Prihodnost in vodenje

Vedno ko berem o odnosih med vodstvom in zaposlenimi in pogosto tudi ob osebnih stikih z ljudmi na eni ali na drugi strani, se mi postavlja vprašanje ali je res tako težko vzpostaviti stanje dobrega sodelovanja, odprtosti in skupnega soustvarjanja. JA! Zelo težko je. In glavna ovira je v glavi. Sam precej razmišljam o konceptu odprte organizacije, ki vzpodbuja izražanje in sodelovanje vseh zaposlenih po drugi strani pa odpiranje organizacije navzven. Znotraj odprte organizacije mora biti dovolj prostora za to, da zaposleni sami oblikujejo svojo poklicno pot in ustvarjajo ravnotežje med delom in osebnim življenjem.

Sedemdnevni vikend Ricarda Semlerja gre pri tem do skrajnih meja. Knjiga opisuje brazilsko podjetje Semco, njegov način delovanja, organizacijsko strukturo, skrb za zaposlene. Danes se veliko govori o fleksibilnem delu, o prepuščanju kontrole, soupravljanju zaposlenih,.. Vse to in še več v Semcu že imajo vsaj 20 let.

Semco nima uradne strukture, ni organigrama, ni strategije podjetja in dolgoročnega proračuna, ni oddelka za razvoj človeških virov, ni opisov delovnih mest, spremljanje in nadzor delavcev sta redka.

V sredini 80-ih let so začeli z začasnimi pisarnami razporejenimi po Sau Paulu in zaposleni so lahko delali v katerikoli od njih ter popolno  fleksibilnim delovnim časom. Fleksibilnost delovnega časa je možna tudi v proizvodnji, seveda pa je pri dogovarjanju treba upoštevati soodvisnost od drugih zaposlenih.

Seveda pa Semco ni društvo za preživljanje prostega časa. Je podjetje z visoko stopnjo rasti, unikatnimi tržnimi nišami, naraščajočim dobičkom, visokomotiviranimi zaposlenimi, …

Na čem pravzaprav temelji filozofija Semca:

• delavci lahko sledijo svojim interesom in instinktom pri izbiri dela oz. projektov
• osebni izzivi in zadovoljstvo delavcev so pred cilji podjetja
• zaposlene jemljejo kot odrasle, ki so se sposobni odločati, izbirati in delovati samostojno.
• posameznika se usmerja v to, da znotraj podjetja najde delo, ki ga zadovoljuje, še več delo, ki ga navdušuje in prebuja v njem strast.

Veliko managerjev prihaja pogledati, kako Semco deluje, a se hitro obrnejo, ko ugotovijo, da uspeh modela v veliki meri temelji na opuščanju kontrole. V Semcu uveljavljena povezava ukaz – kontrola pade. Priljubljeno vprašanje Ricarda Semlerja je ‘Zakaj’. Odgovor pa velikokrat lahko pokaže, da nekatere stvari niso funkcionalne, niso potrebne ali niso smiselne.

Zdi se, da je potreba po moči zelo pomembno vodilo precej managerjev. Večja je ta potreba, bolj morajo biti stvari kontrolabiline: strukturirane, hierarhizirane, natančni opisi nalog in odgovornosti. V šolah se tega učimo, v podjetjih utrdimo in potem skoraj ne vidimo druge možnosti. Prispodoba otroka, ki želi obdržati pesek v dlani in ga močno stiska in bolj kot stiska, bolj pesek polzi med prsti, je na mestu. Največ peska pač ostane na odprti dlani.
Zakaj je to tako težko sprejeti in živeti? V kakšni meri to počnemo v podjetjih, kjer delamo?

No Comments »

V petkovih Financah je intervju z Jasonom Santamario, bivšim častnikom ameriške mornarice, ki se sedaj ukvarja s poslovnim svetovanjem. Pri razmišljanju o uspešnem obvladovanju posla uporablja analogije iz vojaškega sveta.

Sicer rad iščem novo znanje s spajanjem različnih področij in prepričan sem, da lahko iz vojaške taktike in strategije pridobimo veliko spoznanj in smernic, uporabnih v poslovnem svetu. Preveč direktna preslikava vojaške strategije v poslovni svet pa mi je tuja.

