Ko razmišljamo o svoji karierni prihodnosti, smo precej omejeni z lastno izobrazbo, z minulimi delovnimi izkušnjami, s trenutnim finančnim stanjem in tudi s tem, kaj bodo rekli drugi. Anglika Mlinar je s svojo odločitvijo za peko piškotov z blagovno znamko Angelski keksi prestopila vse te štiri omejitve. Doktorica prava s kariero v Evropski komisiji se je lotila peke piškotov, nekaj, kar je vedno rada počela. Pravzaprav piškotov sploh ne peče sama, nima lastne pekarne. Svojo podjetniško zgodbo gradi okrog dobre ideje – piškotov, ki so drugačni..
Prijetna in energična mlada dama me je utrdila v prepričanju, da dobra ideja, drugačen poslovni model ter vztrajno delo in disciplina, pripeljejo do podjetniške uresničitve in odpirajo veliko kariernih možnosti za praktično vsakega posameznika.
Vaša odločitev za peko piškotov je toliko drugačna in nenavadna, da je lahko prav gotovo vzpodbuda za druge. Kakšna pa je dejansko pot do te vaše odločitve odločitve
V retrospektvi seveda vidiš stvari drugače. Na odločitev je vplivalo veliko faktorjev, ki so bili posebni. V jeseni 2005 je bilo zame vprašanje ali nadaljujem delo v Evropski komisiji ali ne. Oditi bi morala v nazaj Bruselj in to zame takrat ni prišlo v poštev. Hotela sem sicer oditi iz Slovenije, a v Avstrijo Morala sem torej nekaj narediti. Odločila sem se, da ostanem tukaj in začela sem razmišljati, kaj bom delala. Ponujale so se očitne stvari kot npr. svetovanje na področju EU projektov. A to me ni nikoli privlačilo. To sicer znam, a ne zelo dobro in mi tudi ni zelo všeč. Če bi bila primorana, bi seveda to lahko počela.
Odločila sem se, da hočem poskusiti postaviti na trg proizvod, ki je zasnovan po mojih idejah. Nisem imela nobenega ekonomskega ozadja in nobene izkušnje s privatnim sektorjem. Rekla pa sem si, da tako komplicirano pa vendar ne more biti. Poklicala sem mojega dobrega prijatelje grafičnega oblikovalca in mu povedala, da bi rada postavila proizvod na trg. Gre za kekse, kise m jih sam vedno pekla, da so sestavine najbolj kakovostne in ekološkega izvora in tudi pravična trgovina. In da je v lepi embalaži. Potrebovala sem oblikovalca, da mi je naredil logotip in da sva se dogovorila, v kakšni obliki to predstaviti. Njemu je bilo zabavno. Potem sem šla korak za korakom. Ni pa bilo tako enostavno. Morala sem najti pekarno, kar sploh ni bilo enostavno. Po dolgem iskanju sem našla prijazno gospo, lastnico pekarne v Metliki.
Imela sem srečo, ker se zelo hitro dobila intervju v prilogi Financ, saj od tega takšen proizvod živi. Že od začetka je bilo jasno, da prodajam zgodbo. Za takšno zgodbo pa moraš imeti celotno marketinško strategijo. Sama je na začetku nisem imela. Stvari so v januarju in februarju 2006 postale resne. Sezone je bilo konec in potem je šlo za to ali se znajdeš ali ne. Ali boš le muha enodnevnica ali pa ostaneš na trgu. Sama sem se odločila, da hočem razvijati znamko, ki bo prepoznavna in vredna. To je bistveno bolj mučna pot.
Katere so bile vaše osebne ovire, preko katerih je bilo treba iti, po tem, ko je sama odločitev že dozorela?
Svojem partnerja sem pogosto sekirala ali mi bo sploh uspelo. Ovire so bile praktične. Iskala sem pekarno in jih veliko preklicala. Če ti vsak reče ne, je jasno da začneš dvomiti.
Jasno pa vam je bilo, da ne bi imeli svoje pekarne?
To ne bi šlo. To ni moja osebnost in v kaj takega se ne bi spuščala, ker bi bilo popolnoma nepregledno. Nekdo mi je celo ponujal svojo pekarno. Ideja celotnega projekta je postavljena tako, da je finančno tveganje minimalno. Veš v kaj je treba investirati in ne more kar propasti. V proizvodnjo nisem želela investirati.
Večkrat omenjate peš romanje v Santiago de Compostelo. Kako vam je pri vaši odločitvi to romanje pomagalo?
Nisem imela občutka, da je to romanje imelo velik neposredni učinek in da sem pridobila blazne vpoglede v življenje. Ima pa drugačen, dolgoročen učinek. Rečeš si, če mi je to uspelo, mi lahko uspe še kaj drugega. Postalo mi je jasno, da ni zagotovila, da bo moje življenje trajalo 85 let in zato nisem hotela več čakati.
Kako pa je odločitev sprejela vaša družina?
