Posted under Voditeljstvo & Organizacije
V petkovih Financah je intervju z Jasonom Santamario, bivšim častnikom ameriške mornarice, ki se sedaj ukvarja s poslovnim svetovanjem. Pri razmišljanju o uspešnem obvladovanju posla uporablja analogije iz vojaškega sveta.
Sicer rad iščem novo znanje s spajanjem različnih področij in prepričan sem, da lahko iz vojaške taktike in strategije pridobimo veliko spoznanj in smernic, uporabnih v poslovnem svetu. Preveč direktna preslikava vojaške strategije v poslovni svet pa mi je tuja.
Santamaria poskuša prenesti v poslovni svet 7 vodil vojaške teorije:
- napadanje ključnih ranljivih točk
- drznost
- presenečenje
- osredotočenost
decentralizirano odločanje - hitrost
- združena bojna sredstva.
Pri napadanju ključnih ranljivih točk govori o analizi tekmeca z namenom iskanja ranljivh točk. Če te točke izkoristimo, oslabimo tekmečevo obrambno sposobnost. Govori celo o iskanju slabosti, ki bodo povzročile zlom tekmeca.
A je res potrebno zlomite tekmeca? Se moramo iti vojno na trgu? To je prav gotovo poslovni model preteklosti, a je tudi model za prihodnost. Zdi se mi nevarno zagovarjati takšen način poslovanja. To je poslovanje, ki nas omejuje in nas napeljuje na posnemanje. Začnemo izdelovati nekaj, kar izdeluje drugi. če hočemo uspeti pa moramo tekmeca raniti, oslabiti ali celo uničiti.
Kje je tukaj prostor za sodelovanje in prostor za inovativnost? Ni ga! Ustvarja se prostor nezaupanja in strahu ter prostor ponavljanja že videnega. Mislim, da v takem podjetju zelo hitro zahtevajo od zaposlenih, da ‘žrtvujejo svoje življenje’.
Prav gotovo je lahko uporaba vojaških strategij v poslovanju uspešna in učinkovita na kratek rok. A dejstvo je, da vojna sama po sebi ni dober način za reševanje sporov. Je zadnja pot, pri kateri izgubita obe dve strani.