Santamaria poskuša prenesti v poslovni svet 7 vodil vojaške teorije:

• napadanje ključnih ranljivih točk
• drznost
• presenečenje
• osredotočenost
  decentralizirano odločanje
• hitrost
• združena bojna sredstva.

Pri napadanju ključnih ranljivih točk govori o analizi tekmeca z namenom iskanja ranljivh točk. Če te točke izkoristimo, oslabimo tekmečevo obrambno sposobnost. Govori celo o iskanju slabosti, ki bodo povzročile zlom tekmeca.

A je res potrebno zlomite tekmeca? Se moramo iti vojno na trgu? To je prav gotovo poslovni model preteklosti, a je tudi model za prihodnost. Zdi se mi nevarno zagovarjati takšen način poslovanja. To je poslovanje, ki nas omejuje in nas napeljuje na posnemanje. Začnemo izdelovati nekaj, kar izdeluje drugi. če hočemo uspeti pa moramo tekmeca raniti, oslabiti ali celo uničiti.

Kje je tukaj prostor za sodelovanje in prostor za inovativnost? Ni ga! Ustvarja se prostor nezaupanja in strahu ter prostor ponavljanja že videnega. Mislim, da v takem podjetju zelo hitro zahtevajo od zaposlenih, da ‘žrtvujejo svoje življenje’.

Prav gotovo je lahko uporaba vojaških strategij v poslovanju uspešna in učinkovita na kratek rok. A dejstvo je, da vojna sama po sebi ni dober način za reševanje sporov. Je zadnja pot, pri kateri izgubita obe dve strani.

No Comments »

Ko so se začele blogovske verige 5 predmetov, 7 dejstev o sebi in še kaj, nisem natančno vedel ali bi si želel biti izbran, da verigo nadaljujem ali ne. Val me je izbrala v verigi 5 uresničljivih osebnih ciljev, kar lepo gre v koncept teme mojega bloga Prihodnost in vodenje. Tako, da z veseljem razmišljam in zapišem teh pet ciljev.

Pa začnimo:

Svoje podjetje želim pripeljati v fazo odličnosti. Sedaj po enem letu so še stvari nejasne, večino stvari počnem sam polno je idej, ki jih dokaj aktivno preizkušam. Želim pa si, da bili prepoznani po odličnem poslovnem svetovanju in usposabljanjih, ki bi ti izobraževanje podpirali. Želim si nekaj zaposlenih – ravno toliko, da bo dovolj časa za razvoj in se mi ne bo potrebno ukvarjati z vsemi podrobnostmi ter, da bo še kdo, s katerim bomo ustvarjali sinergijo.

Naslednji cilj je procesni. Želim dobro usklajevati vsa pomembna področja svojega življenja in vsakemu od njih nameniti dovolj časa. Predvsem imam v mislih družino, podjetje in osebni razvoj. Pogosto opazim, da me odnese v skrajnost in da sem preveč v podjetju. Zelo blizu mi je načrtovanje časa kot ga predstavlja Stephen Covey. Odkriti moraš vse pomembne vloge v življenju in v vsakem tednu odkriti, kaj bi najbolj prispevalo h kvaliteti tiste vloge. Temu je potrebno nameniti svoj čas.

Rad bi napisal knjigo. Nekaj knjig sem že uredil in jih pomagal ogledati luč sveta. Napisal sem drobno knjižico Sopotniki mladim na poklicni poti. Želim pa ustvariti konkretno knjigo, ki bo po vsej verjetnostni posegala na področje razvoja organizacij. Ob praktičnem delu v podjetjih se nabirajo nova spoznanja in teorija dobiva konkreten okvir prakse. In v nekem trenutku želim to spraviti na papir. Otroka že imam, drevo sem posadil, knjigo še napišem in potem sem že skoraj izpolnil poslanstvo po kitajsko. Kaj še pravzaprav manjka?

