjenim proti trajnostnemu razvoju ter podpirati poslovni sektor, da deluje, inovira in raste v svetu, ki je vse bolj oblikovan z dejstvi trajnostnega razvoja.

 

Nekako vidim v tem poslanstvo iskanje ravnotežja ali morda celo sinteze med poslovanjem in (trajnostnim) razvojem. Verjetno gre tudi za lobiranje politike za omilitev določenih ukrepov, ki predstavljajo za podjetja stroške, a kot sem prebral, gre tudi za lobiranje politikov za trajnostni razvoj s strani poslovnega sveta. Očitno je lahko kdaj poslovni svet v kakšnem elementu trajnostnega razvoja pred politiko

Kakorkoli že gre za ustvarjanje prostora dialoga in iskanja. In to je pravzaprav največ, kar je možno narediti. Preko dialoga nastajajo nove pobude in novi projekti. Znotraj WBCSD je tako nastal projekt Energijska učinkovitost zgradb, ki so ga vzpostvila velika gradbena podjetja. A lahko rečemo: in vendar se premika. Vse kaže, da bodo pobude podjetij uspešnejše od pobude politike. Še posebej, če so te pobude vedno bolj skladne s težnjami ljudi.

3 Comments »

Kaj imata skupnega vzgoja otrok in organizacija podjetja? Kar nekaj. Včeraj mi je žena pripovedovala o srečanju z babico in njunima vnukom. Babica je bila zelo stroga in otrokama kar precej stvari, ki same po sebi niso slabe, ni bilo dovoljeno. Ko sem še učil v srednji šoli, sem v nekem trenutku začel dopuščati žvečenje žvečilnih med poukom in pitje pijače. Marsikaj je postalo lažje.

Za kaj pravzaprav gre. Najbolj enostavno je določene stvari absolutno prepovedati ali pa absolutno dovoliti. Težje je znotraj nekega nabora posamezne stvari dovoliti in posamezne prepovedati. Sin lahko npr. v kuhinji iz omare vzame plastična cedila, ostalih stvari pa ne sme. Presenetljivo je pri pribl. 14 mesecih dojel, da čeprav je ista omara, nekaj sme in nekaj ne sme. Ker je bilo že v začetku jasno, da vsega iz omare ne sme vleči ven, je bila tudi precej velika skušnjava prepovedati vse.

 

Jasno je tudi, da ko otrok raste, postajajo nekatere stvari, ki so bile prej prepovedane, dovoljene. In če imajo starši dva otroka različne starosti, je starejšemu dovoljenih več stvari. Če bi obema enako dovolili, bi s tem krnili razvoj starejšega ali pa ogrožali varnost mlajšega.

Kako je v podjetju. Jasno postavljena pravila, ki veljajo za vse, so pogosta. Velikokrat je preveč stvari prepovedanih. To zavira razvoj, onemogoča učenja in ustvarjalnost. Veliko pravil pomeni tudi veliko kršitev. Veliko pravil pomeni malo odgovornosti za zaposlene.

Veliko pravil pomeni tudi veliko nesmiselnih pravil. Morda so nekatera od teh nesmiselnih pravil bila nekoč smiselna. Verjetno je nesmiselno 10-letnemu otroku prepovedati uporabo noža, še kako smiselno pa je to pri 2-letnem otroku. Obstajajo podjetja, kjer je vse predpisano in obstajajo podjetja, kjer je veliko odprtega. O enem od takšnih podjetij sem že pisal. Lahko si predstavljamo, kaj pomeni za razvoj organizacije, če je vse, kar se sme in kako se sme, zapisano. Blokada! Počasnost! Nefleksibilnost!

Obstaja preprost pripomoček, s katerim ugotovimo ali je neko pravilo, predpis oz. prepoved smiselna in potrebna. Vprašajmo se ZAKAJ – zakaj je to pravilu, čemu služi. Če ne najdemo odgovora, je zelo verjetno prepoved oz. pravilo nesmiselno. Nesmiselnost pa nam pogosto jasno pokaže tudi konkreten odgovor.

Sto zakajev lahko bistveno prispeva k razvoju podjetja. Premalo postavljamo vprašanja. Preveč jemljemo stvari za samoumevne.