Za družino je bila to blazna provokacija. Nisem si niti mogla predstavljala, da bo tako.Še sedaj niso sprejeli tega mojega koraka. Obenem pa to zamen pomenilo tudi osvoboditev od tega, da potrebuješ potrditve od različnih ljudi. Ta potreba je namreč neke vrste odvisnost. Nobenega člana družine nisem prosila za nič in nobeden potem tudi ne more zahtevati takšnega ali drugačnega obnašanja. Zanimivo je bilo videti, kako so reagirale posamezne osebe. Ljudi, ki jih doživljam kot polne strahov, so bili bolj negativni, kar je po svoje logično. Samozavestni pa so bili navdušeni.
Na nek način je bilo to testiranje vaše ideje?
Seveda. Ko se tako izpostaviš, ljudje mislijo, da se lahko vtikajo vate. To je bila tudi popolnoma nova izkušnja zame. In nasveti raznih ljudi so neverjetni. In je kar treba reči: izvoli to narediti sam. Lahko je biti teoretik. Ta projekt vidim kot neke vrste disertacijo. Počutila sem se zelo podobno kot takrat ko sem pisala disertacijo. Sem ‘one women band’ in cel dan sem se ukvarjala samo s tem. Funkcionirala sem zelo podobno, kot bi delala neko raziskavo. Ta podjetniški projekt je precej kompleksna stvar.
Ste na vašem poklicnem začetku imeli kakšno idejo, kaj bi bila za vas idealna karierna pot, kaj bi radi dosegli? Je to, kar počnete sedaj, skladno s to začetno vizijo?
Ja in ne. Še vedno vidim relativno jasno pot zase. Vedno sem si želel delati v mednarodnem okolju, kjer tudi najboljše delujem. Sem tudi ambiciozna in zelo hitro sem ugotovila, da sem v svoji prejšnji poziciji na Komisiji prišla do stropa in enostavno nisem mogla priti na pozicijo managerja. Istočasno pa sem videla, da so moški kolegi iste starosti bili do 30. leta na istem kot sama, po 30 letu pa je postal položajni razpon med njimi ter mano in ostalimi ženskimi kolegicami ogromen. Rekla sem, da ne bom več delala tako in da hočem vodilno pa čeprav bom vodil le samo sebe. V tem oziru je ta proizvod logičen. Ni logičen, kar se tiča karierne poti, kar se pa tiče osebnostnega razvoja, pa je. Rekla sem si, da ne bom čakala. In to se mi tudi že vrača. Sedaj delam še na Dunaju in v službo so me vzeli zato, ker so želeli imeti nekoga, ki je dokazal, da lahko sam spravi nekaj na noge.
Sedaj imam nekoga v Ljubljani, ki vodi dnevno poslovanje. Sama pa sem tudi veliko v Ljubljani in sama sprejemam vse pomembne odločitve.
Se vam ti Angelski keksi zdijo presek tega v čemer ste res dobri, nekaj kar prebuja v vas strast in nekaj, kar lahko prinaša ustrezen finančni učinek.
To je nekaj, kar me enostavno razveseljuje. Ekonomski nivo se bo pokazal do konca leta. Konec leta je prelomnica, ko se bo pokazalo, ali je tako kot je bilo začrtano, pravilno ali ne. Mislim, da takoj dolgoročne ekonomske uspešnosti enostavno ne moreš videti. Po 2,5 letih pa je normalno, da se vidi. Že samo dejstvo, da si nekaj časa na trgu, nekaj pomeni. Nov proizvod je sam po sebi zanimiv in prinaša določeno prednost. Moraš pa se postaviti na noge in šele po nekaj časa vidiš se boš obdržal. Potreben je čas in to je za takšne nepotrpežljive kot sem sama, življenjska šola.
Torej se nimate za potrpežljivo?
Ne jaz sem disciplinarna, nisem pa potrpežljiva. Videla pa sem, da ne morem prehitevati in tako grem disciplinirano naprej. Potrpežljiv si ali nisi. Disciplino pa lahko pridobiš.
Še vedno vidite svojo kariero v mednarodnih odnosih ali bi se nekoč, ko bo posel zahteval več, temu čisto posvetili.
To je vprašanje. Ne morem reči ja ali ne. To je moja osebna dilema. Eno je moja glava in drugo je moje srce. To s keksi res delam z dušo. A samo eno ali drugo mi je premalo. Imela sem tudi pogovore z večjo firmo, ki dela piškote, da bi razvila linijo visokokavostnih izdelkov in da bi za njih delala kot zunanja sodelavka. Stvar me zanima. Je pa to nekaj drugega. V takšnem večjem podjetju si lahko postavljalec trendov. Morda ni za en čas to delala. Seveda poleg Angelskih keksov. Ne vem pa natančno, kaj je vizija na dolgi rok, saj je še vse skupaj v zibelki in ta dojenček sploh še ne hodi. Ko bo enkrat zrasel, bom videla, kaj bo. Grem lahko v druge proizvode, morda cenejšo linijo, prodam ali karkoli že.