Z ženo želiva vzpostaviti takšen odnos z najinimi otroki (zaenkrat je eden, drugi pa prihaja), da bodo lahko odleteli, ko bo čas za to in se neobremenjeno vračali, ko bodo želeli. In da midva ob tem ne bova trpela, ker se najina pričakovanja glede njih ne bodo uresničevala.

In na koncu še cilj, ki ga bom preverjal nekaj trenutkov pred svojo smrtjo. Želim, da bi bilo v mojem življenju dovolj trenutkov, ki jemljejo dih. Takšni trenutki se porajajo v pristnih odnosih, v dejanjih pomoči in podpore ljudem pa tudi ob doživetju posebnih dogodkov in krajev. Rad bi videl Viktorijine slapove na reki Zambezi, Machu Pichu, sončni zahod, ko se sonce spremni v ogromno ognjeno kroglo in morda še kaj. In želim da bi proti koncu življenjske poti zazvenela Smolarjeva pesem Daleč je za naju pomlad in bi lahko pritrdil besedilu.

No Comments »

Drugi teden našega družinskega dopusta smo kampirali v kampu Šimuni na otoku Pagu. Doživel sem konkreten preblisk o enem izmed bistvenih elementov inovativnosti. Po dolgeeeem času je to bilo prvo kampiranje. Sploh pa je bilo prvo z malim otrokom in to dejstvo kar močno določa vse ostalo. Skozi vse dni sva z ženo odkrivala kako močna priložnost osebne rasti je to kampiranje. Če si v hotelu, ti praktično ni potrebno migniti s prstom, tukaj pa moraš poskrbeti za vse.

Večina kamperjev ima s sabo ogromno opreme. Kampiranje ni nujno najbolj preprosti način preživljanja dopusta. Predvsem pred prikolicami in avtodomi vidiš veliko satelitskih krožnikov, klima naprave niso redkost, da pa o različnih oblikah udobja pri kuhanju in sedanju sploh ne govorimo.

Bistvena stvar pa je senca. Pri 38 stopinjah še posebej. S sabo smo imeli gradbeno folijo. Pač čisti začetniki. Kako iz te folije narediti senco. Pol ure filozofiranja in ugotavljanja, da se sploh ne da. Drevesa so preveč narazen, vrvi je premalo. Skoraj smo se že sprijaznili, da bo morala zadoščati le senca dreves. Ob vzpodbudi žene pa sem le začel delati. Brez jasnega načrta – in to je bistveno. Začel sem delati prototip. Če hočeš preveriti vse zmožnosti in vse natančno preračunati, potem veliko stvari ostane neizvedenih.

Bolj ko sem delal, bolj je postajalo jasno, da senca bo in tudi kakšna bo. Folija mora biti napeta. Ker je bila folija pravokotna, drevesa pa že zdaleč niso bila v ogliščih pravokotnika, je ob prvih poskusih postalo jasno, da moram najprej napeti diagonalo in potem je vse ostalo bilo enostavno. Senca je nastala in sploh ne tako slaba.

Bistveno spoznanje: Ko je problem, ga začni reševati. Poskusi narediti nekaj, kar se ti v tistem trenutku zdi najboljše. Veliko težav se bo reševalo sproti. ko končaš imaš prvi prototip, ki ga lahko vedno znova izboljšuješ.

Prepričan sem, da je metoda uporabna tudi v podjetjih. Za uspešnost izdelave prototipov pa mora vodstvo podjetja zagotoviti naslednje:

1. zaposleni morajo imeti čas za izdelavo prototipov
2. neuspešni prototipi morajo biti tolerirani , morda celo nagrajeni
3. dovolj jasna mora biti zavest, da prvi prototip ne bo nujno idealna rešitev – morda ne bo niti rešitev
4. prototip moramo pogosto začeti delati, ko se nam pravilna rešitev niti ne sanja.

6 Comments »

Dr. Žiga Turk je minister brez listnice pristojen za razvoj. Bil je urednik ene prvih računalniških revij v Sloveniji Mojega mikra, je redni profesor na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo. Med ministri v slovenski vladi je edini, ki piše blog in na ta način komunicira z državljani. V pogovoru razmišlja o razvojnih izzivih Slovenije, inovativnosti, karierni orientaciji,…

Ali to, da pišete blog, po vaša prispeva k temu, da ste bolj uspešen minister za razvoj? Katere konkretne koristi za vaše delo vam prinaša pisanje bloga?