2 Comments »

Včeraj smo doma polagali panel stenske obloge. V trgovini jih najdeš takšne in drugačne vrste. In zraven tudi različne pripomočke. Pripomoček za zabijanje žebljev je v trgovini izgledal kar malo odveč.

Začenjam na začetku. Vijačenje lesenih letvic v steno. Še enkrat sem si zaželel akumulatorski vrtalnik. Verjetno bi končal 3 x hitreje in žena se ne bi čudila, kako lahko to delam tako zelo dolgo. In potem zabijanje letvic. Samo zabijanje žebljev vzame 90 % časa. S prej omenjeno napravo, bi vse naredil v petini časa.

Če bi času postavljanja teh oblog kdo prišel v hišo in bi mi ponudil akumulatorski vrtalnik in napravo za zabijanje žebljev, bi ju takoj kupil.

Pravo orodje je še kako pomembno. Ne gre le za orodja za ročna opravila. Tudi orodja vodenja, orodja za oblikovanje organizacije in orodja, ki nam omogočajo ustvarjanje prihodnosti morajo biti prava. Morda celo potrebujemo orodja prihodnosti. Predvsem pa, če parafraziram Einsteina: Z orodji sedanjosti bomo težko reševali probleme prihodnosti.

Katera orodja torej potrebujemo:

• Morda kakšno novo orodij, ki bo vzpodbudilo in olajšalo demokratično sodelovanje velikega števila ljudi.
• Novo orodje, ki bi olajšalo sprejemanje dobrih odločitev.
• Če je velikokrat timsko delo predvsem beseda, potegujemo orodja, za uspešno in učinkovito timsko delo.
• Kakšna orodja potrebujejo v šolah, da bodo znali reševati probleme in ne zgolj reproducirati

Če se vrnem k zgodbi o polaganju panela. V nekem trenutku sem si vzel čas, da sem napravil pripomoček za lažje zabijanje. In ni druge možnosti. Ko za učinkovito in uspešno rešitev problema potrebujemo orodje, si moramo vzeti čas za to, da ga izdelamo. No, seveda moramo biti tudi inovativni.

Če pa smo na drugi strani – podjetniki, pa se lahko vprašamo, kakšna orodja potrebujejo ljudje, da bodo bolj učinkovito in uspešno reševali probleme, ki jih morajo rešiti. To pa odpira prostor za podjetniško ustvarjalnost in inovativnost.

Za izziv: kaj bi ponudili meni, neukemu polagalcu stenskih oblog, ki niti nima veselja s tem. in moji ženi, ki ima vsaj veselje, da bi bolj uspešno in učinkovito naredili to, kar moramo.

2 Comments »

Ljudi rojenim med leti 1946 in 1964 je po svetu okrog 450 milijonov.  Popuklacija starejših od 50 let je najhitreje rastoči segment prebivalstva. V naslednjih nekaj letih bo 50 % prebivalcev EU starejših od 65 let.

 Pisal kaj pomeni staranje za trg dela sem že pisal.  Vedno večja populacija starejših ljudi pa odpira še mnoge druge izzive. Starejši ljudje imajo posebne potrebe. So torej poseben segment potrošnikov. So trend.   Precej teh ljudi ima tudi dovolj sredstev, da si lahko privoščijo posebne stvari. Zanima jih zdravje, sprostitev, potovanja, vedno bolj tudi učenje. Te stvari pa si želijo na drugačen način in v drugačni obliki kot mlajši. Starejši so torej močan segment potrošnikov. Ponudniki se tega morda premalo zavedajo in tudi starejši še niso zavestni moči, ki jo imajo kot potrošniki. 

Odkrivati, kaj so potrebe te skupine ljudi in na te potreb odgovarjati je prav gotovo podjetniška priložnost. Imam občutek, da so pri nas ženske, mladi in vedno bolj tudi homoseksualci priznani kot posebne skupine potrošnikov in mnoga podjetja iščejo svoje priložnosti v ponudbi za te skupine.  Starostnikov  pa kot da se jih malo sramujemo, nam vzbujajo neugodje in zato tudi ni prave ponudbe. Sami starejši pa še tudi nimajo poguma, da bi se lotili razvoja ponudbe za njih.