Ste vedno radi pekli piškote.
Ja seveda. Rada pečem tudi druge stvari. A piškot je nekaj drugega kot torta, ki jo moraš dnevno prodajati. Tisto je tudi logistično bolj zahtevno.
So vam drugi pomagali oz. vas usmerili v to? So vam drugi rekli, da bi se lahko ukvarjali s tem ali je to dozorelo samo v vas v stilu: Aha. Rada pečem piškote, dobri so. Zakaj se ne bi s tem ukvarjala?
Med prijatelji smo se vedno pogovarjali, da bi naredili nekaj samostojnega in potem smo se hitro vprašali, kaj pa znamo, da bi lahko postavili na noge. V ta posel me je bolj usmeril moj partner Štefan. Rekel je naj poskusim in naredim to. Govorila sem si, da nisem pek. Na drugi strani pa sem videla stanje na trgu. Vsi pečejo isto in vsi imajo isto embalažo. In to je velika žalost. Vsi skočijo na isti vlak in delajo tisto, kar ljudje poznajo. Če hočeš narediti nekaj novega, pa si moraš ustvariti novo tržišča.
Pogrešate kaka znanja in veščine potrebne za vodenje vašega posla.
Vem kaj znam. Dobra sem v mehkih veščinah. Dobra sem v pogovorih s strankami in znam najti ljudi, ki dobro počnejo stvari. Tisto, kar znam sama je reducirano na majhno področje. Znam pa najti ljudi, ki znajo dobro tisto, kar potrebujem.
To, da znaš dati stvari vstran in delaš sam le tisto, v čemer si res dober je znamenje samozavesti in samozaupanja.
Tudi jaz bi raje sama vse znala, a ne znam. Nekoč sem morala čez noš speči 3 kg keksov in sme skoraj umrla. Nismo navajeni takšnega delo. To je fizično delo. Za to moraš biti streniren. Jaz tega ne znam in tudi nočem. Znam druge stvari. Kar bi npr. rada znala bolje, so računovodske zadeve.
Ko sem prišel k vam, sem mislil, da sem se izgubil. Pričakoval sem prodajalno z vašimi keksi. Dejansko je ideja tisto, kar poganja celoten projekt..
To je tudi odločitev. Skozi me prepričujejo, naj odprem trgovino. Jaz nočem imeti trgovine. Sama ideja, da bi se ukvarjala z osebjem, me ne privlači. Seveda je to proizvod, ki bi se lahko dobro prodajal in narediš lahko dobro linijo in to privlači ljudi. Zame pa je tako, kot počnem, edina možna pot.
To, da vse deluje na bazi ousouringa je tudi za Slovenijo nov pojav in me v nekaterih uradih malo čudno gledajo. Ne vem a se nihče ne spomni tega? A vsak misli da mora vse delati sam.
Zdi se mi, da je to del slovenske mentalitete. Ljudje radi vse naredijo sami.
Dejansko pa si s tem fizično omejen. Sama ne morem speči vseh teh piškotov.
To je res nov pristop. Pričakoval sem tudi, da imate lastno pekarno. To je v slovenskem prostoru je novo.
Totalno idiotsko je imeti svoje podjetje, ki te finančno omejuje. Sama sem iskala pekarne, ki imajo proste kapacitete in tega je kar dosti. In najdeš nekoga, da se napolni njegova kapaciteta in on nima s tem nobenega tveganja. Sama jim samo plačam. Sestavine in vse jim dostavim.
Zdi se mi, da je potrebno preklopiti logiko, da tudi manjše podjetje lahko poleg računovostva outsourca še druge stvari npr. celotno proizvodnjo.
Zame že od vsega začetka ni bilo druge izbire in dejansko tudi ni mogoče drugače.
Druga možnost je, da se stvari enostavno ne lotiš. Ne vidiš druge alternative, kot da vse delaš sam.
To da vam pečejo drugi je dejansko odlična možnost. Ni tveganja ne za vas, ne za njih. Skratka dobro partnerstvo.
To funkcionira podobno kot moda. Ima le dizajn. Najbolj podobno je tej logiki.
Imate vizijo, da bi Angelski keksi postali svetovna blagovna znamka?
Nekaj evropskega bi lahko postala. Zasnovano je tako, da bi lahko Angelski keksi postali proizvod za kontinentalno Evropo. To je ideja. Imam že povpraševanje za Avstrijo. Slovenija je zame testni trg. Vsak trg ima svojo logiko. Nastop na novem tržišču zahteva dobro pripravo in nočem kar tako tvegati. Prvega vtisa ne moreš nikoli popraviti. Letos še prav gotovo ne bom šla na avstrijski trg. Jasno pa mi je, da so ti moji keksi čisto urbani proizvod in lahko se osredotočijo le na večja mesta.
Hvala za pogovor. Želim vam uspešno nadaljevanje vaše podjetniške poti.