Prispeva, ker omogoča boljši stik z ljudmi. Omogoča mi tudi lažje komuniciranje z državljani, kar je ključna naloga politika - da državljane posluša in jim tudi pojasnjuje, kaj počne, kaj misli..

Kakšne načine uporabljate vi kot minister za prepoznavanje razvojnih izzivov države?

Identifikacija razvojnih izzivov je predmet razvojnega načrtovanja države, za kar je pristojna Služba Vlade RS za razvoj, na kateri sem minister. Razvojni dokumenti nastajajo v okviru ekspertnih skupin, v katere zberemo najboljše, ki jih v Sloveniji imamo. Svetovne trende najdem v knjigah, revijah, blogih oz. RSS kanalih. Trajnejši vtis so naredili Dan Pink, Richard Florida, Goldsmith oba Fridemana … In seveda prisluhnem ljudem, na blogu, v pisarni, ko mi pridejo predstaviti včasih zelo zanimive razvojne projekte, ali ko smo z Vlado na regijskih obiskih in obiščem razvojno naravnana podjetja. Vedno me zanimajo tudi tuje ocene, benchmarki, priporočila raznih tujih organizacij. Pri čemer sem tudi kritičen. Nekatere ocene temeljijo na metodološko zelo spornih pristopih, npr. anketah z zelo majhnimi vzorci.

Kateri so po vaše trije največji razvojni izzivi Slovenije ali povedano drugače, z razvojem katerih področij bi najbolj prispevali k temu, da bi prebivalci Slovenije dobro živeli in se dobro počutili in to danes in jutri.

V svetovnem merilu bi si za izzive od Pinka sposodil tri A-je (Asia, Automation, Abundance) in dodal še dva dodatna (Ageing, Atmosphere), ki sta morda najbolj pereča. V zvezi z okoljem mi manjka boljša beseda na “A”. Specifično Slovenski izziv je premajhno zaupanje v sposobnost posameznika, da bo sprejemal racionalne odločitve in seveda zanje prevzel tudi odgovornost. Po vsem političnem prostoru, predvsem pa na levici, so velika pričakovanja od intervencij države in prerazporejanja denarja. Prav tako se pri nas pod krinko sociale, ki mora imeti svoje mesto, pogosto skriva egalitarizem. Premalo je podjetniškega poguma in premalo zares svetlih podjetniških zgledov. Tranzicijske dobičkarje in ljudi, ki so s pametjo in delavnostjo prišli do premoženja, mečemo v isti - negativni - koš. Zgledi in ikone pa so tisto, kar mlade vleče v biznis.
Nalašč se izogibam vprašanjem katera področja bi morala Slovenija razvijati. Na to vprašanje bi morala dnevno odgovarjati borza. Slovenija pa bi morala “razvijati” delujočo, učinkovito pravno državo, prost, svoboden trg, enake možnosti vsem, kvalitetno izobrazbo … Področja so sicer našteta v strategiji razvoja Slovenije, manjkajo pa natančnejše sektorske strategije.

Verjetno se strinjate, da je inovativnost ena izmed ključnih elementov razvoja podjetja, države, družbe. Korak naprej lahko dosežemo le z načrtnim vzpodbujanjem inovativnosti. Kako ustvariti v Sloveniji inovacijsko klimo? Kaj v tej smeri pripravljate v vašem ministrstvu in v vladi?