Nekaj možni idej in izzivov:

• nakupovanje za starejše (mislim, da to že obstaja v Sloveniji)
• prevozi za starejše (ne samo v bolnišnico, ampak tudi na obiske, izlete)
• zdravniki samo za starejše
• podjetniški inkubator za starejše (podjetnikov med starejšimi je pri nas zelo malo)
• zmenki za starejše

Vse to v tujini že obstaja. A tudi, če gre le za spletne storitve, nujno potrebujemo loklizirano verzijo v slovenščini in za slovenski trg.

Nekaj za navdih:
http://www.thematuremarket.com
Fitnis za 50+

Grožnja ali izziv? Vse našteto je prav gotovo izziv. Grožnja pa je, če se mlajši in starejši ne bodo znali pogovarjati in sodelovati med sabo. Navsezadnje pa je tudi to izziv – vzgoja za sožitje med generacijami.

6 Comments »

To, da dobre ideje spreminjajo svet, ni nič novega. Staro je tudi to, da nekateri dobre ideje vzpodbujajo in olajšajo njihovo uresničitev. Meceni so že v srednjem veku podpirali umetnike in znanstvenike. Nizozemska Postcode loterija je razpisala natečaj za najboljš podjetniško idejo na področju ekologije. Temu lahko rečemo tudi družbeno odgovorno podjetništvo.

500.000 evrov dobi zmagovalec, ki bo pripravljen idejo tudi realizirati. Rok za prijavo je 30. avgust 2007. Predsednik žirije je sir Richard Branson.  Kaj še čakate? Ustvarite nevihto idej, poiščite še koga, da boste ideje brusili in se prijavite. Če seveda čutite vsaj nekaj strasti na področju eko tehnologije.

 

Pravzaprav je tudi to dobra ideja - ta natečaj - kljub temu, da bo samo ena zamisel sofinancirana, je velika verjetnost, da se jih bo uresničilo več. Ko posameznik ali skupina dobi dobro idejo in se pojavi tudi strast, potem že najde pot za uresničitev. Skratka - dobre ideje lahko spreminjajo svet.

No Comments »

Po določenih ekonomskih kazalcih je Slovenija uspešna država. V tej uspešnosti pa ni videti drugačnosti v primerjavi z drugimi državami in ni videti, da bi vedeli kam hočemo in bi temu jasno sledili. Bolj intuitivno kot pa sistematično sem prepoznal 7 ključnih izzivov za prihodnost Slovenije. O večini izmed njih sem v posameznih prispevkih že pisal. To kar pa sledi je zgoščen opis sedmih ključnih točk.

1. Sodelovanje

V Sloveniji ne znamo sodelovati. Ni vzajemnega zaupanja in spoštovanja, ki je predpogoj za sodelovanje in tudi manjka tehničnih znanj, ki sodelovanje olajšajo. Vedno se nam zdi, da ima drugi nekaj za bregom, če nam ponudi sodelovanje. Seveda ima razlog, da nekaj od sodelovanja dobi. Bistveno pa je, stvari zastaviti tako, da dobivata obe strani. Dobra stran evropskih razpisov je, da zahtevajo sodelovanje in s tem na nek način privzgajajo to prepotrebno lastnost. Upam tudi, da se bo s povečanjem projektnega dela v šolah premaknilo kaj pri sami vzgoji za sodelovanje že v otroštvu in mladosti.

 

Zavest o sodelovanju je potrebna tudi med zaposlenimi, mnangementom in lastniki. Tukaj so še ogromni neodkriti prostori.

Velike spremembe zahteva sodelovanje med različnimi političnimi opcijam, še posebej pri uresničevanju skupne vizije.

Problem staranja prebivalstva prav tako ni le problem pokojnin, ampak tudi problem sodelovanja med generacijami. 

2. Vizija prihodnosti

Manjka nam vizija prihodnosti – in to deljena vizija, vizija, ki bi jo skupaj ustvarili, jo vsi poznali in jo živeli.  Kaj nam pomagajo vladne strategije, če jih ljudje ne poznajo.

Izziv je torej začeti proces, ki vključi kar največ ljudi pri odkrivanju in pisanju vizije Slovenije. Glede na majhnost Slovenije si lahko privoščimo vključiti večino prebivalcev. Če ljudje vizijo ustvarjajo, potem tudi odločno gredo proti njej.

Povezani prispevki:
Za kom gredo lipicanci

Continue Reading »

5 Comments »