Če je nekoč veljalo, da je potreba mati inovativnosti, velja danes ravno obratno. Inovativnost ustvarja nov trg in nove potrebe. Nujno je oblikovanje splošne klime naklonjene sprejemanju novosti in rezultatov razvoja na vseh področjih. Poleg oblikovanja klime, ki bo spodbudno vplivala na inovacijske aktivnosti je potrebno tudi ustrezno nagrajevanje izumov. Če je sistem nagrajevanja inovacij in pravice, ki izhajajo iz teh inovacij, v podjetjih relativno dobro urejen, pa to nekoliko manj velja za institucije znanja (univerze, raziskovalne institucije). Če naj navedemo primer, je Evropska komisija v aprilu 2007 izdala priporočila za izboljšanje prenosa znanja med raziskovanimi institucijami in univerzami na eni strani in podjetji na drugi strani. Urejeno pravno in finančno spodbudno okolje je bistvenega pomena za izboljšanje inovacijske klime. Nenazadnje ne gre pozabiti, da se inovacijski potenciali vedno skrivajo v ljudeh – inovacije so rezultat ustvarjalnih, radovednih, potrpežljivih, neobremenjeni posameznikov in skupin, ki izhajajo iz dobrih strokovnih podlag in načina razmišljanja, ki presega običajne miselne vzorce in okvirje.
Za pripravo politik, ki vključujejo ukrepe na področju spodbujanja tehnološkega razvoja in inovativnosti sta pristojni Ministrstvi za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo in Ministrstvo za gospodarstvo. Ukrepe pa izvajajo Javna agencija za tehnološki razvoj, ki je v pristojnosti Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter Javna agencija za podjetništvo in tuje investicije in Slovenski podjetniški sklad, ki sta v pristojnosti Ministrstva za gospodarstvo. Naloge in ukrepi na področju spodbujanja inovativnosti so opredeljeni v Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje 2006-2010, ki ga je sprejel Državni zbor. Omeniti pa velja tudi Program ukrepov za spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti za obdobje 2007-2013, ki ga je pripravilo Ministrstvo za gospodarstvo kot tudi Operativni program krepitve razvoja regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007-2013, ki prav tako vključuje ukrepe na področju spodbujanja tehnološkega razvoja in inovativnosti na nivoju države, ki bodo podlaga za črpanje sredstev strukturnih skladov (Evropskega sklada za regionalni razvoj). Nenazadnje ne gre pozabiti na Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007-2023, ki vključuje projekte, ki bodo spodbujali inovativnost na določenih geografskih oziroma poslovnih področjih (npr. gospodarska središča, trajnostna energija in energija vodika, nacionalna široko pasovna mreža itd.). Glede na številne ukrepe in akterje na področju spodbujanja tehnološkega razvoja in inovativnosti, je vloga Službe vlade za razvoj predvsem usmerjati in usklajevati aktivnosti različnih akterjev, za dosego čim boljših rezultatov.

Dejali ste, da je inovacija mati potrebe. To lahko razumemo tudi tako, da z inovacijami ustvarjamo umetne potrebe, na katere potem odgovarjamo. Kako lahko tako pojmovano inovativnost uskladimo s trajnostnim razvojem.

Nekdo mi je rekel, da za sedenje potrebujemo samo zadnjico, stol je pa že ustvarjena potreba. In to postaja vedno bolj očitno. Kupujemo stvari, brez katerih bi lahko podobno udobno živeli, reči, ki so malo boljše pa veliko dražje in še dobro, da je tako, ker sicer marsikdo ne bi imel dela. Skratka, pripravljeni smo plačati več kot zgolj funkcionalno vrednost izdelka - npr. metlico za WC za več kot Euro. Tudi ekološko naravnani izdelki stanejo več in to več je nekdo pripravljen plačati - če je tako vzgojen, če so take vrednote. Tudi zato je zelo pomembno, da svobodno tržno gospodarstvo delujejo v okolju, kjer svoboda ni edina vrednota, ampak je povezana tudi z odgovornostjo, v tem primeru do okolja. Okolje je ob primernem nivoju cen umazanih tehnologij tudi dobra razvojna priložnost. Ekološka sanacija in nova generacija ekološko sprejemljivejših izdelkov spet odpira delovna mesta in omogoča posle.

Večina mladih še po končani fakulteti ne ve natančno, kaj bi radi profesionalno počeli. Ste vi sami ob koncu fakultete vedeli? Karierna orientacija je precej neučinkovita? Vidite v tem kakšen izziv za svoj resor, glede na to da področje prav gotovo posega na več resorjev in vsebuje veliko razvojnih semen?

Tik po koncu študija sem bil pred dilemo, ali naj profesionalno nadaljujem z urejanjem revije Moj mikro, ali pa naj bom mladi raziskovalec na fakulteti. Odločil sem se za slednje in ni mi žal. Karierna orientacija bi se izboljšala, če bi bilo več sodelovanja med univerzitetnim in zasebnim sektorjem, veliko je na tem področju tudi priložnosti za zasebno iniciativo, saj ob pomanjkanju delovne sile to postaja lahko dober posel. Več iniciative bi lahko pokazala tudi študentska društva, agencije za zaposlovanje, agencije za kadrovanje … in seveda, če vse to odpove, se mora vmešati še država. Ki vendarle že nudi kar nekaj informacij o perspektivnih in manj perspektivnih poklicih, usmerja število vpisnih mest … in ljudem je treba dati na voljo informacijo za to, da se lahko odločijo, da so potem za svojo odločitev lahko tudi odgovorni.

Gospod minister hvala za ta pogovor. Želim vam, da bi dobro vodili in usmerjali razvoj - vašega osebnega, Vladne službe za razvoj, Slovenije.

4 Comments »

Danes je Blaž Kos poslovni sekretar Kluba poslovnih angelov Slovenije. Od prej pa ga poznamo kot organizatorja in voditelja Večerov za inovativne in podjetne (VIP), ki jih je pripravljal kot sodelavec Ljubljanskega univerzitetnega inkubatorja. Univerzitetni diplomiran ekonomist živi za podjetništvo. Je tudi bloger in v njegovi predstavitvi na blogu lahko preberemo osebno poslanstvo: Delaj druge uspešne in tudi sam boš uspešen. To poslanstvo prav gotovo uresničuje preko vzpodbujanja podjetništva in pomoči podjetnikom pri njihovem zagonu.

Zakaj si se lotil tvojega bloga in ga usmeril v strokovne prispevke o podjtništvu in tehnologijah?

Imamo manjše podjetje, ki se ukvarja s spletno produkcijo in spletnim trženjem. Želeli smo ugotoviti, kaj se dogaja, kakšne so možnosti, kakšni so rezultati. Gre za prvi tak poskus v blogerski sferi. Začel sem pisati sam, kmalu pa smo naredili blog že Žigi Vavpotiču in Saši Gerčar.
Sam sem diferenciator. Podjetništvo oz. visoko tehnološko podjetništvo je neka niša, ki pri nas ni zapolnjena. Res pa je da gre za ozek segment potencialnih bralcev. Zato dodajam še nekaj s področja osebne rasti. Tako nekako sem se opredelil. Pisanje bloga pa seveda zahteva svoje. Moraš si vzeti precej časa, vedeti, kaj boš napisal – le na ta način so dobri odzivi. Potrebna je disciplina in odnos do svojih bralcev.

Precej orodij za so sodelovanje in povezovanje omenjaš v svojem blogu. Kaj takšna orodja prinašajo tebi osebno pri graditvi tvoje kariere?

Naloga tehnologije je, da rešuje določene probleme. In ogromno tehnologije na spletu predstavlja katalizatorje grajenja odnosov, mreženja. Vse to so orodja, ki pomagajo pri graditi mreže. Sliši se lepo. V praksi pa moraš biti ažuren, saj je poplava teh orodij. Precej težko je vse to optimalno izkoristiti. Lahko pa s pomočjo teh orodij zgradimo boljšo mrežo in pridemo do ljudi, do katerih sicer sploh ne bi mogli priti. Iz množice orodij jih uporabljam nekaj in to redno npr. LinkedIn.

Kaj zate konkretno pomeni, da imaš v LinkedInu 322 stikov?

Za vsakim sestankom napišem kontakte v LinkedIn. Potem imam pregled ljudi, ki jih poznam. Če rabim kakšnega specifičnega človeka, pogledam v LinkedIn, če kdo iz moje mreže pozna takšnega človeka. Sem pa tudi že nekaj kontaktov posredoval.

Continue Reading »